z (1.901-2.000)

1901. zaničeváti, -ȗjem, vb. impf. verachten, geringschätzen; ne zaničuj reveža! kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje.
1902. zaničevȃvəc, -vca, m. der Verächter; z. božjih zapovedi.
1903. zaničevȃvka, f. die Verächterin.
1904. zaničljìv, -íva, adj. 1) geringschätzig; zaničljivo koga pogledati, jemandem einen verächtlichen Blick zuwerfen; — hoffärtig: niso nič zaničljivi in visoki, LjZv.; — 2) verachtungswürdig, Cig.; nichtswürdig, Mur.
1905. zanı̑čnež, m. der Nichtswürdige, C.
1906. zaníhati, -ham, vb. pf. in schwingende Bewegung versetzen, Zora; z. se, zu schwingen anfangen, Cig.
1907. zanı̑k, m. die Negation, Cig. (T.).
1908. zanikáłən, -łna, adj. = nikalen, Jan., nk.
1909. zaníkanje, n. die Verneinung, Jan., nk.
1910. zanı̑karən, -rna, adj. nichtsnutzig, liederlich; z. človek; zanikarno življenje; — schlecht: zanikarna jed, eine schlechte Speise.
1911. zanı̑karnež, m. ein nichtsnutziger, liederlicher Mensch.
1912. zanı̑karnica, f. ein nichtsnutziges, liederliches Weib.
1913. zanı̑karnik, m. ein nichtsnutziger, liederlicher Mensch.
1914. zanı̑karnjak, m. = zanikarnik, Danj.- M.
1915. zanı̑karnost, f. die Nichtsnutzigkeit, die Liederlichkeit.
1916. zaníkati, -kam, -čem, vb. pf. in Abrede stellen, verneinen, negieren, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
1917. zanikȃva, f. die Negation, Jan.
1918. zanikávati, -am, vb. impf. = zanikovati, nk.
1919. zanikováti, -ȗjem, vb. impf. ad zanikati; verneinen, Jan., nk.
1920. zanı̑manje, n. das Interesse, Cig. (T.), nk.
1921. zanı̑mati, -am, vb. impf. 1) interessieren, Jan., C., nk.; to me zanima, nk.; (zanimljem, Levst. [Zb. sp.]); — 2) z. se za kaj, sich um etwas interessieren, nk.
1922. zanimìv, -íva, adj. interessant, Jan., nk.
1923. zanimívost, f. die Interessantheit, Jan., nk.
1924. zanı̑mljaj, m. das Interesse, Cig. (T.).
1925. zanimljìv, -íva, adj. = zanimiv, Jan., Cig. (T.), nk.
1926. zanimljívost, f. = zanimivost, Jan., C., nk.; svet zanj ni imel mnogo zanimljivosti, Jurč.
1927. zaništrováti, -ȗjem, vb. impf. = zaničevati, Mik.
1928. zȃnj, = za-nj, za njega.
1929. zanjı̑məc, -mca, m. sein Nachfolger, Naprej- C.
1930. zanjúšiti, -im, vb. pf. = zavohati, erschnüffeln, Cig.
1931. zánka, f. die Schlinge; zanke nastaviti ptičem; — zanko narediti, beim Verbinden eine Schlinge, Masche, (nicht einen Knoten, vozel), machen: z zankami povezovati šopek cvetlic, Npes.-K.; — iz: zamka, Mik. (Et.).
1932. zánkati, -am, vb. impf. Schlingen machen, schlingen, Mur., nk.; ineinander schlingen, verschlingen, V.-Cig.
1933. zanočíti se, -ím se, vb. pf. sich in die Nacht hinein verspäten, Cig., Jan., C., Rib.- M., Polj., Kras- Erj. (Torb.); — zanoči se, es wird Nacht, Vrt.; zanočilo se mi je, ich habe mich in die Nacht hinein verspätet, Z.
1934. zanǫ̑htati se, -a se, vb. pf. zanohtalo se mi je = v prste me tako zebe, da se bolečina (nekako kljuvanje) čuti za nohti; v palec bom ozebel: uže se mi je zanohtalo, Jurč.; — (= zanohtalo me je, jvzhŠt.).
1935. zanǫ̑htən, -tna, adj. hinter dem Nagel befindlich, Jan.
1936. zanǫ́htiti se, -nǫ̑hti se, vb. pf. 1) zanohti se mi, = zanohta se mi, C.; — ( fig.) z. se komu, unter die Nase rauchen, verdrießen: gotovo se mu je že spet nekaj zanohtilo, C.; — 2) zanohti se mi, ich bekomme hinter einem Finger- oder Zehennagel ein Geschwür, Jan. (H.).
1937. zanǫ̑htnica, f. 1) vsaka bolečina za nohtom, tudi od mraza, BlKr.- M.; pos. das Nagelgeschwür (kadar se za nohtom ognoji), Cig., Jan., C., Štrek., Dol., Notr.; zánohtnica, Št., BlKr.; — 2) die Nagelwurzel, der Nietnagel, Habd.- Mik., Mur.; z. se naredi, če se jame koža ob nohtu luščiti in nazaj vihati, Notr.
1938. zanohtováti se, -ȗje se, vb. impf. ad zanohtati se; tudi: zanǫ̑htovati se: hud mraz je bil, zanohtovalo se nam je, Jurč.
1939. zanǫ́rati se, -am se, vb. pf. sich vertölpeln, sich vergessen, C.
1940. zanorávati, -am, vb. impf. zum Narren halten, vzhŠt.- Vest.
1941. zanorčeváti, -ȗjem, vb. pf. durch Scherzen, Possentreiben verlieren, verspassen: z. čas, Cig.
1942. zanoríti, -ím, vb. pf. bethören, Glas.
1943. zanòs, -nósa, m. 1) die Einschleppung (einer Krankheit), DZ.; — 2) die Begeisterung, die Ekstase, h. t.- Cig. (T.); prvi z., Erj. (Izb. sp.); — 3) = zanosek, der Embryo, C.
1944. zanǫ̑sək, -ska, m. der Embryo, C.
1945. zanosı̑t, adj. hinreißend, h. t.- Cig. (T.).
1946. zanósiti, -nǫ́sim, vb. pf. 1) vertragen, verschleppen, Cig., Jan., M.; — 2) schwanger werden, empfangen; zanosila je, Jan., LjZv., Npes.-Vraz, Dol.- Levst. (M.), Fr.- C., ogr.- C., jvzhŠt.; zanošen sad, die empfangene Leibesfrucht, ogr.- C.; — 3) = ponositi: zanošena obleka, abgetragene Kleidung, Jurč.
1947. zanošénje, n. die Empfängnis des Weibes, C.
1948. zánovet, m. der Geißklee (cytisus), Z.; — der Bohnenbaum (cytisus laburnum), Levst. (Rok.); — hs.
1949. zanožína, f. eine weit zwischen Bergen hineinreichende Bucht, Cig.; der Fjord, Jan., Cig. (T.), Jes.; — das Hafenbecken, Cig., DZ.
1950. zanožínast, adj. buchtig, DZ.
1951. zanọ̑žje, n. der Meerbusen, die Bucht, V.-Cig., Jan., Cig. (T.), Jes., C.; — stsl.
1952. zanožnína, f. = zanožina, Škrinj.
1953. zaobẹ̀t, -bẹ́ta, m. = zaroka, die Verlobung, C.
1954. zaoblačíti se, -í se, vb. pf. sich mit Wolken bedecken: nebo se je zaoblačilo, C.
1955. zaoblíčiti, -lı̑čim, vb. pf. = zagledati, bemerken, C., Z.
1956. zaǫ́bliti, -im, vb. pf. zurunden, abrunden, Z.
1957. zaobljȗba, f. die Verheißung, Jarn.; — das Gelöbnis, das Gelübde, Jan.
1958. zaobljȗbən, -bna, adj. Votiv-, Jan. (H.).
1959. zaobljúbiti, -im, vb. pf. geloben; zaobljubljen praznik, t. j. praznik, kateri se praznuje vsled kake storjene obljube; — mati zaobljubi kam (na kako božjo pot) otroka, t. j. obljubo stori, da ga bo tja nesla ali z njim šla; z. se, sich durch ein Gelübde verpflichten; — prim. bav. sich verloben (v istem pomenu).
1960. zaobogatẹ́ti, -ím, vb. pf. = obogateti, Jurč.
1961. zaobračȃj, m. die Wendung, die Schwenkung, C., SlN.
1962. zaobrȃslək, -sləka, (-səłka), m. ( zool.) die Narbe (discus proliger), Cig. (T.).
1963. zaobrę́gniti se, -rę̑gnem se, vb. pf. = obregniti se, unwillig, grob aufschreien, C.
1964. zaobrẹ́stiti, -im, vb. pf. verzinsen, C.
1965. zaobrẹstováti, -ȗjem, vb. impf. verzinsen, C.
1966. zaobŕniti, -nem, vb. pf. = obrniti, wenden, C.; (zabrniti se, Npes.-K.).
1967. zaobstǫ́nj, adv. = zastonj, Meg., C., Krelj.
1968. zaobvȃrək, -rka, m. die Cautel, Jan.
1969. zaọ̑čən, -čna, adj. Contumaz-: zaočno obsoditi, contumazieren, Cig., Jan., DZ.; zaočna sodba, obsodba, das Contumazurtheil, Cig., Jan., Levst. (Nauk), DZ.; zaočni postopek, das Contumazverfahren, DZ.
1970. zaodẹ́ti, -dẹ́nem, vb. pf. verhüllen, verdecken, Slovan.
1971. zaogláriti, -ȃrim, vb. pf. mit der Kohlenbrennerei verthun, Cig.
1972. zaognjíti, -ím, vb. pf. 1) glühend machen, C.; — 2) erglühen: kraj razora zaognji rdeča purpara, Zv.
1973. zaǫ̑hati, -am, vb. pf. = zavohati, mittelst des Geruches wahrnehmen, Z.
1974. zaoklíniti, -klı̑nim, vb. pf. verbolzen, DZ.
1975. zaokréniti, -krę́nem, vb. pf. abbiegen, eine andere Richtung nehmen, SlN.; — z. oči, den Blick wegwenden, Vest.
1976. zaokrèt, -krę́ta, m. die Schwenkung, Cig. (T.).
1977. zaokroglíti, -ím, vb. pf. abrunden ( stil.), Cig. (T.).
1978. zaokrǫ́ženje, n. die Abrundung: z. županij, SlN.
1979. zaokrǫ́ženost, f. die Abrundung: prevelika zaokroženost (die zu große Krümmung) roženice, Žnid.
1980. zaokroževáti, -ȗjem, vb. impf. ad zaokrožiti; abrunden, arrondieren, DZkr., nk.
1981. zaokrǫ́žiti, -im, vb. pf. abrunden, Cig. (T.), Žnid.; leča je zadaj bolj zaokrožena (gekrümmt) nego spredaj, Žnid.; arrondieren, nk.
1982. zaoláriti, -ȃrim, vb. pf. mit dem Bierbrauen verthun, Cig.
1983. zaoliti, -im, vb. pf. fest einschlagen ( z. B. einen Pfahl), vzhŠt.; — prim. olih.
1984. zaonẹ̑gati, -am, vb. pf. etwas, was man nicht nennen kann oder will, beginnen, Z.
1985. zaopàs, -pása, m. die Einfassung, ogr.- Valj. (Rad).
1986. zaǫ̑ra, f. nav. pl. zaore = vratje, die Anwand eines Ackers, der Ackerrain, C.
1987. zaoráti, -orȃm, -órjem, vb. pf. 1) durch das Pflügen verdecken, einackern, unterackern, Cig.; gnoj z., Cig.; durch Pflügen ausfüllen, zupflügen: jamič z., Cig.; — z. mejo, den Rand des Ackers abpflügen, Cig.; — 2) beim Ackern hineingerathen: z. v tujo njivo; — ( fig.) auf einen Abweg gerathen, Jan.; = z. jo: tako daleč smo jo zaorali! Levst. (Zb. sp.); — 3) zu ackern anfangen: z. njivo, Cig.; — ( fig.) le pridi! zaorala bova, da boš čutil (= tepen boš), jvzhŠt.; — 4) verackern: z. čas, Cig.
1988. zaorávati, -am, vb. impf. ad zaorati, Cig.
1989. zaǫ̑rglati, -am, vb. pf. auf der Orgel zu spielen anfangen; (ein Stück) auf der Orgel aufspielen.
1990. zaǫ̑sək, -ska, m. = zaosnik, Št.- Cig.
1991. zaosník, m. = klin, ki zatiče kolo, der Radnagel, ("zasník") Podkrnci- Erj. (Torb.).
1992. zaostȃjanje, n. das Zurückbleiben.
1993. zaostȃjati, -jam, -jem, vb. impf. zurückbleiben; z. za kom.
1994. zaostȃjavəc, -vca, m. der Nachzügler, Jan., Bes.
1995. zaostalína, f. der Rückstand, Let.; zaostalino plačati, Nov.
1996. zaostȃnək, -nka, m. der Rückstand, Jan., Cig. (T.), nk.
1997. zaostáti, -stȃnem, vb. pf. zurückbleiben; z. v rasti, Cig.; — im Rückstand bleiben; zaostal, rückständig, Jan., nk.
1998. zaostȃva, f. das Zurückbleiben, C.
1999. zaostáviti, -stȃvim, vb. pf. zurücklassen, Jan. (H.); — prim. ostaviti.
2000. zaostȃvščina, f. = ostalina, der Verlass, Jan.

   1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani