z (23.701-23.800)

23701. hudodẹ̑łəc, -łca, m. = hudodelnik, Cig., Jan.; Bog tepe hudodelce po hudodelcih, Ravn.; naj ne mamijo hudodelca, še dalje počenjati kazensko dejanje, Levst. (Nauk).
23702. hudodẹ̑lstvọ, n. die Missethat, das Verbrechen, Mur., Cig., Jan., DZ., nk.; slediti vsako h., Levst. (Nauk); h. umora, tatvine, nk.
23703. hudodẹłstvováti, -ȗjem, vb. impf. Missethaten, Verbrechen verüben, Zora.
23704. hudoglę́dən, -dna, adj. finster, zornig blickend, Fr.- C.; — = grdogleden, scheelsüchtig, Cig.
23705. hudoglę̑dnik, m. der finster, zornig Blickende, C.
23706. hudolès, -lẹ́sa, m. = hudobika, Z.
23707. hudolẹ́sovina, f. = hudobika, Z.; — der Hartriegel (cornus sanguinea), M., Rib.- C., Lašče- Erj. (Torb.).
23708. hudolẹ́tən, -tna, adj. missjährig, Z.; — mager (o živini in človeku), Gor.
23709. hudolẹ̑tnica, f. das Berufkraut (erigeron canadensis), Mur., Medv. (Rok.); — "eine Art Unkraut mit großen Bohnen", vzhŠt., ogr.- C.; — "eine Art Bergblümchen, blassgelb blühend", Mariborska ok.- C.
23710. hudolẹ̑tnik, m. 1) kdor o hudi letini prosjači, Levst. (Zb. sp.); — 2) = čuk, Fr.- C.; — 3) eine Art gemeine Fisole, Celjska ok.- C.
23711. hudolẹ́tovina, f., Z., pogl. hudika.
23712. hudomúšən, -šna, adj. böslaunig, C.; hudomušno je pesnikov pleme, Zv.; h. črnogledec, Zv.; schalkhaft; h. človek, hudomušno kaj povedati.
23713. hudonǫ́sən, -sna, adj. unheilbringend, Let.; čaščenje hudonosnih prikazni, Bes.
23714. hudosúmən, -mna, adj. argwöhnisch, Z.; tesni nauki hudosumnih ljudi, Vod. (Izb. sp.).
23715. hudoúmən, -mna, adj. = blazen, (hudumen) Jarn.
23716. hudoúmiti, -ȗmim, vb. impf. = blazniti, rasen, (hudumiti) Jarn.; (= h. se, M.).
23717. hudoúmnost, f. = blaznost, (hudumnost) Jarn., Mur.
23718. hudoȗrnik, m. 1) der Wildbach, der Gießbach; der Maibrunnen, die Hungerquelle, Jes.; — 2) der Segler, die Mauerschwalbe (cypselus apus), Erj. (Ž.); — planinski h., der Alpensegler (cypselus melba), Cig., Erj.- C., Frey. (F.); — 3) hudourniki so duše nekrščenih otrok, vzhŠt.- Pjk. (Črt. 56.).
23719. hudováti se, -ȗjem se, vb. impf. böse sein, sich ereifern, sich ärgern; h. se nad kom, über jemanden ungehalten, erbittert sein, Cig., C., Ravn.- Jan. (Slovn.); h. se na koga, jemanden beschimpfen, C.; einen übel anlassen, Cig., C.; kdor nima druzega dela, pa se ob mene huduje (schmält auf mich), Jurč.; tudi h. koga: Pasterke in pasterkinje Bo hud'vala mačeha, Slom.
23720. húdovina, f. = hudovitovina (?): s hudovino nekateri vino barvajo, jvzhŠt.
23721. hudovíta, f. = hudovitovina, Z.
23722. hudovǫ̑ljnik, m. der Böswillige, Z.; schelmischer Mensch, Cig.
23723. huhúkati, -kam, -čem, vb. impf. schreien (wie die Eule): sova huhuče, C., Z.
23724. hȗj, interj. huj, huj! Zuruf an Schweine, SlGor.- C., jvzhŠt.
23725. hȗjati, -am, vb. impf. 1) = hujšati, Savinska dol.- C.; — 2) h. se, schlimm sein, zürnen, greinen, schelten, M., C.; lamentieren, Koborid- Erj. (Torb.).
23726. hujȃva, f. das Elend, das Missgeschick, die Drangsal, ZgD., Polj.
23727. hujskáč, m. der Hetzer; — pogl. huskač.
23728. hȗjskati, -am, vb. impf. hetzen; — pogl. huskati.
23729. hújstiti, -im, vb. impf., jvzhŠt., pogl. hustiti.
23730. hȗjšati, -am, vb. impf. 1) verschlimmern, h. se, sich verschlimmern; — 2) ärgern, Aegernis geben, M., Z.; — 3) mager machen, zehren: bolezen ga hujša, Cig.; — h. se, mager werden, Cig.; — 4) intr. hujšati, mager werden, hagern, Cig., Jan., M.
23731. hȗk, m. 1) der Hauch, Cig.; — 2) das Geräusch, Rez.- C.
23732. húka, f. der Tumult, der Lärm: huka in buka, SlN., Vrt., Zv., Erj. (Izb. sp.).
23733. hȗkati, -kam, -čem, 1) hauchen, pusten, Cig., Jan., C. ( BlKr.); v roke h., Vrt.; sv. Luka v roke huka, Ist.- Erj. (Torb.); na pleča in sluhe mu hučejo s toplo sapo, Pjk. (Črt.); — 2) lärmen, schreien, Rez.- C.; — (o sovi), Valj. (Rad).
23734. húkniti, hȗknem, vb. pf. 1) hauchen, Cig.; h. v zrcalo, Vrt.; — 2) aufschreien, aufächzen, Bes.
23735. húlavəc, -vca, m. der Trotzkopf, Mur.
23736. hȗlež, m. 1) der Trotzkopf, Mur.; — 2) kozje ime, Krn- Erj. (Torb.).
23737. 1. húliti, hȗlim, vb. impf. 1) biegen, neigen, Hal.- C.; derviši čelo k zemlji hulijo, SlN.; konj ušesa huli, richtet die Ohren nach rückwärts, C.; — h. se, schlummernd nicken, C.; huli se mi = dremlje se mi, vzhŠt.- C.; — 2) h. se, sich ducken, Mur., Cig., Jan.; mačka se huli, Z.; konj se huli = ušesa huli, SlGor.- C.; — sich demüthig stellen, sich verstellen, heucheln, Cig., C.; Bogu se huliti, Z.; — h. se, erbittert sein, trotzen, Mur., Met.
23738. 2. húliti, -im, vb. impf. tadeln, missbilligen, lästern, Cig., C.; oni hulijo, česar ne razumejo, Cv.; — hs.
23739. hulı̑vəc, -vca, m. kdor se huli, Levst. (Zb. sp.); — prim. 1. huliti 2).
23740. humanīst, m. gojitelj humanizma, der Humanist.
23741. humōrski, adj. humoristisch, LjZv.
23742. hupáč, m. der Wiedehopf, vzhŠt.- C.
23743. hȗrda, f. närrischer, thörichter Mensch (psovka), vzhŠt.- C.
23744. hȗs, interj. Zuruf an Schweine, C.
23745. husár, -rja, m. = huzar, po drug. slov. jezikih- Cig.
23746. huskáč, m. der Hetzer.
23747. hȗskanje, n. das Hetzen.
23748. hȗskati, -am, vb. impf. hetzen, Cig., Jan.; nav. hujskati; — prim. bav. huss, huss! ein Ausruf, womit man ein Thier zu hetzen pflegt, an-, auf-hussen, Štrek. (Arch.).
23749. hústiti, -im, vb. impf. hetzen, reizen, M., C.; psa h., C.
23750. hȗš, interj. Zuruf an Schweine, um sie fortzutreiben, BlKr.; — huš huš! (tako se govori po otročje, kadar je mraz).
23751. hȗškati, -am, vb. impf. jauchzen, Hal.- C., Npes.-Vraz; — prim. uškati.
23752. hvał, m. na hval priti, nam. na hvalo p., zustatten kommen: črešnje pridejo na hval, Gor.; črez sedem let vse na hval pride, ("na hval'") Polj.; — pogl. hvala 3).
23753. hvála, f. 1) das Lob; hvalo dajati komu, jemanden preisen, verherrlichen; pojte hvalo Gospodu, lobsinget dem Herrn; hvale vreden, lobenswert; hvale, Lobsprüche, C.; velike hvale dajati, große Lobsprüche ertheilen, Cig.; na hvale kam priti, auf lobende Anempfehlung hin irgend wohin kommen, C.; hvalo šteti komu, eine Lobrede jemandem halten, M.; svoja hvala se po blatu valja, = eigenes Lob stinkt, Npreg.; — 2) der Dank; hvala! ich danke! hvala lepa! (lepo hvalo, Št.- C.); schönen dank! lepa hvala Vam bodi za pisemce, Levst. (Zb. sp.); — hvala (bodi) Bogu! Gott sei Dank! hvalo (hvale) dolžan biti, zu Dank verbunden sein, Cig., nk.; — 3) na hvalo priti (hoditi, biti), zustatten kommen, zugute kommen, Cig., Jan., C., Dol.; morda mi utegne še na hvalo priti, (= "so dass ich Dank dafür wissen werde"), Levst. (Zb. sp.); vse to gospodarju na hvalo pride, Vrtov. (Km. k.); te ugodnosti bodo vsem na hvalo hodile, DZ.; — po hvali mi je = na hvalo mi je, C.; es ist mir erwünscht, Jan.; tudi: v hvalo mi je, C.
23754. hváłən, -łna, adj. 1) Lob-, Mur., Cig., Jan.; hvȃlna pesen, das Loblied, das Lobgedicht, Cig., Jan., Krelj; hvalni listi, Lobbriefe, Dalm.; — lobreich, Cig., Jan.; — lobenswert, M., nk.; — 2) = zahvalen, dankbar: v hvalni spomin, C.; Dank-: hvalna nedelja, der Danksonntag, M.; hvalni god, das Dankfest, Ravn.; — govori se nav. hvalən, ne: hvałən.
23755. hvȃlež, m. 1) der lästige Lobredner, Z.; — 2) der Prahler, Cig.
23756. hvalę́žən, -žna, adj. 1) dankbar; h. biti komu za kaj; h. o nauku Vrt.; — 2) = hvalen (Lob-): hvaležna pesen, Trub.
23757. hválica, f. dem. hvala; kleines Lob, Dict., Zora; na hvalico kupiti, auf das Lob hin kaufen, C.
23758. hvalı̑čar, -rja, m. = hvalisavec, Levst. (Zb. sp.).
23759. hvalı̑sar, -rja, m. = hvalisavec, ZgD.
23760. hvalísav, adj. lobhudlerisch, Z.
23761. hvalı̑təv, -tve, f. das Lob, die Anpreisung, Jan., ZgD.
23762. hváliti, -im, vb. impf. 1) loben, rühmen, preisen; na pretezo h., übermäßig loben, ZgD.; komu kaj hvaliti, jemandem etwas anpreisen, anrühmen; vsaka lisica svoj rep hvali; vsak berač svojo malho hvali, jeder Krämer lobt seine Ware, Npreg.; — lobpreisen: hvalite Gospoda! hvaljen bodi Bog! — h. se s čim, sich einer Sache berühmen; hvali se z dobro glavo, da ima dobro glavo; hvali se, da je imel dobro letino; ne da bi se hvalil, ohne mich zu rühmen; — 2) danken; h. koga za kaj; Boga hvali, da si zdrav, danke Gott, dass du gesund bist; (h. komu za kaj, jemandem wofür Dank wissen, Krelj, ogr.- C.); — h. se komu za kaj, jemandem Dank zollen für etwas, Cig.; vselej se mu tedaj hvalite za vse dobrote, Ravn.
23763. hvaloglȃsje, n. die Lobhudelei: Kder so bili zrna prazne, Ne doda ga hvaloglasje, Levst. (Zb. sp.).
23764. hvalonǫ́sən, -sna, adj. rühmend: hvalonosna beseda, Levst. (Zb. sp.).
23765. hvalopẹ̀v, -pẹ́va, m. zahvalni spev, der Dankgesang, Cig.
23766. hvȃt, m. 1) = seženj, vzhŠt.- C.; — 2) der Griff (pri glasbi), Cig. (T.); na vse hvate, so viel man umfassen kann, Zora.
23767. hvǫ́jevje, n. = hojevje, Nadelholz, Cig., Jan.
23768. hvǫ̑st, m. 1) der Schweif, Let., Vrt., SlN. ( stsl.); — 2) der Traubenkamm (= repek): pleve, prazno klasovje ino hvosti ali ozobki človeškega uka, Krelj, ( "Traben und Spreu menschlicher Lehre", Spang.).
23769. hvǫ̑sta, f. = hosta 3): Vsak drugačno hvosto meša, Levst. (Zb. sp.).
23770. ì, interj. izraža največ nevoljo, tudi začudbo: i! ei! i, kaj pa delaš! was treibst du denn! i kaj ti je? was ist dir denn? Mur., Cig.; i pa pojdi! nun so geh! Z.; i pa mu reci! nun so sag es ihm! Mur., Met.; i no! je nun! Cig., Jan.
23771. iblájtar, -rja, m. der Zollwächter; — iz nem. "Ueberreiter", Kr.
23772. iblájtarčək, -čka, m. dem. iblajtar: šli so za pisarčke in iblajtarčke, LjZv.
23773. íca, f. junge, kleine Kuh, Št.- Valj. (Rad); Moja ica breja, Npes.-Vraz.
23774. ı̑cək, -cka, m. junges, männliches Kalb, Št.- Valj. (Rad); tudi (nežno): = volek, vzhŠt.
23775. ı̑cka, f. = kravica, vzhŠt.
23776. ideāl, m. vzor, das Ideal.
23777. ideālən, -lna, adj. vzoren, ideal, idealisch.
23778. idealīst, m. kdor je za vzore vnet, der Idealist.
23779. ideālnost, f. vzornost, die Idealität.
23780. igavəc, -vca, m. pokvarjeno iz: jaglec, Rodik- Erj. (Torb.).
23781. ígəlj, -glja, m. eine Art Joch, (Kopfjoch?), Z.
23782. ígəv, -gve, f. eine Art Jochholz, Jan., Mik.
23783. ígla, in: iglà, -è, f. 1) die Nadel; naprsna i., die Vorstecknadel, Jan.; i. probadača, die Piquiernadel, h. t.- Cig. (T.); i. magnetnica, die Magnetnadel, i. kompasnica, die Compassnadel, Cig. (T.); — die Nadel am Baume, Cig., Jan.; — 2) langer eiserner Nagel beim Wagen, = iglica 2), C.; — der Jochsprießel, C.; — der Stift ( bes. mit einem Kopfe), Cig.; — zateznična i., der Stift am Schnürband, Jan. (H.); — 3) ona ostrina, ki nožu pri brušnji odpada, die Feuerecke, Cig., Skrilje, Bolc- Erj. (Torb.), Dol.; balta nima nič igle, BlKr.; iglo izbrusiti, Z.; — 4) der Nadelfisch (syngnathus acus), Cig., Erj. (Ž.); — der Hornhecht (belone vulg.), Cig., Prim.- Erj. (Torb.).
23784. íglast, adj. nadelförmig, Cig., Jan., Cig. (T.); — voll Nadeln: iglasto drevje, die Nadelbäume, Zv.
23785. iglàt, -áta, adj. voll Nadeln, M., Z.
23786. igleníca, f. 1) = igelnica, Mur.; — 2) = iglenjača, das Zündnadelgewehr, nk.- C.
23787. iglenjáča, f. das Zündnadelgewehr, nk.
23788. iglenják, m. die Nadelbüchse, vzhŠt.- C.; — das Nadelpolsterchen, vzhŠt., ogr.- C.
23789. iglíca, f. dem. igla; 1) kleine Nadel; — kleiner Stift; — 2) ein eiserner Nagel am Wagen, der das Vorder- oder Hintertheil desselben an dem Langbaume festhält, Cig., Ljub.; iglica gre skozi oplen, blazino, soro in os, Gor., Notr.; — der Deichselnagel, der die Deichsel im Deichselarme befestigt, Cig., Dol., Gor.; — der Jochnagel, C.; jarmove iglice so lesene ali železne, Levst. (Zb. sp.); — iglica je zataknjena v konec kambe ter jo drži v jarmu, Štrek., Notr., Dol.; — der Sperrnagel in den Sägemühlen, V.-Cig.; — das Schemeleisen der Weber, Cig.; — 3) iglíca, zemlja z gnilim igličevjem, Poh.; — 4) = igla 3): iglica se mora kosi odbrusiti z oslo, Dol.; — 5) die Meernadel, Cig.; pogl. igla 4); — tudi: der Steinbeißer (cobitis taenia), Bilje pri Gorici- Erj. (Torb.); — 6) rastline: eine Art Storchschnabel (geranium), SlGor.- C.; — die Hauhechel (ononis), Z.; — = jaglec, Dol.; — naglaša se tudi; iglicà, Gor.- Valj. (Rad), in íglica.
23790. iglı̑čevje, n. coll. die Baumnadeln, die Nadelstreu, Poh.; — das Nadelholz, Z.
23791. iglı̑čje, n. = igličevje, Z.
23792. igọ̑, ižę̑sa, n. 1) das Joch, Valj. (Rad); (igo, igesa, kravji jarem, Bolc- Erj. [Torb.]); — 2) die Wage am Wagen, C., Z.; — ígo, Levst.
23793. 2. igovəc, -vca, m. = igovina, Z.; die Sahl- oder Palmweide (salix caprea), Z.
23794. igráča, f. das Spielzeug, das Kinderspiel, die Spielerei; to niso igrače, das ist keine Kleinigkeit, Cig.
23795. igráčica, f. 1) dem. igrača; — 2) igračíca, die Spielerin, Z.; — die Schauspielerin, die Actrice, Jan.
23796. igralíšče, n. der Spielplatz, Mur., Cig., nk.
23797. igrȃnje, n. das Spielen; — i. zarnic, das Wetterleuchten, C., Cig. (T.).
23798. igráti, -ȃm, vb. impf. 1) spielen; pridem iz šole, igram, Ravn. (Abc.); — i. kako igro; slepe miši i., blinde Kuh spielen; s kvartami i., mit Karten spielen; i. za velike denarje, za malo, hoch, niedrig spielen, Cig.; — auf der Bühne darstellen: i. kralja, die Rolle eines Königs spielen, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — musicieren: i. na klavir, na gosli, auf dem Clavier, der Violine spielen; i. v žveglo, Danj. (Posv. p.); i. v plunko, Zora; — srce mi igra od veselja, das Herz hüpft mir vor Freude; — solze mu igrajo v očeh, es glänzen Thränen in seinen Augen, Z., Jurč.; nebeško veselje ji igra po očeh, Ravn.; — z očmi i., blinzen, Cig.; — blinken, flimmern, Jan.; zarnice igrajo, es wetterleuchtet, Jan., Kor.; — i. si, spielen; s češuljicami in venci si igrate, Ravn.; z rokami si igram, Met.; z listi veter si igra, Str.; — i. se, spielen; otroci se igrajo, otrok se igra s psom, s kamenčki; igrali smo se biriče, lovače in skrivače, Zv.
23799. igr̀c, (igrə̀c), -grcà, m. der Spieler, Meg., Jan., Mik., Trub.; — der Musikant, (ígrc) vzhŠt.; Čuješ ti, igrc, Kralj Matjaž? Npes.-Vraz.
23800. igrẹ́vati, -am, vb. impf. zu spielen pflegen, Mik., Vrt.; ( nam. igravati).

   23.201 23.301 23.401 23.501 23.601 23.701 23.801 23.901 24.001 24.101  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani