vel (197-296)

197. nàdpoveljník, m. der Oberbefehlshaber, Z., nk.
198. nadpoveljnı̑štvọ, n. der Oberbefehl, Jan. (H.), nk.
199. návəł, -vla, m. der Heuhaufen, der Heuschober, C., Mik., vzhŠt.
200. navelı̑čanje, n. das Ueberdrüssigwerden.
201. navelı̑čati se, -am se, vb. pf. überdrüssig werden, satt bekommen; n. se česa; n. se delati.
202. navelı̑čba, f. der Ueberdruss, Cig.
203. návəlj, -vlja, m. = navel, Jan., Valj. (Rad).
204. neveljávən, -vna, adj. ungiltig.
205. neveljávnost, f. die Ungiltigkeit.
206. nivelováti, -ȗjem, vb. impf. ( pf.) lindino meriti, nivellieren, Cig. (T.).
207. novēla, f. pripovedka, dodatek k zakonu, die Novelle.
208. novelīst, m. der Novellenschreiber, der Novellist.
209. novelīstika, f. die Novellenliteratur, die Novellistik.
210. občnoveljávən, -vna, adj. allgemein giltig, nk.
211. obveljáti, -ȃm, vb. pf. Geltung erlangen; njegov nasvet ni obveljal, sein Antrag drang nicht durch, Cig.; njegova je obveljala, er behielt recht, Cig.
212. obveljȃva, f. das Geltendwerden, der Sieg, Cig.
213. obveljávati, -am, vb. impf. = obveljevati, C.
214. obveljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad obveljati, Navr. (Kop. sp.).
215. omrtvẹ́lost, f. die Erstarrung, Jan. (H.).
216. ovę́liti, -vę̑lim, vb. pf. welk machen, Cig.; o. drevo = posekati drevo, Ig (Dol.).
217. oveljáti, -ȃm, vb. pf. = obveljati, M.
218. oveljáviti, -ȃvim, vb. pf. giltig machen, Cig.; zur Geltung bringen, DZ.
219. oveljávljenje, n. die Giltigmachung, Cig.
220. pivəlj, -vlja, m. die Seente (?) ("piul"), C.; ("piul"), Pohl.
221. plẹvę̑ł, -ę̑la, m. das Unkraut; kmet na strelu, polje v plevelu, C.
222. plẹvę̑łən, -łna, adj. Unkraut-; — voll Unkraut, Jan.
223. plẹvę̑łka, f. das Hirtentäschchen (capsella bursa pastoris), Ben.- Erj. (Torb.).
224. plẹvę̑łnat, adj. voll Unkraut: plevelnata njiva, C.
225. plẹvę̑łnica, f. die Jäthaue, LjZv., Tolm.
226. pòdpoveljník, m. der Unterbefehlshaber, Cig., nk.
227. połnoveljávən, -vna, adj. vollgiltig, Jan.
228. poplevę́liti se, -ę̑lim se, vb. pf. zum Unkraut werden, LjZv.
229. povẹłčica, f. dem. povelka, Štrek.
230. povélək, -lka, m. das Commandowort, Jan.
231. povelẹ̑nje, n. das Gebot, der Befehl, (povelénje) kajk.- Valj. (Rad).
232. povelẹ́ti, -ím, vb. pf. auftragen, befehlen, Mur.
233. povelẹ́vati, -am, vb. impf. ad poveleti; Befehle ertheilen, befehligen: p. komu, Mur.
234. poveličáłən, -łna, adj. = poveličevalen, Jan.
235. povelı̑čanje, n. die Verherrlichung.
236. povelı̑čati, -am, vb. pf. 1) vergrößern: stvar se je poveličala, LjZv.; — groß machen, erheben, Cig., Jan.; — p. se, sich heben, emporkommen, Cig., Jan.; sich groß zeigen: Gospodu pojem: poveličal se je, Ravn.; — 2) preisen, Cig., Jan., nk.
237. poveličávati, -am, vb. impf. = poveličevati, M., nk.; p. očeta v nebesih, Ravn.- Valj. (Rad).
238. poveličeváłən, -łna, adj. verherrlichend, Lobpreisungs-, Cig.
239. poveličevȃnje, n. die Erhöhung, die Verherrlichung, Cig., nk.
240. poveličeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) groß machen, erheben, Cig.; to poveličuje njegova dela črez vse, das setzt seinen Werken die Krone auf, Cig.; — 2) verherrlichen, preisen, Cig., Jan., nk.; moja duša poveličuje Gospoda, Cig.
241. poveličevȃvəc, -vca, m. der Verherrlicher, Cig.
242. poveličevȃvka, f. die Verherrlicherin, Cig.
243. povelíčiti, -ı̑čim, vb. pf. groß machen, vergrößern, Jan. (H.).
244. poveličljìv, -íva, adj. übertreibend: sodba o nekaterih pisateljih je otročje poveličljiva, (povelı̑čljiv) Levst. ( LjZv.).
245. povelikonóčən, -čna, adj. nach Ostern fallend: povelikonočna nedelja, SlN.
246. povelína, f. = povojeno meso, geselchtes Fleisch, C.
247. povélja, f. = povelje, der Befehl, Dict., Mur.; brez moje povelje, Dict.
248. povélje, n. der Befehl, die Weisung, die Ordre; povelje in glas arhangela, Schönl.; brez povelja, rok. iz 17. stol.- Let.; zlatopečatno p., die goldene Bulle, Cig.; plačilno p., das Zahlungsmandat, DZ.; — das Commando, Cig.; stotnik, v čigar povelju so hlapci bili, Ravn.
249. poveljeváti, -ȗjem, vb. impf. befehligen, commandieren, Z., DZ.
250. poveljevȃvəc, -vca, m. der Befehlshaber, der Commandant, Mur., Cig., Ravn.- Valj. (Rad).
251. poveljník, m. der Befehlshaber, der Commandant, Cig., Jan., C., DZ., nk.; tudi: povȇljnik.
252. poveljnı̑ški, adj. Befehlshabers-, Commandanten-, Cig., Jan.
253. poveljnı̑štvọ, n. die Befehlshabersstelle, die Commandostelle, DZ.; die Anführung, Jan.; glavno (vojaško) p., das General-(Militär-)Commando, DZ.; divizijsko p., das Divisionstruppencommando, DZ.
254. povȇljstvọ, * n. das Commando (als Amt), Cig., Jan., DZ., Levst. (Nauk); pod poveljstvom Hasanovim, Jurč.; glavno p., das Generalcommando, DZ.; pomorstveno stajališčno p., das Marinestationscommando, DZ.; p. dopolnitvenega okoliša, das Ergänzungsbezirkscommando, Levst. (Nauk).
255. povẹ̑łka, f. der Marienkäfer (coccinella septempunctata); otroci, našedši jo, jo nagovarjajo: Povej, povej povelčica, Kje je moja ljubica, Kras, Ip.- Erj. (Torb.), Štrek.
256. pravnoveljávən, -vna, adj. rechtsgiltig, Cig., nk.
257. pravoveljávən, -vna, adj., Jan., pogl. pravnoveljaven.
258. prenavelı̑čati se, -am se, vb. pf. p. se česa, einer Sache allzu überdrüssig werden, C.
259. prevelı̑čati, -am, vb. pf. übertreiben, Cig.
260. preveličeváti, -ȗjem, vb. impf. ad preveličati; übertreiben, Cig.; svoje zasluženje p., LjZv.
261. prevélik, -íka, adj. zu groß; — überaus groß.
262. prevelikọ̑st, f. die Übergröße, Mur., Cig.
263. preveljávən, -vna, adj. zu angesehen; — überaus angesehen.
264. pricvẹ́liti, -cvẹ̑lim, vb. pf. eig. jammern machen: jemandem etwas Unangenehmes veranlassen: p. koga pri gosposki (scharf verklagen), Dol.- Levst. (Rok.).
265. razcvẹ́liti, -cvẹ̑lim, vb. pf. betrüben, Jan., Levst. (Zb. sp.).
266. razveljáviti, -ȃvim, vb. pf. ungiltig machen, außer Geltung, außer Wirksamkeit setzen, aufheben, Cig., Jan., DZ., nk.
267. razveljávljati, -am, vb. impf. ad razveljaviti, Cig., Jan., nk.
268. razveljávljenje, n. die Ungiltigmachung, die Annullierung, nk.
269. samopovę̑ljstvọ, n. die Dictatur, C.
270. samovelẹ̑vəc, -vca, m. = samovelitelj, Cig.
271. samoveličljívost, f. der Größenwahn, Cig. (T.).
272. samovélik, -íka, adj. allein groß, Mur., Ravn.
273. samovelı̑telj, m. der Dictator, Cig., Vest.
274. samovelı̑teljstvọ, n. die Dictatur, Cig., Vest.
275. samozveličáłən, -łna, adj. alleinseligmachend, Cig.
276. šávəlj, -vlja, m., Glas., pogl. ščavelj.
277. ščávəlj, -vlja, m. der Ampfer (rumex), Cig., Glas.
278. ševeljáti, -ȃm, vb. impf. krauen, krabbeln ( z. B. am Kopfe), "ševljáti" Podkrnci- Erj. (Torb.).
279. švę́lja, f. 1) die Näherin, C., Mik., kajk.- Valj. (Rad); — 2) neka riba, (švẹ̑la) Valj. (Rad).
280. švę̑ljčica, f. = piškur, das Neunauge, die Flussbricke (petromyzon fluviatilis), Guts.- Cig., Mur., Jan., C.
281. uvèł, -vę́la, adj. welk, Dict., C., Mik., Vrt.; uveli cvet, Dalm.; oči so mu bile uvele in prazne, Cv.
282. uveljáviti, -ȃvim, vb. pf. zur Geltung bringen, Geltung verschaffen: u. kaj, nk.
283. uveljávljati, -am, vb. impf. ad uveljaviti; zur Geltung bringen, DZ.
284. vzveličáłən, -łna, adj. = zveličalen, seligmachend, beseligend, C.
285. vzveličálọ, n. das religiöse Heilmittel, C.
286. vzveličȃnstvọ, n. die Seligkeit, ogr.- C.
287. vzvelı̑čati, -am, vb. pf. = zveličati, nk.
288. vzveličı̑telj, m. der Seligmacher, C.
289. zacvẹ́liti, -cvẹ̑lim, vb. pf. z. koga = storiti komu kaj žalega, da joka, Dol.- Levst. (M.).
290. zaplẹvelẹ́ti, -ím, vb. pf. voll Unkraut werden, C.
291. zaplẹvelíti se, -ím se, vb. pf. voll Unkraut werden: zapleveljene njive, verqueckte Äcker, Cig.
292. zveličáłən, -łna, adj. beseligend, heilbringend, Cig., Jan.; — ( nam. vzv-).
293. zveličálọ, n. das Heilsmittel, Cig., Jan.; — ( nam. vzv-).
294. zvelı̑čanje, n. die Beseligung, die Seligkeit, das Heil; večno z., die ewige Seligkeit; — ( nam. vzv-).
295. zveličȃnski, adj. beseligend, Mur.; heilbringend, M.; z. nauk, die Heilslehre, Z.; — ( nam. vzv-).
296. zveličȃnstvọ, n. die Seligkeit, ogr.- C., Mik.; — ( nam. vzv-).

   1 97 197 297 397 497 597 697 797 897  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani