Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (20.601-20.700)

  1. dežéla, * -ę̑, f. 1) das Land; deželo prepovedati komu, jemanden verbannen, Meg.; žitna, vinska d., ein Getreide-, Weinland; deveta d., ein fernes, mythisches Land; krtova dežela = das Grab; v krtovo deželo iti = sterben; — 2) (po nem.) das Land (im Gegensatz zur Stadt): iz mesta in z dežele, LjZv.; — tudi: dežę̑la.
  2. deželák, m. = deželjan, Jarn., Mur., C.; deželjaki bližnjih dežel, Vod. (Izb. sp.).
  3. dežę́łən, * -łna, adj. Land-, Landes-; deželni glavar, der Landeshauptmann, deželni zbor, der Landtag, deželni odbor, der Landesausschuss, d. poslanec, der Landesabgeordnete, deželno sodišče, das Landesgericht, deželni zaklad, der Landesfond, deželno zastopstvo, die Landesvertretung, nk.; tudi: dežéłən.
  4. deželjàn, -ána, m. der Landeseingeborene, Mur., Cig.; Ptolemeus je prvič svoje deželjane in veljake vkup zvabil, schrieb seinen ersten Reichstag aus, Dalm.; — der Landsmann, Alas., Dict., Mur., Ravn.; sreča mu je za učenca naklonila mladeniča, deželjana, ne rojaka, Str.
  5. dežełnoknjížən, -žna, adj. landtäflich, DZ.
  6. dežę̑łski, * adj. 1) Landes-; deželska gospoščina, Trub.; deželske postave, Krelj; deželski oblastnik, Schönl.; deželska reč, Landesangelegenheit, Cig.; deželski zlati denarji, Landesgoldmünzen, DZ.; — 2) weltlich: duhovska in deželska oblast, Cig.; deželski ljudje, Jsvkr.
  7. dəževáti, -ȗje, vb. impf. anhaltend regnen; v eno mer dežuje; — nebo močno dežuje, Levst. (Zb. sp.).
  8. dəžę̑vje, n. anhaltendes Regenwetter; o deževju, zur Regenzeit.
  9. dəžę́vnik, m. 1) der Regenpfeifer (charadrius pluvialis), Cig.; grivasti d., der Halsbandregenpfeifer (char. hyaticula), Cig.; — 2) = hudournik, die Thurmschwalbe (cypselus apus), Dol.- Z.; — 3) der Dickfuß (oedicnemus crepitans), C., Z.; — ( die Rohrdommel, Dalm.); — 4) = deževnica, der Regenwurm (lumbricus terrestris), Erj. (Ž.), C.
  10. dəžíti, -ím, vb. impf. 1) regnen, Mur., Cig., Jan., C., Mik., Boh.; deží, es regnet, Cig., Trub.; ne bo dežilo, Dalm.; Če na Gregorjevo deži, bode dobro leto, Navr. (Let.); dežilo je iz nebes ogenj in žveplo, Trub.; — oblaki dežé, Krelj; — 2) regnen lassen: on hoče dežiti črez neverne, Krelj; kamenje in skale iz nebes dežiti, Bas.; oče deži črez pravične in nepravične, Jap. (Sv. p.).
  11. diagnōstika, f. znanstvo o diagnozi, die Diagnostik.
  12. diakrītičən, -čna, adj. razločevalen, diakritisch: diakritična znamenja, nk.
  13. dialēktika, f. znanstvena metoda modroslovskega razmotrovanja, die Dialektik.
  14. díčək, -čka, m. diček moj! mein Herzchen! C.
  15. díčən, -čna, adj. ruhmvoll, Cig.; — prächtig, Z., M.; moj dični, mein Geliebter, moja dična, meine Geliebte, Npes.- M., Notr.; sinek moj dični! (tako se dobrikajo detetu) Notr.- Erj. (Torb.).
  16. díčica, f. d. moja! mein Herzchen, C.
  17. díčiti, dı̑čim, vb. impf. 1) lobpreisen, ogr.- Mur., Jan.; d. se, sich brüsten, Habd.; — 2) kosen: lepo se dičita ptička dva, Notr.- Z.; — 3) d. koga, kaj, zieren, jemandem, einer Sache zur Zierde gereichen, Cig., nk.
  18. dideldȃjək, -jka, m. = dideldajček, Z.
  19. diferēnca, f. razlika, die Differenz, Cel. (Ar.).
  20. dı̑h, m. der Hauch, Cig., Jan., C.; Tvoj dih je ustvaril solnca nova, Vod. (Pes.); strupeni dih, der Gifthauch, Cig.; — der Athemzug; do zadnjega diha, Mik.; — der Athem, Mur., Cig., Jan.; lahek d., leichtes Athmen, Z.
  21. dihȃłke, f. pl. = skrge, Erj. (Izb. sp.).
  22. díhati, dı̑ham, -šem, vb. impf. athmen; težko d., einen schweren Athem haben; d. kaj iz sebe, etwas ausathmen; v sebe d., einathmen; v koga d., jemanden anathmen; z enimi usti mrzlo in vroče dihati (= drugače govoriti in drugače misliti), Krelj; — hauchen: veter diše, kamor hoče, Trub.; — 2) = duhati, riechen: vzemi mravljincev eno pest, preteri jih in diši tisto, Jurč.; — schnupfen: tobak d., Z., Podkrnci- Erj. (Torb.).
  23. díhavica, f. die Schwerathmigkeit, Z.
  24. dı̑hljaj, m. der Athemzug; poslednji d., der letzte Athemzug, Cig., Jan., M.
  25. díhniti, dı̑hnem, vb. pf. 1) hauchen; d. v koga, einen anhauchen, d. na kaj, etwas behauchen, Cig.; — 2) einen Athemzug thun.
  26. dihọ̑r, -rja, m., Cig., Jan., LjZv., pogl. dehor.
  27. dihtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) stark athmen, schnauben, Cig., Jan.; tako dihtim, kakor kovaški meh, Jurč.; Savel je dihtel pretenje in morijo, "Saul schnaubete mit Dräuen und Morden", Sv. pis.- Cig.; — d. po čem, nach etwas heftig verlangen, lechzen, Cig., Jan., Šol., C.; človek, ki po visokosti dihti, Ravn.; tudi: d. za čim, C.; — 2) einen Geruch verbreiten, Mik.; duften, Mur.; prim. dehteti.
  28. dihtìv, -íva, adj. begierig, Cig., Jan.; eifrig, C.; mladostna kraljica je dihtivo poslušala razgovor, Glas.
  29. dijáčiti, -ȃčim, vb. impf. 1) Student sein, Zora; — 2) d. za mrličem, eine Leiche besingen, (dj-) Dol.- Cig.
  30. díka, f. die Pracht, die Herrlichkeit, Z., Burg., Mik.; d. nebeška, die himmlische Glorie, Mur.; Salomon v svoji diki, C.; dika obladanja, der Triumph, C.; — die Zierde, der Ruhm, Cig., Jan., C., nk.
  31. diktātor, -rja, m. oblastnik z neomejeno oblastjo, der Dictator.
  32. dı̑la, f. das Brett, die Diele; — = lopar, V.-Cig.; — das Nudelbrett, Vod. (Izb. sp.); — pl. dile, der Dachboden: na dilah, auf dem Dachboden; prim. nem. Diele, bav. die dielen = der Dachboden, C.
  33. dilēma, f. der Doppelsatz, der Doppelschluss, das Dilemma, Cig. (T.).
  34. diletānt, m. kdor se iz veselja postransko s kako rečjo peča, der Dilettant.
  35. diletantováti, -ȗjem, vb. impf. Dilettant sein: vse preveč diletantujemo, Levst. (Zb. sp.).
  36. dı̑lj, adv. v dilj zvoni = v nedeljo k maši prvič "vabi", Št.- Erj. (Torb.); = na dilj zvoni, C.; — vse v dilj, vse v en dilj gre dež, ohne Unterbrechung, Lašče- Erj. (Torb.).
  37. dilūvij, m. naplavnina iz predčloveške dobe, das Diluvium, Cig. (T.).
  38. dìm, díma, m. der Rauch; ves v dimu, rauchumhüllt, C.; dim je v sobi, es raucht im Zimmer; nehal je dim, es hat ausgeraucht, Cig.; meso na dim, v dim obesiti, das Fleisch zum Selchen aufhängen; iz dima v ogenj = aus dem Regen in die Traufe, Met.
  39. dímast, adj. wie vom Rauch gefärbt, schwarzroth, rauchgelb.
  40. dimè, -ę́ta, m. schwarzrother Ochs, Mik., Valj. (Rad).
  41. díməljski, adj. Leisten-: dimeljsko vezilo, das Leistenband (am Körper), V.-Cig.
  42. dīmetər, -tra, m. dvo- ali četverostopen verz, der Dimeter, Cig. (T.).
  43. dı̑mlja, f. = dima, LjZv.
  44. dı̑mlje, f. pl. die Leistengegend, die Schamgegend, Dict., Pohl., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Mik., Štrek.
  45. dı̑mnica, f. 1) ein rauchiges Wohnzimmer: na Pohorju imajo po nekod še sedaj dimnice: v veliki skupni sobi je kamen ali ognjišče, nad kojim se razprostira pokrov iz opeke, ki dim zajemlje in iz sobe odvaja, Pjk. (Črt. 222.); vsak za-se si postavljajo vrle hiše, kakor gradiče, za celo župnijo mora pa dimnica dobra biti, Slom.; — 2) die Räucherkammer, die Selchkammer, Z., Nov., jvzhŠt.; — 3) das Rauchloch, V.-Cig.; — 4) neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  46. dı̑mnik, m. 1) der Rauchfang, der Schornstein; — 2) neka vinska trta, Mariborska ok.- Erj. (Torb.); rauchfarbige Zimmettraube, Trumm.
  47. dimovòd, -vǫ́da, m. das Rauchregister, der Rauchzug, Cig. (T.), DZ.
  48. dinamīt, m. neka razstrelna tvarina, das Dynamit.
  49. dínja, f. die Zuckermelone (cucumis melo).
  50. dı̑ple, -pəl, f. pl. die Sackpfeife, der Dudelsack, Cig., Jan.; — iz gr. διπλου̃ς, dvojen, Mik. (Et.).
  51. diplomatı̑ja, f. razmere mednarodnega občevanja in poslanstva, die Diplomatie.
  52. diplōmən, -mna, adj. Diplom-: diplomni obrazec, das Diplomformular, DZ.
  53. dı̑r, m. das Rennen; mir! če ne, bo dir, Lašče- Levst. (Rok.); v d. se spustiti, zu rennen anfangen; — der Trab, Valj. (Rad); v dir iti, traben, Mik.; konj ima težek dir, das Pferd trottet hart, Cig.
  54. dı̑rati, -am, vb. impf. ad dirniti; afficieren, reizen, C.; to me ne dira, das kümmert mich nicht, Z.; — hs.
  55. dı̑rək, -rka, m. das Traben, der Trab, Mur., Cig., kajk.- Valj. (Rad); v d. jezditi, im Trab reiten, Jan.; das Rennen, Jan.; der Wettlauf, M.
  56. direndàj, * -ája, m. der Wirrwarr, lustiges, lärmendes Treiben, die Hetze: to je bil d., kjer so pele Kurentove gosli, LjZv.; prim. bav. dirdendey, (diradey, dirdumdey, dilmedey), etwas Gemischtes (Zeug, Korn), Levst. (Rok.).
  57. dirjalíšče, n. der Rennplatz, Cig., Jan.
  58. dirjíhati, -am, vb. impf. rennen: prasič jo ubere črez njive in dirjiha, Jurč.
  59. diskōnt, m. die Vergütung bei sofortiger Zahlung einer später fälligen Summe, der Discont, Cel. (Ar.).
  60. distāncija, f. die Distanz, Cig. (T.); — prim. razdalja.
  61. dīstih, m. skupina dveh verzov, zlasti heksametra in pentametra, das Distichon, Cig. (T.).
  62. dišȃd, f. angenehme Gerüche, vzhŠt.- C.
  63. díšati, -ím, vb. impf. 1) einen Geruch von sich geben, riechen; lepo d.; d. po čem, nach etwas riechen; vino po sodu diši, der Wein hat einen Fassgeruch; dišeč, wohlriechend; — 2) schmecken, munden; nič mi ne diši (jesti), ich habe keinen Appetit; lačnemu tudi malo zabeljena jed diši, der Hunger ist die beste Würze, Cig.; — 3) = duhati, riechen: imaš nos, pa diši, Dol.; — imajo nos in ne diše, Dalm.; d. smrad peklenski, Jsvkr.
  64. dišȃva, f. der Wohlgeruch; — wohlriechender Stoff; — das Gewürz, Cig., Jan., M.; pl. dišave, Droguen, Cig.
  65. dišȃvar, -rja, m. der Parfumeur, Cig., Jan., C.; — der Gewürzhändler, Cig., Jan., Škrinj.
  66. dišavárnica, f. die Parfum-, Gewürz-, Drogueriewarenhandlung, Cig., DZ.
  67. dišȃvnica, f. das Riechfläschchen, C.; die Würzbüchse, Cig.
  68. dišę́čevina, f. der Riechstoff, Vrtov. (Vin.); das Gewürz, M.
  69. dišę́čina, f. wohlriechende Ware, Gewürz, Jan., Škrinj.
  70. dīvan, m. der Divan: 1) turški vladni svet; — 2) turški blazinjak.
  71. divjáča, f. 1) die Wilde, Mik.; — 2) der Holzapfel, Hal.- C.; — die Waldbirne, Z.; — 3) eine Art Beulengeschwulst an Gelenken, vzhŠt.- C.; — 4) = divjačina, Guts., nk.
  72. divjáčək, -čka, m. dem. divjak; der Wildfang, Zora.
  73. divjáčina, f. 1) ein wildes Thier, Dict.; huda d. je Jožefa razdrla, Dalm.; — coll. das Wild; d. prihaja na polje; — 2) das Wildfleisch, das Wildbret.
  74. divjáčiti, -ȃčim, vb. impf. wie ein Wilder sich benehmen, C., Z.; divjači sam črez sebe, er wüthet gegen sich selbst, Hip. (Orb.).
  75. divják, m. 1) der Wilde; med divjaki živeti; — ein wild sich geberdender Mensch, der Wildfang; — 2) wildes Thier, Cig.; das Wildschwein, wilder Eber, Habd.- Mik., Cig., C.; — mali d., die kleine Holz- oder Hohltaube (columba oenas), Cig.; — 3) der Windhafer, der Flughafer, Cig.; — 4) wilder Baumstock, auf den ein Edelreis gepfropft wird, der Wildling.
  76. divjáka, f. die Holzbirne, die Feldbirne, Cig., C.; divja črešnja, hruška, Rihenberk- Erj. (Torb.), Notr.; — neka trta, Rihenberk- Erj. (Torb.).
  77. divjákovəc, -vca, m. die gemeine Gemswurz (doronicum pardalianches), Medv. (Rok.).
  78. divjȃštvọ, n. die Wildheit, die Rohheit; v stare čase je bilo žolnirjem dovoljeno vsako divjaštvo in hudodelstvo, LjZv.
  79. dívji, adj. wild; divja zver; divja jeza; divje gledati; ves divji je danes, er wüthet heute; divje meso, wildes (schwammiges) Feisch, Cig.; — divji ključ, der Dietrich, Jan.; divji ogenj, das durch Reiben zweier Hölzer entstandene Feuer, das Reibfeuer, Cig., M.
  80. divjíca, f. der zu üppige Wuchs des Getreides, der Lagerwuchs, V.-Cig.
  81. divjína, f. 1) das Wild, das Wildbret; — 2) die Wildnis, LjZv.
  82. dlȃčəc, -čca, m. = vlakno, C., Z., Vrtov.
  83. dláčən, -čna, adj. haarig; Ezav je bil ves dlačen in kosmat, Ravn.; dlačni snutek, die Pohle, die Pohlkette (bei den Sammtwebern), V.-Cig.
  84. dlȃčnica, f. die Haarzelle, Erj. (Som.).
  85. dláka, * f. das (thierische) Haar; dlako cepiti, haarspalten; do dlake vse povedati, alles haarklein erzählen, ZgD.; ni za dlako udati se, Jurč.; — coll. das Haar; ozimna d., das Winterhaar, Jan.; dlako puščati, Haare verlieren; mišja d., der Flaum junger Vögel, Zv.; po žabje dlake poslati = in den April schicken, Cig.; — die Art: take dlake ljudje, Z., ZgD.; on je tudi tvoje dlake, Cig. *; — v kletvicah: pasja dlaka! = Hund!
  86. dlakojẹ́dən, -dna, adj. haarfressend: d. mrčes, Zora.
  87. dlásna, f. das Zahnfleisch, Guts.; pogl. desne.
  88. dlȃžba, f. das Straßenpflaster, Jan., DZ.; — češ.
  89. dlȃžka, f. die Fliese: alabaster v dlažkah, DZ.; — češ.
  90. dlèsk, * dléska, m. 1) der Schnalzlaut; — 2) der Kernbeißer, der Kirschfink (fringilla coccothraustes); zeleni d., das Hirngrillerl, Levst. (Nauk); zelenkasti d., der Grünling, Levst. (Nauk).
  91. dleskȃnje, n. das Schnalzen.
  92. dlę́skáti, * -am, vb. impf. Schnalzlaute hervorbringen, schnalzen, (mit der Zunge, den Fingern); ploskal je z rokami, dleskal s prsti, Andr.; — mit der Hand, mit einer Ruthe schlagen, M.; — knacken, Z.
  93. dleskàv, -áva, adj. dleskav glas, ein Schnalzlaut, Cig. (T.).
  94. dleskȃvəc, -vca, m. der gerne schnalzt, Cig.
  95. dleskèt, -ę́ta, m. das Schnalzen, das Knacken, Cig.
  96. dlę́skniti, dlę̑sknem, vb. pf. einen Schnalzlaut oder einen ähnlichen Laut hervorbringen; d. z jezikom, s prsti.
  97. dlésna, f. das Zahnfleisch, Cig., C.; tudi: pl. dlesne, Cig.; zobov venec gleda iz dlesen, Erj. (Som.).
  98. dlẹ́tviti, -im, vb. impf. = dletiti, Mur., Jan., Zora.
  99. dlẹ́tvọ, n. = dleto, Mur., Mik., Zora, Št.
  100. dnȇs, adv. = danes, Mur., Jan., C., vzhŠt.

   20.101 20.201 20.301 20.401 20.501 20.601 20.701 20.801 20.901 21.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA