veja (96)

1. 1. vẹ̑ja, f. 1) der Ast, der Zweig; v veje iti, Zweige treiben, Rib.- C.; — 2) die Seitenlinie der Anverwandten, Z.; v veji četrtega člena smo že, zato se lehko ženimo, C.; — 3) ( das Blatt [svrž = Ast], coll. das Laub, ob spodnji Dravi- C., Valj. [Rad]).
2. 2. vẹ̑ja, f. das Augenlid, Erj. (Som.); toliko ni miren, kar veja k veji udari, Valj. (Rad); — die Wimper, Cig., Jan., C.; njega očes veje človeške otroke pobirajo, Trub. (Psal.); — koren: vid-, Mik. (Et.).
3. vẹjáč, m. 1) der Getreideworfler, C., Škrinj.; — 2) = vejača, V. ( Rib.)- Cig.
4. vẹjáča, f. die Getreidewurfschaufel, Mur., Cig., Jan., ogr.- Mik., vzhŠt.
5. vẹjalíšče, n. die Worfeltenne, Jan. (H.).
6. vẹ̑jałnica, f. = vejača, velnica, Krelj, Notr.
7. vẹ̑janica, f. = vejalnica, Mur., Vrtov. (Km. k.).
8. vẹ̑janje, n. 1) das Getreideworfeln; — 2) das Wehen: v. vetra, C.
9. vẹ̑jast, adj. astförmig, zweigicht.
10. vẹjàt, -áta, adj. ästig, zweigig, Mur., Cig.; vejato drevo, Dict.
11. vẹjȃtəv, -tve, f. das Worfeln (des Getreides), C.
12. vẹ̑jati, -jam, -jem, vb. impf. 1) v. žito, das Getreide worfeln, auswinden; — 2) wehen, Jarn., Levst. (Sl. Spr.); pridi jug in vejaj skozi moj vrt! Dalm.; veja ino piha na vseh straneh, Trub.; veter veje s snegom, burja je vejala s snegom, Dol.
13. vẹ̑javəc, -vca, m. der Getreideworfler.
14. vẹ̑javica, f. das Schneegestöber, C.
15. dovẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. mit dem Worfeln fertig werden.
16. govę́jak, m. der Rindviehmist, Cig., C.
17. izvẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. mit der Wurfschaufel von der Spreu reinigen, ausschwingen; i. pšenico, rž, ječmen; — izvejan, durchtrieben, pfiffig, ogr.- M., C.
18. medvẹ̑jak, m. der Geißbart (spiraea aruncus), Vas Krn- Erj. (Torb.).
19. navẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. eine gewisse Menge fertig worfeln; veliko pšenice n.
20. odvẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. z vejanjem odločiti, durch Worfeln absondern, Z.
21. ovẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. fertig worfeln, ausworfeln.
22. podvẹ́jati, -am, vb. pf. mit Ästen unterlegen: vlak sena p., Cig.
23. povẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. durch Worfeln reinigen: p. žito, Z.
24. prevẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. 1) durchworfeln; vso pšenico p.; — prevejan, durchtrieben, C., SlN.; — 2) noch einmal worfeln, umworfeln.
25. privẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. wehend kommen, M.
26. razvẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. auseinanderworfeln; — auseinanderwehen, verwehen.
27. rẹdkovẹ̑jast, adj. wenige Äste habend, Zora.
28. širokovẹjàt, -áta, adj. breitästig, Zora.
29. zavẹ̑jati, -jam, -jem, vb. pf. 1) anfangen zu worfeln, Z.; — 2) zu wehen anfangen, M.; — 3) verwehen, Z.
30. čeka, f. zelena trtna veja spomladi, Kras.
31. devetogȗbnica, f. die Löserdürre (goveja bolezen), Cig., C.; d., najhujša živinska bolezen, Vrtov. (Km. k.).
32. dołgovẹ̀j, -vẹ́ja, adj. langästig, Bes.- C.
33. drẹ̑v, m. = drevo, Goriš.- C., Štrek.; (vejat drev, Dict.; Ne maraš več za drev zelen, Zv.).
34. 1. dŕgati, dȓgam, vb. impf. 1) reiben, wetzen, Cig., Jan., C.; d. kaj s suho travo, Vest.; veja se ob vejo drga, Pjk. (Črt.); — kobilice in konjički so veselo črčali in drgali, Glas.; — fegen, (drgáti) Mur.
35. golovíca, f. = suha veja, pod Čavnom, na Otlici- Erj. (Torb.).
36. gosẹ̑nica, f. 1) die Raupe; svilna g., die Seidenraupe, Cig., M.; — 2) g. med parklji (goveja bolezen), Cig., C., Strp.; tudi neko ulje pri ovcah, Savinska dol.; prim. pasjica 2); — gǫ́senica (gosenica), Št.
37. govę́ji, adj. vom Rind, Rind-; goveje meso, goveja živina.
38. izvẹ́ti, -vẹ̑jem, vb. pf. = izvejati: vse žito je izveto, Cig.
39. kožę̑lj, m. 1) derjenige Theil des Spinnrockens, an welchem das Spinnhaar befestigt wird, der Rockenstock; na preslici je koželj in na koželju je kodelja, C.; k., palica s tremi ali štirimi vejami, na katero se natakne kodelja, Dol.; — črez en koželj debeli divjaki, Pirc; — 2) die eiserne Achse, um welche sich der obere Mühlstein bewegt, das Mühleisen, V.-Cig., Dol.; — 3) der Kegel ( češ.), DZ.; — 4) die Blütenspindel, Tuš. (B.).
40. kúga, f. die Seuche, die Pest; živinska k., die Viehseuche; goveja k., die Rinderpest, die Löserdürre, Cig.; sramna k., die Lustseuche, Mur., Cig., Jan.; die Beschälseuche, DZ.; smrdi, kakor kuga, C.; — prim. nem. ( dial.) die Koge = Pest, Mik. (Et.).
41. lę́deja, f. die Wade, zapŠt.- C.; — prim. rus. ljadveja, der Schenkel.
42. líti, líjem, vb. impf. 1) gießen; zvonove, sveče l.; lito železo, Gusseisen; lito jeklo, Gussstahl, Cig. (T.); solze liti, Thränen vergießen, Cig.; — to sta jo lila! die zwei sind gelaufen! UčT.; — lije, dež lije, es gießt, es regnet stark; solze lijo iz očij, Thränen entströmen den Augen; Na grob lijo grenke solze, Greg.; — 2) das Abweichen haben, laxieren, Cig.; kadar goveja živina preveč lije, dajaj ji starega, tečnega sena, Vrtov. (Km. k.); bčele lijo (po smrečjem medu), Levst. (Beč.); — lije skozi koga, Jan. (H.).
43. navẹ́ti, -vẹ̑jem, vb. pf. = navejati, Cig.
44. nebę̑škalica, f. v tla vsajena veja, ob kateri nebeškajo, Ljub., Gor.; — prim. nebeškati.
45. obtìč, -tíča, m. veja, ki se poleg graha v zemljo vtakne, Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
46. odgrẹ́bati, -grẹ̑bam, vb. impf. ad odgrebsti, odgreniti; weg-, abscharren; prah o. s ceste, den Staub von der Straße abziehen, Levst. (Cest.); žito izpod vevca pri vejanju o., Polj.
47. oklẹ̑st, f. = okleščena veja, Dol.; tudi coll. abgeschlagene Äste eines Baumes, der Abschlag, Cig.
48. opọ̑rnja, f. die Stütze: drevesce brez opornje, Ravn.; vejam pri sadnem drevju, kadar so zelo polne, dajo opornje, Gor.; tudi stebri pri lesenem kozolcu, na samem na vetru stoječem, opro se z opornjami, Polj.
49. oprẹ̑mək, -mka, m. tudi pl. opremki, das Hinterkorn, Dict., Cig., C.; slabejše žito, ki se pri vejanju s plevami pomeša, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Kras, Dol.
50. osmúkniti, -smȗknem, vb. pf. abstreifen; o. perje z veje; — o. koga, jemandem einen Hieb mit einer Peitsche oder Ruthe versetzen, Levst. (Rok.); konja osmukne in potem zdrdra, Glas.; — veja ga je osmuknila, der Ast hat ihn gestreift, Levst. (Rok.).
51. ostrogáča, f. rakla z vejami na pol okleščenimi ("ostrogami"), na kateri se suši seno ali detelja, Tolm.; (ostrgača, Bolc- Erj. [Torb.]).
52. ósuh, adj. etwas trocken, C.; osuhe žilice na vejah, Pirc.
53. plahọ̑dər, adv. p. kaj peljati (vlačiti), etwas am Boden schleifend ziehen, (tako vlačiti, da plahodra, n. pr. drevo z vejami), vzhŠt.- C.
54. pǫ́kniti, pǫ̑knem, vb. pf. = počiti 1), 2), Cig., Jan., Cig. (T.), M., DZ.; včasih je poknila kaka suha veja, Erj. (Izb. sp.); — ausbrechen: ogenj pokne sredi vasi, Vrt.; vojska pokne, Vest.; bitva pokne, Vrt.
55. polı̑vka, f. s čimer se kaka jed ( n. pr. žganci) polijo, Dol.; — slaba juha, Kr.; juha iz bučnih jedrc, BlKr.; — = juha, die Brühe, die Suppe, Guts., Cig., Jan.; goveja polivka, Vrtov. (Km. k.); ( prim. češ. polivka, die Suppe); — = omaka, die Sauce, Vod. (Izb. sp.).
56. posę́zati, -am, vb. impf. = posegati; langen, greifen; usurpieren: p. na (v) kaj, Cig. (T.); — konjiči laglje posezajo, die Pferde schreiten leichter aus, Jurč.; — veja poseza (schnellt) nazaj v prejšnjo lego, Zv.; — (pri pogovoru) vmes posezati, sich in ein Gespräch mischen, Jurč.; nazaj p., (in einer Erzählung) zurückgreifen, Jurč.
57. posmúkniti, -smȗknem, vb. pf. 1) streifen: veja ga je posmuknila po obrazu, Levst. (Rok.); — 2) posmuknil jo je, er hat sich aus dem Staube gemacht, Kr.
58. povę́niti, -nem, vb. pf. 1) abwelken, nacheinander verwelken; — 2) = posekati drevje z zelenimi vejami in potem pustiti nekaj časa, Lašče- Levst. (M.); les p., Glas.
59. 3. prȃska, f. = drevesna veja, Hrušica (Ist.)- Erj. (Torb.); praske, Reiser, Z.; — prim. it. frasca, belaubter Ast, Mik.
60. prẹ̑mək, -mka, m. = opremek, najslabejše žito, das Hinterkorn (Schmachtkorn, Wahnkorn), V.-Cig., C., Kr.; premek je slabo žito, ki se pri vejanju pomeša med pleve, BlKr., Kras.
61. preprę́či, -prę́žem, vb. pf. 1) darüber spannen, überspannen, überziehen; p. kaj s čim; vsa soba je s pajčevino preprežena; z zelenimi vejami p., auslauben, Cig.; z mreno prepreženo oko, C.; — 2) umspannen; konje p., die Pferde wechseln; — ( fig.) umsatteln, andere Saiten aufziehen, die Gesinnung ändern, Cig., Jan., C., Navr. (Kop. sp.).
62. prevẹjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad prevejati.
63. prevẹ́ti, -vẹ̑jem, vb. pf. 1) durchwehen, Cig.; — prevet gozd, ein gelichteter Wald, Notr.; — 2) = prevejati, Cig., Jan.
64. prevẹ́triti, -im, vb. pf. dem Luftzug aussetzen, lüften, ventilieren; — prevetren = prevejan, durchtrieben, pfiffig, ogr.- M., C.
65. prikríti, -krı̑jem, vb. pf. ein wenig verdecken; luči so se svetile tu in tam iz oken, ako niso bila prikrita očem s sadnim drevjem, Jurč.; jame p., die Gräben blenden, Cig.; divjačino z vejami p., Cig.; s šemo p., vermummen, Cig.; — povedati komu kaj prikrito ali odkrito, LjZv.; — verbergen: skrivala ga je tri mesce: ni ga mogla dalje p., Ravn.; — verhehlen, verheimlichen, vertuschen; p. komu kaj.
66. ràk, ráka, m. 1) der Krebs; rdeč kakor kuhan rak; pojdi rakom žvižgat in žabam (ribam) gost! = schau, dass du weiter kommst! geh zum Henker! iti rakom žvižgat, verloren o. zugrunde gehen; vse je šlo rakom žvižgat; raka v vodo vreči, = den Bock zum Gärtner setzen, Cig.; raka jezditi = langsam gehen, C.; ni v vsaki luknji raka = man findet nicht überall sein Glück, Z.; — 2) der Krebs (eine Krankheit); r. na človeškem telesu; — r. na drevju, Vrtov.- M.; = rjave, črne hraste po deblu ali po vejah, (v)rapave bunke ali trohljive jamice, Pirc.
67. sẹjáti, -sẹ̑jem, vb. impf. 1) säen; gosto, redko s.; pšenico po ledu s. = sich vergeblich bemühen, Cig.; — prepir s. med ljudi; — denar s., mit dem Gelde wüsten, Cig.; — bolezen s., eine Krankheit durch Ansteckung verbreiten, Cig.; — 2) mit dem Sieb reinigen, sieben, reitern; moko s.; s. phano rudo, das gepochte Erz rädern ( mont.), Cig.; — 3) kolo, voz seje, das Rad, der Wagen gleitet oder wackelt hin und her, Dol.; — praes. sẹ̑jam, Mik., ogr.- Valj. (Rad); škrjančku pojejo otroci: Sej, sej, sejaj sejaj! Pjk. (Črt.); Veter veja, s snegom seja, Npes.-Vraz.
68. smrẹ́čina, f. = smrekova veja, Svet. (Rok.); — coll. = smrekovo vejevje, C.; tudi: smrẹčína.
69. smrẹ́kov, adj. Fichten-; s. les, smrekova veja.
70. 2. strgáča, f., nam. ostrgača, ostrogača, (rakla z vejami na pol okleščenimi, na kateri se suši seno ali detelja) Tolm.- Erj. (Torb.); oves je bil v nizke strgače obložen, Bes.
71. sȗh, súha, adj. 1) trocken; s. pot; suha drva; suha zemlja, das Festland; suha meja, die Landgrenze, Cig. (T.); po suhem in po mokrem, zu Wasser und zu Lande; na suho stopiti, den Fuß aufs Land setzen, Cig.; na suho dejati ribnik (entwässern), Pjk. (Črt.); perilo, seno je že suho; suha usta imeti, lechzen, Cig.; s. veter; s. mraz; suha kopel, das Schweißbad, Cig.; — s. zid, t. j. brez malte narejen, Notr., Tolm.; — 2) dürr; suha veja; suha hosta, das Raffholz, Cig.; suho listje; — suha roba, Holzware, Rib.; — 3) getrocknet, gedörrt; suho sadje; — geselcht: suho meso, suha klobasa; — 4) rein, gediegen ( min.); suho zlato; suhi cekini, tolarji; — lauter, pur: suho vino; toliko je bilo suhega denarja, das war der Reinertrag, Svet. (Rok.); — 5) mager; s. kakor plot, Erj. (Torb.); s. kakor poper, bilka, s., da ropoče, poka, Cig.; konj, suh kakor kresilna goba, Jurč.; — suha bolezen, die Lungensucht, Cig.; — 6) ohne Geld; mošnja je suha; Si mošnjico mi rejeno Djal popolnoma na suho, Preš.; s. sem, ich bin blank; — v suho mi gre, ich büße ein, ich verliere, C.; — v suho plačati, umsonst zahlen, C.; — 7) sachleer, seicht ( fig.), Cig.
72. suhíca, f. = suha veja: ulomi mi to suhico! Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — = suho deblo, mrlika, Podkrnci- Erj. (Torb.).
73. súšəc, -šca, m. 1) der Monat März; — 2) der Gießbach, Cig., Jan., Bolc- Erj. (Torb.); der Maibrunnen, die Hungerquelle, Jes.; — 3) neka goveja bolezen, ki se zna po tem, da koža na hrbtu ne gre od mesa, Vreme ( Notr.)- Erj. (Torb.); — 4) = tešč klop, Erj. (Torb.); — tudi = suh človek, Cig.; — 5) neka vinska trta, Koblja Glava (Kras)- Erj. (Torb.).
74. svržíka, m. 1) der Baumknorren, Fr.- C.; — 2) = suha veja, C.
75. šíniti, šı̑nem, vb. pf. = šibniti; 1) biegen, C.; — š. se, sich biegen, C.; veja se je šinila, C.; — 2) eine schnelle Bewegung machen, dahinschießen: miš je šinila po sobi; kakor blisk šine konj z vozičem po gladkem potu, Jurč.; Juda je šinil pred druhaljo, Burg.; — kvišku, po koncu š., schnell aufspringen; kri šine iz rane, das Blut schießt aus der Wunde hervor; kri mi šine v glavo; — misel šine v glavo; — 3) schlagen, C.; po ustih ali za uho koga š., Trub.
76. širokovẹ̀j, -vẹ́ja, adj. breitästig, Bes., Let.
77. učésniti, -čę̑snem, vb. pf. 1) abreißen; u. vejo, koruzen strok; — u. se, abbrechen: veja se učesne; — 2) einen Schlag versetzen.
78. udáriti, -dȃrim, vb. pf. 1) einen Schlag führen, schlagen; u. ob mizo, ob tla; u. koga po glavi, po roki, za uho; u. z roko v roko, u. si v roke, einander den Handschlag geben; — anprallen; u. z glavo ob kamen, mit dem Kopfe an einen Stein anschlagen; u. se, sich anschlagen; u. se z glavo ob kamen; u. se v nogo, v glavo; — u. pečat, das Siegel aufdrücken; u. podobo na svinec, einen Stich in Blei abschlagen, Cig.; u. na kalup, aufformen, Cig. (T.); — mrtvoud ga je udaril (= zadel), Cig.; — einschlagen (vom Blitze); strela je udarila v hišo; udarilo je nekam; — u. koga s slepoto, jemanden mit Blindheit schlagen; treffen, Cig.; kmeta bridko udari goveja kuga, Levst. (Nauk); — udarjen, verrückt, rappelig, Cig.; — 2) losschlagen, angreifen: u. na sovražnika, na trdnjavo; na volke u., ogr.- Valj. (Rad); u. z vojsko v deželo, ins Land einfallen; u. se, aneinander gerathen, in Kampf gerathen, ein Treffen liefern; — bolezen udari med ljudi, eine Krankheit beginnt zu grassieren, Dict.; — 3) u. jo kam, den Weg irgendwohin einschlagen; u. jo za kom, jemandem nachstürzen, jemanden zu verfolgen anfangen, Cig.; u. na stran: sich vom Wege abschlagen oder entfernen, Cig.; — 4) dringen: voda je črez bregove udarila, das Wasser ist ausgetreten; močno vino udari v glavo, starker Wein steigt zu Kopfe; kri mu je udarila v lica; Izza nohta udari črna kri, Npes.- Jan. (Slovn.); mokrota udari skozi zid; ogenj udari skozi streho; bolezen udari na pljuča, v glavo, die Krankheit geht auf die Lunge, den Kopf über; duh udari v nos, der Geruch sticht in die Nase; — 5) einen Geruch bekommen o. annehmen: vino je udarilo po sodu, Levst. (M.); vino udari po zemlji, Z.
79. ulómiti, -lǫ́mim, vb. pf. 1) abbrechen; vejo, kos kruha u.; — u. se, abbrechen ( intr.); veja se je ulomila; — 2) aufbrechen, erbrechen, Cig., Jan., M.; u. vrata; — brechen: u. si vrat, sich das Genick brechen; u. se, brechen ( intr.), Cig.; led se je ulomil, Cig.; — ulomljeno število, gebrochene Zahl, Cel. (Ar.).
80. 1. vẹ̑jica, f. dem. 1. veja; 1) das Ästchen, das Zweiglein; — 2) der Beistrich, Cig., Jan., nk.
81. 2. vẹ̑jica, f. dem. 2. veja; nav. pl. vejice, die Augenwimpern, Mur., Cig., Mik., Ravn. (Abc.), Vrt.
82. vẹ̑jka, f. dem. 1. veja; das Zweiglein, ogr.- C., Mik.
83. vẹ́ti, vẹ̑jem, vb. impf. 1) wehen; — veter veje s snegom, Vrt.; — 2) = vejati, (Getreide) worfeln, Cig., Jan., C.
84. vlačúga, f. 1) die Herumstreicherin, die Schlampe; — 2) die Pflug- oder Eggenschleife, C.; — 3) die Schneepflugmaschine, C.; — 4) das Schleppschiff, C.; — 5) der Schleppkasten ( mont.), V.-Cig.; — 6) das Ziehseil bei den Schleppschiffen, V.-Cig.; — 7) pl. vlačuge, ein kleiner Schleppschlitten, oder auch zum Schleppen des Heues, der Streu dienende Äste: na vlačugah (= poddejanih vejah) vlačijo seno, nastil z bregov, Gor.
85. vláka, f. 1) das Schleppen, die Schlepperei, Svet. (Rok.); — ( fig.) das Zögern, C.; — 2) das Eggen, C.; brana je za vlako, ogr.- Valj. (Rad); — 3) die Schleppvorrichtung, der Schleppschlitten, Z., Tolm.; = iz rant zložena priprava, na kateri vlačijo praprot s hribov domov, Gor.; — der Schlitten, Ben.- Kl.; = pl. vlake, C., Podkrnci- Erj. (Torb.); — das Vordertheil des Wagens mit den Lagerbäumen, die mit dem einen Ende nachgeschleppt werden: na vlako voziti, Notr.- M.; = na vlake voziti, Tolm.; — 4) toliko drv, bodi si v deblih ali vejah, kolikor jih vleče konj ali človek ("šel je po vlako"), Solkan- Erj. (Torb.); eine Last Holz, Jan.
86. vŕbov, adj. Weiden-; vrbova veja, vrbov les.
87. vŕhati, vȓham, vb. impf. 1) = vejati, (das Getreide) reinigen, Jan., Kras; — 2) = z vrhom polniti posodo, Notr.; vrhan, gehäuft voll: vrhana mera, Tolm., Kras- Štrek. (Let.).
88. zagəníti, -gánem, vb. pf. einbiegen, umbiegen, Fr.- C., Z.; lepo zaganjena veja, ein schön geschwungener Ast, Šol.
89. zakríti, -krı̑jem, vb. pf. verdecken; z rokami si obraz z.; jame z vejami z.; z. komu kaj, jemandem etwas verhehlen, verschweigen, Cig.; (zakriven = zakrit: ništer ni zakriveno, da bi se ne razodelo, Trub.).
90. zapógniti, -pǫ́gnem, vb. pf. ein-, umbiegen, zubiegen: list v knjigi z., vzhŠt.- C.; lepo zapognjena veja, ein schön geschwungener Ast, Šol.
91. zastávən, -vna, adj. 1) Fahnen-, Cig., Jan.; zastȃvni trakovi, nk.; — 2) von guter Anlage, Constitution: z. je mlad človek, mlada žival, deblo, veja, zel, rast, sploh vse, kar obeta, da bode zajetno, ako doraste, Lašče- Erj. (Torb.); zastavno grozdje, eine reichliche Ernte versprechende Trauben, Z.; kräftig gebaut, stämmig, Jan.; mornar z. kakor Herkules, Let.; zastavna vzrast, zastaven život, Jurč.; zastavni podgorski očetje, LjZv.; — gesetzt, ernst: zastavni in pametni ljudje, zastavno vedenje, LjZv.; izgovoriti zastavno besedo, Jurč.; tiho, počasno, zastavno stopajo vrste, LjZv.; — 3) Pfand-: Cig., Jan.; Hypothekar-: zastȃvni upnik, zastavna terjatev, DZ.
92. zatikȃvka, f. = veja, ki se zatika po travnikih tam, koder ne smejo ljudje hoditi, Dol.
93. zavẹ̀j, -vẹ́ja, m. = zamet, die Windwehe, Jan.
94. zíbati, -bam, -bljem, vb. impf. in der Wiege hin und her bewegen, wiegen; mati dete ziblje; schaukeln; z. koga; z. se, sich schaukeln; otroci se zibljejo na vrbovih vejah; — z. se, wanken; drevje se ziblje od vetra; morje se ziblje, das Meer wogt; wackeln; pijanec se ziblje domov.
95. zǫ̑b, -ı̑, f. hartes Futter, das Körnerfutter, Cig.; ti bodo zmešano zob jedli, katera je izvejana z velnico in rešetom, Dalm.; bes. der Hafer, Cig., Jan., C., Valj. (Rad).
96. zǫ́na, f. 1) schlechte, taube Getreidekörner, Rib.- M., Št.- C., Ip.- Erj. (Torb.); = slabo, drobno proso, Lašče- Erj. (Torb.); — = kar pri vejanju žita med plevami in zrnjem ostaja, Zv.; — 2) der Schauder, Dol.- Cig., Jan.; zona me obhaja, Cig., Gor.- Zv., (izprehaja) BlKr.; zona ga popade, Nov.- C.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani