Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (20.201-20.300)

črnosemę̑n, adj. schwarzsamig, Cig.
črnosȗknjež, m. der Schwarzrock, Cig.
črnošọ̑ləc, -lca, m. der Schwarzkünstler, der Zauberer, Cig., C.
črnóta, f. die Schwärze (als Eigenschaft), Cig., Jan.
črnovẹ́stən, -stna, adj. mit schwarzem (bösem) Gewissen, Raič (Slov.); črnovestni Herod, SlN.
črnovı̑dəc, -dca, m. der Schwarzseher, der Pessimist, C., Jan.
črnovı̑dstvọ, n. die Schwarzseherei, Cig. (T.).
črnožółčən, -čna, adj. 1) schwarzgallig, M.; — gallsüchtig, C.; — 2) melancholisch, Cig.; stsl.
črnožółčnost, f. die Schwarzsucht, Cig.
črnožȏłt, adj. schwarzgelb, Cig., Jan.
črnúga, f. = črnoga, Z., kajk.- Valj. (Rad).
črnúh, m. der Schwarze, der Neger ( zaničlj.), ZgD.; — der Schwarzflügler, der Schwarzkäfer, Cig. (T.), Erj. (Ž.).
črnúha, ** f. der Schwarzkümmel (nigella arvensis), Cig., C., Tuš. (B.).
črpalíšče, n. mesto v reki, kjer vodo zajemajo, die Schöpfe, Cig.
črpálọ, n. das Schöpfzeug, die Schöpfmaschine, Cig. (T.).
čŕstəv, -stva, adj. = čvrst, Danj.- Mik.; črstev je bil po mladeniško, Ravn.; črstvo žito = jekleno ž., Svet. (Rok.); — frisch, Jan., M.; črstva voda, Slom.; Tri kapljice črstve krvi, Npes.-Vraz.
čȓšje, n. coll. die Zapfen vom Nadelholz: smrekovo č., C.
1. čȓt, m. 1) das Rodeland, Tolm.- Erj. (Torb.); črte delati, C.; — 2) die Raingrenze zwischen zwei Bergäckern, Mariborska ok.- C.
čŕta, f. 1) der Strich, die Linie, Jan., Cig. (T.). nk., ravna, prema č., die gerade Linie, kriva č., die krumme Linie, jajasta č., die Ovallinie, Cig. (T.); zobata č., die Zackenlinie, V.-Cig.; č. krožnica, die Zirkellinie, Cig.; č. osnovnica, die Grundlinie, č. vzporednica, die Parallele, č. presečnica, die Durchschnittslinie, č. polovnica, die Halbierungslinie, č. veznica, die Verbindungslinie, č. poprečnica, die Ouerlinie, č. pravilnica, die Normale, č. stalnica, die Constante, č. središčnica, die Centrallinie, č. prevodnica, der Leitstrahl, Cig. (T.); č. senčnica, die Schattenlinie, č. vozlenica, die Knotenlinie ( phys.), č. prožnosti, die elastische Linie, črte enakega uklona, isogonische Linien, č. iste meri ali gledi, gleichgerichtete Linien, Cig. (T.), telegrafska č., die Telegraphenlinie, Cig.; stavbna č., die Baulinie, Nov., nk.; obrazne črte, die Gesichtszüge, Cig. (T.); — 2) neka psovka: črta nastranska, idi pa ti gori! Andr.; črta, beži, lovci gremo, Andr.
črtáłən, -łna, adj. Reiß-: črtalno orodje, das Reißzeug, Zeichenrequisiten, Cig., C., Levst. (Močv.).
čŕtalọ, n. 1) das Pflugmesser; tudi: črtálọ, Valj. (Rad); — 2) priprava z dvema zoboma, ki se rabi pri sejanju turščice, Rib.- DSv.
črtanína, f. die Zeichnung, DZ.
čŕtanje, n. 1) das Ritzen: č. smrek, da bi se smola iz njih cedila, der Harzriss, Cig.; — 2) das Zeichnen: č. po modelu, das Modellzeichnen, Cig. (T.).
čŕtarstvọ, n. die Zeichenkunst, Cig. (T.).
čŕtati, čȓtam, vb. impf. 1) roden, Tolm.- Erj. (Torb.); — selišče č., den Platz zu einem Hause abstechen, Cig.; — 2) aufreißen: smreke č. (skorjo narezavati, da se iz nje smola cedi), Cig.; drevesa č., mit dem Waldhammer bezeichnen, anplätzen, Cig.; — 3) ritzen, gravieren, Cig.; — 4) zeichnen, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 5) stricheln, Jan.; — ausstreichen, durchstreichen, nk.
črtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) hassen, Zora, jvzhŠt.; — 2) črti se mi, es ist mir verhasst, es ekelt mich an, C.
1. čŕtiti, čȓtim, vb. impf. 1) roden, Tolm.- Erj. (Torb.); — 2) ritzen: drevo z nožem č., GBrda; reißen, lachen: drevo č., Cig.; — prim. črtati.
1. čȓtnik, m. der Reißstift, Cig.; svinčeni č., das Reißblei, Cig.; rdeči č., der Rothstift, DZ.; risarski č., der Zeichenstift, Cig., DZ.; — der Griffel, Jan., Šol., DZ.
čȓv, m. 1) der Wurm; črve pasti = mrtev biti; podzemeljski č., der Regenwurm (lumbricus agricola) Erj. (Ž.); — in der Erde, im Holz, im Fleisch, im Obst u. s. w. sich vorfindende Insectenlarve; — zakožni č., der Hautwurm, der Mitesser, Cig., Jan.; — 2) č. (na prstu), das Fingergeschwür, der Fingerwurm; — prim. črm.
črvı̑vəc, -vca, m. 1) wurmige Frucht, C.; — tudi psovka: kaj to srbi tebe, črvivec! SlN.; — 2) das Zigeunerkraut, das Bilsenkraut (hyoscyamus), Dict., Guts., Mur., Hip. (Orb.), C.
črvı̑vək, -vka, m. die wurmstichige Frucht: črvivki padajo z drevja, C.
črvíviti se, -ı̑vim se, vb. impf. wurmig, wurmstichig werden, Habd., C., Z.
črvívost, f. die Wurmstichigkeit, der Wurmfraß; — die Wurmkrankheit bei Pferden, der Wurm, Cig., DZ.; podkožna č. pri konjih je zelo otrovna, Levst. (Nauk).
črvojẹ̀d, -jẹ́da, adj. = črvojeden: črvojeda miza, Jurč.
črvojẹ́dən, -dna, adj. 1) wurmstichig; črvojedni tramovi, Jurč.; — 2) Würmer fressend; črvojedna perjad, Zora.
čubák, m. človek z velikimi čubami, Valj. (Rad).
čúbiti se, -im se, vb. impf. = šobiti se, C., Z.
čȗč, m. magerer Käse aus saurer Milch, C., Bes., Tolm.; — iz furl., Štrek. (Let.).
1. čȗčək, -čka, m. dem. čuk; das Käuzchen, C.
čȗčkati, -am, vb. impf. na Blaževo se Slovenci kraj Ščavnice čučkajo z blagoslovljenimi svečami, — to je, sveče užgejo in je vrtijo okoli nog, rok, pojasa, da jim kačji pik in bolezen sploh ne škoduje, Trst. (Let. 1875, 32.).
čùd, čúda, m. die Verwunderung, Cig., C.; vsi so velik čud zagnali, brachen in große Verwunderung aus, Ravn.
čudák, m. der Sonderling, ein barocker Mensch, Cig. (T.), C.; čudni čudaki — ti pesniki! LjZv.
čudáštvọ, n. sonderbares Wesen, Zora.
čúdən, -dna, adj. 1) wunderbar; čudno bitje; čudno lep, wunderschön; — wunderlich, seltsam; čuden človek, ein sonderbarer Patron; čudno se mi zdi; čudna se mu je godila; čudna je ta, das ist eine sonderbare Geschichte; — 2) garstig, abscheulich, Mur., C.
čudénje, n. das Staunen, die Verwunderung; iz Jeruzalema, kjer je bilo toliko čudenja nad njim, je Jezus nazaj šel v Nazaret, Ravn.
čúdọ, -desa, (-da), n. 1) das Wunder, Dict., Guts., V.-Cig., Jan.; čudesa delati, Trub.; spomnite na njegova čudesa, Dalm.; z večimi čudesi, Schönl.; čudesa na nebu in na zemlji, Bas.; pomlad razklada svoja čuda, Preš.; čudo! wunderbar! Boh., Dict.; čudo, prečudo! welch ein Wunder! M.; čuda ( gen.), sonderbar! ali čuda! dokončavši šole ni hotel dobro storiti, Jurč.; Je Drava in Sava pobrala mosti, Ni čuda, ni čuda, da ženina ni, Npes.- Valj. (Rad); — črez čudo, überaus, C.; bilo je tiho, za čudo tiho, wunderbar still, LjZv.; — 2) čudo (čuda) = überaus viel: čudo ljudi, Jan.; čuda ljudi je bilo, Cig.; med čuda zbrano množico, Vrt.; — in hohem Grade, überaus: čudo lepa noč, Cig.; čuda velik človek, Cig.; čudo hudoben, čudo rad, ogr.- C.; — 3) die Verwunderung: za čudo pridni so danes otroci, Erj. (Izb. sp.); orožje jim je od prevelikega čuda bilo iz rok padlo, Jsvkr.; beseda od čuda mu bo zastala, Ravn.; — die Bewunderung: čudo vas bodi božje prijaznosti, bewundert die göttliche Liebe, Ravn.- Mik.; čudesa vreden, Dict.; čuda vreden, Cv.; vsa v čudu strmela je v deklamovavko, Zv.
čudodẹ̑łstvọ, n. die Wunderthätigkeit: Bog mu je podaril moč čudodelstva, LjZv.
čúdovati se, -ujem, -ovam se, vb. impf. = čuditi se, (čudvati se) jvzhŠt.; Mat' se je čudvala, Npes. (iz Krškega)- Navr. (Let.); ("čüdivamo se", ogr.- Let.).
čȗf, m. = čop, Notr.- Z.
čȗh, m. der Geruch, Jan.; — der Gestank, der Modergeruch, Rez.- C.; — prim. 2. čuhati, hs. ćuh, der Hauch.
čȗha, f. 1) junge Kuh, Mur., Ravn., Cig., Met., BlKr., Kor.- Trst. (Let.); sploh = krava, LjZv.; pos. kadar se kliče: čuha, na! Dol.; — prim. 2. čoha.
2. čúhati, -am, vb. impf. blasen: le malo čuhaj, bo takoj hladno, Polj.; č. se v prste, ZgD.; č. jedi, GBrda.
1. čúhniti, čȗhnem, vb. pf. beim Schmoren eingehen, Cig.; — nachgeben: zob čuhne, der Zahnschmerz gibt nach, Fr.- C.
2. čúhniti, čȗhnem, vb. pf. 1) einen üblen Geruch, einen Modergeruch von sich geben, C., Rez.- C.; meso čuhne, Z.; — prim. 2. čohniti.
čȗk, m. das Käuzchen (strix noctua).
čȗkati, -am, vb. impf. den Laut čuk hören lassen: čuk čuka, Z., SlN.
čúla, f. 1) razklan parobek, kos parobka, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) der Tölpel, C.
2. čùm, čúma, m. der Halbschlaf: v čumu ležati, M., Z.; — prim. čumeti.
čúma, f. = bukva (fagus silvatica), Tolm.- Štrek. (LjZv.); — prim. 1. čum.
čumẹ́ti, -ím, vb. impf. im Halbschlaf liegen, Z.; čumela sem in imela čudne sanje, Bes.; — tiho in mirno ležati, n. pr. bolnik čumi, Soška dol.- Erj. (Torb.); kauern, SlGor.- C.
čȗmnata, f. die Kammer, Cig., Jan.; bes. eine Kammer zur Aufbewahrung der wertvollsten Gegenstände, Mur.; — das Schlafgemach, Pohl., Cig., DZ.; — prim. srlat. caminata, stvn. chaminata, Mik. (Et.).
čȗnj, m. der Kegel, Jan., Cig. (T.); — hs.; prim. lat. conus, it. cono, zono.
čȗnjək, -njka, m. schwarzes männliches Schwein, C.
čȗnta, f. = čonta, Danj. (Posv. p.), vzhŠt.
čȗrək, -rka, m. 1) = čirič, C.; — 2) der Schwarzkümmel (nigella arvensis), Cig.; — prim. ščurek.
čȗrka, f. = čurika, kurica, C., Z.
čȗt, m. der (äußere) Sinn, das Empfindungsvermögen, Guts., Jarn., Mur., Jan., Cig. (T.), Mik.; čut, občna zmožnost čutiti, Lampe (D.); znanje o najznamenitejšem čutu in čutilu (Sinn und Sinnesorgan), Žnid.; topih čutov, grobsinnig, Cig.; životni č., der Vitalsinn, Erj. (Som.); — = čuvstvo, der innere Sinn, das Gefühl, Cig., Jan.; rahli čut, das Zartgefühl, Cig.; — die Neigung, der Sinn für etwas, C.; č. imeti ali čuta ne imeti za kako reč, nk.
čútara, f. flache, runde, meist hölzerne Reise- oder Feldflasche.
1. čȗtən, -tna, adj. 1) zum Sinn oder zu den Sinnen gehörig, sinnlich, Jan., Cig. (T.); čutno stvarstvo, die Sinnenwelt, čutni mik, der Sinnenreiz, čutno mamilo, die Hallucination, Cig. (T.); čutna predstava, Lampe (D.); — 2) empfindend, fühlend, Empfindungs-, Gefühls-, Fühl-: čutni rogljiči, die Fühlhörner, Mur., Cig., Jan.; čutni rožički, Glas.; čutna bradavica, die Nervenwarze, V.-Cig.; — 3) čútən, wahrnehmbar, merklich, Cig.; — vino je čutno = močno, Dol.
čúti, * čȗjem, vb. impf. 1) hören; čujte, čujte! hört! hört! čuješ? hörst du? — čul sem, ich habe mir sagen lassen, Jan.; — 2) wachen, wach sein; do polnoči čuti; Lenora, spiš al' čuješ? Preš.; — č. nad kom, nad čim, über jemanden, über etwas wachen, beaufsichtigen, Cig., Jan.; deželni odbor čuje nad gospodarstvom z občinsko glavno imovino, Levst. (Nauk); — čuti na kaj, acht geben: kdor Bogu veruje, čuje na zapovedi, Škrinj.- Valj. (Rad); Komur mar je prostost zlata, Na svoje naj poglede skrbno čuje, Preš.
čutíłən, -łna, adj. zu den Sinnesorganen gehörig: čutilni očut, die Sinnesempfindung, Cig. (T.).
čútiti, -im, vb. impf. empfinden; mraz čutim; ne čutim bolečine; nič ne čuti, če se ga dotaknem; wahrnehmen, merken; zver čuti lovca, das Wild wittert den Jäger; pes zajca čuti; — fühlen; čutil boš, kaj se pravi biti brez doma; čutil bo to, es soll ihm das nicht so hingehen, Cig.; čutim, da sem doma; čutim, da se mi bliža smrt; jezik ne more povedati, kar v srcu čutim; — 3) č. se, sich fühlen, ein starkes Selbstbewusstsein haben, Lašče- Levst. (M.); — 4) č. se, sich fühlen, sich befinden: kako se čutiš? Cig.
čȗtniški, adj. Nerven-, Cig., Jan.; čutniška bolezen, das Nervenfieber, Vest.
čȗtnost, f. 1) notranji pojavi, — katerih središče in vir so čuti, oziroma čutila, Lampe (D.); die Sinnlichkeit, Cig. (T.); — 2) čútnost, die Fühlbarkeit; — 3) = čutljivost 1), Cig., Jan.
čȗtstvọ, n. der Sinn: č. za umetnost, der Kunstsinn, Cig. (T.).
čuvȃjnica, f. das Wächterhaus, DZ., SlN.
čuváłən, -łna, adj. Aufsichts-, Wacht-: čuvalno osobje, das Aufsichtspersonale, DZ.
čúvanəc, -nca, m. der behütet, bewacht wird, LjZv.
čuvár, -rja, m. der Hüter, der Wächter, Cig., Jan., ogr.- C.; grajski č., LjZv.
čuvárnica, f. die Wachtstube, Habd., Z.; — das Wachthaus: pod Gorjanci postavila je vlada vojarnice in čuvarnice, LjZv.
čúvati, -am, vb. impf. wachen, Mur.; č. nad kom (čim), jemanden (etwas) bewachen, beschützen, Cig., Jan., nk.; č. koga (kaj), Habd., Cig., kajk.- Valj. (Rad); — č. se, sich hüten, č. se koga (česa), sich vor jemandem (etwas) hüten, Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad), nk.; č. se od česa, Cig. (T.), kajk.- Valj. (Rad).
čuvı̑čək, -čka, m. eine Art Enzian (gentiana Asclepiadea), SlGor.- Erj. (Torb.); — prim. hs. čvić, gentiana lutea, in slov. cvič.
čȗvstvọ, n. das Gefühl, Cig. (T.); estetično, mešano, nravno, religijozno č., Lampe (D.); — stsl., rus.
čuvstvovȃnje, n. das Fühlen, Cig. (T.); č. in mišljenje, das Fühlen und Denken, Zv.
čȗžək, -žka, m. čužki, sklizave gobice, rastoče po starih panjeh, Rodik na Krasu- Erj. (Torb.).
čúžiti, -im, vb. impf. koruzo č., = slačiti, to je, slamo odtrgovati, Soška dol.- Erj. (Torb.).
čȗžje, n. coll. Kukuruzschalen, Tolm.
čȗžka, f. 1) das Büschel, der Zopf, Krn- Erj. (Torb.); — 2) = svilen trak, Koborid- Erj. (Torb.); — 3) das Glanzgras (phalaris canariensis) Koborid- Erj. (Torb.).
čvekáč, m. der Schwätzer.
čvekáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, dummes Zeug reden; — prim. žvekati.
čvę̑nka, f. človek, ki rad čvenka, Z., Glas.
čvenkáti, -ȃm, vb. impf. = čvekati, Z., C.
čvę́riti, -im, vb. impf. unnützes Zeug reden, plauschen, Luče ( Št.)- Erj. (Torb.); — prim. čvekati.
čvı̑č, m. 1. das Gewinsel, Z.; = krik, Gor.- DSv.; — 2) etwas Saures, bes. ein saures Getränk, SlGor.; — pogl. cvič.
čvrčkáti, -ȃm, vb. impf. = cvrčkati, cvrčati, zwitschern: čvrčkajo pernati pevci, Prekmursko- Kres.
čvrkljáti, -ȃm, vb. impf. zwitschern, Cig.
2. čvŕkniti, čvȓknem, vb. pf. ansengen, zusammenschrumpfen machen; čvrknjeni lasje, čvrknjeno listje, C., — pogl. 2. cvrkniti.
čvrkútanje, n. das Gezwitscher: č. ptic, Mik., Jan.
čvrkútati, -am, vb. impf. zwitschern, Prip.- Mik.; — pogl. cvrkutati.
čvrlẹ́ti, -ím, vb. impf. zwitschern: vrabci čvrlijo, BlKr.; ptice so veselo čvrlele, Jurč.

19.701 19.801 19.901 20.001 20.101 20.201 20.301 20.401 20.501 20.601

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA