višek (8)

1. vı̑šək, -ška, m. die Höhe: na višek, in die Höhe: na v. vzdigniti, na v. hiteti, Trub.; na v. kamen lučiti, Dalm.; ogenj na višek sili, Skal.- Let.; na v. gledati, Levst. (Sl. Spr.), SlGor.- C.; ( pren.) na v. povzdigniti obrazne umetnosti, Navr. (Let.); = v višek: lasje v višek gredo, Dalm.; v višek je strmel star stolp, Jurč.; z viška pasti, Levst. (M.); z viška laže razvideti, kje je kdo, Jurč.; iz viška padati, LjZv.; k višku (kvišku), in die Höhe, empor; (k viški zleteti, Npr.- Kres, vzhŠt.); v viške, in die Höhe, C., vzhŠt.; (z viškega, von der Höhe, Ravn., LjZv.); — der Höhepunkt, der Culminationspunkt ( fig.), Jan., nk.
2. vı̑šek, praep. c. gen. über: Zdaj se zvezda stavi, Višek mesta Betlehem, Danj.- Mik.; višek broda, Danj. (Posv. p.); — prim. više.
3. nadvı̑šək, -ška, m. das Uebermaß, DZ.
4. osvı̑šək, -ška, m. omlačen ali otepen snop = otep, Vas Krn- Erj. (Torb.).
5. povı̑šək, -ška, m. die Erhöhung, Cig., Jan., DZ., Levst. (Pril.); p. plače, Cig.; p. (pri ceni), C.; p. davka, C.; pristojbinski p., die Gebürenerhöhung, DZ.; p. (pri pridelkih), Vrtov. (Km. k.).
6. vzvı̑šək, -ška, m. 1) die Steigung, Cig. (T.); — 2) die Anhöhe, C., Levst. (Pril.).
7. zvı̑šək, -ška, m. etwas Erhöhtes: die Erhöhung, die Erhabenheit, Cig.; — ( nam. vzv-).
8. lučíti, -ím, vb. pf. eine Wurf thun, schleudern, Dict., Mur., Jan., C., ogr.- Valj. (Rad), Boh.; kamen na višek l., Dalm.; kar bi s kamenom lučil, einen Steinwurf weit, Dalm., Trub.; kamen na koga l., Trub.; s kamenom koga l., Dalm.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani