Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (10.701-10.800)

  1. izvǫ̑tlək, -tləka, (-təłka), m. die Aushöhlung, hohler Ausschnitt, Cig.
  2. izvotlína, f. die Aushöhlung, ogr.- C.
  3. izvotlíti, -ím, vb. pf. aushöhlen, durchhöhlen.
  4. izvòz, -vǫ́za, m. die Ausfuhr, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  5. izvozarína, f. = izvoznína, der Ausfuhrzoll, DZ.
  6. izvǫ́zən, -zna, adj. Ausfuhr-, Cig., Jan.; izvǫ̑zno blago, die Ausfuhrware, Cig.; izvozni col, der Ausfuhrzoll, Cig., DZ.; izvozna trgovina (kupčija), der Ausfuhrhandel, Cig. (T.), Rut. (Zg. Tolm.).
  7. izvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. 1) durch Fahren (Fuhren) heraus-, fortschaffen, herausführen; pred dežjem i. seno pod streho; ves gnoj i. na njivo; veliko blaga i. črez mejo; — 2) durch Fahren verderben, ausfahren; izvožena cesta; — 3) i. se, z vožnjo premoženje zapraviti: z dvema konjema se je nekdaj vozil, ali izvozil se je, Polj.
  8. izvoznína, f. 1) der Ausfuhrzoll, Cig. (T.), C., DZ., nk.; — 2) = izvozno blago, Jan.
  9. izvǫ̑žnja, f. die Ausfuhr, Cig., Jan.; prepoved izvožnje, DZ.
  10. izvpíti se, -vpı̑jem se, vb. pf. sich beim Schreien erschöpfen, seine Stimme ausschreien, Cig.
  11. izvprášati, -am, vb. pf. erfragen, erforschen, Meg.; njega velikost se ne more i., ("izuprašati") Trub. (Psal.); on dela velike reči, katere se ne mogo i., ("izvprašati") Dalm.
  12. izvpraševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izvprašati; ausfragen, zu erforschen suchen, Trub., Dalm., Schönl.
  13. izvráčanje, n. das Umwerfen ( z. B. der Wägen); — i. postave, prava, die Rechtsverdrehung, Cig.
  14. izvráčati, -am, vb. impf. ad izvrniti; umstoßen, umwerfen; vozove i.; kozarce i., wacker zechen, Npes.- Cig.; i. črevlje, die Schuhe krumm treten; i. se, umfallen, überschlagen, sich überstürzen; — pravico i., das Recht verdrehen, Cig.; besede i., Cig. (T.); na hudo i., zum Bösen kehren, Slom.- C.; krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, werfen, Cig., Jan.; le na Boga i. čast, nur Gott die Ehre geben, Ravn.
  15. izvračȃvka, f. der Auswärtsdreher (eine Muskel), Erj. (Som.).
  16. izvráčiti, -im, vb. pf. auscurieren, heilen: i. bolezen, bolnika, Cig., vzhŠt.; i. se, sich auscurieren, jvzhŠt.
  17. izvrȃg, m. das Auswerfen, C.; der Auswurf ( z. B. eines feuerspeienden Berges), C., Vrt.; — stsl.
  18. izvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) hinauswerfen; denarja iz mošnje si i., C.; — i. se, ausschlagen: mozol se mi je izvrgel, ogr.- C.; — 2) als untauglich verwerfen, ausstoßen; i. sodnika, pričo, Cig.; mene so izvrgli = nečejo me imeti v svoji družbi, jvzhŠt.; — i. komu kaj, jemandem etwas bemängeln, ausstellen, Cig., C.; — 3) fehlgebären, abortieren ( v. Thieren), Cig., Jan., C., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; kobila, krava, ovca je izvrgla, jvzhŠt.; — i. se, ausarten, Cig., Jan., Lašče- Levst. (M.); sad se je izvrgel, C.; i. se v kaj, C.; ti si se v vraga izvrgel, Z.; i. se na hudo, M.; — i. se po kom, jemandem nacharten, Mur., Cig., Jan., C.; po očetu se je izvrgla, Mur.; — 4) = izviniti: nogo si i., Mur.; — i. se, sich werfen (o lesu), Cig.; — 5) abwerfen, eintragen, Mur., Jan., C.; ta mi je malo izvrgla (zvrgla), die Sache hat mir wenig eingetragen, Mur.
  19. izvrẹ̑tək, -tka, m. die Quelle, C.
  20. izvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. 1) (sprudelnd) entquellen, Z.; — 2) ausgähren (vom Bier, Most), Cig.
  21. izvrẹ́vati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorsprudeln, Jarn.
  22. izvȓg, m. der Auswurf: i. človeštva, DSv.
  23. izvȓga, f. die Verwerfung, C.
  24. izvȓgljaj, m. der Auswurf, Jan.
  25. izvrgováti, -ȗjem, vb. impf. ad izvreči = izmetati I., Cig., Jan.
  26. izvŕniti, -nem, vb. pf. umwerfen, umstürzen; i. voz; dvakrat je izvrnil, er hat zweimal umgeworfen; oba vkupe vozila, oba vkupe izvrnila = mitgefangen, mitgehangen, Jurč.; kupico i., ein Glas leeren; i. koga, jemanden zu Boden stürzen, umreißen; i. se, umkippen, umstürzen ( intr.), umfallen; voz se je izvrnil; pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo izvrne; izvrnjen, umgestürzt, verkehrt; izvrnjena slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — škornje i., die Stiefel schieftreten, Z., jvzhŠt.; škorenj se mi je izvrnil, ich habe den Stiefel schiefgetreten, jvzhŠt.; — wenden: krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, Cig., Jan.; — verdrehen: besede i., Cig. (T.); — auslegen: vse so mu na hudo izvrnili, alles hat man ihm übel ausgelegt, Krelj; ( nav. zvrniti; toda prim. hs. izvrnuti, rus. izvernutь, umstürzen).
  27. izvŕpati, -vȓpam, -pljem, vb. pf. = izgrebsti: pren. abnöthigen, i. komu kaj, Jan.; mit Gewalt nehmen, Dict.
  28. izvŕstən, -stna, adj. vortrefflich, vorzüglich, ausgezeichnet, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — hs.
  29. izvrstíti, -ím, vb. pf. ausreihen, Z.; i. okolico iz okraja, SlN.; ausschichten, Šol.
  30. izvȓstnica, f. die Virtuosin, Cig.
  31. izvȓstnik, m. der Meister, der Virtuose, Cig. (T.), nk.; ni bil učenjak v svojem znanstvu, pa toliko veči izvrstnik, Navr. (Spom.).
  32. izvrstnják, m. ausgezeichneter Mann, C., Raič ( Let.); die Capacität, Cig. (T.); — der Classiker, Navr. (Kop. sp.).
  33. izvŕstnost, f. die Vortrefflichkeit, die Vorzüglichkeit, die Meisterschaft, die Virtuosität, Mur., Cig., Jan., nk.; — prim. izvrsten.
  34. izvršávati, -am, vb. impf. = izvrševati: srce njihovo izvršava (zv-) hudobo, ogr.- Valj. (Rad).
  35. izvȓšba, f. die Durchführung, die Vollstreckung, die Execution, Cig., Jan., DZ.
  36. izvŕščina, f. die Vorzüglichkeit, der Vorzug, Cig. (T.); z izvrščino sposoben, mit Auszeichnung befähigt, DZ.; — die Meisterschaft, die Virtuosität, Cig. (T.); — hs.
  37. izvŕšən, -šna, adj. 1) executiv, Cig.; — 2) vollstreckbar, DZ.
  38. izvrševáłən, -łna, adj. vollziehend, executiv, Jan., nk.; izvrševalni odbor, das Executivcomité, nk.
  39. izvrševȃnje, n. die Ausführung, die Vollziehung, die Execution, Jan.; i. pravic, die Ausübung der Rechte, Cig.
  40. izvrševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izvršiti; vollziehen, vollstrecken, ausführen, Jan., nk.; i. ukrepe, prevzeta dela, Levst. (Nauk); — ausüben: i. pravico, dolžnost, Cig., Jan.
  41. izvrševȃvəc, -vca, m. der Vollzieher, der Vollstrecker, der Executor, Jan., nk.; i. zadnje volje, DZ.
  42. izvrševȃvka, f. die Vollzieherin, Cig., C.
  43. izvršíłən, -łna, adj. = izvrševalen, Cig. (T.), nk.; — Vollzugs-: izvršı̑łne določbe, Vollzugsbestimmungen, DZ.; izvršilno moč imeti, Levst. (Nauk).
  44. izvršílọ, n. die Ausführung, C.; der Vollzug, Cig. (T.); die Execution: i. sodbe, kazni, DZ.; i. pognano na prejemke, die Execution auf die Bezüge, DZ.
  45. izvršilovǫ̑dnik, m. der Executionsführer, DZ.
  46. izvršı̑telj, m. der Vollzieher, der Executor, DZ., nk.
  47. izvršı̑təv, -tve, f. die Ausführung, die Execution, C., Levst. (Pril.), nk.; i. sklepa, nk.; i. zakona, die Vollziehung des Gesetzes, Levst. (Nauk).
  48. izvršíti, -ím, vb. pf. vollziehen, vollstrecken, exequieren, Cig., Jan., nk.; i. sodbo, Cig.; — vollbringen, Meg.; i. svojo dolžnost, seiner Pflicht nachkommen, Jan.; erfüllen: i. željo, Cig.; i. se, sich erfüllen, Cig.; pregovor se je izvršil, Navr. (Let.); nav. zv-; prim. zvršiti.
  49. izvršı̑tvən, -tvəna, adj. Vollzugs-: izvršitveni pravilnik, das Vollzugsreglement, izvršitveno določilo, die Vollzugsbestimmung, DZ.
  50. izvršljìv, -íva, adj. vollziehbar, ausführbar, Cig., Jan., nk.; pogl. izvršen 2).
  51. izvršník, m. der Vollzieher, Cig.
  52. izvŕšnost, f. die Vollstreckbarkeit, DZ.
  53. izvrtáč, m. der Falzhaken (bei den Drechslern), Cig.
  54. izvrtanína, f. das Bohrloch, Cig.
  55. izvŕtati, -vȓtam, vb. pf. 1) durch Bohren herausbringen, herausbohren; — durch dringende Bitten erlangen: i. kje kak krajcar, Vrt.; — 2) ausbohren, bohren; luknjo, veho i.; — ausgrübeln, ergrübeln, Cig.; misel strašno je izvrtal, Ravn.
  56. izvrtávati, -am, vb. impf. ad izvrtati, Habd.- Mik.
  57. izvrtína, f. das Bohrmehl, Rez.- C.
  58. izvȓtki, m. pl. die Abfälle beim Bohren, Cig., C.
  59. izvrvráti, -ȃm, vb. pf. aufhören zu sprudeln, aussprudeln, (vom Most, Bier), Cig.
  60. izvȓžba, f. die Ausscheidung, die Verwerfung, Cig.
  61. izvȓžbən, -bna, adj. Ausscheidungs-: izvržbeni vzrok, der Ablehnungsgrund, Cig.
  62. izvȓžək, -žka, m. 1) was ausgeschieden und verworfen wird, der Auswurf; izvržki, der Pofel, der Auswurf, Cig., Ravn.- Cig.; — 2) die Fehlgeburt, Z.; — die Abart, die Spielart, Jan.
  63. izvŕžən, -žna, adj. = izvržben, Cig.
  64. izvȓženəc, -nca, m. der Ausgeschiedene, Levst. (Nauk); der Auswürfling, M.
  65. izvȓžkast, adj. verworfen: malopridni, izvržkasti ljudje, Ravn.
  66. izvun, praep. c. gen. = razen, C.; (pravilneje ko: izven), prim. Cv. X. 7.
  67. izvúna, I. adv. zunaj, Trub.- M., C.; — II. praep. c. gen. = zunaj, außerhalb, C.; i. judovske dežele, Dalm.
  68. izvzẹ̑mati, -am, vb. impf. ad izvzeti; ausnehmen, Jan., nk.; i. si, sich vorbehalten, Jan.
  69. izvzę̑tək, -tka, m. = izjema, das Ausgenommene, die Ausnahme, Cig., Jan.; brez izvzetka, C.
  70. izvzę́ti, -vzámem, vb. pf. ausnehmen, Cig., Jan., nk.; izvzemši, ausgenommen, mit Ausnahme, C., nk.
  71. izvzę́tje, n. das Ausnehmen, die Ausnahme, ogr.- C.
  72. izzà, praep. c. gen. 1) hinter—hervor; Izza hriba gre rumeno solnce, Npes.- C.; izza mize vstati, die Tafel aufheben, Jan.; izza pasa meč potegniti, Npes.- Mik.; Izza nohtov kri kaplja, Npes.- C.; — 2) seit: izza nekoliko časa, seit einiger Zeit, Zora; izza mladih let, LjZv.; — 3) wegen: izza edinščine neredno življenje, Zv.; infolge, LjZv.
  73. izzàd, praep. c. gen. = izza: izzad hriba, C.; ( nam. iz zadi).
  74. izzȃnkati, -am, vb. pf. aus den Schlingen, Banden lösen, Cig.
  75. izzídati se, -am se, vb. pf. sich arm bauen, sich überbauen, Cig.
  76. izzívati, -am, vb. impf. ad izzvati; herausfordern, nk.
  77. izzmę́rjati, -am, vb. pf. ausschelten, Cig.
  78. izznáti, -znȃm, vb. pf. aussehen, auserwählen: i. koga za kaj, V.-Cig.
  79. izznávati, -am, vb. impf. ad izznati, V.-Cig.
  80. izznojíti, -ím, vb. pf. als Schweiß aussondern, ausschwitzen, Cig.
  81. izzǫ̑bčati, -am, vb. pf. zackig ausschneiden, auszacken, Cig.
  82. izzváti, -zóvem, vb. pf. herausfordern, nk.
  83. izzvízdati, -am, vb. pf. = izžvižgati, Cig.
  84. izžȃgati, -am, vb. pf. (her)aussägen.
  85. izžaríti, -ím, vb. pf. 1) ausstrahlen, Cig. (T.); — 2) i. se, verglühen, verstrahlen, Cig.
  86. izžarjevȃnje, n. das Ausstrahlen, Cig. (T.).
  87. izžarjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izžariti; ausstrahlen: gorkoto i., Cig. (T.), Žnid.
  88. izžebráti, -ȃm, vb. pf. sein Gebet zuende leiern, Cig.
  89. izžəhtẹ́ti, -ím, -ẹ̑jem, vb. pf. = pokvariti se, po zlu iti (o jedilih), Podkrnci- Erj. (Torb.).
  90. izžẹ̑manje, n. das Ausdrücken, das Auspressen, die Erpressung, Cig.
  91. izžẹ̑mati, -am, vb. impf. ad izžeti; durch Drücken, Pressen herausbringen, auspressen, entpressen; vodo iz perila i., auswinden, Cig.; — erpressen, Cig.
  92. izžę́ti, -žmèm, vb. pf. (her)ausdrücken, entpressen; vodo iz perila i., auswinden, Cig.; ločitev bo izžela marsikatero solzo, Cv.; — erpressen, Cig.; ausringen: perilo i., Cig., Jan.; — entsaften, Cig.
  93. izžę́ti, -žánjem, vb. pf. 1) mit der Sichel herausschneiden; — 2) = dožeti, M.
  94. izžgáti, -žgèm, vb. pf. herausbrennen, ausbrennen; i. rano; aussengen, Cig.
  95. izžígati, -am, vb. impf. ad izžgati; (her)ausbrennen; tudi: izžı̑gam.
  96. izžíliti, -žı̑lim, vb. pf. von Adern befreien, ausädern, entädern, V.-Cig.
  97. izžı̑mati, -am, vb. impf. = izžemati: i. solze, ZgD.
  98. izžínjati, -am, vb. impf. ad izžeti (žanjem).
  99. izžı̑rati, -am, vb. impf. ad izžreti; 1) (her)ausfressen, Cig.; — 2) i. se, sich durch unmäßiges Essen zugrunde richten: izpija in izžira se, Cig.
  100. izžlabudráti, -ȃm, vb. pf. = izblebetati, ausplauschen.

   10.201 10.301 10.401 10.501 10.601 10.701 10.801 10.901 11.001 11.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA