vod (901-1.000)

901. naprȃva, f. 1) die Errichtung, die Anlegung; n. vodovoda; die Bildung: n. krvi; die Veranstaltung; n. veselic; die Anschaffung; n. hišnega orodja; — die Ausfertigung, Jan.; — 2) die Vorrichtung, der Apparat; vodna n., das Wasserwerk; gasilna n., der Löschapparat; — die Zurüstung, Cig.; — die Mobilien, Cig.; — = oprava, die Toilette, Jan.; — die Anlage; vrtne naprave; — die Institution, die Anstalt; telovadna n.; dobrodełne naprave.
902. napúščati, -am, vb. impf. ad napustiti; 1) ein wenig nachlassen ( z. B. von einer Spannung), Cig.; — 2) auslassen (bei den Schneidern), Cig., Jan., Kr.; — 3) hervorstehend machen, ausladen ( arch.), Cig.; — 4) anlassen: n. vodo, Cig. (T.), C.; n. vodo na gredice, Erj. (Min.); — n. glas, anschwellen lassen, Šol.
903. narádovati se, -ujem se, vb. pf. seinen Glückwunsch abstatten: n. se komu, V.-Cig., Vod. (Izb. sp.).
904. narásti, -rástem, (-rásem), vb. pf. sich durch Wuchs vermehren o. vergrößern, anwachsen; — voda je narasla, das Wasser ist gestiegen; testo je naraslo, der Teig ist aufgegangen; — sich vermehren; dolgovi so narasli, kapital je narasel; tudi: n. se.
905. naráščati, -am, vb. impf. ad narasti; durch Wuchs zunehmen; voda narašča, das Wasser steigt; dolgovi naraščajo, die Schulden vermehren sich.
906. narȃvski, adj. Natur-, Jan.; naravske stvari, Vod. (Izb. sp.); — natürlich, M., Zora.
907. narẹ̑čje, n. 1) der Dialect, die Mundart, Cig., Jan., nk.; ( češ., rus.); — 2) = prislov, Mur., Vod. (Izb. sp.).
908. narę̑dba, f. 1) die Einrichtung einer Sache: poslopje ima dobro naredbo, Notr.; mlinska n., Svet. (Rok.); — naredbe, Einrichtungen, Cig., Jan.; — 2) die Vorrichtung, Jan., C.; sežgati naredbe, (die Belagerungsvorrichtungen), Dalm.; s takimi naredbami, arfami in orglami, Trub. (Psal.); naredbe pri vodnjaku so slabe, Notr.; kako lepe nove naredbe ima! Polj.; — 3) die Vorkehrung, die Verfügung, die Maßregel, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Trub., Dalm., DZ., nk.; božja n., Gottes Fügung, Cig., Jan.; — der Vertrag, Meg.- Cig., Dict., C.
909. nasàd, -sáda, m. 1) die Anpflanzung; z. B. das Setzen von Knollenfrüchten, C.; — das Angepflanzte; vrtni nasadi, die Gartenanlagen, nk.; — 2) die zum Dreschen bestimmte Garbenschichte, die Dreschlage; n. obračati za mlatiči, Ravn. (Abc.); — 3) die Schichte ( min.), Cig. (T.); vodni nasadi, die Wasserbildungen ( min.), Cig. (T.); die Ablagerungen, C.; iz mnozih pretenkih skladov ali nasadov je rakova skorja, Erj. (Izb. sp.); — 4) die geschichtete Haufwolke, die Schichtwolke, Cig. (T.); — 5) die zum Ausbrüten unterlegten Eier, C., Z.; — das Geheck (= piščeta enega gnezda), Cig.; — junge, in einen Teich gesetzte Fische, der Satz, die Setzlinge: ribji n., V.-Cig.; — 6) die Handhabe, das Heft, der Stiel, M.; držaj pri lopati, pri kosi, pri grabljah itd., C., Podkrnci- Erj. (Torb.); — 7) z nasadom cepiti, in Gestalt eines Röhrchens pfropfen, röhreln, pfeifen, V.-Cig.; — tudi: násad.
910. nasprọ̑ti, I. adv. 1) gegenüber, vis-à-vis; n. stanovati; n. stati ali sedeti komu; — entgegen; n. iti komu; — 2) dagegen, zuwider, gegen; n. biti komu, wider jemanden sein; n. delati čemu; n. vodi plavati; n. si biti, wider einander sein, sich widersprechen; — n. se postaviti, sich widersetzen; n. govoriti; — im entgegengesetzten Falle; — umgekehrt, hinwiederum; — II. praep. c. gen. gegenüber: sede nasproti njega, Jurč.; nasproti Bratovlje Peči, Zv.; n. državne blagajnice, DZ.
911. nastòp, -stǫ́pa, m. 1) der Antritt; n. službe; n. dedine; n. vladarstva, die Thronbesteigung, Cig. (T.); — 2) das Auftreten, der Auftritt, Mur., Cig., Jan., nk.; — navadni n., die Grundstellung, Telov.; — 3) die Ueberschwemmung, C.; nastop je zablatil travo, Idrijska dol.- Erj. (Torb.); — die Flut: n. in odstop, Cig., Vod. (Izb. sp.); — 4) = nastopek, Preš.; slabi nastopi, Burg.; — tudi: nástop, Erj. (Torb.), Valj. (Rad).
912. nastǫ́pati, -am, vb. impf. ad nastopiti; 1) antreten; — n. za kom, nachfolgen; — n. komu, verfolgen, Bas.; — 2) auftreten; — eintreten; — 3) konj si nastopa, das Pferd nervet sich, es reicht ein, Cig.; — 4) anlaufen, austreten (o vodi); — prim. nastopiti.
913. nastǫ́piti, -stǫ̑pim, vb. pf. 1) antreten; n. pot; n. službo, vladarstvo; n. za kom, nachfolgen, Mur., Cig., Jan.; n. kraljestvo, cesarstvo za kom, Cig.; n. dedino; n. pravdo, n. kazen; n. trideseto leto, in das 30. Jahr treten, Cig.; — 2) auftreten ( n. pr. o govorniku, igravcu); — 3) eintreten, beginnen, Mur., Cig., Jan., nk.; doba je nastopila, nk.; nastopila je sila, Mur.; nastopile so okoliščine, Cig.; ( rus.); — 4) einen Misstritt thun, Cig.; — n. si žrebelj, sich einen Nagel in den Fuß eintreten, V.-Cig.; — konj si je nastopil, das Pferd hat sich mit dem Eisen eines Hinterfußes den Nerv eines Vorderfußes verletzt, es hat sich genervet, Cig.; — n. komu na noge; — 5) anlaufen, austreten; voda je nastopila.
914. nastrẹ́či, -strẹ́žem, vb. pf. 1) eine gewisse Menge auffangen; n. škaf vode pod kapom; n. krvi v skledico; — 2) n. koga, jemanden erlauern, C.
915. natę́gniti, -nem, vb. pf. 1) anziehen, spannen; n. vrv; strecken: n. roke, sich zur Arbeit anschicken, C.; — durch Anziehen dehnen: n. nogavico, usnje; n. življenje, das Leben verlängern, Cig.; — n. komu ušesa, jemanden bei den Ohren nehmen; — 2) genug zukommen lassen: človek mu ne more nategniti, man kann ihm nie genug geben, er ist ein Nimmersatt, Cig.; oče mu vsega nategne, kar si izmisli, Polj.; požrešnemu človeku ni moči n., einen unersättlichen Menschen kann man nicht befriedigen, Z.; — 3) vino nategne, der Wein wird trübe, M.; der Wein ändert seine Farbe, GBrda; — smradu n., zu stinken anfangen, Vod. (Izb. sp.); — 4) dile nategnejo (od mokrote), die Bretter dehnen sich (infolge der Feuchtigkeit) aus, Dol.; — 5) n. koso, = nabrusiti, Št. Vidska Gora ( Tolm.)- Erj. (Torb.).
916. natẹ́kati, * -tẹ̑kam, vb. impf. ad nateči; allmählich zu einer gewissen Menge anfließen: voda nateka; — n. se, anlaufen, anfließen, Cig.; ribnik se nateka, Cig.
917. natepávati, -am, vb. impf. 1) schlagen: lopatasto kolo parnika prične natepavati vodo, LjZv.; n. koga, prügeln, Dol.; — 2) n. se, tüchtig essen, gierig fressen.
918. natrǫ̑mbati, -am, vb. pf. eine gewisse Menge pumpen: n. vode v posodo, Cig.
919. naučílọ, n. = navodilo, die Instruction, Levst. (Nauk).
920. 1. navájati, -am, vb. impf. ad 1. navaditi; angewöhnen; (Rimljan) se morja navaja, Vod. (Pes.).
921. navàł, -vála, m. 1) der Andrang, Cig., Jan., nk.; n. vode, n. krvi, Cig.; n. sovražnika, Cig.; — 2) návał, der Heuhaufen, Mur., Valj. (Rad); prim. navel.
922. navlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. 1) n. si ude, die Glieder durch anstrengende Arbeit anspannen, C.; — 2) (mit Speck) ausspicken, Cig., C.; n. meso, Vod. (Izb. sp.); — 3) eine gewisse Menge zusammenschleppen; vsakojake šare n. v sobo; — n. se, in Menge zusammenkommen; navleklo se je veliko ljudi; — durch Ziehen eine gewisse Menge bekommen: n. vode iz vodnjaka; n. vina iz soda z natego; — n. se ga (vina, žganja), sich betrinken; — n. strune = napeti strune, Cig.; — 4) n. si kaj, sich etwas Unangenehmes zuziehen, Cig.; n. si nesrečo, bolezen, smrt, Cig. (T.); n. si kaj na glavo, auf sich laden, Cig.
923. navlẹ́kati, -am, vb. impf. ad navleči; zusammenschleppen: Navleka novine Ondanšnji mravljin'c, Vod. (Pes.).
924. navráčati, -am, vb. impf. ad navrniti; 1) leiten: n. vodo na barje, den Morast bewässern, Levst. (Močv.); — vsak na svoj mlin vodo navrača, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 2) n. živino, das Vieh beim Weiden zurücktreiben, Polj.; — 3) vergelten: dobro z zlim n., vzhŠt.- C.
925. navrȃtnik, m. 1) der Halsschmuck, Jap. (Sv. p.); — 2) der Meuchelmörder, Guts., Jarn., V.-Cig.; — der Nachsteller, der Feind, Vod. (Pes.).
926. navŕniti, -nem, vb. pf. 1) leiten: n. potok, Nov.; vodo n. v mlečni hram, Erj. (Izb. sp.); — n. na dobro, C.; — 2) das Vieh beim Weiden zurücktreiben: pastir kravo navrne, če se do njive pripase, Polj.; — 3) = vrniti, vergelten, vzhŠt.- C.
927. navzẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad navzeti; — n. se, in sich aufnehmen, absorbieren: goba se navzema vode, Cig., Jan.; obleka se navzema duha, Cig.; inficiert werden, Cig.
928. nažę́ti, -žmèm, -žámem, vb. pf. 1) eine gewisse Menge Flüssigkeit ausdrücken, auspressen; n. vode iz mokrega perila; n. mošta iz zdruzganega grozdja; — 2) nažet, gepresst voll: vreča je nažeta, Celjska ok.; — nažet človek, ein dicker Mensch, Celjska ok.
929. nebítje, n. das Nichtsein, Cig. (T.); boj za bitje in nebitje, Zv.; n. števila, das Nichtvorhandensein einer Zahl, Vod. (Izb. sp.).
930. negóda, f. 1) das Missgeschick, BlKr.- M.; der Missstand, C.; — 2) etwas Missfälliges, Ungerathenes; (največ psovka osebam): Nesramne negode Bi vkupaj pobral, V Kamnik jih peljal, Za žlindro prodal, Vod. (Rok.); pokveke ali negode, LjZv.; (govori se pogostoma: "naguda", t. j. negọ̑da).
931. neljȗdnik, m. der Menschenfeind, Cig. (T.), Vod. (Izb. sp.).
932. neožę́njenəc, -nca, m. ein lediger Mann, Cig., Let.; der Hagestolz, Vod. (Izb. sp.).
933. nepogọ̑da, f. die Unbilde ( z. B. des Wetters), Cig. (T.); vivodinska vina se upirajo vsem nepogodam in udarcem vremena, LjZv.; — das Ungemach: vnanje nepogode, SlN.
934. nepríčən, -čna, adj. = nepričujoč, Vod. (Izb. sp.).
935. neprídən, -dna, adj. 1) unnütz, nutzlos; nepridne besede, Trub., Dalm.; nepridne reči govoriti, Dalm.; obrezati nepridne mladike, Bas.; nepridno modrovanje, Vod. (Izb. sp.); — nichtsnutzig, schlecht; nepridni opravljavci, Dalm.; za nepridnimi maliki hoditi, Dalm.; n. hlapec, Guts. (Res.); — 2) unfleißig, Cig.
936. nèr, conj. = nego, sondern: ne kruh, ner voda, Rez.- C.
937. nevẹ̑dež, m. der Unwissende, C.; revni nevedeži, Vod. (Izb. sp.).
938. nevǫ̑ljnik, m. = nevoljnež: nevoljnike premagati, die Empörer überwältigen, Vod. (Izb. sp.).
939. nìč, gen. ničę̑sar, 1) pron. nichts (v zanikanem stavku stoji nikalnica "ne" pred glagolom); nič večno ne trpi; ničesar ne pogrešam; nič ne pomaga; toda: iz ničesar ustvariti, Dalm.; k ničemur ni človek, er ist ein Taugenichts, C.; brez ničesar, ohne irgend etwas (ohne nichts); na nič spraviti (deti, dejati), zugrunde richten; na nič priti, zugrunde gerichtet werden; = v nič priti, Cig.; v nič iti, zugrunde gehen, Cig., Dol.; ali čemo biti, kar smo bili, ali bomo v nič, Vod. (Pes.); = pod nič iti: vse gre narobe, vse gre pod nič! Zv.; — v nič devati, herabwürdigen; — pod nič prodati, um einen Spottpreis verkaufen; = v nič prodati, BlKr.- M., Ravn.; to ni za nič, das taugt zu nichts; ta človek ni za nič; — za nič, um keinen Preis: za nič ne grem od doma; — ( gen. ničę̑sa, Jan. (Slovn.), Levst. (Sl. Spr.); nı̑česa, vzhŠt.); — nič, indecl. nič ne pogrešam; iz nič ni nič; k nič spraviti, priti, BlKr.- M.; k nič biti, k nič deti, Levst. (Zb. sp.); pa mi kaj dajte, da ne bom brez nič, Jurč.; — 2) rabi v okrepčavanje nikalnice: gar nicht; nič nisem zadovoljen ž njim, ich bin mit ihm gar nicht zufrieden; nič se ne boj! habe gar keine Furcht! — (z izpuščenim glagolom) nič napačen mož! ein gar nicht übler Mann! — 3) nič, m. indecl. der Niemand, das Nichts: ta nič! Notr.; — prepotoval sem križem svet, a vendar sem ostal nič, Levst. (Zb. sp.); vražji nič, BlKr.- M.; za prazen nič se prepirati, Tolm.- Štrek. (Let.); (včasi se sklanja: nìč, gen. níča, Notr.; z ničem in hudičem vse pustiti, Jurč.); — ( n. po vzgledu nem. "das Nichts": prazno nič, Bas.; nič je dobro za oči, das Nichts ist für die Augen gut, Cig.).
940. njǫ́hati, -am, vb. impf. = njuhati, Vod. (Izb. sp.).
941. nórəc, -rca, m. 1) der Narr; — norca (norce) si delati iz koga, aus jemandem einen Narren (Narren) machen; (pogostoma: norca [norce] se delati); za norca imeti koga, jemanden narren, zum Narren haben; norec ga lomi, er ist muthwillig, Mur., Cig.; to ni po norcu, das ist nicht übel, C.; — 2) norci, Possen: norce uganjati a. briti, Possen reißen; = norce pasti, Mur.; norce moliti komu, jemanden zum Besten haben, Jan.; po prazne norce iti, in den April geschickt werden, Vod. (Nov.); v norcih kaj reči, im Scherze etwas sagen, Gor.; Mi 'mamo resnico, Mi 'mamo norce, Npes.-Schein.; — 3) der Schlegel, Pot.- M.; = veliko kovaško kladivo, Z., Posavje- Erj. (Torb.), Zora; — 4) der Knebel an einer Kette, Cig., Valj. (Rad); — 5) die Rübenlampe, Cig.; — 6) ein großer Strohhut aus gewöhnlichem Stroh, Dol.; — 7) eine am Aehrenende zusammengebundene Garbe, Gor.; — 8) das Vorhemd, C., Nov., Rihenberk- Erj. (Torb.).
942. nōrma, f. pravilo, vodilo, die Norm.
943. normālije, f. pl. vodila, pravila, die Normalien, DZ.
944. nọ̑s, nọ̑sa, nosȃ, nosȗ, m. 1) die Nase; iz nosa mu kri teče; pred nosom, vor der Nase; = in nächster Nähe; na vrat na nos, über Hals und Kopf; tenak nos imeti, eine feine Nase haben; po nosu dati, dobiti, einen Verweis geben, bekommen; pod nos dati ali dobiti, etwas derb zu verstehen geben oder bekommen; golo resnico komu pod nos tiščati, jemandem derb die Wahrheit sagen; pod nos se mu je pokadilo = es war ihm nicht recht, es hat ihn verschnupft; nos obesiti, pobesiti, die Nase hängen lassen; imeti koga na nosu, auf jemanden böse sein, Tolm.- Štrek. (Let.); nos vihati, die Nase rümpfen; = z nosom mrdati, Dict.; nos visoko nositi, hochmüthig sein, vzhŠt.- C.; na nos komu kaj obesiti, auf die Nase binden; za nos voditi, bei der Nase herumführen, täuschen; v vsako reč nos vtekniti, überall seine Nase haben; sam se za nos primi! achte auf dich selbst, zupfe dich an deiner Nase! — za en nos tobaka, eine Prise Schnupftabak; — 2) ein nasenförmiger Zacken, Cig.; — der Gießschnabel bei Töpfen u. dgl., Cig., C., Dol.; — der Schiffsschnabel, Cig., Jan., Zv.; ladijski n., Jan. (H.); — 3) die Landspitze, das Vorgebirge, das Cap, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; ( rus.).
945. 2. nósən, -sna, adj. 1) tragbar, Cig.; nosni stol, der Tragestuhl, die Sänfte, Vod. (Izb. sp.); — nosna obleka, ein Kleid, das sich tragen lässt, Let.; — 2) Trage-, Cig.; nǫ̑sni konj, das Tragpferd, nosne živali, Tragethiere, DZ.; — 3) schwanger, Cig., Štrek., Svet. (Rok.); — 4) nosna kokoš, eine Eier legende Henne, Cig.
946. nósiti, nǫ́sim, vb. impf. 1) tragen; — vodo, drva n. v kuhinjo; čebele pridno nosijo, Por.; veter prah v oči nosi; morje ladje nosi; n. (dete), schwanger gehen, Cig., Jan.; — trächtig sein: kobila nosi, Gor.; glavo visoko n., sich hochtragen; — 2) n. se, schweben: n. se po zraku, Cig. (T.); sich geberden, sich gerieren, sich benehmen; mogočno, moški se n., vornehm, stolz einhergehen; Ko grom se nos' in blisk in piš ( namr. kralj Matjaž), Npes.-K.; prva dva stanova, plemstvo in duhovstvo, nosila sta se zatorej kakor gospoda nad meščanom, Jurč.; nerodno se n., Jurč.; — pos. sich stolz benehmen, Zilj.- Jarn. (Rok.), Kr.; n. se nad čim, sich über etwas aufhalten, Cig.; — 3) n. se, sich kleiden; po gospodsko, po kmetsko se nositi.
947. 1. novíca, f. 1) die Neuigkeit; — 2) eine neue Steuer, Mur., Cig.; novice nakladati, Jsvkr.; za posebne potrebe mora biti posebna novica po tri od sto, Vod. (Izb. sp.); — die Contribution: novica ali drugi deželski davki, Ces. razglas iz l. 1781.
948. òb, (okrajšana oblika: ò), I. praep. A) c. acc. 1) s krajevnim pomenom na vprašanje: kam? um; kača se je ob palico ovila, ob potok (den Fluss entlang) smo vrbe nasadili, Levst. (Sl. Spr.); — pri glagolih, ki pomenjajo zadevanje, udarjanje: an, auf; ob mizo udariti, auf den Tisch schlagen; ob tla treščiti, zuboden schmettern; ( fig.) ob tla je, er ist zugrunde gerichtet; ob kamen zadeti ali spotekniti se, an einen Stein stoßen; bodisi z loncem ob kamen ali s kamenom ob lonec, težko je loncu, Npreg.- Jan. (Slovn.); ob grm je obrsnil, es hat ihn der Busch gestreift, Levst. (Sl. Spr.); drgniti se ob kaj, sich an etwas reiben; ( fig.) ob mene se briše, = er schiebt die Schuld auf mich, Z.; ob mene se huduje, er ärgert sich über mich, Jurč.; jezike brusiti ob koga, Levst. (Zb. sp.); metati kaj ob zadaj (= vnic, črez glavo nazaj), Navr. (Let.); — ob ono stran, jenseits, Krelj; — 2) s časovnim pomenom: ob dan, bei Tage, Habd.- Mik.; ob noč, bei der Nacht, Mik.; über Nacht, Mur., Zv.; In svet ob noč pozabi kraj, Greg.; — 3) pomenja vzrok: ob to (obto), deshalb, Trub., Dalm.; ob kaj? (obkaj?), warum, Trub.; ob vašo stran, eurethalben, Krelj; — 4) ob glavo mu gre, es geht ihm um den Kopf, Ravn.- Mik.; ob pamet mu gre, er ist in Gefahr, den Verstand zu verlieren, Cv.; — (po nem.) ob kaj priti, um etwas kommen, es verlieren; pripraviti koga ob kaj, jemanden um etwas bringen; ob glavo dejati, enthaupten; krava je ob mleko, die Kuh ist um die Milch gekommen; obenj je, es ist um ihn geschehen, Cig.; — B) c. loc. 1) s krajevnim pomenom: längs, an; Paša stopa o potoci, Npes.-K.; ob potoci (potoku) lovec hodi, Levst. (Sl. Spr.); ob hribu hoditi, am Berge hin gehen, Cig.; ob hiši stoji drevje, Levst. (Sl. Spr.); pesek ob morju, der Sand am Meere, Ravn.- Mik.; ob bedru meč visi, Mik.; ob niti viseti, Mik.; palica ob zidu sloni, Levst. (Sl. Spr.); strah je v sredi otel, ob krajih ga pa nič ni, Npreg.- Jan. (Slovn.); težko mi je ob srcu, Vrt.; — 2) s časnim pomenom: zur Zeit, um, zu; o pravem času, zur rechten Zeit; ob nečasu, zur Unzeit, V.-Cig.; o kugi, zur Pestzeit; o lepem vremenu, bei schönem Wetter; o deževju, zur Regenzeit; o žetvi, zur Erntezeit; o božiču, zu Weihnachten; o sv. Juriju, zu Georgi; o kresi se dan obesi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — o poldne, o polnoči (o poludne, o polunoči, nk.), zu Mittag, um Mitternacht; ob kolikih? = obkorej? um wieviel Uhr? Mur., vzhŠt.; ob eni (enih), um ein Uhr; ob sedmih, ob sedmi uri, um sieben Uhr; ob pol(u)sedmih, um halb sieben Uhr; — ob enem, zugleich; ob prvem, ob tretjem = prvič, tretjič, C.; — deček ob desetih letih, ein zehnjähriger Knabe, Vrt.; — ob uri, zur bestimmten Stunde; — ob sedmem dnevi, jeden siebenten Tag, Dalm.; — ob petkih, an Freitagen; ob časih, zeitweise, Cig.; — = za, zur Zeit: ob cesarju Avgustu, Levst. (Sl. Spr.); ob Mojzesu, Vrt.; — binnen, in: ob tednu, ob letu; — 3) znači okoliščine: ob zgodnjem trpljenju, o preganjanju in obrekovanju, o tujščini in ječi si delal iz Jožefa tako blazega moža, Ravn.; ob tem takem, unter solchen Umständen, Cig.; ob samotni hoji črez goro premišljevati kaj, Ravn.; — 4) kaže to, česar se dejanje tiče: in Betreff, von, über ( lat. de); (v tem pomenu stoji v knjigah nav.: o, redkeje: ob, narod pa rabi: od); o kom (čem) govoriti, pisati, peti, meniti, dvomiti itd.; pesem o Pegamu in Lambergarju; nauk o pesništvu; — kaj se vam zdi ob takem prevzetju? Krelj; veselje ob enem grešniku, Krelj; pravi mi ob edinem sinu mojem, Levst. (Sl. Spr.); — 5) kaže to, iz česar je kaj izdelano, aus: klobuke delati ob svili, Vrt.; ti zidovi so ob opeki, Vrt.; ob suknu je narejeno oblačilo, Levst. (Rok.); — 6) kaže to, kar h kakemu dejanju pomaga: o (ob) palici, o (ob) berglah hoditi, an einem Stocke, auf Krücken gehen; ob kruhu in vodi živeti, von Brot und Wasser leben; o preji ga je živila, sie nährte ihn mit Spinnen, Ravn.- Mik.; ob svojem živeti, von seinen eigenen Mitteln leben; naj le dobro živi, saj ima ob čem, (er hat ja die Mittel dazu); ob svojih, očetovih troških, auf eigene, des Vaters Unkosten; ob tem brašnu ne prideš do Trsta, mit dieser Reisezehrung kommt man nicht bis Triest; izučiti se česa ob nemškem jeziku, mittelst der deutschen Unterrichtssprache etwas erlernen, Levst. (Nauk); ob malem opraviti, mit Wenigem auskommen, Cig.; ti se ob velikem trudiš, du hast viel Mühe, Krelj; ob kratkem kaj povedati, sich kurz fassen; — 7) sam ob sebi, von selbst, aus eigener Macht: kadar je sila, more sam ob sebi dajati zapovedi, Levst. (Nauk); — samo ob sebi se umeje, es versteht sich von selbst, Levst. (Nauk), nk.; — ob svoji glavi, sam ob sebi je storil, er that es aus eigenem Antriebe, von freien Stücken, Levst. (Sl. Spr.), C.; — to ni samo ob sebi, das geht nicht mit rechten Dingen zu, Levst. (Sl. Spr.); — ob sebi an und für sich, C.; — II. adv. v sestavi z adjektivi, katerim slabi pomen: osiv, etwas grau, otemen, etwas finster etwas dunkel, vzhŠt.- C.; — III. praef. znači, 1) da se dejanje vrši okoli predmeta: um-; obviti, umwickeln, obvezati, umbinden, ozreti se, sich umsehen, opasati, umgürten, obstopiti, umringen, objeti, umfassen, umarmen; — 2) da dejanje zadeva predmet, če tudi ne od vseh strani: be-; obiti, beschlagen, obdarovati, beschenken, obrekavati, verleumden, obgovoriti, anreden; — 3) da kdo (kaj) ostane v začetem stanju: obležati, obsedeti, obstati, liegen, sitzen, stehen bleiben; — 4) izgubo: oblistovati se, die Blätter verlieren; — 5) dela iz imperf. glagolov perfektivne: ogreti, oslabeti.
949. obáriti, -im, vb. pf. 1) abbrühen, absieden, abkochen, Mur., Cig., Jan., Šol., Npes.-Vraz, Gor., jvzhŠt.; o. klobase, Gor.; obarjena riba, Vod. (Izb. sp.); — 2) mleko se je obarilo = zgrizlo ali zajedlo se je, Soška dol.- Erj. (Torb.); ako se sladko mleko že toliko skisa, da se naredi skuta iz njega, pravijo: mleko se je obarilo, Štrek. (Let.); — menda tudi obaríti; iz: obvariti.
950. obẹrǫ̑čkoma, adv. = oberoč: o. nositi vodo, Npr.-Krek.
951. obhǫ̑dnik, m. der Currendenträger, der Bote, C.; dekanijski, občinski o., Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — der Kaplan, Cig., Notr.- Z.; "po nekatere kraje obhodnika imenujejo kaplana, ker na mesto župnika hodi po župi n. pr. k bolnikom i. t. d., Erj. (Torb.); — der Priester, der in den Filialkirchen die Messe lesen muss, Štrek.; — = pohajač, Vod. (Izb. sp.).
952. objẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) abessen, abfressen; gosenice so zelje objedle; — abspülen: voda je breg objedla, Cig.; — wund reiben: črevelj me je objedel, C., Z.; — o. koga, jemanden beschmausen, sein Vermögen abschmausen oder aufzehren: bogatina o., Cig.; — 2) o. se, sich überessen, C.; veliko njih se je do smrti objedlo, Dalm.; o. se česa, Z.; — vom Wohlleben übermüthig werden, Z.
953. oblẹ̀s, -lẹ́sa, m. der Büchsenschaft, Mur., Cig.; puškni o., Vod. (Pes.).
954. oblíti, -líjem, vb. pf. 1) ringsum begießen, umgießen; — 2) übergießen, begießen; platno o. pri beljenju, C.; solze so ga oblile, Thränen überströmten ihn; voda je vse oblila, das Wasser hat alles bedeckt, Cig.
955. oboríti, -ím, vb. pf. 1) niederwerfen, besiegen, Prip.- Mik.; — 2) niederschlagen ( chem.), C., Cig. (T.); o. se, sich niederschlagen: tvarina se je iz vode oborila, Erj. (Min.); — hs.
956. obráčati, -am, vb. impf. ad obrniti: 1) umwenden, umkehren; o. voz, den Wagen umkehren; obračati, mit Wagen und Zugvieh umkehren; ko sem obračal, strlo se mi je kolo; o. kože, die Felle aufschlagen, Cig.; — herumbewegen, drehen: o. kolo; o. se, sich drehen; kolo se obrača; — 2) wenden: o. kako reč na vse strani; plašč po vetru o., den Mantel nach dem Winde drehen; = suknjo po burji o., Cig.; vodo na svoj mlin o., das Wasser auf seine Mühle leiten; o. se na levo, na desno, nach links, nach rechts Schwenkungen machen; o. oči na kaj, die Augen auf etwas werfen, Cig.; hrbet komu o., jemandem den Rücken kehren; pozornost o. na koga (kaj), die Aufmerksamkeit auf jemanden (etwas) lenken, nk.; vse na dobro o., alles zum Guten wenden; na bolje se obrača, es wendet sich zum Bessern; človek obrača, Bog obrne = der Mensch denkt, Gott lenkt; — o. se, sich (mit Anliegen) wenden; o. se do višje oblasti, eine höhere Behörde anrufen, Cig.; — beziehen: grajo na-se o., Cig.; anwenden: postavo o. na kaj, DZ.; nauk na-se o., eine Lehre auf sich selbst anwenden, Cig.; — v smeh o. kaj. mit einer Sache spotten, sie ins Lächerliche ziehen, Cig.; — 3) verwenden, Gebrauch machen; čas dobro o., Cig.; v zlo o. denar, das Geld missbrauchen, Cig.; — 4) verfahren, umgehen, gebaren: po svoji roki o., nach eigenem Sinne handeln, C.; ni smel po svoji lastni volji obračati, Guts. (Res.); o. s čim, Jan., Z.; — o. svoje gospodarstevce, seine kleine Wirtschaft betreiben, Vrt.
957. obràz, -ráza, m. 1) das Antlitz, das Gesicht; gledati koga v o.; povedati komu kaj v o.; na obrazu se mu bere, man kann es in seinem Gesichte lesen; — die Miene; s kislim obrazom, mit saurer Miene; govor z obrazom, die Mienensprache, Cig. (T.); o. potajiti, sich verstellen, C.; — die Physiognomie, Cig., Jan., nk.; — 2) das Bildnis, das Porträt, die Abbildung, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; pred svetim obrazom, Guts. (Res.); obrazi trdnjav, Vod. (Izb. sp.); — das Bild: prvotni o., das Urbild, Cig., Jan.; o. iz življenja, ein Lebensbild, Jan.; — 3) die Form, die Gestalt, Mur., Jan.; telesni o., die Körpergestalt, C.; — das Muster, Mur., Cig.; — 4) der Vorwand: pod takšnim obrazom, pod obrazom pravice, C.; — der Schein: hudobo pod obraz prijaznosti skriti, Jap. (Prid.).
958. obráziti, -rȃzim, vb. pf. 1) ritzen, Cig., Jan., C., Erj. (Min.); kamen me je obrazil, Lašče- Levst. (Rok.); o. se, sich ritzen, C.; — verletzen, verwunden, Meg., C.; — beleidigen, Boh.; — 2) einen Umriss machen, V.-Cig.; Pojd' in obrazi S črtami, Živo mi piši Z barvami, Vod. (Pes.); — abbilden, formen, gestalten, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
959. obrazováti, -ȗjem, vb. impf. 1) nam. obraževati: Umrisse einer Figur machen, V.-Cig.; — formen, Cig.; — abbilden, Cig., Jan.; — 2) (den Geist) ausbilden, bilden, Cig. (T.), nk.; obrazujoči zavodi, Bildungsanstalten, Cig. (T.); ( rus.).
960. obráženje, n. 1) die Ritzung, die Verletzung: brez obraženja, unversehrt, Meg.; — 2) die Abbildung, Vod. (Izb. sp.).
961. obrečénje, n. die Verleumdung, Mur., Trub., Dalm., Škrb., Vod. (Izb. sp.).
962. 1. obrísati, -brı̑šem, vb. pf. 1) abwischen, durch Wischen abtrocknen oder reinigen: o. kupice, roke; o. se, sich durch Wischen abtrocknen o. reinigen; — 2) o. se, sich schnell klären, C.; vino se obriše (ako se po natakanju hitro pene izgube), Dol., jvzhŠt.; tudi voda se obriše, C.; — 3) betrügen, C.
963. obrǫ̑nək, -nka, m. abschüssige Bodenlage, der Abhang, Cig., C., Zora; obronki Rogaške gore, LjZv.; pos. = viseči svet ob vodi, Spodnja Idrija- Erj. (Torb.); — die Böschung, DZ., Levst. (Cest.); — der abschüssige Ackerrand, Cig., Nov.
964. obstrẹ̑tək, -tka, m. = obstret 2): sajav krožec pri prsnih bradavicah, Vod. (Bab.).
965. obtŕditi, -im, vb. pf. 1) befestigen: mesto o., Cig., C.; z vodami obtrjeno mesto, Dalm.; — 2) verhärten: o. svoje srce, ogr.- Valj. (Rad).
966. obúriti, -ȗrim, vb. pf. abrichten: o. bivole za domačo živino, Vod. (Izb. sp.).
967. ocẹ̑pək, -pka, m. der Knüttel, Cig., Jan., Erj. (Torb.); palice, ocepki, gorjače mu (oslu) plešejo po grbi, Vod. (Izb. sp.); zapoditi koga s polenom ali ocepkom v roci, Levst. (Zb. sp.).
968. 1. ǫ́cət, -cta, m. der Essig, Mur., Jan., Štrek., DZ., Goriš., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); z octom okisana voda, Zv.; — prim. stsl. ocьtъ, got. akeit, lat. acetum, Mik. (Et.).
969. óčin, adj. des Vaters, Mur., V.-Cig., Jan., Mik., Trub., Dalm., Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.), Tolm.; Prva duša očina, Npes.-Vraz; očina ljubezen, Skal.- Let.; na očine domove, Vod. (Izb. sp.); besede očine, Jurč.
970. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
971. odcẹdíti, -ím, vb. pf. kleinweise abrinnen lassen, abseihen; vodo o. od česa, Cig.; — o. se, langsam abrinnen: povezniti škaf, da se odcedi voda.
972. odcẹ́jati, -am, vb. impf. ad odcediti; kleinweise abrinnen lassen, wegseihen; — voda se odceja; das Wasser fließt langsam ab, Levst. (Močv.); — jed se mu je pričela odcejati (= v slast iti), Zv.
973. oddivjáti, -ȃm, vb. pf. 1) stürmend, tobend sich entfernen; — 2) aufhören zu toben, ausrasen, Cig.; — 3) entwildern, Vod. (Pes.).
974. odglášati, -am, vb. impf. ad odglasiti; Töne erwidern: Rogulje Triglava Odglašajo šum, Vod. (Pes.); — o. se, wiederhallen, Cig.
975. odhòd, -hǫ́da, m. der Weggang, der Abmarsch, die Abfahrt; na odhodu, beim Weggehen, — o. zavirati vodovju, den Abfluss hemmen; Cig.; o. se zamaši ledovju, es entsteht eine Eisverstopfung, DZ.
976. ǫ́dica, f. 1) die Fischangel, Meg., Št.- Cig., Jan., Dalm., Notr.- Erj. (Torb.); — 2) der an der Schneide eines frischgeschliffenen Werkzeuges haftende dünne, schartige Schliff: odica se mora odbrusiti, Ig (Dol.); odíca (vodíca), Lašče- Levst. (Rok.).
977. ǫ́dičast, adj. angelförmig, (vod-) Cig., (ud-) Jan.
978. odíti, -ím, vb. impf. (Fleisch) selchen, Št.- Cig.; — pogl. 2. voditi.
979. odjȗga, f. das Thauwetter, Cig., Jan.; sneg se ne taja, ker ni prave odjuge, Glas.; tvoja obljuba pa zimska odjuga, Npreg.- Kres; Ti lastov'ca preljuba, Z odjugo v sleme prideš, Vod. (Pes.).
980. odlíti, -líjem, vb. pf. weg-, abgießen; preveč je vode v posodi, odlij je malo; odlij, kar je čistega; decantieren ( chem.), Cig. (T.).
981. odmȃkati, -kam, -čem, vb. impf. ad odmočiti; aufweichen, M.; v vodi kaj o., Z.; — o. se, aufgeweicht werden (um losgetrennt werden zu können), jvzhŠt.
982. odmóčiti, -mǫ́čim, vb. pf. aufweichen; o. se, aufgeweicht werden; trdo usnje v vodo dejati, da se odmoči; — o. se, durch Einwirkung von Feuchtigkeit sich loslösen, Z.
983. odnȃšati, -am, vb. impf. ad odnesti; 1) wegtragen, forttragen; eden kopa, drugi zemljo odnaša; — veter pleve odnaša; voda breg odnaša; spanje odnašati, Cig.; pete o., Fersengeld nehmen, fliehen, Glas., ZgD.; — o. komu, jemandem etwas nachtragen, Jan.; das Gepäck tragen: starikava baba nama je odnašala in pot kazala, Jurč.; — zadnjo premo o., voz o., den Hintertheil des Wagens heben und überstellen, Z., jvzhŠt.; wegschieben: odrivači kolesa odnašajo, da se ob zid ne zadevajo, Levst. (Cest.); — čoln odnaša, (treibt ab), Cig.; — 2) = odlašati, verschieben, Mur., jvzhŠt.- C., Jsvkr.; — 3) o. se, sich berufen, Cig. (T.); — o., se sich beziehen, nk.; ( prim. odnos).
984. odnésti, -nésem, vb. pf. 1) weg-, forttragen; z mize odnesti posodo; davontragen: skrivaj o. kaj; — veter, voda kaj odnese; spanje o., den Schlaf benehmen, Cig.; upanje o., die Hoffnung benehmen, Z.; pete o., durch die Flucht entkommen, entwischen; celo kožo o., mit heiler Haut davonkommen, Cig.; srečno jo o., glücklich davonkommen, Cig., Jan.; — hebend wegrücken: o. voz, o. zadnjo premo; — 2) = zaleči: skrinja odnese za stol, die Truhe ersetzt einen Stuhl, Notr.; to veliko odnese, das macht einen großen Unterschied, Z.
985. odpéljati, -pę́ljem, -peljáti, -ȃm, vb. pf. wegführen: o. otroka za roko, psa na vrvci; v sužnost o., in die Sclaverei abführen; — wegfahren ( trans.): o. koga (kaj) z vozom, z ladjo, na vozu, na ladji; o. se, wegfahren, abfahren, davonfahren; kdaj se odpelješ? — wegleiten, entleiten; o. vodo iz ribnika, den Teich entwässern, Cig.
986. odpítati, -pı̑tam, vb. pf. fütternd aufziehen, auffüttern: 'Zvaljence neleteče Mi starci pitat hod'jo, Odpitani pa precej Začnejo leči mlade, Vod. (Pes.).
987. odplavíti, -ím, vb. pf. wegschwemmen; voda je odplavila les, seno.
988. odpravljáłən, -łna, adj. Beförderungs-, Speditions-: odpravljȃłni zavod, DZ.
989. odrȃslək, -sləka, -səłka, m. der Spross, der Trieb, der Zweig, Meg., Dict.- Mik., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm.; od vej se manjši odrasleki na vse strani stegujejo, Pirc; kostni o., der Beinfortsatz, V.-Cig., Erj. (Som.); — der Ausläufer (eines Gebirges), Jan., Jes., Vod. (Izb. sp.); — šest poglavitnih evropskih jezikov ima vsak svoje odraselke, Vod. (Izb. sp.); — der Sprössling: vi odraselki in otroci pregrešnih ljudi, Jap. (Sv. p.).
990. odrẹ̑zək, -zka, m. das Abgeschnittene, der Abschnitt, das Abschnitzel; o. kruha, eine Schnitte Brot, Cig., Jan.; papirnat o., ein Papierschnitzel, DZ.; — der Coupon, Cig., Jan.; — ein abgeschnittenes Stück: odrezki nekaterih rastlin poženo v vodi korenino, Cv.
991. odtȃkati, -am, vb. impf. ad odtočiti; 1) ab-, wegfließen lassen, abzapfen; o. vodo, vino; — 2) wegrollen machen, o. se, wegrollen, Cig.
992. odtéči, -téčem, vb. pf. 1) weglaufen, Cig.; — 2) gänzlich abfließen, abrinnen; voda je odtekla; kri mu je odtekla, er ist verblutet; = o. se, Cig.; voda se je kmalu po dežju odtekla, jvzhŠt.
993. odtẹ́kati, -tẹ̑kam, -čem, vb. impf. ad odteči; weg-, dahinlaufen, Cig.; — weg-, abfließen; voda odteka, das Wasser verliert sich nach und nach; = o. se, abfließen: voda se nima kam o., das Wasser hat keinen Abfluss, Cig.
994. odtòk, -tǫ́ka, m. der Abfluss, Mur., Cig., Jan.; voda nima odtoka, Cig.; — die Ebbe: pritok in o., Cig., Jan., M.
995. 2. odvȃjati, -am, vb. impf. ad odvoditi, odvesti, odpeljati; 1) wegleiten, ableiten, Jan., Cig. (T.); — 2) = odlagati, verzögern, C.
996. odvésti, -védem, vb. pf. 1) = odpeljati, Jan., nk.; — wegleiten, ableiten, Jan., Cig. (T.); — 2) an Mann bringen, anbringen, Kr.- Erj. (Torb.); — o. denar, M.; Janševi proizvodi so se odvedli uže zdavna vsi, Navr. (Let.).
997. odvráčati, -am, vb. impf. ad odvrniti; 1) wegwenden, abwenden; oči o. od česa, Cig.; — ableiten, ablenken, Cig.; vodo iz barja o., den Morast entwässern, Levst. (Močv.); o. udarce, die Schläge parieren, Cig.; o. sum, den Verdacht ablenken, Cig.; — abhalten, ferne halten, Cig., Jan.; sovražnika o., Cig.; abwenden; nesrečo o. od koga; kupce komu o., Kunden abführen, abwendig machen; o. koga od pravega pota, verleiten, Cig.; o. koga od česa, von etwas abwendig zu machen suchen, abreden; — abweisen: o. prošnje, DZ.; ablehnen: o. ponudbe, Cig.; — 2) entgegnen, Cig.
998. odžaljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad odžaliti, = tolažiti, trösten: sosedje odžaljujejo moža, ki mu je žena umrla, Vod. (Izb. sp.).
999. odžmigováti, -ȗjem, vb. impf. = odmigovati, Vod. (Izb. sp.); — prim. mežikati.
1000. ogárati, -am, vb. pf. 1) (Haare, Borsten) abschaben, Cig.; o. prašiča, Polj.; ausreiben: podi so ogarani, Vrtov. (Km. k.); — o. koga, einen ausgerben ( fig.), Cig.; — abbrühen (und dann enthaaren), Cig., Gor.; kar je kosmatega ino pernatega, se s kropom omavža, opuži ali ogara, Vod. (Izb. sp.); — 2) verbrühen, Cig., Gor.

   401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani