z (19.801-19.900)

19801. čę̑dra, f. die hölzerne, mit einem thurmartigen Deckel versehene Nationaltabakpfeife (= kranjščica), Kr.; kratka pipa, čedra gorjuškega dela, Zv.; kratkocevne čedre, LjZv.
19802. čefúkniti, -ȗknem, vb. pf. einen Schlag versetzen, jvzhŠt.; — prim. čefukati.
19803. čefútniti, -ȗtnem, vb. pf. (zu Boden) stürzen, M.
19804. čegóv, pron. = čigav, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Levst. ( LjZv.).
19805. čehljáti, -ȃm, vb. impf. 1) sanft kratzen, Jan., BlKr.- M.; živina se čehlja, das Vieh reibt sich, Cig.; — 2) hecheln, C.
19806. čéhniti, čę̑hnem, vb. pf. 1) reißen, Met.; — 2) einen Schlag versetzen: č. koga, Mur.; prim. česniti; — 3) mucksen, Mur., Cig., Jan., Met.; ne boš smel čehniti, Bas.
19807. čeka, f. zelena trtna veja spomladi, Kras.
19808. čekàn, -ána, m. 1) der Hauzahn (der Schweine), Mur., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) der Streithammer, V.-Cig.; — prim. čakan.
19809. čékəlj, -klja, m. der Hauzahn, der Fangzahn, Cig., C.
19810. čekèt, -ę́ta, m. das Gezwitscher ( z. B. der Spatzen), Mik., Danj.- Valj. (Rad).
19811. čeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. den Laut ček hören lassen, C.; srake čeketajo, C.; zwitschern, M.
19812. čekljáti, -ȃm, vb. impf. 1) = čeketati: kraljič čeklja okoli hiše, Zv.; plappern, C.; — 2) beim Sprechen mit der Zunge anstoßen, stottern, Cig., Zora, Kres.
19813. čel, adj. jeklen: čelo zrnje, Ptuj- C.; — prim. hs. čelik iz tur. (?)
19814. čę̑la, f., vzhŠt., pogl. čebela.
19815. čelárən, -rna, adj. wunderlich, sonderbar, Mur., Cig., Jan.; tako čelarno mi je, es ist mir so sonderbar zu Muthe, Mur.; — pogl. čalaren.
19816. čéłən, -łna, adj. "kar je na čelu": čelni list, das Titelblatt, Cig., DZ.; čelna postaja, die Kopfstation (einer Eisenbahn), Cig. (T.).
19817. čelę̑nga, f. der dummes Zeug schwätzt, Lašče- Levst. (Rok.).
19818. čelengáti, -ȃm, vb. impf. dummes Zeug schwatzen, Lašče- Levst. (Rok.); — prim. čeljustati.
19819. čelę̑snik, m. eiserner Holzspanleuchter auf hölzernem Fußgestell, Rib.- M., BlKr.
19820. čelę̑šnjak, m. 1) die Ecksäule des Ofengeländers, Kr.- Valj. (Rad); č. stoji ob oglu peči, spodnji del mu tiči v podu, gornji del pa ne sega do stropa, Gor.; — das Ofengeländer selbst, Guts., Cig., Jan., M., Gor.; po čelešnjaku perilo obešajo, Gor.; — die Ecke des Ofengesimses, Dict., Polj.; — 2) ein am Ofengeländer angebrachter Sitz, C., Železniki ( Gor.); — 3) der Holzspanleuchter, Notr., Dol., BlKr.; — 4) psovka: ti čelešnjak ti! = tepec, Ljubljanska ok.; — (govori in piše se največ: čelešnik); prim. stsl. čelesьnъ, praecipuus, od čelo, gen. nekdaj: čelese, Mik. (Et.); rus. čelesnikъ = čelo peči.
19821. 1. čelína, f. das Stirnbein, C., vzhŠt.
19822. čéliti, * -im, vb. impf. winkelrecht abplatten, z. B. einen Baumstamm, Z., C.; č. snop, den Schaub an der untern Seite glatt abschneiden, Ptuj- C.; — palico č., an den Enden abplatten, Cig., M.
19823. čeljúga, f. = čeljust, der Kiefer ( zaničlj.), Jan., Hal.- C.; udariti koga po čeljugi, jemandem eine Maulschelle geben, jvzhŠt.
19824. čeljȗst, f. 1) der Kiefer; gornja, spodnja č., der Ober-, der Unterkiefer, Erj. (Som.); — 2) čeljusti podobne stvari: derjenige Theil des Rechens, in welchem die Zähne stecken, tudi pl. čeljusti, Ip., Lašče- Erj. (Torb.); der Kleiderrechen, C.; — pri garah stranski les, v katerem tiči os, Poh.; — die Hahnenlippe am Flintenschloss, Cig.; — pl. čeljusti, die Kluppe, h. t.- Cig. (T.); — die Wagenschere, Kr.; — 3) = čeljustač: kaj ta neumna čeljust ve! Lašče- Levst. (Rok.).
19825. čeljustáč, m. ein alberner Schwätzer, Kr.
19826. čeljustȃčka, f. eine alberne Schwätzerin, Kr.
19827. čeljustáti, -ȃm, vb. impf. albernes Zeug schwatzen; kaj tu stojiš in čeljustaš? Zv.
19828. čeljustàv, -áva, adj. schwatzhaft, M.
19829. čeljȗstən, -stna, adj. Kiefer-; čeljustni krč, die Mundklemme, Cig.; — čeljustni mozol, das Rankkorn (eine Krankheit der Schweine), V.-Cig.
19830. čeljȗstnik, m. 1) der Nagel an der Wagenschere, M.; — 2) velikanski č., der Kieferwurm (eunice gigantea), Erj. (Z.).
19831. čélọ, n. 1) die Stirn; č. grbati, = č. grbančiti, die Stirn rümpfen, Meg.; nikomur ni na čelu zapisano, kar ima v srcu, man kann niemandem ins Herz sehen; — 2) die hervorstehende Seite eines Gegenstandes: die Giebelseite des Daches oder Hauses, Cig., Jan.; — sprednje čelo, die Vorderfronte, Cig., DZ., Levst. (Pril.); — der Vorsprung eines Berges, Cig., C.; — die Bahn, die Schlagfläche beim Hammer, beim Amboß, Cig. (T.); bei der Axt, vzhŠt., C.; — die Hirnfläche des Holzes, Cig. (T.); — der Hagelfleck ( bot., chalaza), ( n. pr. pri kostanju), Tolm.- Erj. (Torb.); — der Titel einer Schrift, Cig.; — 3) na čelu (vojske, zarotnikov itd.) biti, an der Spitze (des Heeres, der Verschwörer u. s. w.) stehen; na čelu vseh vprašanj, an der Spitze aller Fragen, Levst. (Močv.).
19832. čemę́r, m. 1) das Gift, Habd., Dict., ogr.- Mik.; — der Eiter in der Wunde, C.; etwas sehr Bitteres, Valj. (Rad); die Galle: dali so mu piti s čemerom zmešan jesih, ogr.- Valj. (Rad); — v vzklikih: oj čemer! oj grdi čemer! BlKr.; — 2) heftiger Unwille, der Zorn, Danj.- Mik., ogr.- C.; der Verdruss, Cig., Jan.; tudi pl. čemeri, C.; od čemerov zobe vkup stisniti, ogr.- Valj. (Rad); šla si je čemerov odganjat, Pjk. (Črt.); — 3) die Gänsehaut, Habd.; čemer mi leti, n. pr., če kdo zamaške (iz plute) reže, jvzhŠt.
19833. čemę́rən, -rna, adj. 1) giftig, Habd., C.; pren. čemerni jezik, die giftige Zunge, Vrt.; — herbe, bitter, ogr.- C.; pren. čemerno življenje, Meg.- Mik.; — 2) zornig, M.; übelgelaunt, griesgrämig, Habd., Jan., Cig. (T.), C., Kr.; star, čemeren ukazovavec, Jurč.
19834. čemeríka, f. 1) die weiße Nieswurz, der Germer (veratrum album), Cig., Jan., Tuš. (B.); — 2) eine mürrische Person, Cig.
19835. čemeríkast, adj. zornig, griesgrämig, Cig.
19836. čemeríkav, adj. = čmerikast, C., Zora.
19837. čemeríkavəc, -vca, m. der Griesgram, C., Zora; stari čemerikavec, Jurč.
19838. čemeríti, -ím, vb. impf. 1) č. se, eitern (o ranah), C.; — 2) čemeriti = jeziti, Cig.; deca čemeri puro, ogr.- Valj. (Rad); čmeriti, Gor.; — č. se = jeziti se, Cig., M.; zakaj se čemerite na mene? ogr.- Valj. (Rad); ein griesgrämiges Gesicht machen, (čmę́riti se) BlKr.; vreme se čemerí ("čmeri"), es ist trübes Wetter, Kr.
19839. čemerljìv, -íva, adj. zornmüthig, C.
19840. čemę̑rnik, m. der Zornmüthige, C.; ein grämlicher Mensch, Cig.
19841. čemę́rnost, f. der Zorn, M.; die Griesgrämigkeit, der Murrsinn, Cig., Jan.
19842. čəmẹ́ti, -ím, vb. impf. hinbrütend hocken, warten: čemeti kje v kakem kotu brez dela, Cig., C.; rak čemi v svojem ždiči, Erj. (Izb. sp.); — prim. 2) čumeti.
19843. čę̑nča, ** f. 1) eine Person, die gerne schwätzt, das Plaudermaul; ti si prava č., jvzhŠt.; — 2) pl. čenče, das Geschwätz, der Klatsch: to so prazne čenče, Cig., jvzhŠt.; — prim. it. ciancia, Tand, Geschwätz.
19844. čenčarı̑ja, f. = čenče, Jan., ZgD.
19845. čę̑nčast, adj. geschwätzig, Z.
19846. čenčáti, -ȃm, vb. impf. plaudern, leeres Zeug schwatzen; — prim. it. cianciare, plaudern.
19847. čenčàv, -áva, adj. geschwätzig, Z.
19848. čenčávast, adj. plauderhaft, geschwätzig, M.
19849. čenčávost, f. die Geschwätzigkeit, M.
19850. čèp, čépa, m. 1) der Zapfen; s čepom zatekniti luknjo; pijan kakor čep; — der Zapfen am Wellbaum, Cig.; — in der Mühle das Ende des Nagels im Bodensteine, Cig.; — der Fenster- oder Thürkegel, C.; — der Gewehrpfropf, BlKr.; — 2) der Rebenzapfen: na dve očesi rezana trta, jvzhŠt.; — 3) kratek jarek, napeljan na travnik iz memo tekoče vode, Dict., Brdo ( Gor.), Levst. (Rok.); — 4) neka riba: der Rauhbarsch (aspro), Zidani Most- Erj. (Torb.); — 5) der Ueberschuss, der Saldo, Z., Gor.
19851. 1. čẹ́pa, f. latvica za mleko, Tolm.; pogl. črepa.
19852. 2. čę̑pa, f. die Haube, Mik. (Et.); die Mütze, Z.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
19853. čepár, -rja, m. der Zapfenmacher, Cig.
19854. čépast, ** adj. zapfenförmig; zobje so trda telesa čepaste podobe, Erj. (Som.).
19855. čȇpek, -pka, m. dem. čep; das Zäpfchen; — das Halszäpfchen, Cig., C.
19856. čepę̑r, m. die Schafszecke (ixodes reduvius), Cig., Notr.- Erj. (Torb.).
19857. čepę́riti se, -ę̑rim se, vb. impf. 1) das Gefieder ausbreiten (o ptičih n. pr. kadar se v pesku kopljejo), C.; — sich hoffärtig kleiden, Z.; — wichtig thun, den Herrn spielen, Kras- Erj. (Torb.); — prim. ščepiriti se.
19858. čepẹ́ti, -ím, vb. impf. hocken, kauern; kokoš čepi na veji; človek ne more vedno doma čepeti, man kann nicht immer zu Hause hocken.
19859. čę̑pica, f. die Kappe, V.-Cig., Jan., Mik.; čepico sneti, Zora; — die Haube, Cig., Jan., C., nk.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
19860. čepìč, -íča, m. 1) das Zäpfchen; — 2) das Halszäpfchen, Cig.; — 3) die Flachsschwinge, Cig.; — 4) pl. čepiči, die Schienenruthen bei den Webern, die Seitenstäbe des Weberblattes, V.-Cig.
19861. čepı̑nəc, -nca, m. 1) der Zapfen im Weinfass, M., Ip.- Erj. (Torb.); — 2) der Schneidebohrer mit scharfen Schneiden, V.-Cig.
19862. čȇpnik, m. 1) der Zapfenbohrer, Cig., M.; — 2) der Zapfen in den Teichen zum Ablassen des Wassers, V.-Cig.
19863. čepnína, f. das Zapfengeld, Cig.
19864. čépovka, f. die Zapfenbirne, C.
19865. čepovlẹ̀k, -ẹ́ka, m. der Korkzieher, Jan.; — pogl. zatičnjak.
19866. čę̑r, -ı̑, f. die Steinspitze, Met.; — zerklüfteter, spitziger, hervorragender Fels, C., Gor., Kor.; die Felsenklippe, Cig., Jan.; — (čer, m. Ravn.).
19867. čę̑rfa, f. ein Milchgefäß mit einer Ausgussmündung, Z., Gor.; č. je globokejša od latvice, Kras.
19868. čerǫ̑vje, n. coll. Steinspitzen, C.; — = skalovje, Valj. (Rad).
19869. čésanje, n. 1) das Reißen, Z.; das Federschleißen, C.; — 2) das Kämmen; — das Striegeln.
19870. čésati, čę́šem, vb. impf. 1) reißen, abreißen, zerreißen; Česa ( nam. češe) lomi, prisekava ( namr. toča), Slom.; — 2) kämmen; striegeln; česati tuje garje, sich in fremde Händel mischen, Cig.; — prügeln, M.
19871. čésəc, -sca, m. dem. čes; der Splitter, Z.
19872. čésən, -sna, m. der Knoblauch (allium sativum); v nebesih lupijo debel česen (debel sneg gre), Dol.- LjZv.; hostni č., das Knoblauchkraut (erysimum alliaria), C.
19873. česmínovəc, -vca, m. 1) česminov grm, Mur.; — 2) der Berberitzensaft, Mur., Valj. (Rad).
19874. česnáti, -ȃm, vb. impf. dummes oder unflätiges Zeug schwatzen, Kr.; samo svojih neumnosti mi ne česnajte, Jurč.
19875. čésniti, čę̑snem, vb. pf. einen Schlag versetzen: č. koga po obrazu, Cig., Bes.
19876. česnjáti, -ȃm, vb. impf. = česnati, Jan., ZgD.
19877. čésnov, adj. Knoblauch-; česnova glava, eine Knoblauchzwiebel; česnovo olje, das Knoblauchöl, Cig. (T.).
19878. čę̑st, f. = čast, vzhŠt., ogr.; le lepo po česti, nur schön artig, Kropa ( Gor.).
19879. 2. čəstı̑t, adj. = častit, Jan., nk.; čestita južina, gesegnete Mahlzeit! Kropa ( Gor.).
19880. čestítati, -am, vb. impf. gratulieren: č. komu na čem, jemanden wegen einer Sache beglückwünschen, Cig. (T.), nk.; čestitali so si na bogatih pridelkih, Vrt.; tudi: č. komu k čemu (po nem.); — iz hs.; prim. 1. čestit.
19881. češȃrək, * -rka, m. der Fruchtzapfen ( bes. am Nadelholz, strobilus), Cig., Jan., C., Tuš. (B.), Lašče- Erj. (Torb.); — entkernter Maiskolben, Tolm.- Erj. (Torb.).
19882. čəščénje, n. = čaščenje, die Verehrung; golo zunanje č. nič ne pomaga, Ravn.; angelsko č., der englische Gruß.
19883. čéšəlj, -šlja, m. 1) der Kamm, Dol.- Cig., Jan.; — der Striegel, C.; der Hechelkamm, vzhŠt., C.; — 2) = češulja, Tolm.- Štrek. (Let.).
19884. češeríka, f. die Zirbeldrüse, Erj. (Som.).
19885. čȇško, -ka, m. kravji varuh, bajeslovno bitje, Pjk. (Črt.); sveti češko, da bo vime težko, da bo bogat čeh, Št.- Z.; — prim. čeh.
19886. češmı̑nje, n. das Berberitzengesträuch.
19887. češmínov, adj. Berberitzen-; tudi: češmı̑nov.
19888. češmínovəc, -vca, m. 1) der Berberitzenstrauch; — 2) der Berberitzensaft, Cig.
19889. češmínovina, f. das Berberitzenholz; — das Berberitzengesträuch.
19890. češnják, m. 1) der Zahn ( zaničlj.), M., C.; — 2) = česnik, česen, C., kajk.- Valj. (Rad).
19891. češnjȃrka, f. die Knoblauchkröte (pelobates fusca), Erj. (Z.).
19892. čę̑špa, f. = češplja, Cig., M., Kr.- Erj. (Torb.); — prim. nem. ( dial.) zweschpe, Mik. (Et.).
19893. čę̑šplja, f. die Pflaume, die Zwetschke (prunus domestica).
19894. čę́špljevina, f. 1) das Pflaumenholz; — 2) = neka trta, M.
19895. čę́špovəc, -vca, m. 1) jed iz kuhanih češp, Gor.- DSv.; — 2) neka debelejša in boljša češpa, Gor., v Brkinih- Erj. (Torb.).
19896. češúlja, f. 1) abgerissener Zweig mit Blättern, Krn- Erj. (Torb.), Gor.; češulje od vej trgati, Polj.; — ein abgerissenes Stück einer Traube, ein kleines Träubchen, BlKr., jvzhŠt.; — ein abgerissenes Büschel: č. črešenj; ajdova č., das Buchweizenbüschel; — die Doldentraube, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) der Dingel (limodorum), Erj. (Rok.).
19897. češȗljək, -ljka, m. 1) das Büschel, Z.; č. črešenj, Dol.; — 2) der Traubenholunder (sambucus racemosa), Cig.
19898. češuljíka, f. die Stendelwurz (platanthera), Erj. (Rok.).
19899. čę́tən, -tna, adj. Scharen-, geschart: I strel ljudi sklicuje v četne roje, Levst. (Zb. sp.).
19900. četiriglȃvəc, -vca, m. der Vierköpfige, Zora.

   19.301 19.401 19.501 19.601 19.701 19.801 19.901 20.001 20.101 20.201  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani