voznik (21)

1. 1. vozník, m. 1) der Fuhrmann; der Kutscher; — das Wagengestirn, Cig., C.; — 2) = debel sveder za kolesa, C.; — 3) der Fahrweg, Svet. (Rok.), Goriš.
2. 2. vǫ̑znik, m. der Gefangene, der Eingekerkerte, Mur., Volk., ogr.- Valj. (Rad).
3. brzovǫ̑znik, m. der Schnellfahrer, Jan.
4. capovǫ̑znik, m. die Wasserralle (rallus aquaticus), Cig., Ljubljanska ok.
5. dovǫ̑znik, m. der Zuführer, Cig.
6. kolovǫ̑znik, m. = kolovozna pot, Cig., Jan., Nov.; poljski in gozdni kolovozniki, Levst. (Nauk).
7. prevǫ̑znik, m. einer, der überführt, der Überführer, Cig.; der Frächter, DZ.; — der Landkutscher, Jan.
8. privǫ̑znik, m. der Zuführer, Cig., Jan.
9. vvozník, m. der Importeur, Cig., DZ.
10. 1. brúsiti, -im, vb. impf. 1) schleifen; nož, meč b.; abwetzen: črevlje b. (beim Gehen); pete b. za koga, für jemanden herumlaufen; piti zna in b. pete (= plesati), LjZv.; zobe si b. na kaj, sich auf etwas Rechnung machen, Cig., Št., ogr.- Valj. (Rad); = b. se: uže več dni se je brusil na pijačo, ki ga v svatovski dan čaka, Jurč.; jezik b., die Zunge wetzen; — 2) — schwätzen: voznikom in mesarjem brusim po vozniško in mesarsko, LjZv.; kaj zopet to brusiš? SlN.; — divji petelin brusi, balzt, SlN.; — b. kroglo, = kegljati, Svet. (Rok.).
11. hı̑šnik, m. 1) der Haushälter, der Schaffner, Mur., Cig., Jan.; der Oekonom, ZgD.; hišnika poznamo po strehi, voznika po konju, Z.; — der Hausmeister, Mur., Cig., Jan., nk.; der Hausvater, ogr.- C.; — 2) der Hausbesitzer, Ljub.; — 3) der Ehegenoss: hišniki, die Eheleute, ogr.- C.
12. hò, interj. ho! (izraža največ začudbo); tudi: ho ho! — s tem klicem tudi veleva voznik konju na levo, vzhŠt., ali, da naj obstoji, Levst. (Rok.).
13. izpeljávati, -am, vb. impf. ad izpeljati, Cig.; 1) herausführen, herausfahren: i. drva po grdem kolovozniku, Levst. (Zb. sp.); i. ptičke, Z.; — 2) ableiten: besede i., Cig., nk.
14. klopotáč, m. = capovoznik, die Klapperralle, Cig.
15. naję́mən, -mna, adj. 1) Mieth-, Cig.; aufgenommen, gemiethet: n. delavec, hlapec, Dalm.; naję̑mni voznik, der Lohnkutscher, Cig.; — 2) miethbar, Cig.; — 3) = zaslužen, verdienstlich, kajk.- C.; ( prim. najem 3)).
16. naję́ti, nájmem, najámem, vb. pf. gegen Lohn aufnehmen, dingen, miethen; n. voznika, težake, godce; n. krive priče; n. stanovanje; (najmen [ nam. najet] dninar, Kras).
17. pognáti, -žénem, vb. pf. 1) antreiben; ko sedem na voz, požene voznik konje; poženi! fahr zu! v dir p. konje, die Pferde zum Schnellaufen antreiben, Cig.; p. z ostrogo, z bičem, anspornen, anpeitschen; — in Bewegung setzen; kolo p.; — beschleunigen, Cig.; pognana hoja, der Eilmarsch, Cig.; p. se, sich beeilen: poženi se, da hitro opraviš, C.; — p. kako reč, einen Nachdruck, einen Impuls geben, Cig.; kvišku p. ceno, den Preis auftreiben, Cig.; p. tožbo, eine Klage erheben, DZ.; p. pravdo, Levst. (Nauk); p. kaj na glavno razpravo, etwas zur Hauptverhandlung bringen, DZ.; — davonjagen, fortjagen; pognal me je kakor psa; p. koga po svetu, einen an den Bettelstab bringen, Cig.; — schleudern: kamen p.; — iskro p., Funken geben, Cig.; — p. se, schnellen: velika grozna riba se požene iz vode, Ravn.- Valj. (Rad); p. se za kom, jemandem nachstürzen, Cig.; — treiben: p. zamašek v steklenico, zagozdo v les; — skozi grlo, po grlu p., durch die Gurgel jagen, verthun, Cig., Jan.; kar dobiš po ženi, skozi grlo poženi! Cig.; p. kaj, etwas verthun, vergeuden, Cig., Jan., Ravn.; čas p., die Zeit verthun, Cig.; — 2) p. se za koga ali kaj, sich jemandes oder einer Sache annehmen; p. se za prijatelja, za resnico; p. se za kako reč, sich um etwas bewerben, etwas anstreben, Cig.; — 3) hervorwachsen machen, treiben (o rastju); kali, korenine, brst p., zu keimen, zu wurzeln, zu sprossen anfangen; sad p., Frucht bringen, Kast. (Rož.)- M.; — drevje je pognalo, die Bäume haben ausgeschlagen; — hervorwachsen, hervorsprossen; mladje je iz korenin pognalo; p. v vis, hoch aufsprossen, Nov.
18. postiljōn, m. poštni voznik, der Postillon.
19. skǫ́kavica, f. pijača, ki jo dajo voznikom, kadar pripeljejo vino in je (skokaje?) zlože, BlKr.
20. ústa, n. pl. der Mund; za ena usta kruha, ein Mundvoll, ein Bissen Brot; — kruh, dober na usta, ein schmackhaftes Brot, Polj.; — na usta, mündlich, Z.; na vsa usta (govoriti, povedati, hvaliti), frei heraus, ohne Zurückhaltung; voznikom brusim naravnost, na vsa usta, gospodom pa govorim bolj olikano, le na pol ust in po ovinkih, LjZv.; na prva u., in einem Athem, Zv.; medena usta, die Schmeichelzunge, Cig.; dokler prosi, zlata usta nosi, kadar pa vrača, hrbet obrača = er sucht es mit Schmeicheleien u. vergilt es mit Grobheiten, Mur.; učiti se iz ust (= na izust), memorieren, Cig. (T.), Svet. (Rok.); vedeti iz ust vse sv. pismo, Levst. (Zb. sp.).
21. vozáriti, -ȃrim, vb. impf. Fuhrmann sein, das Fuhrgewerbe betreiben, herumfahren ( trans.); za Marije Terezije vozarili so naši vozniki mnogo na Dunaj, Solnograško ..., Navr. (Let.); — v. se, viel herumfahren ( intr.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani