večen (58)

1. vẹ̑čən, -čna, adj. 1) kräftig, stark, C., Rib.- Mik.; — kräftigend; večna jed, C.; — 2) ewig; večno življenje; — večne maše, gestiftete Messen, M., Z.; — večna luč, das Abendgeläute: večno luč zvoni, Št.; tudi vę̑čən, Dol.
2. človẹ́čən, -čna, adj. menschlich, Mur.; menschlich fühlend, menschenfreundlich, Habd., V.-Cig., Jan.
3. dołgovẹ́čən, -čna, adj. langlebend, SlN.; ( bot.) perennierend, Cig. (T.); — dauerhaft, Cig., C.
4. kratkovẹ́čən, -čna, adj. kurzlebend, Vest.; — ephemer, Cig. (T.).
5. malovẹ́čən, -čna, adj. schwach an Kräften, Dict., Cig., Jan., Rib.- Mik.
6. mrtvę́čən, -čna, adj. = mrtvaški, ogr.- M., C.; mrtvečna pesem, ogr.- C.; ( nam. mrtvačen?).
7. nečlovẹ́čən, -čna, adj. = nečloveški, Jan.
8. neposvečèn, -éna, adj. ungeweiht: neposvečen menih, der Laienbruder, Cig.; profan, V.-Cig., Jan.
9. neposvečę́nəc, -nca, m. der Uneingeweihte, der Laie; n. blizu ne sme, Erj. (Izb. sp.).
10. nevẹ́čən, -čna, adj. schwach, kraftlos, matt, Dict.- Mik., Cig., Jan., C., Dol., jvzhŠt.; — schläfrig, Mik.
11. odvę́čən, -čna, adj. überflüssig, entbehrlich, Jan., C., ZgD.; — erübrigt, übrig, C.
12. onesvę́čenje, n. die Entheiligung, Cig., Jan.
13. pokvę̑čenəc, -nca, m. der Krüppel, Z., Let.; — der Zwergbaum, C.
14. posvečę́nəc, -nca, m. der Geheiligte, Mur.; — der Ausgeweihte, der zum Priester Geweihte, Cig., C.
15. posvečeník, m. 1) der Heiligmacher (o Kristu), Krelj, Trub.; sveti Duh je naš p., Trub.; — 2) = posvečenec, der Geweihte, LjZv.
16. posvečenína, f. das Weihopfer, C.
17. posvečénje, n. die Heiligmachung; (posvečenjè, ogr.- Valj. [Rad]); die Heiligsprechung, Cig.; — die Weihe, die Consecration.
18. posvečę́nka, f. die Geweihte, Jan. (H.).
19. posvečénost, f. die Weihe (als Eigenschaft), Cig.
20. právẹ́čən, -čna, adj. = pradoben, Zora.
21. presvẹčénje, n. die Erleuchtung, die Aufklärung, C.; presvẹčenjè, ogr.- Valj. (Rad).
22. 1. prevę́čən, -čna, adj. zuviel, überflüssig, ogr.- C.; prevečni vlečec, der überflüssige Kleber, Vrtov. (Km. k.).
23. 2. prevẹ́čən, -čna, adj. ewig, Levst. (Zb. sp.).
24. prosvẹ́čenost, f. die Aufgeklärtheit, Jan. (H.).
25. razsvẹčénje, n. die Erleuchtung, Dalm., Rog.- Valj. (Rad).
26. slabovẹ́čən, -čna, adj. schwächlich, kränklich, C., BlKr.- DSv.
27. slovę́čən, -čna, adj. = sloveč, C.
28. srẹdnjevẹ́čən, -čna, adj. mittelalterlich, nk.
29. srẹdovẹ́čən, -čna, adj., Cig. (T.), C., Trst. (Let.), pogl. srednjevečen.
30. starovẹ́čən, -čna, adj. zum Alterthum gehörig, alterthümlich, Alterthums-, C., SlN., Navr. (Let.).
31. svẹ́čən, -čna, m. = svečan, der Monat Februar, kajk.- Valj. (Rad); tudi: svẹčę̑n, gen. -čnà, ogr.- Valj. (Rad); — prim. sečen.
32. svẹ́čən, -čna, adj. Kerzen-.
33. svečeníca, f. = duhovnica, die Priesterin, Jan., nk.; — hs.
34. svečeník, m. 1) = duhovnik, Jan., nk.; ( hs.); — 2) = 3) svetnik, Alas.
35. 1. svečénje, n. das Heiligen, die Heiligung, Cig., M.; tolikanj svečenja, kajanja! Krelj.
36. 2. svẹ́čenje, n. das Leuchten, Dalm.
37. učlovẹ́čenje, n. die Menschwerdung; tudi: učlovẹčénje, Škrinj.- Valj. (Rad).
38. vẹkivẹ̑čən, -čna, adj. = vekovečen, Mur., ogr.- M.; vekivečna voza (vuza), lebenslängliche Haft, kajk.- SlN.
39. vẹkovẹ̑čən, -čna, adj. ewig, Mur., Cig., nk.
40. živę́čən, -čna, adj. lebhaft, Guts.- Cig., Mur.
41. žvę́čən, -čna, adj. zum Kauen dienend, Kau-: žvę̑čni poper, tobak, der Kaupfeffer, der Kautabak, Cig.
42. žvę́čenje, n. das Kauen.
43. gátiti, -im, vb. impf. 1) stopfen, Meg., Cig., Jan.; trde jedi gate život, harte Speisen verstopfen den Leib, Cig.; füttern, schoppen, Mur., SlGradec- C.; otroka g., C.; — v grlu se mi gati, es drückt mich im Halse, Fr.- C.; — soparica gati, die Hitze ist erstickend, Z., Blc.-C.; — g. se = stiskati se, ovce se gate, Krn- Erj. (Torb.); po zatohlih, smradnih prostorih se gati gladno siromaštvo, Zv.; — 2) eindämmen, deichen, Cig., Fr.- C.; — 3) hindern: g. posvečenje, ogr.- C.; — tudi: gatíti, -ím.
44. gę́ba, f. 1) pokvečen klobuk, Z., Ig; — 2) = pokveka (o človeku), Z.; hodijo kakor gebe, Vod. (Izb. sp.); — prim. guba. (?)
45. kọ̑likor, * pron. rel. wie (so) viel; (z rodilnikom) wie (so) viele; kolikor je mogoče, so viel als möglich; kolikor glav, toliko misli, Cig.; k. koli, k. si bodi, soviel nur immer, wie viel immer; kolikor — toliko, je — desto; kolikor toliko, immerhin eine gewisse Quantität (wenn auch eine geringe); dal ti bom kolikor toliko; k. me je, k. me je pod klobukom, so groß ich bin, Jan.; k. jaz vem, meines Wissens; k. pomnim, so weit ich mich erinnere; — insoferne, Cig., Jan., nk.; le Bogu posvečen človek, kolikor svetu odmrje, je pravi dar, Burg.
46. oblosùn, -súna, adj. gefräßig, unmäßig ("ker oblo, neprežvečeno sune"), vzhŠt., ogr.- C.
47. počȃk, m. das Warten: na počak (dati, vzeti i. t. d.), auf Borg, Cig., Jan., Kor.- Jarn. (Rok.), BlKr., jvzhŠt.; na p. puščeni coli, der creditierte Zoll, DZ.; na večen počak, ohne Hoffnung auf Rückerstattung, Z.
48. posvę̑čba, f. = posvetba, die Dedication, Navr. (Kop. sp.); = posvečenina, Burg.
49. 2. posvetíti, -ím, vb. pf. 1) heilig machen; — heilig sprechen, Cig., Jan.; — p. se, heilig werden, Cig.; — p., heiligen, sanctificieren; posvečeno bodi tvoje ime; — p. praznik, Trub.; — 2) weihen, consecrieren: za mašnika koga p.; cerkev p.; posvečena voda, C.; hostijo p.; — 3) opfern: srebro in zlato Gospodu p., Dalm.; — (po hs., rus.) dedicieren, widmen, Cig., Jan., nk.; p. se, sich weihen oder widmen: Bogu se p., Cig., nk.
50. povẹ̑grati, -am, vb. pf. eig. durch Schlagen uneben machen: den Wert benehmen, außer Giltigkeit setzen, (Geld) verrufen, Št.; povegran denar, Slom.; — den Geldwert herabsetzen, abschlagen, C.; bankovce p., Poh.; — p. meje, die Grenzen aufheben, C.; außer Gebrauch setzen: sami so kladivo vzeli in povegrali podružnico, odvzemši ji posvečenje, Slom.
51. razsvẹ́titi, -im, vb. pf. beleuchten; razsvečena prostorišča, DZ.; r. se, erglänzen: njegovo obličje se je razsvetilo kakor solnce, Jsvkr.; — erleuchten ( fig.); Bog ga razsveti! razsvečen od sv. Duha, Rog.
52. srẹ̑ž, m. 1) = ivje, der Rauhreif, V.-Cig., Gor.; der Reif an den Mauern, Cig., Vrt.; — 2) das Roheis, Mur., Cig. (T.), Jes.; večen led in srež goro pokrivata, Slom.; — 3) das erste dünne Eis, Jan.; — die Eisscholle, Mik.; — 4) das Treibeis, Cig., Jan.; srež gre, der Fluss führt Eis mit sich, Cig., Met.; = voda gre v srež, Podgorjane (Goriš.), Štrek. (LjZv.); Drav'ca gre v srež, Npes.-Schein.; Drava je sreža nanesla, SlN.; — 5) die beim Zufrieren des Erdbodens sich hebende Erdkruste, Cig., Rib.; — 6) vinski s., der Weinstein, C.
53. 1. svẹčȃn, -čnà, m. 1) der Monat Februar; ( gen. tudi: svẹ́čna, prim. svečen); — 2) svečan zvoni, es läutet Ave Maria, Jarn., Kor.- M.; (svečen, f.: večno svečen zvoni, Z.).
54. usvẹ́titi, -im, vb. pf. glänzend machen: meč je nabrušen in usvečen, da se ima lesketati, Dalm.
55. zadȗštvọ, n. das Seelenamt, Dict.; tolikanj zaduštva, svečenja, kajenja itd., Krelj.
56. zagátiti, -im, vb. pf. verstopfen; usta z., Trub.- Mik.; razpoko z., Cig.; cev z., eine Röhrfuge dichten, DZ.; — vodo z., das Wasser bedeichen, Cig., C.; — z. se, sich verstopfen, v dušniku se mi je zagatilo, es will mich ersticken, Fr.- C.; sluhovod se zagati z ušesnim maslom, Erj. (Som.); otrok je zagačen v ušesih, Gor.; — verhindern: z. posvečenje, ogr.- C.
57. zavẹ́čiti, -im, vb. pf. zubodmen, den Boden einsetzen, C.; sod z., Trst. (Let.); luftdicht vermachen, mit einem Deckel luftdicht verschließen, Cig.; s tremi dogami zabito, zavečeno, lepo belo meljo drži (= ajda), Glas.; — prim. veka.
58. žvę̑čək, -čka, m. nekaj ožvečenega, Gor.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani