z (22.301-22.400)

22301. glȃvje, n. 1) coll. die Krautköpfe, Z., Fr.- C.; — 2) nam. oglavje, das Säulencapitäl, M.; podstrešno g., das Dachgesims, Cig.
22302. glȃvji, adj. Kopf-, M.; glavji bol, der Kopfschmerz, C.; — glavja salata = glavnata s., C.
22303. glȃvnat, adj. kolbig, Jan.; — glavnata salata, der Häuptelsalat; glavnato zelje, der Kopfkohl, Z.
22304. glavničár, -rja, m. der Kammacher, Mur., Cig., Jan., Vrtov., Zora.
22305. glavník, m. 1) der Haarkamm; gost, redek g.; — 2) der Dämpfer an Saiteninstrumenten, Cig.; — 3) der Rietkamm am Webestuhl, Bolc- Erj. (Torb.); — 4) die Bezahnung eines Rades, C.; — 5) der oberste Weinpressriegel, Mariborska ok.- C.; — 6) das Ackerbeetende, (glȃvnik) vzhŠt.- C.; — 7) opresno iz glav narezano zelje, (glȃvnik) Gor.
22306. glavnı̑kar, -rja, m. der Kammacher, Z., Jan. (H.).
22307. glȃvnja, f. ein angebranntes Stück Holz, der Feuerbrand, Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm.; goreča, mrtva g., Cig.; gen. glavnję̑, ogr.- Valj. (Vest.); s pogorišča spraviti glavnje ("glovne") Notr.; — die Fackel, Dalm., ogr.- C.; — peklenska g. (zmerjalna beseda): poberi se proč od mene, glavnja peklenska! Jsvkr.
22308. glavobǫ́łən, -łna, adj. 1) kopfleidend, Jan. (H.); — 2) = glavoboljen, Mur., Cig., Levst. (Zb. sp.).
22309. glavobǫ́lja, f. der Kopfschmerz, Jan., kajk.- Valj. (Rad); die Hauptsucht (konjska bolezen), Cig.
22310. glavobǫ̑lje, n. = glavobolja, Zv.
22311. glavobǫ́ljən, -ljna, adj. Kopfschmerz verursachend: glavoboljno vino, vreme, Dol.
22312. glavobǫ́ljica, f. = glavobolja, jvzhŠt.
22313. glavopȓsje, n. das Kopfbruststück, LjZv.
22314. glavosẹ̑čnica, f. die Guillotine, ZgD.
22315. glavosẹ̀k, -sẹ́ka, m. 1) die Enthauptung, Cig., Jan.; — Ivan g., Johannes, der Enthauptete (Johannis Enthauptung), Št.- M., Mik.; danes je sv. Janez g., Lašče- Levst. (Zb. sp.); — 2) der Mondfisch (orthagoriscus mola), Erj. (Ž.).
22316. glavotèg, -tę́ga, m. der Kopfzieher (bei den Geburtshelfern), Cig.
22317. glavúh, m. = glavač 1), Z., Jan. (H.).
22318. glàž, gláža, m. = steklo; čaša, kupica; — iz nem.
22319. glážnice, f. = glažuta, vzhŠt.- C.
22320. glažúta, f. iz nem. "Glashütte", pogl. steklarnica.
22321. 2. gled, m. dolga gredica pod sodom, Blc.-C., Vrtov.- C.; gledi, die Lagerbäume für Weinfässer, Z.; — prim. glet, glajt.
22322. glę̑d, -ı̑, f. die Richtung, DZ.; v to gled, in dieser Richtung, Levst. (Pril.); cestna g., die Bahnrichtung, DZ.; na obe gledi, nach beiden Richtungen, DZ.
22323. gledalíšče, n. 1) der Schauplatz, Cig., Jan.; zemlja je bila gledališče človeških nadlog, Jap. (Prid.); — 2) das Theater, Mur., Cig., Jan., Levst. (Nauk), nk.; — 3) = stališče, motrišče (Gesichtspunkt), Cig. (T.).
22324. gledálọ, n. 1) das Sehorgan, Cig. (T.); — 2) = daljnogled, Cig., C.; gledati skozi g., Vod. (Izb. sp.); — 3) = zrcalo, ogr.- C.
22325. glę́dati, I. glę̑dam, imprt. glę̑daj, glę̑j, vb. impf. 1) schauen: z očmi gledamo; glej! schau! sieh da! glej, glej! ei, ei! glej ga, norca! da seht mir den Narren an! in glej, zgodilo se je, und sieh da, es geschah, Cig.; glej ljubezni! das heißt Liebe! Cig.; — die Augen offen halten: zajec gleda, kadar spi; — ansehen; g. koga, kaj; tudi z gen.: gleda svojih dveh hčeri, Npes.- Mik.; kaj gledaš trohe v oku (očesu) tvojega brata? Krelj; vesel je gleda, Levst. (Zb. sp.); poprek, po strani, od strani, pisano koga g., jemanden scheel ansehen, Cig.; osinasto, hudo, izpod čela koga g., zornig ansehen, Cig.; gledata se, kakor pes in mačka, sie vertragen sich wie Hund und Katze; pisano, grdo se gledata, sie sind mit einander gespannt; če se bova lepo gledala, wenn wir uns vertragen werden, Jurč.; g. kam, den Blick irgendwohin gerichtet haben; v tla g, den Blick auf den Boden heften; — krivo g., schielen, Cig.; strmo g., starr blicken; prijazno g., ein freundliches Gesicht machen: grdo g., eine unfreundliche, finstere Miene machen; debelo g., große Augen machen; — gleda, kakor tele nova vrata (novih vrat), wie die Kuh das neue Thor, Cig.; gleda, kakor zaboden vol, kakor riba na suhem, gleda, da bi oči izkapale, er sperrt die Augen auf, sieht verdutzt darein, Cig.; g. kakor hudo vreme, finster blicken, Cig.; — v zrcalu se g., sich im Spiegel besehen; — g. za kom, jemandem nachschauen; vse je za njimi gledalo; — g. na koga (kaj), seine Blicke auf jemanden (etwas) richten; vse je nanj gledalo; — 2) hervorblicken, hervorragen; prst mu iz črevlja gleda; — potepuh iz njega gleda, man sieht ihm den Vagabunden an, Cig.; ves oče iz njega gleda, er sieht dem Vater ganz gleich, Cig.; — 3) Rücksicht nehmen; na ljudi g.; po ljudeh g., parteiisch sein, Cig.; na to se ne gleda, das kommt nicht in Betracht; na kaka dva goldinarja ne bom gledal, auf ein Paar Gulden soll es mir nicht ankommen; na svoj dobiček g., sein Interesse, seinen Vortheil im Auge haben; — Acht geben; na otroke g.; na obleko g., die Kleider schonen; nič ne gleda na se, er hält nichts auf sich, er vernachlässigt sich; na svojo službo g., seines Amtes walten, Cig.; g. svojega opravila, Dalm.; — zusehen, trachten; le glej, da boš o pravem času prišel; vedno gleda, kako bi koga oškodoval; naj občina gleda napraviti detinji vrt, Levst. (Nauk); g. po čem, nach etwas trachten, Cig.; g. po svojem dobičku, Ravn.; = g. si za kaj, C.; — sich mit etwas beschäftigen, abgeben: samo otroka, njivo gleda, C.; — II. gledím, ( imprt. glę́di) = gledam, Mur., Mik., vzhŠt., kajk.- Valj. (Rad); Se k robu primakne, V globino gledi, Zora; — odtod: gledę́, mit Rücksicht auf, hinsichtlich: glede na to, in Anbetracht dessen, ne glede na troške, ohne Rücksicht auf die Auslagen, Cig., Jan., nk.; — praep. c. gen. hinsichtlich, nk.; glede pašnikov, Jan. (Slovn.), Mik.; — gledę́če, -ega, die Pupille, Fr.- C.; (tudi: gledeče, gen. -ča, gledečje, gen. -čja, Ščav.- C., Mursko polje); — glę́dešče, vzhŠt.
22326. gledávati, -am, vb. impf. zu schauen pflegen: mati skozi okno gledava, ko sina iz šole pričakeva ( nam. pričakuje), Mik. (V. Gr. IV. 307.).
22327. glę́davəc, -vca, m. 1) der Zuschauer; — 2) = prorok (po nem. "Seher"), Dalm.
22328. glę́davka, f. die Zuschauerin.
22329. glę́dčən, -čna, adj. schaulustig, Z.
22330. glę́dešče, n., vzhŠt., pogl. gledeče.
22331. gledīčevəc, -vca, m. die Christusakazie, der Schotendorn (gleditschia), Nov.- C.
22332. glę́ja, f. die Pflege (skrb za živino = gleštanje), Krn- Erj. (Torb.).
22333. glẹ̑n, m. 1) der Schleim, Cig. (T.), C., DZ.; der Geifer: g. cedi žival, geifert, Levst. (Nauk); der Fischschleim, ogr.- C.; der zähe Schleim am Krautwasser, C.; der an den Wänden des Spülschaffes haftende Satz, kajk.- Valj. (Rad); überhaupt ein zäher Satz von einer Flüssigkeit, C.; glen se dela po jeziku, die Zunge ist belegt, jvzhŠt.; — 2) der schwarze Fleck an den Pferdezähnen, die Kennung, Cig.; (glin, V.-Cig.); — 3) der Schlamm, Cig., Jan., C., Št.- Mik.; — mit Wasser vermischter Schlich (im Bergbau), V.-Cig.; der Letten, Guts.; — 4) der grüne Wasserschlamm, Polj.; — der Wasserfaden (conferva sp.), Renče- Erj. (Torb.); — 5) eine Viehkrankheit, Rib.- Mik.; Abzehrung und Durchfall beim Rinde und Kleinvieh, C., die Viehwassersucht, Mur., Cig., Met.; (glin) die Fäule, Strp.
22334. glẹ̑nast, adj. 1) mit Schleim bedeckt: glenasta voda, C.; — geiferig, Jan. (H.); — 2) schlammig, schlickig, Cig.; glenasta zemlja, C.; — 3) = za glenom bolan: glenasta ovca, C.
22335. glẹnàt, -áta, adj. mit zähem Schleim bedeckt: glenat sir, glenata zelnica, C.
22336. glẹ́nav, adj. = za glenom bolan (o živini), M.; "glenava ovca, ki je spomladi glen zajedla ter na jesen začne hirati in pogine", (tako pravijo), Polj.
22337. gléra, f. neka vinska trta, Prim., Vreme- Erj. (Torb.); iz furl., Štrek. (Arch.).
22338. glèšt, glę́šta, m. das Vermögen, Mur., C., vzhŠt.
22339. glẹ́tvọ, n., vzhŠt., pogl. dletvo.
22340. glẹ́viti, -im, vb. impf. kauen, V.-Cig., Mik., Kras- Erj. (Torb.); nagen, C.; Ta na vzarah skorje glevi, Levst. (Zb. sp.).
22341. glibánja, f. 1) der Herrenpilz (boletus edulis), Mur., Jan., Mik., Erj. (Rok.), Valj. (Rad); — 2) das Glättholz für die Wäsche (menda zaradi oblike glibanji podobne), vzhŠt.- C.; — prim. gribanja, 2. globanja.
22342. glibȃnjak, m. die Pilzsuppe, C.
22343. glibánjev, adj. Pilz-: glibanjeva juha, M.
22344. glibánjevica, f. die Pilzsuppe, ogr.- C.
22345. glı̑h, I. adj. indecl., pogl. enak, raven; — II. adv. pogl. enako, ravno, prav: g. tako; — iz nem.; prim. stvn. gilīh, Mik. (Et.).
22346. glı̑hati, glı̑ham, vb. impf. 1) ausgleichen, Mur.; — 2) vergleichen, gleichstellen; g. se komu; — 3) feilschen; za vole g.; — prim. glih.
22347. 2. glìn, m. = glina, Dalm.; druzega ni Bela, kakor znotraj glin, zunaj pa bron, Ravn.- Valj. (Rad).
22348. glínavəc, -vca, m. der Thonstein, Cig. (T.); das Lehmerz, C.
22349. gliníšče, n. die Thongrube, Z., Rez.- C.
22350. glíniti, -im, vb. impf. mit Thon überziehen, Cig.
22351. glı̑nka, f. = glinica, Z., C.
22352. 1. glínov, adj. iz gline, Trub.- C.
22353. glinovàt, -áta, adj. thonhältig, Z.; glinovati železovec, Cig. (T.); pogl. glinovnat.
22354. glísta, f. 1) gliste, die Eingeweidewürmer (entozoa, helminthes): navadna g., der Spulwurm (ascaris lumbricoides), otročja g., der Kinderwurm, die Kindermade (oxyuris vermicularis), Erj. (Ž.); konjska g., der Palissadenwurm (strongilus), ovčja g., der Schafwurm (strongilus filaria), svinjska g., der Kratzer (echinorynchus gigas), ribja g., der Inger (myxine), Erj. (Z.); — der Regenwurm, Cig., C., jvzhŠt.; — 2) glíste, = glisti, SlGradec- C., Notr., Levst. (Rok.).
22355. glístən, -stna, adj. Wurm-; glistna voda, die Wurmessenz, Cig.
22356. glísti, f. pl. die am Ofen angebrachten Leisten oder Stangen, um darauf Wäsche u. dgl. zu trocknen, C.; leseni drogovi v kmetski hiši pod stropom od prečnjaka do stene, da se nanje kaj obesi ali povprek položi, Lašče- Erj. (Torb.); oder nad ognjiščem, kjer se navadno drva suše, Krn- Erj. (Torb.); vzame brezovko z glisti, Vrt.; obleka je visela na glistih, Zv.
22357. glı̑stnica, f. 1) die Lysimachie (lysimachia), C.; — = svečinje, neka trava po gozdih z modrim cvetjem (lek za gliste), C.; — tudi = vratič, Jan.; — 2) glistnice = glisti, C., Št.- Valj. (Rad), Dol.
22358. glíva, f. 1) der Pilz (fungus); — pos. mehka goba platničasta, rastoča posebno jeseni po starih bukovih še stoječih ali podrtih kladah; dobra jed, Lašče- Erj. (Torb.); der Stockschwamm (tuber cibarium), Poh.- C.; črstev ko gliva, ves živ ko gliva, Slom.; — 2) gliva na vratu, eine Halskrankheit, = kuščarji, C.; — tudi: weicher Halskropf, Cig., Hal.- C.
22359. gliváča, f. der gemeine Pilzstern oder die Pilzkoralle (fungia agariciformis), Erj. (Ž.).
22360. glı̑var, -rja, m. 1) der Pilzsammler, Jan. (H.); — 2) der Pilzkäfer (diaperis), Erj. (Z.).
22361. glı̑varica, f. die Pilzmücke, Erj. (Ž.).
22362. glívast, adj. pilzartig.
22363. glı̑vəc, -vca, m. ein essbarer Pilz, Mur.; genießbarer, schwarzgrauer Stockschwamm, Fr.- C.; — prim. gliva.
22364. glívica, f. dem. gliva, das Pilzchen; — = glivec, vzhŠt.- C.
22365. glíža, f. = žleza (Drüse), Pohl., Z.
22366. 1. glǫ̑b, -ı̑, f. die Tiefe, C.; smelo preskoči rob in glob, Zv.; die Vertiefung, Cig.
22367. glóba, f. die Geldstrafe, Cig., Jan., Levst. (Nauk), DZ., nk.; — stsl., hs.
22368. 2. globánja, f. = glibanja (boletus edulis), M., vzhŠt., C.
22369. globánjev, adj. Pilz-, M.
22370. glǫ́bati, * -bam, -bljem, vb. impf. 1) eine Vertiefung graben, aushöhlen, ogr.- C., Lašče- Levst. (Rok.), BlKr.; voda globa, macht Vertiefungen, Blc.-C.; auswetzen, C.; šinja se globa, ogr.- C.; — nagen, BlKr.; — ^*grübeln, klügeln, Cig., Lašče- Levst. (M.).
22371. globẹ̑la, f. = globel, V.-Cig., Zv., Kr.- Valj. (Rad).
22372. globẹ̑lica, f. dem. globela; kleine Vertiefung, Žnid.; globelici na licih, Grübchen, Zv.
22373. 2. globíti, -ím, vb. impf. mit Geldstrafen belegen, Jan., SlN., ZgD.; — brandschatzen, C., SlN.; — hs.
22374. globljénje, n. die Erpressung, DZ.
22375. globočína, f. die Tiefe; nebeška visočina in morska g.; v globočino iti, in die Tiefe steigen; — pren. v globočini njegovega srca, im Innersten seines Herzens, Cig.
22376. globòk, -óka, adj. tief; globoka jama; globoko morje; — globoko zamisliti se, sich in Gedanken vertiefen, Cig. (T.); globoko spoštovanje, tiefe Ehrfurcht, Cig. (T.); — ( compar. globočji, globokejši, Mik., Levst. [Sl. Spr.]; globši, globəljši, ogr.- C.; globlji: globlje se prikloniti, Trub. [Post.]; globoče, tiefer, Levst. [Močv.]; globoko se prikloni in še globoče vzdihne, LjZv.).
22377. globokohǫ́dən, -dna, adj. = globokogazen, Cig.
22378. globokomísəłn, * -səłna, adj. tiefsinnig, Cig., Jan., Cig. (T.); globokomiselna beseda, Zora.
22379. globokosę́žən, -žna, adj. tiefreichend, tiefgängig: ladje morajo za dva črevlja manj globokosežne biti, müssen einen um zwei Fuß geringeren Tiefgang haben, DZ.; — tiefgründig, Mur., Cig.
22380. globokọ̑st, f. die Tiefe; podvešna g. (soda), die Spundtiefe, Cig. (T.), DZ.; — pren. g. čutja, die Innigkeit des Gefühls, Cig.
22381. globǫ̑rka, f. eine Art genießbarer Pilz mit rother Oberfläche, Mariborska ok.- C.
22382. glóbsti, -bem, vb. impf. aushöhlen, schnitzeln, Trub.; prim. Let. 1891, 147.
22383. glòd, glǫ́da, m. Kohlen und Asche, um damit Kessel auszureiben, C.
22384. glodáč, m. der Nager, Cig., Jan.; (zobje) glodači, Nagezähne, Cig. (T.).
22385. glǫ́dati, -dam, -jem, vb. impf. nagen; kosti g., an Knochen nagen; — stradež g., am Hungertuch nagen, ZgD.; — zgodnja rana (deklici) srce gloda, Preš.; — wetzen: vol se gloje, C.; usnje se gloje, das Leder wetzt sich ab, Z.
22386. glodàv, -áva, adj. gerne nagend, Z.
22387. glodȃvs, m. der Nager ( zaničlj.), Valj. (Rad).
22388. glogotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. sprudeln, rauschen: morje v izpodjedenih luknjah glogoče, Blc.-C., Z.; — prim. klokotati.
22389. glǫ́gov, adj. Weißdorn-; g. les, g. grm; glogova meja, glogova zima, letzter Schnee im Frühling, Rib.- M.
22390. glǫ́govina, f. das Weißdornholz; — das Weißdorngebüsch.
22391. glomẹ́ti, -ím, vb. impf. gierig sein, heftig verlangen: krava glomi po mladini, frisst gierig junges Gras, Z.; g. po resnici, Let. 1871, 297.
22392. glōsa, f. die Glosse: 1) tolmačilo zastarele besede; — 2) neka vrsta pesni, ki spredaj postavljene verze vsakega v svoji kitici razpravlja, ter ga na koncu kitice ponavlja.
22393. glǫ̑ta, f. 1) das Unkraut, Mur., Cig., Jan., Gor., Tolm.- Erj. (Torb.); der Ausschuss im Getreide: pri rešetanju glota skozi rešeto pada, Gor.; — 2) die Zwenke (brachypodium), Medv. (Rok.); — tudi: der Lolch (lolium), Medv. (Rok.); — 3) (po stsl.) der Pöbel, das Gesindel, Cig., Šol., Nov.
22394. glǫ̑tən, -tna, adj. Unkraut-: glotno seme, der Unkrautsame, Cig.; mit Unkrautsamen vermengt: — glotno žito, glotno zrnje, Cig., Bes.
22395. glotína, f. = glotno zrnje, Cig.
22396. glȗh, glúha, adj. 1) taub, gehörlos; ne kriči tako, saj nisem g.; g. je za vsako pametno besedo, er nimmt keine Raison an, Cig.; g. pravice, taub für das Recht, Ravn.- Mik.; slep me je in gluh, er will mich weder sehen noch hören, BlKr.- M.; — 2) dumpf (dem Schalle nach), Cig., Jan., Cig. (T.); g. glas, Cig.; g. zvon, Z.; — 3) still: gluhi teden = tihi teden, C.; gluha noč, die stille Nacht, Cig.; — 4) ohne Inhalt, kernlos, taub; g. oreh, eine taube Nuss; gluho žito, gluho zrnje; — gluha ruda, taubes Erz, Cig.; — gluho okno, blindes Fenster, Cig.; — 5) empfindungslos: gluhe roke, prste imeti, Cig., Polj., Dol.; krava ima gluhe parklje, Goriš.
22397. gluháč, m. der Taube ( zaničlj.), Mur., C.
22398. gluháča, f. taubes Weib ( zaničlj.), Mur.
22399. glȗhəc, -hca, m. der Taube, Jan., jvzhŠt.
22400. gluhonẹ́most, f. die Taubstummheit, LjZv.

   21.801 21.901 22.001 22.101 22.201 22.301 22.401 22.501 22.601 22.701  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani