Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (22.601-22.700)

  1. gọ̑mbešnica, f. = gumbovšnica, vzhŠt.
  2. gọ̑mbič, m. dem. gomb, das Knöpfchen: svetli gombiči, LjZv.
  3. gombúlja, f. der Knorren im Holz, Gor.
  4. gomíla, f. der Erdhügel, der Erdhaufen, Cig., Jan., C., ogr.- Valj. (Rad); — der Grabhügel, Cig., Jan., nk.; — der Haufen, bes. der Misthaufen, C., Kr.; — die Flussinsel, lange Sandbank, V.-Cig., M.; — neka jed iz jajc, sira in masla, ("gomilja"?) C.; — prim. stsl. mogyla.
  5. gomíljati se, -am se, vb. impf. sich häufen, M., C.; gore se gomiljajo, thürmen sich, Zora.
  6. gomı̑loma, adv. haufenweise, C., Zora, ZgD.
  7. gomlẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) = gomezeti, krabbeln, wimmeln, Z.; — 2) = gomoleti 2) (?); prim. izgomleti.
  8. gomóla, f. pusta in nerodovitna zemlja nastavša od razprhlega skrilnika, Lisičine (v Istri)- Erj. (Torb.); der Schieferthon, Erj. (Min.).
  9. gomolẹ́ti, -ím, (-ẹ̑jem), vb. impf. 1) = gomezeti, mrgoleti, Cig., Jan., C.; — 2) flackern, BlKr.; plamen gomoleje, Krn- Erj. (Torb.); gomoleča svetloba, flackerndes Licht, Erj. (Som.); — gomoli mi pred očmi, es flimmert mir vor den Augen, BlKr.
  10. gomolı̑vka, f. das Zittergras (briza media), Vas Krn- Erj. (Torb.).
  11. gomólja, f. der Klumpen, Cig., Jan.; g. sira, presnega masla, C.; g. cukra, ein Hut Zucker, C.; die Knolle, Erj. (Min.); das Beerenbüschel, C.; — rožna g., ein Blumenstrauß, C.; — g. ptičev, eine dichte Schar Vögel, Mariborska ok.- Kres.
  12. gomoljati, -am, vb. impf. zu Klumpen zusammenpressen, C.; g. se, sich klümpern, Cig.
  13. gomóljčast, adj. knollig, Z.
  14. gomóljəc, -ljca, m. dem. gomolj; der Knollen, Jan.; z gomoljci pomnožavati (rastlinske bastarde), Erj. (Izb. sp.).
  15. gomoljı̑čar, -rja, m. 1) der Trüffelhund, Cig., Jan.; — 2) der Trüffelkäfer (anisotoma), Erj. (Z.).
  16. gomoljíka, f. 1) der Knollen, Jan., DZ.; — 2) die gemeine Trüffel (tuber cibarium), C., Erj. (Rok.), nk.
  17. gomoljíti se, -ím se, vb. impf. 1) Klumpen bilden: mleko se gomolji, Hal.- C.; — 2) sich wieder aufzurichten suchen ( z. B. nach einem Fall), Hal.- C.
  18. gomòt, -óta, m. das Gewühl in einem Haufen, Jan., Rez.- C.; kače imajo grozen gomot, C.; — der Wirrwarr, Rez.- C.
  19. gomotáti, -ȃm, vb. impf. wirr durcheinander mischen, Z.; g. se, sich zu einem wirren Knäuel verschlingen: kače se gomotajo, C.; — prim. homotati.
  20. gomúlja, * f. eine Art Hochzeitsbrot = roguša, Medv.- C.; der Topfkuchen (der Gugelhupf), V.- C.; — prim. gomila.
  21. gomúljiti, -ȗljim, vb. impf. 1) häufen, Z.; — 2) g. se, aufgehen: kvašeno testo se gomulji, Z.; — prim. gomiliti.
  22. gòn, * góna, m. 1) das Treiben: die Jagd, Cig.; die Verfolgung, Valj. (Rad); — 2) die Ackerlängenstrecke, vzhŠt.- C.; — 3) pl. goni, der Viehweg, Št.- C.; prim. gonje; — 4) = nagon, der Trieb: čuden gon jih žene v kraje zaželene, Erj. (Izb. sp.).
  23. gondráč, m. der Brummer, Z.
  24. gondráti, -ȃm, vb. impf. brummen, murren, greinen, Mur., Jan., vzhŠt.; — prim. gosti, godrnjati.
  25. gondrȃvəc, -vca, m. der Brummer, Mur., vzhŠt.
  26. gonę́tati, -am, vb. impf. errathen, Z., Trst. (Let.).
  27. gonìč, -íča, m. 1) der Treiber auf der Jagd, Tolm.- Erj. (Torb.); — 2) gónič, das Schlagholz der Binder, C., M.; — neka igra, M.
  28. goníłən, -łna, adj. treibend: gonilna moč, die Triebkraft, Cig., Jan.; — gonilni list, der Steckbrief, DZ.
  29. gonílọ, n. das Triebwerk, Cig., Jan., Cig. (T.), Nov.- C.; g. mehov, LjZv.
  30. goniometrı̑ja, f. nauk o razmerju med koti in pripadajočimi črtami, die Goniometrie.
  31. goníšče, n. der Tummelplatz, Cig., C.
  32. góniti, gǫ́nim, vb. impf. 1) wiederholt treiben; živino na pašo g.; zver s psi g., hetzen, jagen, hudoba ga goni, der Teufel reitet ihn, Cig.; g. otroke v šolo, die Kinder fleißig zur Schule halten, Cig.; — g. koga, fordern = terjati, Cig.; — pijača, ki na vodo goni, harntreibendes Getränk, Cig.; goni me, ich habe das Abweichen, Cig.; — kamenje v hišo g., ( pf. zagnati), BlKr.; drva po vodi g., Holz flößen, Jan.; kolo g., ein Rad treiben; vrtavko g., den Kreisel treiben; mehove g., die Bälge treten; rühren (beim Buttern): celo uro uže gonim, pa se neče storiti, Polj.; — vedno svojo g., immer dasselbe wiederholen, sagen, behaupten; "joj, joj!" je zmerom gonil, Ravn.; zmerom svojo goni slavček, immer dieselben Lieder singt die Nachtigall, Preš.; — ljudje gonijo (= pravijo), da bo vojska, Z.; — 2) g. se, a) sich herumtreiben, schäckern; otroci se gonijo po trati; — b) brunften, läufig sein; krava, kobila, psica se goni.
  33. gǫ́nja, f. 1) das Treiben, die Treibjagd, Mur., Cig., Jan., Nov., SlN.; — otroci imajo vedno gonjo med seboj, treiben sich immer herum, haben eine Hetze, Polj.; — 2) die Brunft, Cig.; — 3) ein Schimpfwort für ein geiles Frauenzimmer, Lašče- Levst. (M.); — 4) nav. pl. gonje, der Weg, auf dem man das Vieh auf die Weide treibt, der Viehweg (in Wäldern, zwischen Zäunen und dgl.), Cig., Jan., Svet. (Rok.), Lašče- Levst. (M.), SlGradec- C., Polj.
  34. gonjáč, m. 1) der Viehtreiber, Mur., Cig., Jan.; — kdor vpreženo živino pri pluženju goni, Pjk. (Črt.); — 2) der Treiber auf der Jagd, Cig., LjZv., BlKr.; — 3) der Radtreter, Cig.
  35. gonjȃj, m. 1) die Ackerbeetlänge, vzhŠt.- C.; — 2) ein Ackertheil, vzhŠt.- C.; (soviel man an einem Tage [oder von einer Fütterung bis zur anderen, Z.] umackern kann, Mur.).
  36. gǫ̑njba, f. 1) = 1. gomba, C., Zora; — 2) = gonja 2), Mur.
  37. gonjẹ́vati, -am, vb. impf. = goniti, zu treiben pflegen, Cig.
  38. gonka, f. das Floß, C., DZ. ( rus.); pogl. plav.
  39. gonobíti, -ím, vb. impf. Eintrag thun, verderben, zugrunde richten, Mur., Cig., Mik.; g. dete, Vod. (Bab.); tudi: gonóbiti.
  40. góra, f. 1) ein hoher Berg; solnce gre za goro, die Sonne verschwindet hinter dem Berge; pl. gore, das Gebirge; v gorah, im Gebirge, in den Bergen; — 2) der Bergwald, Cig.; v goro iti po drva, LjZv., jvzhŠt.; — 3) = gorica, der Weinberg, Cig., C., Rec.
  41. gorátost, f. die Gebirgigkeit, Zora.
  42. gorčíca, f. 1) die Wärme, C.; g. v licih, die Schamröthe, ZgD.; — 2) der Senf, Mur., Cig., Jan., Nov.; bela g., der weiße Senf (sinapis alba), Tuš. (R.); — 3) (na Dol. napačno nam. ogrščica, Raps).
  43. gorčíčən, -čna, adj. 1) Senf-, Mur., Cig., Jan.; gorčično zrno, Cig., Jan.; — 2) = jezen, C.
  44. górəc, -rca, m. der Gebirgsbewohner, V.-Cig., Jan., Dol.- Z.; gorci: tako sami sebe imenujejo goriški gorjanci, Goriš.
  45. gorečíca, f. 1) die innere Hitze ( z. B. im Kopf), Lašče- Levst. (Rok.); — g. se je razlivala po licih krasotice, Zora; — 2) das Sodbrennen; — 3) gorę́čica = gorečnost, Jan.; — 4) der Enzian (gentiana), Medv. (Rok.).
  46. gorečína, f. die Hitze, Cig., Jan.
  47. gorę̑čnež, m. der Zelot, Jan. (H.).
  48. gorę̑čnik, m. der Eiferer, der Zelot, Cig., Jan., ZgD.
  49. gorę́čost, f. = gorečnost: vest zaspi, g. ugasne, Škrb.- Valj. (Rad); g. za domovino, Vrtov.
  50. górək, -rka, adj. 1) warm; na gorkem biti, in der Wärme sich befinden; gorke jedi, warme Speisen, gorke vode = toplice, C.; — še sem ves g., erhitzt, Jan.; gorko komu pritisniti, jemandem eine derbe Ohrfeige geben, Cig.; gorke solze točiti, Cig.; — pri gorkem dejanju prijeti, auf frischer That betreten, DZ.; — 2) biti komu g., jemandem gram sein, grollen, Cig., Jan., Kr.; g. nad kom, über jemanden aufgebracht, C.; — gorka me zgrabi, ich werde aufgebracht, C.; — 3) = grenek, Mur., Jan., Kast.- C., Mik.
  51. gorẹ̑łəc, -łca, m. gorelci, dickes Astholz, (gorevec?) Ig.
  52. górən, -rna, m. das Stockwerk: hiša z enim gornom, na en goren, Jan., Celovška ok.; menda bolj prav: gorenj.
  53. górən, -rna, adj. Berg-: gorno pravo, das Bergrecht, Cig.; = gorna pravica, Jan.; gorni gospod, der Bergherr, Rec.; gorno posestvo, dem Bergrecht unterworfen, jvzhŠt.
  54. gorẹ̑nji, adj. oberhalb befindlich, der obere; na gorenjem konci, am oberen Ende, gorenji veter, der Oberwind, Z.; — tudi: gọ̑rẹnji, (kar se nav. govori gọ̑ranji).
  55. gorẹ́ti, -ím, vb. impf. brennen; s plamenom g., mit einer Flamme brennen; na ves ogenj g., lichterloh brennen, Cig.; goreč, brennend, glühend; g. ogelj, glühende Kohle; goreči jeziki, feurige Zungen: g. ognjenik, thätiger Vulkan, Cig. (T.); — g. za kaj, für etwas begeistert sein, Cig., Vod. (Pes.), nk.; za drugega g., für einen anderen in Liebe entbrannt sein, Preš.; — goreč, inbrünstig: goreča molitev; eifrig: goreče prizadevanje; ves goreč biti za kaj, für etwas begeistert sein.
  56. góri, adv. 1) oben; tam gori, droben; gori omenjen, obenerwähnt, Jan., nk.; — 2) hinauf; gori in doli, auf und ab; — gori! auf! (po nem.): Gori, gori! brodniki! Nas boste črez vozili, Npes.-K.
  57. 1. goríca, f. dem. gora 1), das Berglein; der Hügel; pl. gorice, das Kleingebirge, Cig. (T.); — 2) (vinska) gorica, der Weinberg; — 3) der Hofplatz, Jarn., C.; der Hofplatz vor den Ställen, Jarn., C., BlKr.; ovčja g., der Schafhof, C.; — der Markt- oder Dorfplatz, C.; — (na vzhodu tudi: gọ̑r(i)ca, C.).
  58. goričánəc, -nca, m. der Weingärtner, der Winzer, C.; der Arbeiter im Weinberge, ogr.- Valj. (Rad).
  59. gorı̑čar, -rja, m. der Winzer, C.
  60. gorı̑łnik, m. der Brenner: Bunsenov g., Sen. (Fiz.).
  61. 2. goríšče, n. 1) der Brandplatz, Levst. (Nauk); — 2) der Brennpunkt, C., Žnid., Cel. (Geom.), Sen. (Fiz.), nk.
  62. gorı̑vọ, n. der Brennstoff, das Brennmaterial, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Sen. (Fiz.).
  63. gorjȃčar, -rja, m. človek, ki z gorjačo po svetu hodi: Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govore, Preš.
  64. gorjàn, -ána, m. der Gebirgsbewohner, Cig., Jan., Cig. (T.), Rez.- C.
  65. gorjȃva, f. das Brennen: za gorjavo je šel drv iskat, BlKr.
  66. 2. gorję̑, * n. das Weh; da je bilo g., *daß es ein Jammer war, Cig.; človeško g., Zv.; gorje ti! weh dir! g. je pak pregrešnikom, Dalm.; gorje ti bo! gorje ti ga bo! Lašče- Levst. (Rok.); g. ti ga bodi! Jurč.; g. si ga njemu! SlN.; g. si ga tistemu, ki ...! LjZv.
  67. gǫ̑rji, adj. compar. 1) ärger, vzhŠt.- C.; — 2) stattlicher, Gor.; — besser: bolnik je gorji, dem Kranken geht es besser, Gor.- Cig.; — prim. gorši.
  68. gorjúšica, f. der Senf (sinapis), Z.; — po stsl. gorjuha; pogl. gorčica.
  69. gorkọ̑ta, f. 1) die Wärme; gorkota ubogih dobrota; — 2) = gorečnost, der Eifer, die Hitze, C.
  70. gorkọ̑tən, -tna, adj. hitzig, Jan.; = gorek, Jan.
  71. gorljìv, -íva, adj. 1) brennbar, Cig., Jan., Cig. (T.), Nov.; — 2) eifrig, feurig, Hal.- C., ZgD.
  72. gǫ̑rna, f. die Abgabe vom Weinberge, außer dem Zehent, das Bergrecht, Mur., Cig., C.
  73. gorníca, f. 1) die Bergrealität: der Weingarten, Z.; — die Bergwiese, Jan.; — 2) = gorna, Jarn., Mur., Cig., Jan., C.; tudi: gǫ̑rnica.
  74. gǫ̑rnik, * m. 1) pred l. 1848: v vinskih krajih od graščine izvoljen zaupni mož, ki je nadzoroval v svojem okraju vinograde, trgatev, pobiranje desetine, gornice itd., der Bergmeister, Mur., Cig., Rec., Met., Dol., jvzhŠt.; gorni gospod ali njegov gornik; sedaj: pošten mož, katerega izbero, da jim za plačilo vino meri, kadar se prodaja, Dol.- Levst. (Rok.); — der Bergmeister: gorniki, kateri naj pazijo vsega, kar je vinogradom na korist, Levst. (Nauk, 43.); — 2) der Weinbauer, Cig., C.; ubogim gornikom gornino pobirati, SlN.; prim. gornjak 3); — 3) = gozdar, C.; — 4) gorník, der Alpensänger, der Flühvogel (accentor alpinus), Trenta, Soča- Erj. (Torb.); — 5) die Bärentraube (arctostaphylos), C.
  75. gornína, f. = gornica 2), SlN., jvzhŠt.
  76. gornı̑ški, adj. das Bergrecht betreffend, Z.
  77. gornják, m. 1) der Oberländer, der Bergbewohner, C.; — 2) der von den Gebirgen her wehende Wind, der Bergwind, Cig.; der Nordwind, C.; der Westwind, Jarn.; gọ̑rnjak: sivi sever, mrzli zdolec, suhi gornjak, Saleška dol.- Kres (IV. 404.); — 3) kdor je gornico ali gornino plačeval (pred 1848. l.), Valj. (Rad); — 4) gọ̑rnjak, gornji del kake reči, Valj. (Rad); — der Oberschlusssatz (propositio praemissa maior), Cig. (T.).
  78. gọ̑rnji, adj. der oberhalb oder oben befindliche, der obere; g. konec, das obere Ende; gornja ustnica, die Oberlefze; gornja hiša, die Bodenkammer, Cig.; — prim. gorenji.
  79. gọ̑rnjica, f. 1) das obere Stockwerk des Bauernhauses, das Obergemach, das Bodenzimmer, Cig., C., Burg., Vrt.; (gornica:) On puhne v svitlo gornico, Vod. (Pes.); — 2) das Rauchloch, das Luftloch eines Zimmers, C.
  80. goropísən, -sna, adj. orographisch: goropı̑sni zemljevid, die Gebirgskarte, Jes.
  81. gorovìd, -vída, m. = gorokaz, Cig., C.
  82. górski, adj. Berg-, Gebirgs-; gorsko jezero, der Gebirgssee; — gorska gospoščina, die Bergobrigkeit, staro pismo iz l. 1630.- Let. 1887., 313.
  83. gǫ̑rščak, m. 1) = gornik 1), staro pismo iz l. 1630.- Let. 1887., 314.; — 2) der Berghold, Hal.- C.; — 3) der Wildbach, C., Z.
  84. górščina, f. 1) die Berggegend, C.; — 2) das Bergrecht, die Berggiebigkeit, Cig., Rec., LjZv.; kmet nam daje desetino in gorščino, LjZv.; — 3) der Bergholdenbesitz, Rec.
  85. gǫ̑rši, adj. compar. 1) ärger, vzhŠt.- C.; še gorši je naslednik, Navr. (Let.); — 2) stattlicher, schöner, hübscher; dekle je zalo, ali sestra je še gorša, Gor.; bil je izmed vseh najgorši, Savinska dol.- DSv.; gorša dekleta, Npes.- Vod. (Pes.); Prvi ljubček je bil gorši, Npes.-Schein.; imel je ženo, goršo kakor drugi plemenitaši, LjZv.; besser, Štrek., DSv.; gorše je biti pobožen, pa ubožen, kakor hudoben pa premožen, DSv.
  86. gorȗp, adj., Levst. (Zb. sp.), pogl. gorjup.
  87. gorúšica, f. der Senf, Guts.- Cig., Jan. ( stsl., hs.); — die senfblättrige Zackenschote (bunias erucago), Z.
  88. gosák, m. 1) der Gänserich; — 2) (šaljivo) der Ehemann (während des Wochenbettes des Weibes), vzhŠt.- C.
  89. gosár, -rja, m. 1) der Gänsehirt, Cig., C., Z., Zora; — 2) der Gänsehändler, Cig., Jan.
  90. gǫ́səłn, -łna, adj. Geigen-, Violin-, Z.
  91. gǫ́səłski, adj. Geigen-, Violin-, Cig., Jan.; goselska šola, Zora.
  92. gosẹ̑nica, f. 1) die Raupe; svilna g., die Seidenraupe, Cig., M.; — 2) g. med parklji (goveja bolezen), Cig., C., Strp.; tudi neko ulje pri ovcah, Savinska dol.; prim. pasjica 2); — gǫ́senica (gosenica), Št.
  93. gosẹ̑ničarka, f. die Raupenfliege (tachina), Erj. (Z.).
  94. gọ̑sje, n. die Herbstzeitlose (colchicum autumnale), C. (?)
  95. gọ̑ska, f. dem. gos, Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad); — = gos, Mur., Dol.- Cig., jvzhŠt.
  96. gǫ̑slanje, n. das Geigen, Cig.; Kako mu goduje goslanje to! LjZv.
  97. goslár, -rja, m. 1) der Geiger, der Violinspieler; gǫ́slar, ogr.- Valj. (Rad); — 2) der Geigenmacher, Mur., Cig., Jan.; — 3) der kleine Steißfuß (colymbus minor), Cig.; der schwarzhalsige Seetaucher (eudytes glacialis), Frey. (F.); — 4) die Herbstzeitlose (colchicum autumnale), Z., Nov.
  98. gǫ̑slati, -am, vb. impf. 1) geigen, fiedeln, Dol.- Cig., Jan.; Pa stopam in goslam, kar moči mi, LjZv.; — 2) prügeln, M., Z.
  99. gǫ́słe, -səł, f. pl. = gosli, Cig., jvzhŠt.
  100. gǫ́sli, f. pl. 1) die Geige, die Violine; na gosli gosti, die Geige spielen; — 2) die entblößte Mannesbrust; gosli kazati, die Brust entblößt haben.

   22.101 22.201 22.301 22.401 22.501 22.601 22.701 22.801 22.901 23.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA