visoko (68)

1. visokodę́bəłn, adj. hochstämmig, Jan.
2. visokodúšən, -šna, adj. hochsinnig, Jan. (H.).
3. visokodȗšje, n. der Hochsinn, Cig. (T.).
4. visokoglȃvəc, -vca, m. ein hochmüthiger Mensch, Slom.- C., ZgD.
5. visokoletèč, -ę́ča, adj. = visoko leteč, hochfliegend: visokoleteče misli, Preš.; — hochtrabend, Cig. (T.).
6. visokomę́rən, -rna, adj. hochmüthig, C.
7. visokomı̑səłn, adj. hochsinnig, Jan. (H.).
8. visokomı̑səłnost, f. erhabene Denkungsart, Cig.
9. visokonẹ́mški, adj. hochdeutsch, Jan., nk.
10. visokonòg, -nǫ́ga, adj. hochbeinig, Cig., Jan.
11. visokonǫ́šən, -šna, adj. hochtrabend, hochmüthig, Dict., Krelj- M.
12. visokopèt, -pę́ta, adj. mit hohen Absätzen versehen: visokopeti črevljički, Zv.
13. visokoplèč, -plę́ča, adj. hochschulterig, Jan.
14. visokoplečàt, -áta, adj. = visokopleč, Jan.
15. visokorǫ́dən, -dna, adj. hochgeboren (v naslovih), Mur., Cig., Jan., nk.; — rus.
16. visokorǫ̑dje, n. Vaše Visokorodje! Euer Hochgeboren! nk.; — rus.
17. visokorǫ́dnost, f. hohe Geburt, Jan. (H.); = visokorodje, Jan.
18. visokoslǫ̑vje, n. eine hochtrabende Sprache, der Bombast, Levst. ( LjZv.).
19. visokọ̑st, f. die Höhe; — die Hoheit; cesarska Visokost, kaiserliche Hoheit, Cig., Jan., nk.
20. visokostébəłn, adj. hochstengelig, nk.
21. visokọ̑stən, -stna, adj. Höhen-: visokostno merilo, der Höhenmaßstab, DZ.
22. visokošọ̑ləc, -lca, m. der Hochschüler, der Universitätshörer, Cig., nk.
23. visokošọ̑lski, adj. Hochschul-, Universitäts-, Cig., Jan., nk.
24. visokóta, f. 1) die Höhe, die Anhöhe, Dalm.; hočem vaše visokote zatreti, Dalm.; — 2) der Stolz, C.; — tudi visokọ̑ta, Valj. (Rad).
25. visokovẹ́jən, -jna, adj. hochästig, Jan.
26. visokovẹ̑jnat, adj. = visokovejen, Jan.
27. visokovr̀h, -vŕha, adj. hochwipfelig, Cig., Jan.
28. srẹdnjevisokonẹ́mški, adj. mittelhochdeutsch, nk.
29. brezozírən, -rna, adj. 1) = brezobziren, Cig., Jan., C.; — 2) beziehlos, Cig. (T.); absolut: brezozirna večina, DZ.; brezozirna visokost, absolute Höhe, Jes.
30. dəhtẹ́ti, -ím, (-ẹ̑jem), vb. impf. 1) stark athmen, C.; pes dehteje, Krn- Erj. (Torb.); — 2) sich sehnen, heftig verlangen, C.; človek volčji, ošaben, ki po visokosti dehti, huji je od divje zverine, Ravn.; — 3) duften, C., Vrt.; kakor kadilo dehte dišave iz rož in cvetlic, Ravn.
31. dihtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) stark athmen, schnauben, Cig., Jan.; tako dihtim, kakor kovaški meh, Jurč.; Savel je dihtel pretenje in morijo, "Saul schnaubete mit Dräuen und Morden", Sv. pis.- Cig.; — d. po čem, nach etwas heftig verlangen, lechzen, Cig., Jan., Šol., C.; človek, ki po visokosti dihti, Ravn.; tudi: d. za čim, C.; — 2) einen Geruch verbreiten, Mik.; duften, Mur.; prim. dehteti.
32. dognáti, -žénem, vb. pf. 1) treibend gelangen, erreichen; počasi sem gnal živinče, pa ga nisem mogel do hleva dognati; — visoko jo dognati, es hoch bringen, Cig.; do vrha d., auf die Spitze treiben, M.; — 2) zum Abschluss bringen: pravdo d., den Process durchführen, Cig.; vollenden, ausführen; d. velike reči, C.; — ausmachen: reč je dognana, die Sache ist entschieden, Cig.; ni še dognano, es ist noch nicht ausgemacht, Mur., Cig., Jan., nk.; ergründen, C.
33. dosę̑gljaj, m. so weit man mit der Hand langt: roča visita za dosegljaj visoko, Telov.
34. košatı̑ja, f. die Aufgeblasenheit, die Hoffart, Nov.; košatija visoko hodi, Kr.- Valj. (Rad).
35. mę́riti, * mę̑ri, vb. impf. 1) messen; zemljo, cesto, železnico m.; — m. koga po čem, beurtheilen, Cig.; s preveliko merico m., = aufschneiden, Cig.; — m. se s kom, sich mit jemandem vergleichen, messen; kaj se boš ti z nami meril! nihče se ne more z njim meriti; — 2) ein Maß haben, messen; koliko meri to v dolgost, koliko v širokost? Pet čevljev merim, palcev pet, Preš.; — 3) zielen; v glavo m.; — m. na kaj, auf etwas abzielen, hinzielen, berechnet sein; to na-te meri, es ist auf dich abgesehen; pravljica meri na mene, die Fabel spielt auf mich an, Cig.; na to merim, das ist mein Ziel, meine Tendenz, Cig.; m. zoper kaj, wider etwas gerichtet sein, DZ.; semkaj mereče določbe, diesfällige Bestimmungen, Levst. (Pril.); — visoko, daleč m., hoch hinaus wollen, Cig., Jan.
36. metúlj, m. 1) der Schmetterling; — flatterhafter Mensch: visokorojen metulj brez imenja, Jurč.; — 2) pl. metulji, = metljaji, die Egelkrankheit, Cig., BlKr.; — metùlj, -úlja, Valj. (Rad).
37. nadmọ̑rski, adj. über die Meeresfläche erhaben: nadmorska visokost, = absolutna v., die Meereshöhe, die absolute Höhe, Jes.
38. nedokónčən, -čna, adj. unendlich: nedokončna dobrota, visokost, Guts. (Res.).
39. nemȃrnik, m. 1) ein nachlässiger, liederlicher Mensch; — 2) visoko tnalo, na katerem se kaj teše, Dol.
40. nọ̑s, nọ̑sa, nosȃ, nosȗ, m. 1) die Nase; iz nosa mu kri teče; pred nosom, vor der Nase; = in nächster Nähe; na vrat na nos, über Hals und Kopf; tenak nos imeti, eine feine Nase haben; po nosu dati, dobiti, einen Verweis geben, bekommen; pod nos dati ali dobiti, etwas derb zu verstehen geben oder bekommen; golo resnico komu pod nos tiščati, jemandem derb die Wahrheit sagen; pod nos se mu je pokadilo = es war ihm nicht recht, es hat ihn verschnupft; nos obesiti, pobesiti, die Nase hängen lassen; imeti koga na nosu, auf jemanden böse sein, Tolm.- Štrek. (Let.); nos vihati, die Nase rümpfen; = z nosom mrdati, Dict.; nos visoko nositi, hochmüthig sein, vzhŠt.- C.; na nos komu kaj obesiti, auf die Nase binden; za nos voditi, bei der Nase herumführen, täuschen; v vsako reč nos vtekniti, überall seine Nase haben; sam se za nos primi! achte auf dich selbst, zupfe dich an deiner Nase! — za en nos tobaka, eine Prise Schnupftabak; — 2) ein nasenförmiger Zacken, Cig.; — der Gießschnabel bei Töpfen u. dgl., Cig., C., Dol.; — der Schiffsschnabel, Cig., Jan., Zv.; ladijski n., Jan. (H.); — 3) die Landspitze, das Vorgebirge, das Cap, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; ( rus.).
41. nósiti, nǫ́sim, vb. impf. 1) tragen; — vodo, drva n. v kuhinjo; čebele pridno nosijo, Por.; veter prah v oči nosi; morje ladje nosi; n. (dete), schwanger gehen, Cig., Jan.; — trächtig sein: kobila nosi, Gor.; glavo visoko n., sich hochtragen; — 2) n. se, schweben: n. se po zraku, Cig. (T.); sich geberden, sich gerieren, sich benehmen; mogočno, moški se n., vornehm, stolz einhergehen; Ko grom se nos' in blisk in piš ( namr. kralj Matjaž), Npes.-K.; prva dva stanova, plemstvo in duhovstvo, nosila sta se zatorej kakor gospoda nad meščanom, Jurč.; nerodno se n., Jurč.; — pos. sich stolz benehmen, Zilj.- Jarn. (Rok.), Kr.; n. se nad čim, sich über etwas aufhalten, Cig.; — 3) n. se, sich kleiden; po gospodsko, po kmetsko se nositi.
42. obsẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. sitzen bleiben; do polnoči v krčmi o.; kdor visoko leta, nizko obsedi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — aufstoßen, auftreiben, auf eine Sandbank gerathen (o ladji), Cig.
43. odskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. sich durch einen Sprung entfernen, wegspringen; o pravem času sem odskočil, da se ni voz na me zvrnil; udaril sem po kamenu, in velik kos je odskočil; — možje so bili uže odskočili od prvega pogovora, Jurč.; — zurückspringen, zurückfahren; zurückprallen, abprallen; žoga je visoko od tal odskočila.
44. odžẹ́ti, -žánjem, vb. pf. 1) mit der Sichel hinwegschneiden, Cig., M.; sapica je majala visoko odžeto strnišče, Jurč.; — 2) den Schnitt (des Getreides) beenden.
45. okrátiti, -im, vb. pf. verkürzen, Dict., Jan., M.; dnevi ti bodo okračeni, Trub., kar je visoko, bo okratil, Dalm.; okratiš čas njegove mladosti, Dalm.; — verringern, Jsvkr.
46. pogospọ́diti, -ọ̑dim, vb. pf. zum Herrn machen, Cig.; gospodski in pogospojeni krogi, Zora; p. se, ein Herr werden, Cig.; p. se visoko, ein großer Herr werden, Vrt.
47. primę́rən, -rna, adj. 1) verhältnismäßig, Cig., Jan.; relativ: primerna visokost, Jes.; specifisch ( phys.): primerna težkota, Cig. (T.); — 2) im richtigen Verhältnis stehend, angemessen, entsprechend, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; primerno besedo najti, den rechten Ausdruck finden, Cig.; — 3) vergleichbar, Jan. (H.).
48. priplẹ̑zati, -zam, -žem, vb. pf. kletternd gelangen; p. do vrha; ( fig.) visoko p., eine hohe Stelle erklimmen.
49. ràz, I. praep. c. acc. = z, s c. gen. von — herab, von — weg; Je pa rinčica padla Raz mizo na tla, Npes.-Schein.; raz brdo priti, vom Hügel herabkommen, raz vrh proso nositi, raz drevo pasti, raz mizo vzeti, raz konja pasti, stopiti, Mik.; dere se, ko bi jermene razenj rezali, er schreit, als ob man Riemen von ihm herabschnitte, Mik.; gre meso razenj, ko perje raz starega orla, Mik.; pastirci, tecite raz polje! Mik.; raz sebe = narazen, auseinander, Jarn. (Sadj.); brati raz bukve, Polj.; (napačno c. gen.; raz života, Ravn.; nam. raz tudi: z (s) c. acc.: padel je z mizo, z Belo, z Visoko priti [redkeje: z Visokega], Gor.- Mik. (V. Gr. IV. 441.)); — II. praef. znači 1) ločitev (v raznih obzirih), pos. taka, da se dejanje vrši v razne meri ali na raznih mestih: auseinander-, auf-, entzwei-, zer-; razvezati, razodeti, razkriti, razporočiti, razveljaviti; razgnati, raziti se, razdati, razbiti, raztrgati; — 2) razširitev, razmnožitev, okrepčanje: er-; razbliniti, razvaljati; razbeliti, razgreti, razveseliti, razsrditi; — 3) začetek dejanja: razjokati se; — (pred samostalniki: Ex-: razkralj, nk.).
50. rǫ̑čka, f. 1) dem. roka; das Händchen, Notr.; — 2) die Handhabe, der Henkel, Cig., Jan., C., Dol.; — 3) der Henkelkrug, Mur., Št.- Cig., Jan., C.; ročke napolnjene z dobro starino, Zv.; "Bog je letos ročko visoko obesil" (tako pravijo, kadar je malo vina), C.
51. 1. rúpa, f. 1) die Erdhöhle, das Erdloch, Cig., Jan.; ( bes. von den Karsthöhlen, Notr.); — 2) eine Wassergrube, Cig., Jan.; jama, v katero ponicuje kak potok, Mik., Lašče- Erj. (Torb.); eine von reißendem Wasser gebildete Grube, C.; — die Grube übhpt., vzhŠt., jvzhŠt., BlKr.; visoko v gori v črni rupi leži še umazan sneg, Glas.; — 3) die Cisterne, Mur., Cig., Jan., Met., Dalm.- Valj. (Rad), Vrt.; = suha r., C.; mene, vir žive vode, so zapustili, izsekali so rupe, luknjate rupe, ki vode ne drže, Ravn.; — 4) das Kesselthal, Cig. (T.); — die Mulde, Cig., Jan., Jes.; — 5) zatilna rupa, das Hinterhauptloch, Erj. (Som.); — 6) die Kennung im Pferdezahn, Cig.
52. 1. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. A) c. gen. 1) na vprašanje: odkod? tam, kjer bi na vprašanje: kje? stal predlog "na" z lokalom: von — herab, von: s konja pasti, z mize vleči; sə strehe zmetati sneg; vse je teklo ž njega (z njega), (der Schweiß) rann von ihm herab; tresk je udaril z neba; s postelje vzeti rjuhe; z one strani se pripeljati, von jener Seite her gefahren kommen; Majar'ca pride z vode, Npes.-Vraz; s Koroškega, aus Kärnten ( prim. na Koroškem, in Kärnten); z Dunaja priti, von Wien kommen ( prim. na Dunaju); — pred prislovi: z daleč, von ferne (tudi: zdaleč); s tod = odtod (tudi: stod), C.; — 2) v časnem pomenu: s konca, s prvega, anfänglich; z mladega, von Jugend an; — 3) znači vzrok: s tega, daher, deshalb: s tega so hudo ime pri Judih imeli, Krelj; s tega je zbolel, Levst. (Rok.); s prav važnih vzrokov, DZ.; ( prim. iz); — 4) način: z večine, größtentheils, C., nk.; z lahka, auf eine leichte Weise ( nav. zlahka), z lepa (zlepa), auf gütlichem Wege; s kratka (skratka), kurzum, Jan., nk.; — (mnogokrat se meša s predlogom "iz", od katerega dostikrat ga ni moči več ločiti, Mik. (V. Gr. IV. 529., 570.)); — B) c. acc. 1) (redkokedaj) znači kraj, kjer je kaj: s konec mesteca je bila stena, Ravn.- Mik.; — 2) nam. raz c. acc.: z mizo pasti, z Belo, z Visoko priti, Gor.- Mik.; — s pridigo pozvoni, kadar duhovnik raz pridižnico stopa, Breznica ( Gor.); — II. praef. znači, da se kaj s česa, od zgoraj doli premika: seno z voza zmetati; s konja səsesti, vom Pferde herabsteigen, Mik.; sneti klobuk z glave, s klina.
53. 3. sklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. emporrichten, aufrichten, Cig.; visoko svojo postavo je sklonil s stola, Jurč.; — s. se, sich in die Höhe richten, sich aufrichten; po koncu se s., Jurč.; pripognil se je in se zopet sklonil, jvzhŠt.; — ( nam. vzk-).
54. sȏłnce, n. die Sonne; s. sije, die Sonne scheint; s. vzhaja, zahaja (geht auf, unter); s. peče, pripeka, die Sonne brennt; s. gre v zástavo = za oblake, Jan.; s. je že visoko = es ist hoher Tag; ujedeno s., die Sonnenfinsternis, Mur.- Cig.; na solncu se greti; ne hodi razoglav na solnce! pred solncem, vor Sonnenaufgang; še za solnca, noch zur Zeit, wo die Sonne scheint, LjZv., jvzhŠt.; za solncem, westwärts, V.-Cig.; od solnca, schattenseitig gelegen, C.; koder solnce teče, kruh se peče, in der ganzen Welt der Mensch sein Brot erhält, Mur.; ( nav. se govori sọ̑nce; tako tudi pišejo starejši pisatelji od Trubarja do Kopitarja, Škrab. [Cv.]).
55. spę́ti se, spnèm se, vb. pf. sich emporstrecken, sich emporbäumen; konj se je spel; zverina bi se proti vam spela, Jap. (Prid.); s. se na konja, sich aufs Pferd schwingen, Cig.; — previsoko se s., sich zu hoch hinauf versteigen, Cig.; — ( nam. vzp-).
56. učákati, -čȃkam, vb. pf. durch Warten seinen Zweck erreichen, erwarten; — erleben, erreichen; u. kaj ali česa; kaj smo vse učakali! u. visoko starost, Cig.; u. novega leta, spomladi; = u. se: u. se večera, SlN.
57. usẹ́sti se, * usę̑dem se, vb. pf. 1) sich setzen; kdor visoko leta, usede se nizko; u. se lisici na rep = abfahren, Cig.; — 2) sich zu Boden setzen, einen Niederschlag bilden; — gerinnen, Mur., Jan., Savinska dol.; usedeno mleko, Mur., Cig., C.; usedena kri, C.; — 3) sich senken, einsinken; — zusammengehen, kleiner werden, Jan. (H.).
58. velikošọ̑ləc, -lca, m. = visokošolec, LjZv.
59. visòk, -óka, adj. hoch; — visoko leteti, meriti, hoch hinaus wollen, Cig.; — hochmüthig, vornehm; tako visok je; visoka glava, ein hochmüthiger Mensch; nekateri človek je visok, kakor bi svet na njem stal, M.; — tudi: vísok, -óka; compar. višji, visokejši, tudi: visočji, Cv.; adv. više.
60. visọ̑st, f. = visokost, die Hoheit, Cig. (T.), DZ.
61. vı̑še, adv. compar. ad visoko; höher; — (v. hiše, über dem Hause, v. vsega, über allem, C.).
62. vzglȃvje, n. = zglavje, der Kopftheil des Bettes; prenizko, previsoko vzglavje, nk.; — v. in vznožje vinograda, der oberste und der unterste Rand des Weingartens, C.; — der Säulenkopf, Jan. (H.).
63. vznȃšati, -am, vb. impf. ad vznesti; 1) hinauftragen, hinaufbringen, Cig.; — v. se, in Schwung kommen, Jan. (H.); — 2) erheben, auszeichnen; to me vznaša, ogr.- C.; — 3) v. se, sich erheben, prunken, prahlen, Cig., C.; na visoko se ne vznašajte! Trub.
64. vzpę́ti, -pnèm, vb. pf. emporrichten: Star potnik v okno vzpne oko, Greg.; — v. se, sich emporrichten: v. se na prste, Levst. (Zb. sp.); sich bäumen, Jan. (H.); — v. se na visoko stopinjo, eine hohe Stufe erreichen, nk.
65. 1. zaglasíti, -ím, vb. pf. ertönen lassen, anstimmen: gosli z., Cig.; previsoko z., zu hoch anstimmen o. intonieren, Cig.; z. zdravico, eine Gesundheit ausbringen, Cig.; — z. se, zu klingen anfangen, Cig.
66. zahváliti, -im, vb. pf. 1) danken; z. koga za kaj; z. Boga; Boga zahvali, da toliko imaš! danke Gott, dass du so viel besitzest; zahvalil je Boga, Krelj; imajo Gospoda zahvaliti, Trub.; zahvali njega za to! Trub.; ako tebi kdo dobro vzda, ne zahvali ga, Dalm.; zahvalim te, Bog! Schönl.; pokliče ženo, jo zahvali, Jsvkr.; zahvalili so ga za postrežbo, LjZv.; gospoda lepo zahvalim, Jurč.; Prav lepo te zahvalim, Preljuba moja ljubica, Npes.-K.; Vas lepo zahvalim! Goriška ok.- Erj. (Torb.); bodi Bog zahvaljen! Gott sei es gedankt! bodi ga Bog zahvaljen! Gott sei Dank dafür! — z. komu na čem, jemandem für etwas danken, Vrt.; imamo jim visoko z., Krelj; z. komu za kaj, ogr.- C.; — 2) z. se, sich bedanken, seinen Dank abstatten; zadosti se ne more z., Kast.; z. se komu za kaj; — zahvaljen, Dank-: zahvaljena pesem, das Danklied, Cv., Levst. (Rok.); — z. se, = odreči se, verzichten, Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) bestätigen, für richtig befinden: te pogodbe jaz nisem nikoli zahvalil, Vsi računi so zahvaljeni, Soška dol.- Erj. (Torb.); collaudieren, Ip.
67. zazíbati, -bam, -bljem, vb. pf. 1) einwiegen; v dremež z. koga, SlN.; — 2) zu wiegen anfangen, in eine wiegende Bewegung versetzen; močno me je zazibal (= zagugal); — z. se, anfangen sich zu wiegen, in eine schwankende Bewegung gerathen: zvon se je zazibal; visoko naloženi voz se je zazibal, Z.
68. zglȃvje, n. 1) der Kopftheil des Bettes; z. je prenizko, previsoko; pri zglavju stati; — der Kopfpolster, V.-Cig., Jan.; pod z. kaj dejati, jvzhŠt.; — der erhabene Theil des Weingartens, Z., Notr.; — 2) der Säulenkopf, Jan. (H.); — 3) das Zapfengerüst, das Zapfenlager, worauf der Zapfen einer Welle ruht, Cig.; — prim. vzglavje.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani