Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (24.601-24.700)

  1. katakōmbe, f. pl. podzemeljsko pokopališče, die Katakomben.
  2. katalēktičən, -čna, adj. z nepopolno končno stopo (o verzih), katalektisch, Cig. (T.).
  3. katalōg, m. imenik, zaznamek, der Katalog.
  4. katār, m. der Katarrh; katar imeti; katara se iznebiti.
  5. katarı̑nščica, f. eine Art Zwetschke, C.
  6. katāstər, -tra, m. popis zemljiških razmer, der Cataster; v k. zapisati, catastrieren, Cig., Jan.
  7. kategorı̑ja, f. razred, vrsta, die Kategorie.
  8. katę́ri, pron. I. interr. welcher? (von zweien oder mehreren) katera gospa ves svet obhodi? Jan. (Slovn.); — der wievielte? katerega imamo danes? welches Datum haben wir heute? — v indirektnem vprašanju: Bog že ve, kateri kozi rep krati, = Gott weiß schon, wen er züchtigt, Met.; — II. rel. welcher; katerega bom poklical, tisti naj se oglasi; kateri koli, welcher immer; kateri bodi, welcher es auch sei; — III. indef. irgend welcher, irgend einer; — če vaju (vas) katerega zadene, brez strahu pojdi v boj; nas bi lahko katero šlo k božji službi, von uns Hausgenossen irgend einer, C.
  9. katę́rič, adv. I. interr. welchesmal? zum wievieltenmal? (kterič) vzhŠt.- C.; — II. indef. irgendeinmal, zuweilen, manchmal, C.; ali si že bil katerič na Bezjaškem? (kterič) Raič ( Kol.).
  10. kavaríca, f. die Kaffeesiederin, die Kaffeeschenkin, C., ZgD.
  11. kȃvčevina, f. = kavčina, jvzhŠt.
  12. kȃvčina, f. neka vinska trta: die blaue Kölnertraube, M., jvzhŠt.- Erj. (Torb.).
  13. kȃvčmar, -rja, m., Štrek., Let.; pogl. kalčmar, rezar.
  14. kȃvdrati, -am, vb. impf. 1) kaudern, kollern (vom Truthahn); — 2) plaudern, Z., SlN.
  15. kȃvəc, * -vca, m. der Tresterwein, der Nachwein, Cig., Jan.; tropine, zalite z vodo, dajo v Istri kuhati; kar odtoče, imajo po leti za pijačo, ki jo zovejo kavec, SlN. XIII. 61.
  16. kávəlj, -vlja, (-vəljna), m. 1) der Haken, Mur., Cig., Jan., Kr.; — 2) der Keim, C.; — 3) tüchtiger Mann: ako jim je načelnik kavelj, gredo za njim skozi peklenski ogenj, Bes.; presukan k., durchtriebener Kerl, Zora.
  17. kȃvka, f. 1) die Dohle (corvus monedula); k. škrlatnica, die Purpurdohle, Cig.; — 2) eine blaue Traubengattung, Vrtov. (Vin.), Trumm., Št.- Erj. (Torb.); — 3) der Haken, Cig.; — palica z železno kljuko na koncu, s katero tkalec ladjico pobira, Gor.; — die Jäthaue, Jarn., Mur.; — 4) die Thürschnalle, Z.; — 5) die Winde, Krn- Erj. (Torb.); — 6) grober Schriftzug, Z.; kavke delati, kritzeln, Krähenfüße machen, Cig.; — 7) človek, ki vedno javče (kavka): ti si prava kavka, jvzhŠt.
  18. kȃvkati, -am, -čem, vb. impf. 1) ähnliche Laute von sich geben, wie die Dohle; pure kavkajo, jvzhŠt.; — jammern: kaj vedno kavkaš, jvzhŠt.; — 2) luščiti kostanj iz griče (ježice), GBrda- Erj. (Torb.).
  19. kȃvla, f. 1) die Kohlrübe, (kavlja) Cig., Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Steckrübe (posebna zvrst ogrščice), Tuš. (R.); — prim. lat. caulis, it. cavolo.
  20. kavljáti, -ȃm, vb. impf. keimen, sprossen, Notr.- Z.; krompir (v kleti) kavlja, Sv. Peter- Erj. (Torb.).
  21. 1. kȃvra, f. 1) die Truthenne, Guts., Mur., Cig., Jan., Zora; — 2) = vrana, C.
  22. 2. kȃvra, f. die Unterkohlrübe (podzemeljska koleraba), Cig., Notr.- Z.; — prim. it. cavolo rapa, C.
  23. kavráč, m. 1) der Truthahn, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik., Glas., Zora, Vest., Slom.; — 2) = vran, C.
  24. kȃvran, m. der eigentliche oder Kolkrabe (corvus corax), Mur., Erj. (Ž.), BlKr., jvzhŠt., Hrušica v Istri- Erj. (Torb.).
  25. kavráti, -ȃm, vb. impf. kaudern, krächzen, Z.
  26. kávrna, f. die Wolle am Sammt oder Tuch, C.; — die beim Weben sich bildende Wolle, C., Zora; — prim. C. ( Vest. I. 167.).
  27. kávrnčən, -čna, adj. zottig, wollig, (tudi: kab-) ogr.- C.
  28. kávrnica, f. die Wolle, die sich beim Weben bildet, Z.
  29. kávrnka, f. = kavrna, C., Zora.
  30. kȃvs, m. der Zank, der Hader, Cig.; stari kavs (med Judi in Samarjani) se je zmerom huje vnemal, Ravn.; to je bil ravs in kavs! Z.
  31. kȃvsanje, n. das Hacken mit dem Schnabel; — das Gezänke.
  32. kȃvsati, -am, vb. impf. 1) mit dem Schnabel oder einem ähnlichen Gegenstande picken, hacken, schnappen; ptiči se kavsajo, hacken sich mit den Schnäbeln; — 2) k. se, zanken; pri tej hiši se noč in dan kavsajo, Lašče- Levst. (Rok.).
  33. kávsəlj, -slja, m. das Häkchen, Cig.; der Schnapper (der Wundärzte), V.-Cig.
  34. kavsljáti, -ȃm, vb. impf. dem. kavsati, Z.
  35. kažè, -ę́ta, m. cestni k., der Wegweiser (aus Holz, Stein), Cig., M.
  36. kažénje, n. das Verderben, das Verhunzen, das Entstellen.
  37. kážipot, m. der Straßenzeiger, der Wegweiser, Mur., Cig., Jan., nk.; — k. komu biti, jemandem den Weg weisen, Anleitungen geben, nk.; — prim. hs. kažiput.
  38. kdá, adv. = kdaj, kadar, C., Mik., vzhŠt.
  39. kdáj, adv. I. interr. wann? od kdaj (odkdaj)? seit wann? do kdaj? bis zu welcher Zeit? do kdaj si mu denar posodil? — II. indef. kdàj, jemals, irgendwann; nimam kdaj, ich habe (nie eine) keine Zeit (etwas zu thun); če sem ti kdaj kaj dobrega storil, wenn ich dir je eine Wohlthat erwiesen habe; — zuweilen: vaščanje ga kdaj po ves teden niso videli, LjZv.; kdaj in (pa) kdaj, zuweilen; — III. rel. = kadar, jvzhŠt.; — pogl. kedaj.
  40. kdọ́, pron. I. interr. wer? kdo je? wer da? kdo ve, kaj počenja! wer weiß, was er treibt! kdo pameten se bo čudil? welcher vernünftige Mensch wird sich wundern? ta ustava ni kdo ve kako umetna, Zv.; tega ne dam iz rok, ko bi ne vem kdo prišel! jvzhŠt.; — II. indef. kdọ̀, irgendwer, jemand; če kdo ve, pa naj pove! vsaj nima kdo po njega iti, es ist ja niemand da, der ihn holen könnte; ima kdo nositi med, Levst. (Beč.); — III. rel. = kdor, na vzhodu.
  41. kdọ̀r, pron. rel. wer; kdor ne dela, je brez jela, Cig.; kdor koli, wer immer! kdor (si) bodi, wer es sei.
  42. kə̀, conj. 1) wenn: ke bi ... (okršeni kədər = kadar, namesto zdaj v knjigah sploh navadnega: ko bi ...), Guts.; prim. Škrab. (Cv. VI. 10. VII. 9.); — 2) = ker, Guts., C.
  43. kę́ba, f. 1) etwas Abgestutztes, Cig.; — kokoš brez repa, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Zwergin, BlKr.
  44. kę́bast, adj. 1) gestutzt, stumpf, Cig., Jan.; kebasta kokoš, eine Henne mit sehr kurzen Schwanzfedern, BlKr.; kebast pes, ein Hund mit gestutztem Schweif, Levst. (Zb. sp.); — stümmelicht, C.; — 2) zwergartig, BlKr.- M.
  45. kę̑bəc, -bca, m. 1) ein Thier mit abgestutztem Schwanz, Cig.; — 2) kleiner, untersetzter Mensch, ein Zwerg, BlKr.; — 3) eine Art weiße Fisole, Lašče- Levst. (Rok.).
  46. kəbə̀l, -blà, m. das Schaff, Cig., Vrt., Dol.; vina ni maral piti iz kupice, morali so mu prinesti kebel, LjZv.; vodni kebli, Erj. ( Let.); pravi k. ("kebal") in mera, Krelj; — (kébəł, der Metzen, ogr.- C.); — prim. kabel.
  47. kę́bər, -bra, m. = hrošč, der Käfer; — iz nem.
  48. kę́bica, f. dem. keba; schwanzloses Huhn, Cig.
  49. kę́biti, -im, vb. impf. stutzen, den Schwanz abstutzen, Cig.
  50. kəbláča, f. der Kopf ( zaničlj.), SlGor.- C., Trst. (Let.); — prim. kebel.
  51. kebrščák, m. die größte Gattung Fisolen, vzhŠt.- C.
  52. kə̀c, kəcà, m. 1) der Schnabelhieb, der Pick, Jan. (H.); — der Hieb, Jan. (H.); — 2) kec ti bo, ako ti oče umrje, dein Loos wird sich nach dem Tode des Vaters zum Schlimmeren wenden, Z., GBrda; — 3) der Skis (im Tarokspiel), Cig.; — k. biti komu, jemandem gewachsen sein, Cig.; — (ni gotovo, ali te besede vse skupaj k enemu korenu spadajo).
  53. kec, adv. = odkod, Mik.; (iz ked-ci; prim. ked).
  54. kȇcmec, m. das Baumharz, Mur., C.; arabski k., das Gummi, Danj. (Posv. p.).
  55. kę́ča, f. = kečiga, Mur., Erj. (Z.).
  56. kečíga, f. der kleine Stör, der Sterlet (acipenser ruthenus), Erj. (Z.), Mik.
  57. kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
  58. kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
  59. kéfa, f. = krtača, Mur., vzhŠt., ogr.; — iz madž.
  60. kégəlj, -glja, m. der Kegel, Cig., Jan., Cig. (T.); tudi: kégəł; — iz nem.; pogl. stožec.
  61. kèh, kę́ha, m. 1) = kih, das einmalige Niesen, der Nieser, ogr.- C.; — 2) das Husten der Pferde, vzhŠt.- C.
  62. kẹ̑ha, f. der Kerker, die Keiche, Cig., Kr.; — iz nem.; prim. srvn. kîche, Cv.
  63. 2. kę́həlj, -hlja, m. der Schweinshauzahn, vzhŠt.- C.
  64. kehljȃk, m. = 2. kehelj, vzhŠt.- C.
  65. kehljáti, -ȃm, vb. impf. keuchen, Mur., C.; hüsteln, Z.; svinje kehljajo, geben röchelnde Laute von sich, Z.
  66. 1. kę̑ka, f. 1) das reichliche Haupthaar, Z.; — 2) kleiner hölzerner Hammer, C.; — prim. kečka.
  67. kę̑ketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. = kekljati, Z.
  68. kə̀l, klà, m. der Hauzahn (der Schweine), Cig., Jan., Cig. (T.); po drugih slovan. jezikih; prim. češ. kel gen. klu, der Hauer; kę̑l, dolge kelę̑ ima prasec, SlGor.
  69. kę́la, f. die Maurerkelle; — iz nem.
  70. kę́łdər, -dra, m. iz nem. Keller; pogl. klet.
  71. kę́lih, m. iz nem. Kelch.
  72. kəljè, n. der Tischlerleim, Guts., Mur., na vzhodu; parklje potrebujejo, da iz njih kelje delajo, jvzhŠt.; — prim. klej.
  73. kę́łžuh, m. der Husten, die Druse, die "Kehlsucht" der Pferde, Cig., C., Nov.; — iz nem.
  74. kemı̑jski, adj. zur Chemie gehörig, chemisch, Cig., Jan., Cig. (T.); k. delavec, der Laborant, Cig.; = k. strežnik, Jan.
  75. kənáti se, -ȃm se, vb. impf. = brandig werden, sich entzünden (o ranah), Rihenberk ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  76. kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  77. kę̑pəc, -pca, m. 1) der Bürzel, der Hühnersteiß, C.; — 2) der Zwerg, Cig., Jan.; ( hs.); — 3) die Kolbenhirse, Cig.
  78. kę́piti, -im, vb. impf. 1) ballen, Cig.; k. se, sich ballen: sneg se kepi, Cig.; — ( pren.) k. se, sich patzig, wichtig machen, sich aufblasen, Lašče- Levst. (M.).
  79. kę̑r, m. der Fels, Z., Gor.; eine felsige Erhöhung, Savinska dol.
  80. kẹ̀r, I. conj. weil, da, denn; zato, ker —, deshalb, weil —; — II. pron. rel. = kir, ki, Krelj; — "ker entspricht wohl einem altslov. kъdeže", Mik. (V. Gr. IV. 129.).
  81. kerempuh, m. = vamp, kajk.- Zora V. 120.; ( prim. kerepuhi, der Bauch, Dalm.).
  82. kerlę́jš, m. znamenje, pri katerem z mrličem postoje ter molijo pogrebci, Polj.; — prim. cerkveni: kyrie eleison!
  83. kə̀s, kəsà, m. die Reue, Mur., Cig., Jan., Valj. (Rad), nk.; kes in pes, oba grizeta, Z.
  84. kəsȃn, -snà, adj. säumig, langsam; k. pri delu, C.; k. za delo, Dol.; kesna pokora, C.; k. plačnik, Cig.; otročja reja je najkesnejša, Jurč.; kesne glave biti, ungelehrig, ein langsamer Kopf sein, Cig., Nov.; po kesnem, langsam, Cig.; — spät, Mur., Cig., Jan.; kesni ste, ihr seid spät gekommen, jvzhŠt.; kesno je že, es ist schon spät; kesna seva, prazna škrinja, Z.; kesneje, später, C.; — kȃsni, compar. kášnji, kəsnẹ̑ji, kəsnẹ̑jši, Cv., C.; — tudi: kə̀sən.
  85. kəsáti se, -ȃm se, vb. impf. Reue empfinden; k. se zavoljo česa; bereuen: k. se grehov; (k. se, trauern: kę́še se za rajnega, vzhŠt.- C.).
  86. kəsnè, -ę́ta, m. der Säumige, Z.
  87. kəsnẹ̑la, f. die Säumige, Z.
  88. kəsnẹ́ti, -ím, vb. impf. säumen, säumig sein, Cig., Navr. (Kop. sp.), Rez.- Kl.; s svojim prihodom kesni, (kasni) Krelj.
  89. kəsnı̑vəc, -vca, m. der Zauderer, (kas-) Cig.
  90. kəsnováti, -ȗjem, vb. impf. säumen, zögern, langsam sein, Mur., Jan., C.
  91. keša, f. = torba, C., SlGor.; — prim. hs. kesa, Beutel, iz tur.
  92. kẹ̑šast, adj. zwergartig, (kejš-) Cig.
  93. kẹšè, -ę́ta, m. der Zwerg, Z.
  94. kẹ̑šək, -ška, m. der Zwerg, C., (kešik) Rib.- M.; (kejšek) Rib.- Cig.
  95. kēšica, f. dem. keša, vzhŠt.
  96. kę̑ta, f. eine aus Flechtwerk und Lehm (Koth) gemachte Winzerhütte, ob Muri- Trst. (Let. 1874. 69.).
  97. kę́tina, f. die Kette; — iz stvn. chetina, Mik. (Et.); pogl. veriga.
  98. kę́tinica, f. dem. ketina; — zlata k. = grenkuljica (glechoma), Tuš. (B.).
  99. kę̑tiš, m. 1) der Bewohner einer keta, Trst. (Let.); — 2) der Mitwinzer, C.; — 2) der Gefährte, der Genosse, C.; — prim. keta.
  100. kę̑včica, f. 1) eine Art Dohle, C.; — 2) der Kibitz, C.; — prim. kevkati.

   24.101 24.201 24.301 24.401 24.501 24.601 24.701 24.801 24.901 25.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA