Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (19.701-19.800)

  1. čáranje, n. das Zaubern, C., nk.
  2. čárati, -am, vb. impf. zaubern, Cig., Jan., nk.; — hs.
  3. čārdak, m. das Wachhaus auf Pfählen, das Blockhaus, Cig., Jan., DZ.; — hs. iz tur.
  4. čaróba, f. der Zauber, Jan., Cig. (T.).
  5. čaróbən, -bna, adj. Zauber-: čarobna svetilnica, die Zauberlaterne, Žnid.; čarobni vrč, der Zauberkrug, Cig. (T.); — magisch, Cig. (T.); — zauberisch, bezaubernd: čarobna krasota, nk.
  6. čarodẹ̀j, -dẹ́ja, m. der Zauberer, Cig., Jan.; — stsl.
  7. čarodẹ́jən, -jna, adj. magisch, Jan.; bezaubernd, Jan., C., nk.
  8. čarodẹ̑jka, f. die Zauberin, C., nk.
  9. čarodẹ̑jstvọ, n. die Zauberei, Cig., Jan., C.; — stsl.
  10. čarodẹ́łən, -łna, adj. Zauber-: čarodelni krožnik, das Thaumatrop, die Wunderscheibe, Cig. (T.).
  11. čarodẹ̑łski, adj. Zauber-: čarodelska knjiga, das Zauberbüchlein, Šol.
  12. čarodẹ̑łstvọ, n. das Zauberwerk, Cig., Jan.
  13. čarokrásən, -sna, adj. zauberisch schön, nk.
  14. čarotvǫ́rən, -rna, adj. = čarodelen, Zora.
  15. čarovȃnje, n. das Zaubern, Cig. (T.).
  16. čarováti, -ȗjem, vb. impf. zaubern, Cig., Jan.; — stsl.
  17. čarǫ́vən, -vna, adj. Zauber-, zauberisch, Cig., Jan., nk.; — stsl.
  18. čarovı̑t, adj. zaubervoll, SlN.
  19. čarovníca, f. die Zauberin, Cig., Jan., nk.; — stsl.
  20. čarovník, m. der Zauberer, Cig., Jan., nk.; — stsl.
  21. čarovníštvọ, n. das Hexenwesen, die Zauberei, Cig., nk.
  22. čàs, čása, m. die Zeit; čas beži; s časom, mit der Zeit; po času bo naše ime pozabljeno, mit der Zeit, Dalm.; dolgo časa je žaloval, lange Zeit; malo časa je pri nas stanoval; črez malo časa, über eine kleine Weile, Cig.; za malo časa, nach einer kleinen Weile; pred malo časom, vor einer kleinen Weile, Cig.; ta čas (tačas), mittlerweile; ta čas (tačas), ko smo igrali, indessen wir spielten; do časa, einstweilen; za čas, ad interim, Cig., Jan.; na čase, bisweilen, Dol.; v časih, v časi, bisweilen; pogl. včasih, včasi; čas prodajati, faulenzen, müßig sein, C.; nimam časa (po nem.) = ne utegnem; dolg čas, die Langeweile, kratek čas, die Kurzweile (po nem.); dolg čas mi je bilo; od dolgega časa ne vem kaj početi; kratek čas delati komu, jemanden unterhalten; — za božji čas! um Gottes Willen! za božji čas, kaj ti je? Jurč.; dober čas! (to se reče pri napivanju), Rib.- Cig.; — ein Zeitabschnitt: jesenski, zimski čas, die Herbst-, Winterzeit; jutrnji čas zlat čas, Morgenstunde hat Gold im Munde, Cig.; božični čas, die Weihnachtszeit; vmesni čas, die Zwischenzeit, das Intercalare, DZ.; nekdanji, stari časi, das Alterthum; to so bili zlati časi, das waren goldene Zeiten; za njegovega časa, zu seiner Zeit, Dalm.; — v slovnici: pretekli, sedanji, prihodnji čas; — die bestimmte Zeit, der Zeitpunkt; zadnji čas je, da začnemo, es ist die höchste Zeit anzufangen; čas je bilo, denar jemati, Ravn.- Mik.; o pravem času, zur rechten Zeit; o svojem času, seinerzeit; tudi: svoj čas; otrokom (dota) prav pride svoj čas, Jurč.; za časa, so lange es noch Zeit ist; Met.; rechtzeitig, Nov.; tudi: frühzeitig; varneje je zjutraj za časa hoditi z Gorjancev, Jurč.; na času je, sie ist hochschwanger; Cig.; ona ima svoj čas, sie hat die monatliche Reinigung, Cig., C.; — der Augenblick; vsak čas bo prišel, jeden Augenblick muss er kommen; — k času, sogleich, Z., (h časi, Mur.), = v časi, vzhŠt.; — (= -krat: petčas = petkrat, C.; sih čas, jetzt, Fr.- C.).
  23. čȃsək, -ska, m. das Weilchen, Mur., Cig., ogr.- Valj. (Rad); — der Augenblick, tako je vsak časek vedel prav obrniti, Ravn.; ure so tekle, kakor časki, Zora.
  24. čásən, -sna, adj. 1) nur eine Zeit dauernd, temporär, zeitlich; časno in večno življenje; — 2) = počasen, BlKr.- DSv.
  25. čȃsi, adv. bisweilen, Cig., Jan., Trub., Dalm., Levst. (Zb. sp.), nk.; časi ter časi, dann und wann, Cig.
  26. čȃsnik, m. die Zeitung, das Journal, Cig., Jan., nk.
  27. čȃsnikar, -rja, m. der Zeitungsschreiber, der Journalist, Cig., Jan., nk.
  28. časnína, f. das Zeitliche, V.-Cig.
  29. čȃsniški, adj. Zeitungs-, nk.
  30. čȃsništvọ, n. das Zeitungswesen, nk.
  31. čásnost, f. die Zeitlichkeit, die Endlichkeit, Cig.; srca niso našla držaja v časnosti, Cv.
  32. časomèr, -mę́ra, m. der Zeitmesser, das Chronometer, Cig. (T.).
  33. časomę́rən, -rna, adj. 1) zeitmessend: časomerni kot, der Stundenwinkel, Cig. (T.); — 2) prosodisch, Jan.; — 3) (po češ.) quantitierend (o jeziku), Cig. (T.).
  34. časomę̑rje, n. 1) die Zeitmessung, Cig.; — 2) die Quantitätslehre, die Prosodie, Jan.
  35. časomę̑rstvọ, n. die Zeitmessung, Vest.
  36. časopìs, -písa, m. die Zeitschrift, Cig., Jan., nk.; — češ., hs., po nem.
  37. časopı̑sən, -sna, adj. Zeitschrift-.
  38. časopı̑sje, n. das Zeitschriftenwesen, die Zeitschriften.
  39. časoštẹ́tje, n. die Zeitrechnung, DZ.
  40. časotrátən, -tna, adj. Zeit vergeudend: časotratno igranje, SlN.
  41. čásovən, ** -vna, adj. Zeit-: časovna vrsta (pomisli), die Zeitreihe der Gedanken, ( opp. Raumreihe, phil.), Cig. (T.).
  42. čȃst, -ı̑, f. 1) die Ehre; čast, komur čast (gre), Ehre, wem Ehre gebürt; na (v) čast biti komu, jemandem zur Ehre gereichen; časti iskati, ehrgeizig sein; časti lakomen, ehrgeizig; — die Verherrlichung, die Ehre; vse za božjo čast! na čast njegovega rojstnega dne; čast dajati komu, jemanden verherrlichen, preisen; čast bodi Bogu! Gott sei gepriesen! — 2) die Würde: kraljeva čast, die königliche Würde, generalska čast, die Generalswürde; odpovedati se poveljniški časti, die Feldherrnwürde niederlegen; — 3) die persönliche Ehre, der gute Name; čast komu jemati, krasti, die Ehre abschneiden; časti mu je mar, er hat Ehre im Leibe; hišna čast, die Hausehre.
  43. částən, -tna, adj. 1) Ehren-: častna straža, die Ehrenwache; častno meščanstvo, das Ehrenbürgerrecht; — 2) Rang-: častna stopnja, die Rangstufe; — 3) ehrenvoll, ehrend: častni poziv, die ehrenvolle Einladung; častno koga v misel vzeti, jemandes in Ehren gedenken; častni gospodje, die verehrten Herren, Levst. (Močv.); ehrenwert: Bog je velik in č. črez vse druge bogove, Dalm.
  44. častihlẹ́pən, -pna, adj. ehrsüchtig, ehrgeizig, Jan., nk.
  45. častiláčən, -čna, adj., Cig., Jan., M., Z.; pogl. častilakomen.
  46. častilákoməc, -mca, m. der Ehrgeizige, Krelj.
  47. častilákomən, -mna, adj. = časti lakomen, ehrsüchtig, ehrgeizig.
  48. častilákomnik, m. der Ehrgeizige, Mur.
  49. častilákomnost, f. die Ehrsucht, der Ehrgeiz.
  50. častílọ, n. die Auszeichnung, C.
  51. častimárən, -rna, adj. ehrgeizig, Mur., Cig., Jan.
  52. častíti, -ím, vb. impf. Ehre erweisen, ehren, verehren; Boga č.; krive bogove č.; zaslužne može č.; to ga časti, das gereicht ihm zur Ehre.
  53. čáša, f. der Trinkbecher, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan.; das Trinkglas, nk.; der Kelch, Mur., Cig., Jan.; leseno torilce z ročem, s katerim se pije voda, Hrušica v Istri- Erj. (Torb.); — der Becher (ein Sternbild), Cig. (T.); — der Kelch ( bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.).
  54. čášica, f. dem. čaša; das Becherchen; das Gläschen; obistna č., der Nierenkelch, Erj. (Som.); die Pfanne ( zool.), Cig. (T.); bedrna čašica, die Hüftpfanne, Cig.
  55. čȃtež, m. 1) nekak kratek pregelj, ki se rabi pri četveri, Kras; — 2) neki pogorski duh, vzhŠt.; prim. Pjk. (Črt. 32.).
  56. čávəlj, -vlja, m. der Nagel; mirno so mu rjavele risane puške o čavljih, LjZv.; — iz it. chiavo, Nagel, Mik. (Et.).
  57. čávəljnik, m. sveder za čavlje, C.
  58. čȃvsati, -am, vb. impf. = kavsati, Z., Št.
  59. čè, conj. 1) v pogojnih stavkih: wenn; če ni druzega, ko to, ni se nam treba bati, wenn es (wirklich) nichts Aergeres ist, als dies, so brauchen wir nichts zu fürchten; če bo dež jutri, ne pojdemo na semenj; če bi bil moral koga srečati v gozdu, umeknil se je, Erj. (Izb. sp.); — pos. pred imperativom: če nečeš, pa pusti; če imaš, daj; — če ne, wo nicht, sonst; stori, kar ti velevam, če ne, bo druga pela, thue, was ich dir befehle, sonst werde ich andere Saiten aufziehen; — poleg komparativa: je; če sem se bolj branil, bolj je v mene silil; "če dalje" poleg komparativa = immer: če dalje bolj, immer mehr; če dalje vekši šum, Krelj; — če bi (v odvisnih pogojnih stavkih): oče so rekli, če bi hoteli zdaj priti, da bi zdaj lehko prišli (neodvisno: če hočete zdaj priti, zdaj lehko pridete); prim. Mik. (V. Gr. IV. 811.); (v irealnih pogojnih stavkih): če bi živine ne drli, ljudje ne mrli, svet bi podrli, C.; — če tudi, če prav, če ravno (v koncesivnih stavkih) = dasi, wenn auch, obwohl; če si ravno, Cig., C.; če prem, Prip.- Mik.; — 2) (v indirektnem vprašanju): ob; poglej, če je že prišel hlapec; ne vem, če bi znal pravo pogoditi; razmišljevanje, če morebiti barju povodnji prete, Levst. (Močv.).
  60. čəbę̑la, f. 1) die Biene; die Honigbiene (apis mellifica); č. delavka, die Arbeits- oder Flugbiene, Cig.; čebele gredo na zbir (biro), die Bienen fliegen aus, Cig.; čebele zajemati, nalagati, die Bienen fassen, in den Stock bringen, Cig.; čebele izpodrezavati, die Bienen fegen, Cig.; č. piči, sticht; čebele mrejo, sterben; č. grebačica (andrena), die Grabbiene, č. krajačica (megachile), die Tapezierbiene, č. zidarica, die Mauerbiene (anthophora), Erj. (Z.); divja č., die Forst-, Feld- o. Holzbiene, Cig.; — 2) das Fruchtauge an der Weinrebe, C.; prim. muha, obad.
  61. čebelár, -rja, m. 1) der Bienenzüchter; tudi: čebę̑lar; — 2) der Wespenbussard (astur apivorus), Cig.; — 3) der Bienenschwärmer (sesia apiformis), Erj. (Ž.).
  62. čəbelárčək, -čka, m. der kleine Bienenzüchter.
  63. čəbelaríca, f. die Bienenzüchterin.
  64. čəbeláriti, -ȃrim, vb. impf. die Bienenzucht betreiben.
  65. čebelárjenje, n. das Betreiben der Bienenzucht.
  66. čəbelárski, adj. die Bienenzüchter, die Bienenzucht betreffend; čebelarsko orodje.
  67. čəbelȃrstvọ, n. die Bienenzucht.
  68. čəbę̑łnik, m. 1) der Bienenkorb, der Bienenstock, Dict., C., Z.; — 2) = čebelnjak, Cig.
  69. čəbełnína, f. das Fluggeld, der Zeidelzins, Cig.
  70. čəbę̑łski, adj. Bienen-; čebelsko drevo, der Zeidelbaum, V.-Cig.
  71. čəbə̀r, -brà, m. der Bottich; der Sechtzuber; — der Speckkübel, C.; — der Brunneneimer, Cig.; — = pomijak, C. — (pomni: sto "čebar" olja, Trub.); — čȇbər, Št.; — iz nem. Zuber, stvn. zubar, Mik. (Et.).
  72. čəbljáč, m. der Schwätzer, Cig.
  73. čəbljȃnje, n. das Geschwätz, ZgD.
  74. čəbljáti, -ȃm, vb. impf. flüstern, lispeln, schwatzen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; Tri pure, tri race, Tri bele gosi, So vkupi čebljale Tri cele noči, Npes.- Vod. (Pes.); — morda nam. čubljati; prim. čuba.
  75. čəbljàv, -áva, adj. zum Schwatzen geneigt, Cig.
  76. čebrnjáti, -ȃm, vb. impf. schwatzen, tratschen, BlKr.; — prim. hs. čevrljati.
  77. čébuł, -úla, m. = čebula, Cig., Gor., jvzhŠt.; tudi: čebùl.
  78. čebúla, f. 1) die Zwiebel; navadna č., gemeine Zwiebel (alium cepa); morska č., die Meerzwiebel, die Bifolie (scilla bifolia), Tuš. (R.); — 2) čebulasto podzemno steblo, die Zwiebel (cepa, bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.); — prim. it. cipolla.
  79. čebȗlar, -rja, m. 1) der Zwiebelverkäufer; — 2) = čebulinka, Ljubljanska ok.- Erj. (Torb.).
  80. čebȗlarstvọ, n. der Zwiebelbau; der Zwiebelhandel.
  81. čebúlast, adj. zwiebelartig.
  82. čebȗłčək, -čka, m. dem. čebulek; = morska čebula, die Meerzwiebel (scilla bifolia), Tuš. (R.).
  83. čebȗłək, -łka, m. 1) drobna čebula za sajenje, die Brutzwiebel, Cig., Dol.; — 2) neko jabolko, Dol.- Erj. (Torb.).
  84. čebúlica, f. dem. 1) čebula; — morska č., die Meerzwiebel (scilla bifolia), C.; — 2) neka hruška, Šebrelje (Goriš.)- Erj. (Torb.).
  85. čebulı̑nka, f. der Zwiebelapfel, C., Podkrnci- Erj. (Torb.).
  86. čebúlišče, n. der Zwiebelacker, Cig.
  87. čebȗłnat, adj. zwiebelreich, M.
  88. čebȗłnik, m. 1) der Zwiebelgarten, C.; — 2) = čebulinka, C.
  89. čebúlov, adj. Zwiebel-; čebulova umaka, die Zwiebelsauce.
  90. čebúlovəc, -vca, m. 1) der Zwiebelsame, M.; — 2) = čebulinka, M.
  91. čečèt, -ę́ta, m. das Meerzeischen, Mik., Valj. (Rad).
  92. čȇčka, f., LjZv., pogl. čačka.
  93. čəčkáč, m. der Kritzler, der Kleckser.
  94. čəčkarı̑ja, f. die Kritzelei.
  95. čəčkáti, -ȃm, vb. impf. kritzeln, klecksen; bo nemški govorila, brala, čečkala, Jurč.; — menda nam. črčkati.
  96. čę́dən, -dna, adj. 1) sauber, reinlich; čedna posoda, obleka; — nett, hübsch, wohlgestaltet; čedno dekle; — 2) sittsam, wohlanständig, höflich; čedno vedenje; — klug, gescheit, Habd., Mur., Jan., vzhŠt.; čedna glavica, Trst. (Let.); čédən, SlGor.
  97. čę́diti, čę̑dim, vb. impf. säubern, putzen; ptički se čedijo, die Vögel putzen sich.
  98. čedı̑vəc, -vca, m. der Putzer, V.-Cig.
  99. čę̑dnica, f. deska, na kateri urezane deske čedijo, ob gornji Dravi ( Št.).
  100. čę́dnost, f. 1) die Sauberkeit, die Reinlichkeit; — die Hübschheit, die Zierlichkeit; — 2) die Sittsamkeit, die Wohlanständigkeit; drži č. v vseh svojih udih, v hoji, v pogledu, Kast. (N. c.); die Höflichkeit, Meg.; — die Tugend; č. ali krepost, Ravn.; tri božje čednosti, die drei göttlichen Tugenden; — die Klugheit, Habd., Mur., vzhŠt.; — tudi: čednọ̑st, ogr.- Valj. (Rad), vzhŠt.

   19.201 19.301 19.401 19.501 19.601 19.701 19.801 19.901 20.001 20.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA