Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (97.087-97.186)

  1. žákəlj, -klja, m. = vreča, der Sack; mačko v žaklju kupiti = etwas ungesehen kaufen oder übernehmen; — iz nem.
  2. žàł, žȃli, f. 1) das Leid, der Schmerz, V.-Cig., Jan., C.; nobena žal bi se mu ne bila zgodila, Ravn.; zakaj moriti Davida, ki vam ni nobene žali storil? Ravn.; ne delajte nikomur nobene žali! füget niemandem ein Leid zu! Cig., C.; kako žal zadeti komu, jemandem ein Leid zufügen, C.; na žal reči komu kaj, jemandem Leides sagen, BlKr.- DSv.; — pl. žali, die Schmerzen, C.; — 2) žal mi je, es thut mir leid; žal mi je, da se nisva videla; ž. mi je koga, česa, es thut mir leid um jemanden, etwas; Žal mu je gospe, Npes.-K.; žal mu je denarja; ni mi žal te mrve pisanja, Levst. (Nauk); založniku ni bilo žal ni dela ni troškov, Levst. (Nauk); = žal mi de, dene, C., Z., Jsvkr.; žal mi je za kaj, za koga; — žal! leider! nk.
  3. žàł, žála, adj. leid: žala beseda, ein kränkendes Wort, C.; kaj žalega komu storiti, jemandem etwas zuleid thun; Žale misli v srcu ni, Preš.; Pri nas je dost' žalega, Npes.-K.; — tudi indecl.: žal beseda, ein leides Wort, Cig., Kr.; Žal besede v ustih ni, Preš.
  4. žála, f. das Leid, Jan.; — der Verdruss, C.; vse mi dela na žalo, Z.
  5. žalár, -rja, m. = želar, C., ogr.- Valj. (Rad).
  6. žáłbəlj, -blja, (-bəljna), m. = žajbelj, M.
  7. žȃłca, f. dem. žal f.; ein kleines Leid, Ravn.- C.
  8. žȃłəc, -łca, m. = želo, der Stachel, Mur., Št.- Cig., Jan., Mik.
  9. žáłən, -łna, adj. 1) Trauer-, Jan., Zora, C., nk.; žȃłna oprava, das Trauerkleid, C.; — 2) kränkend, beleidigend, Cig., ogr.- C.
  10. žálibog, interj. leider! Cig., Jan., C., nk.; (= žali Bog! = smili se Bogu! C.); — prim. hs. žalibože (in nem. leider Gottes!).
  11. žálica, f. dem. žala; ein kleines Leid, C.; das Leid, Jan.
  12. žálik-žéna, f. "žalikžene, den serbischen Vilen entsprechend, in Unterkärnten; dagegen svete, bele, čestljive žene in Oberkärnten; ahd. sālīg: salige frauen", Mik. (Et.).
  13. žalíłən, -łna, adj. kränkend, beleidigend, Cig., Jan., nk.
  14. žáliti, -im, vb. impf. 1) kränken, beleidigen, verletzen; to me žali! to žali moje poštenje, moje pravice; — 2) = obžalovati: bedauern: žalim, da ..., SlN.; moj pot Bog žali! Kast.- C.; ( hs.); — 3) žali se mi česa = žal mi je česa: ni se mu žalilo ne potov, ne težav, ne gotovine, Str.
  15. žȃłnica, f. 1) das Klageweib, Cig., Jan., Vrt.; — 2) der Nachruf (einem Verstorbenen gewidmet): ž. po, za kom, Cig. (T.).
  16. žałník, m. der Beleidiger, Cig., C.
  17. žálọ, n. = želo, Rib.- Mik.
  18. žalóba, f. das Trauern, der Schmerz, C.; — die Wehmuth, Jan., Cig. (T.), C.; das Bedauern, Jan., C.; žalobo izreči, Levst. (Močv.).
  19. žalóbən, -bna, adj. traurig, wehmüthig, klagend, Jan., C., nk.
  20. žaloígra, f. das Trauerspiel, die Tragödie, nk.
  21. žalomı̑ł, -míla, adj. wehmüthig, Zora.
  22. žálost, f. die Traurigkeit, die Trauer; ž. in veselje; v hiši je bila velika ž. po smrti gospodarjevi; srčna ž., der Seelenschmerz, Cig., C.; na (v) veliko mojo žalost, zu meinem großen Leidwesen, Cig., nk.; na žalost! leider, Cig. (T.), DSv.
  23. žálostən, -stna, adj. traurig; ves ž. sem; ž. obraz; žalostno se držati; žalostni glasovi, žalostna pesen; žalostna novica; žalosten česa biti, über etwas traurig sein, C.; sam sebe sem ž., C.; — žalostna vrba, die Trauerweide, Erj. (Izb. sp.).
  24. žalostíłən, -łna, adj. betrübend, nk.
  25. žalostı̑nka, f. das Klagelied, Jan.; — die Elegie, Jan., h. t.- Cig. (T.), nk.
  26. žalostíti, -ím, vb. impf. betrüben; — ž. se, sich betrüben, sich kränken, sich grämen, Cig., M.
  27. žalostníca, f. 1) das Trauergedicht, Cig., Jan.; — = žalostinka, Jan.; — 2) die Trauerblume, C.; — vrba ž., die Trauerweide, Jan., Cv.
  28. žaloščénje, n. die Betrübnis, Danj.- Valj. (Rad).
  29. žáłta, f. 1) die Herbe (des Speckes, Fettes), der ranzige Geschmack, C.; — 2) ein widerwärtiger Mensch, Cig., M.; psovka: žalta človečja! Cig.; — 3) die Sommersprosse, kajk.- Valj. (Rad).
  30. žalȗjka, f. = vrba žalostnica, Cig., Zv.
  31. 1. žámar, -rja, m. 1) der Säumer: Kranjci so vsi kramarji, Ziljani pa vsi žamarji, Npes. ( Kor.)- Kres; — 2) ein Scheltwort für Kinder, C., Mariborska ok.- Kres.
  32. žámati, -am, vb. impf. (ein Brett, einen Balken) nach der Schnur behauen, C., Z.; — žamane deske so povsod lepo gladke, SlGor.- C.; — prim. nem. säumen (?), C.
  33. žámetar, -rja, m. der Sammtweber, Cig.
  34. žámetast, adj. sammtartig, Cig., Jan.; — sammten.
  35. žámetnica, f. 1) die sammtene Kopfborte der Mädchen, vzhŠt.- C.; — 2) die Sammtblume (tagetes patula), Št.- C.
  36. žámetnik, m. die Sammtblume (tagetes patula), Cig.
  37. žamolẹ̀z, -lẹ́za, m. neki grm, vzhŠt.- C.; — prim. zimolez.
  38. žamǫ́riti, -ǫ̑rim, vb. impf. säuseln, Jan.; le še hlastni pošepeti so žamorili, Jurč.; — prim. hs. žamor, das Gelispel.
  39. žámplaka, f., C., pogl. žantlaka.
  40. žandarmerı̑ja, f. žandarstvo, die Gendarmerie.
  41. žánjəc, -njca, m. = ženjec, der Schnitter, Cig., M.
  42. žanjíca, f., Jan., pogl. ženjica.
  43. žántlaha, f. = žantlaka, Z.; (žantloha, jvzhŠt.).
  44. žántlaka, f. = žatlaka, Cig., Kr.
  45. žȃr, m. 1) die Glut, die Gluthitze, Jan., Habd.- Mik., ogr.- Mik.; žar do rdečega, die Rothglut, die Rothglühhitze, Cig. (T.); — die Lohe (des Feuers), V.- C.; — die strahlende Wärme, Cig. (T.); — ( fig.) die Glut, Jan., nk.; žar ljubezni, das Feuer der Liebe, Cig.; — 2) der Glutschein, der Feuerschein; žar se vidi na nebu po noči, kadar kje gori, C.; večerni žar, die Abendröthe, Cig., Jan., M.; ž. gorečih sveč, C.; — 3) = žarek, der Lichtstrahl, Mur., Cig.
  46. žȃr, žára, adj. glutroth, Cig.; — žara osipa, der Nesselausschlag, Jan. (H.).
  47. 1. žára, f. die Art, der Charakter, C., Z.; po očini žari ali šegi, Boh.; neumno žaro imeti, Notr.; sin očetovo žaro goni, der Sohn artet nach seinem Vater, Dol.- Cig.; ženske žare, weibisch, Meg.; mnogotere žare človeki, Dict.; bil sem dete dobre žare, Dalm.; izkušam vašo ljubezen, ako je prave žare, Dalm.; — prim. 1. šara 2).
  48. 2. žára, f. die Vase, die Urne, Jan., Ist.- C., Rut. (Zg. Tolm.); — prim. it. giara, Urne, Štrek. (Arch.).
  49. žárast, adj. urnenförmig, Cig.
  50. žarbrȃnje, n. das Getümmel: ž. in blažnjenje ljudi, Krelj.
  51. žarbráti, -ȃm, vb. impf. sich tummeln: ugledal je množico ljudi žarbrajoč ("er sah das Getümmel des Volkes"), Krelj; — prim. žebrati (?).
  52. žárčən, -čna, adj. ranzig, Z.
  53. žarčẹ́ti, -ím, vb. impf. = žareti 2), ranzig sein, Jan.
  54. žarčína, f. = žarkost, Jan.
  55. žarečína, f. die Glut, Jan., ogr.- C., Mik.
  56. žárək, -rka, adj. 1) glühend, Habd.- Mik.; žarki ogenj, žarko solnce, nebo, ogr.- C.; — žarko gledati, einen feurigen Blick haben, C., Z.; žarka barva, eine brennende Farbe, Cig.; — žarka bolečina, brennender Schmerz, Cig.; — 2) = žerek, von scharfem, bitterem Geschmack, ranzig, Cig., Jan., vzhŠt.- C., jvzhŠt.; žarko maslo, Cig., BlKr.; — herbe, Jan., Danj.- Mik.; Pelin, pelinkovec, Ti si žarko cvetje, Npes.-K.; — unfreundlich, bitter: žarke besede, Z.; komu žarke praviti, jemandem bittere Wahrheiten sagen, C.; žarko gledati koga, unfreundlich anblicken, vzhŠt.; žarko = bridko, Npes.-Vraz.
  57. žárən, -rna, adj. 1) glutvoll, glühend, strahlend, Glut-, Cig., Jan., nk.; žarno solnce, Z.; žarna barva, die Glutfarbe, Cig.; žarne oči, Cig.; žarno lice, ein strahlendes Antlitz, Cig. (T.); — eifrig, hitzig, C.; žarna ljubezen, glühende Liebe, Zora; — 2) Strahlen-, Jan.; žarne slike, die Strahlenfiguren, Žnid.
  58. žarẹ̑nje, n. 1) das Glühen, Mur.; — die Strahlung, Jan.; — 2) = žerenje, das Ranzigsein, das Räßen, Mur.
  59. žarẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Jan., Cig. (T.); solnce, pesek žari, glüht, brennt, Cig.; — strahlen, Jan.; vse iz njega žari, Lašče- Levst. (M.); — feuern (von der See), Cig. (T.); — 2) brennen (wie Brennesseln), Cig.; — = žereti 2), einen bitterscharfen, ranzigen Geschmack haben, Jan.
  60. žárica, f. dem. 2. žara; die Vase, Jan.; die Urne, Ist.- Cig., Jan.
  61. žarı̑n, m. der ausgebrannte, glühende Docht in der Lichtflamme, die Lichtschnuppe, Fr.- C.; — der glühende Abfall beim Kienspan, Fr.- C.
  62. žarína, f. 1) = žarin, C.; — 2) žȃrina, die Glut, kajk.- Valj. (Rad).
  63. žarı̑nje, n. coll. 1) glühende Lichtschnuppen, C.; — 2) die Glühasche, ogr.- C.
  64. žaríšče, n. der Brennpunkt, Sen. (Fiz.).
  65. žaríščən, -ščna, adj. zum Brennpunkt gehörig: žariščna dalja, die Brennweite, Žnid.
  66. žaríti, -ím, vb. impf. 1) glühend machen, Mur., Cig., Jan., Mik., Cig. (T.); kos gobe ž., Zora; — glühendroth machen, röthen, Cig.; večerno solnce žari hribe, Cig.; — ž. se, glühen, sich röthen; nebo se žari, es ist ein Schein am Himmel zu sehen, der Himmel röthet sich; oblaki se žarijo, Z.; nocoj se žari, jutri bo lepo; — žareč, glühend, glutstrahlend, feuerroth; žareč ogenj, žareče lice, žareč pogled; — 2) ž. (se), strahlen, Cig. (T.); žareča toplota, strahlend Wärme, Cig. (T.); — 3) an der Glut braten: žari se jed nad žarjavico, Vod. (Izb. sp.).
  67. žárja, f. die Glut, ogr.- C.; der Schein am Himmel ( z. B. von einem Brande), C.
  68. žarjénje, n. die Ausstrahlung, die Strahlung, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
  69. žarkóba, f. = žarkost, Jan.
  70. žarkoglę́dən, -dna, adj. mit feurigen Augen, C.
  71. žarkolòm, -lǫ́ma, m. die Strahlenbrechung, C.
  72. žarkomèr, -mę́ra, m. das Aktinometer ( phys.), Cig. (T.).
  73. žárkost, f. 1) die Glutröthe, Cig.; ( hs.); — 2) die scharfe Herbe, ein ranziger Geschmack, Cig., Jan.
  74. žarkóta, f. = žarkost 2), Jan.
  75. žȃrnat, adj. strahlig, C.
  76. žarníca, f. die Brennessel (urtica urens), Cig., Notr.- Burg. (Rok.).
  77. žárnogli, m. pl. die Nägelmale, Trub.- M.; — iz nem. Scharnagel?
  78. žarnoòk, -ǫ́ka, adj. strahläugig, Zora.
  79. žárnost, f. 1) die Gluthitze, die Glutröthe, Z.; — 2) die Ausstrahlungswärme ( phys.), h. t.- Cig. (T.).
  80. žaromèr, -mę́ra, m. der Glutmesser, Cig.; das Pyrometer, Cig. (T.); ( češ.).
  81. žaróta, f. die Glut: dušna ž., Levst. (Zb. sp.).
  82. žȃr-žéna, f. žar-žene, vilam podobna bitja, Kres (V. 575.).
  83. žátlaka, f. die kurzstielige Handaxt der Zimmerleute, die Bartaxt, Cig.; — ( "soll 'Schlachthacke' sein", Mik. (V. Gr. I. 357.)); (žatloga, Dict.; žatloka, Kras, Gor.).
  84. žȃžica, f. dem. žaga, das Säglein, Cig., C.
  85. žbíca, f. das Nägelchen, Cig.; — nageljnova ž., die Gewürznelke, Cig.; = klinčeva ž., Jan.; — prim. žrebelj.
  86. žbrı̑nca, f. eine Vorrichtung aus dicken Weidenruthen, um darin Heu, Laub u. dgl. zu tragen, Štrek.
  87. žbríngəlj, -glja, m. der Glockenschwengel, Staro Sedlo- Erj. (Torb.).
  88. ždẹ̑nje, n. das Hinbrüten, Cig.
  89. ždẹ́ti, -ím, vb. impf. unbeweglich, vor sich hinbrütend dasitzen, hocken oder liegen, kauern; tiho sem za-se ždel, Jurč.; mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem kotu, Erj. (Izb. sp.); — warten, lauern, C.; — kümmerlich leben, vegetieren, Jan., Notr.- C.
  90. ždìč, -íča, m. = naslonjač ob peči, kjer sede posebno stari ljudje, der Sorgenstuhl, Tolm.- Erj. (Torb.); — rak čemi v svojem ždiču (in seinem Versteck), Erj. (Izb. sp.); — prim. zdič.
  91. žè (žę̑), adv. schon; že zdaj; že velja, es gilt schon; že vem, ich weiß es schon; (iz: uže); — prim. vže.
  92. žebati, -am, vb. impf. kratzen, Jarn.
  93. žẹ̑bčar, -rja, m., M., pogl. žrebčar.
  94. žẹbíce, f. pl. Gewürznelken, Lašče- Erj. (Torb.).
  95. žebrȃnje, n. das Plappern, das Murmeln, Z., M.; — das Beten, Guts., Gor.- Cig.
  96. žebráti, -ȃm, vb. impf. herplappern, M., C.; žebrali so njemu na čast svoje molitve, LjZv.; — beten, Guts., Mur., Cig., Slom., Kor., Gor., Št.
  97. žebrǫ̑n, m. der Schwätzer, C.
  98. žebrǫ̑nka, f. die Schwätzerin, C.
  99. žę́dən, -dna, adj. = žejen, Ščav.- C., Danj. (Posv. p.).
  100. žədẹ́ti, -ím, vb. impf. = ždeti, Lašče- Erj. (Torb.), Notr.; kaj žediš in tuhtaš? Zv.; — ruhig daliegen: plotom in ogradam ostanki so žedeli tam pa tam, Let.; žedela je dobrava, Bas.

   96.587 96.687 96.787 96.887 96.987 97.087 97.187 97.287 97.387 97.487  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA