vzhajati (5)

1. vzhȃjati, -am, vb. impf. ad vziti; 1) emporsteigen; o solncu, semenu, ("vzh-, uzh-") Trub.; — 2) aufgehen, gähren ( v. Teig); testo vzhaja; nobeden kvas ne vzhaja rajši od dolga, Jurč.
2. izhȃjati, -am, vb. impf. ad iziti, izhoditi; 1) heraus-, hervorkommen: solnce izhaja, die Sonne geht auf ( nam. v knjigah nav. vzhajati, prim. Cv. VIII. 4.); — erscheinen: časniki izhajajo vsak dan; — abstammen, Cig., Jan.; iz kakega rodu, od Davida i., Cig.; — iz česa i., aus etwas hervorgehen, die Folge sein, Cig., Jan., nk.; to izhaja iz tega, das hat seinen Grund darin, Cig.; — 2) (po nem.) auskommen, sein Auskommen finden; težko i., z malim i., sich mit Wenigem behelfen; ali boš izhajal z denarjem? dobro i. s kom; ni i. ž njim; — 3) i. se (dobro, slabo), ausschlagen, ausfallen, Cig.
3. shȃjati, -am, vb. impf. ad (v)ziti; aufgehen: solnce shaja; Čim nam je više (zvezda) shajala, Svetlejša postajala, Npes.-Vraz; — aufgähren, aufgehen: testo, kruh shaja; mrlič shaja, Z.; — aufkeimen: žito shaja, C.; — pogl. vzhajati.
4. učúditi, -čȗdim, vb. pf. durch Bewunderung verzaubern: u. kruh, da neče vzhajati, Gor.
5. vz-, I. praep. c. acc. an — hinauf, le kot ostanek v adverbijih, n. pr. vbreg ( nam. vz(breg)), navzgor (iz: na-vz-goro); — II. praef. 1) pomenja premikanje navzgor: empor-; vzdigniti, vzhajati, zrasti (vzrasti); — 2) začetek premikanja: steči (vzteči), zdirjati (vzdirjati) po cesti; — 3) dela iz nedovršnih glagolov dovršne: zbati se (vzbati se); — (navadno se začenjajo besede le s s, z ali v, ker se je polna oblika obrusila; novejši pisatelji pišejo v mnogih slučajih polno obliko).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani