Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (9.401-9.500)

  1. izvihráti, -ȃm, vb. pf. 1) herausstürmen, Z.; herausflattern, Cig.; — 2) i. se, vertoben, Cig.; — 3) = zvihrati, verbiegen, verkrümmen, nk.; i. podkovo, nk.; i. satje, Levst. (Beč.).
  2. izvijáč, m. der Kugelzieher, Jan. (H.).
  3. izvíjanje, n. das Entwinden, Cig. (T.).
  4. izvíjati, -am, vb. impf. ad izviti; (her)auswinden, ausdrehen, entwinden; — i. se komu, čemu, sich loszumachen suchen, Cig.; — i. se, sich ausreden, C.; Ausflüchte suchen, Z.
  5. izvı̑n, m. 1) die Verrenkung, Dict., Cig., Valj. (Rad), Štrek.; — 2) der Seidelbast (daphne mezereum), ker se izvinjenje z lubom tega grma celi, na Otlici- Erj. (Torb.); — die Lysimachie (lysimachia sp.), Avber (Kras)- Erj. (Torb.); — die Waldminze (mentha silvestris), Ip.
  6. izvı̑nək, -nka, m. 1) die Verrenkung, Cig., Jan.; — 2) das Beinwell (symphytum), C.; — 3) die Ausflucht, die Ausrede, Cig., Jan., C., Valj. (Rad); izvinkov iskati, Cig.
  7. izviníčiti se, -ı̑čim se, vb. pf. verwildern (o vinski trti), Cig., C.; — prim. vinika.
  8. izvíniti, -vı̑nem, vb. pf. verrenken, verstauchen; i. si roko, nogo.
  9. izvínjenje, n. die Verrenkung, Cig.
  10. izvı̑r, m. die Quelle; pren. der Ursprung, der Grund; die Herkunft, die Provenienz (einer Ware), Cig. (T.), DZ.; — zgodovinski izvir, die Geschichtsquelle, Cig. (T.).
  11. izviračina, f. die Quelle, C.
  12. izviralíšče, n. der Ursprungsort, die Quelle, Guts., Mur., C., ogr.- C.; — der Quellgrund, Cig.
  13. izvirálọ, n. die Quelle, Ben.- Mik.
  14. izvı̑ranje, n. das Hervorquellen; — die Abstammung, Cig.
  15. izvirȃnjək, -njka, m. die Quelle, Guts., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  16. izvı̑rati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorquellen, entspringen; Sava izvira pod Triglavom; — herkommen, abstammen, Mur., Cig.; i. iz česa, herrühren, seinen Grund in etwas haben; iz tega izvira, die Folge davon ist, Jan., nk.; iz uma izvirajoč, a priori, iz izkušnje izvirajoč, a posteriori ( phil.), Cig. (T.).
  17. izvı̑rati se, -am se, vb. impf. sich hin und her drehen, sich krümmen: otrok se izvira, dreht und wendet sich unruhig hin und her, Erj. (Torb. = Let. 1880. 203.); komedijanti se izvirajo na konjih in po vrveh, LjZv.; v stare čase so se znali gospoda preizvrstno kratkočasiti, izvirati in ščepiriti, LjZv.; tudi: sich unanständig recken, Cig., Jan., Gor.
  18. izvı̑rčək, -čka, m. dem. izvirek; das Quellchen.
  19. izvı̑rčina, f. 1) das Quellenwasser, C.; — 2) der Ort der Quelle, C.
  20. izvı̑rčnica, f. das Quellenwasser, C.
  21. izvı̑rək, -rka, m. die Quelle; pren. i. milosti, der Gnadenquell, Cig.; der Ursprung, die Ursache, Mur., Cig., Jan., C., nk.
  22. izvírən, -rna, adj. ursprünglich, Mur., Cig., Jan.; izvirna moč, die Grundkraft, Cig.; izvirni greh, die Erbsünde (v cerkvenem jeziku); izvirno število, die Primzahl, Cig.; — originell, Original-, Cig., Jan., nk.; izvirno pisanje, izvirna podoba, izvirno delo, das Original, Cig., nk.
  23. izviríšče, n. der Ursprungsort, DZ., Jes.
  24. izvı̑rnica, f. die Quelle (eine Schrift), Raič ( Let.); — das Original, Zora.
  25. izvı̑rnik, m. die Quelle ( fig.), C.; — das Original, Cig. (T.), C., nk.
  26. izvírnost, f. die Ursprünglichkeit, die Originalität, Cig., Jan., nk.
  27. izvirǫ́vščina, f. das Quellwasser, C.; tam, kjer je lintver, je največ izvirovščine, Npr.- Kres.
  28. izvı̑tək, -tka, m. die Krümmung: na izvitke jadriti, lavieren, Cig., DZ.; — hs.
  29. izvíti, -víjem, vb. pf. 1) herauswinden, entwinden; i. komu kaj iz rok; i. se, sich entwinden: i. se komu iz naročja, Cig.; — mit Anstrengung, List u. dgl. etwas erlangen: z lažjo i. kaj iz koga, erlügen, Cig.; i. jo, etwas mit List durchführen, Cig., Jan.; — i. se, sich aus einer Verlegenheit herausarbeiten; — 2) = izviniti; i. si roko; — 3) i. perilo = izžeti, auswinden, Cig.
  30. izvı̑žati, -am, vb. pf. po nem. erweisen.
  31. izvlačilíšče, n. der Ausstreifplatz (za ladje), DZ.
  32. izvláčiti, -im, vb. pf. 1) durch wiederholtes Schleppen herausbringen, hervorschleppen, Cig.; vso vrhovino sem izvlačil iz hoste, alles Abholz habe ich aus dem Walde geschleppt, jvzhŠt.; — 2) aufeggen, auseggen, Cig.
  33. izvlȃk, m. = izvlečba, Cig.
  34. izvlȃsti, adv. besonders, vorzüglich, Cig., Jan., C.; — prim. izlasti, zlasti.
  35. izvlẹ̑čba, f. die Handlung des Ausziehens, der Auszug, Cig.
  36. izvlẹ̑čək, -čka, m. der Auszug, der Extract, C.; — prim. izleček.
  37. izvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. heraus-, hervorziehen; i. koga iz vode, i. kaj izpod postelje; — auspumpen, Cig.; — entziehen (= aussüßen): i. sol, Cig.
  38. izvlẹčína, f. der Extractivstoff, C.
  39. izvlẹ̑ka, f. das Herausziehen, C.
  40. izvlẹkávati, -am, vb. impf. ad izvleči, nk.
  41. izvlẹ́kovati, -ujem, vb. impf. ad izvleči: i. koga izpod prahu, Ravn.
  42. izvòd, -vǫ́da, m. 1) die Ableitung: die Derivation ( math.), Cig. (T.); die Deduction, Cig., Jan., Cig. (T.); die Folgerung, der Schluss, der Schlusssatz, Cig. (T.); duša stvarja iz sodov izvode, Žnid.; i. iz verjetnosti, der Wahrscheinlichkeitsschluss, Cig. (T.); — 2) die Ausführung, die Durchführung, Cig. (T.); i. namenjene uredbe, DZ.; — 3) das Product, V.-Cig., C.; ein Kunstproduct, Cig. (T.); — das Exemplar, nk.; v dvojnem izvodu, in duplo, Levst. (Nauk).
  43. izvǫ̑dək, -dka, m. = izvod, die Folgerung, der Folgesatz, Cig. (T.), C.
  44. izvǫ́dən, -dna, adj. Deductions-, Cig. (T.).
  45. izvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) führend, leitend herausbringen, ausführen, Mur., Cig.; starka je mlade izvodila, Z.; rod svoj i., Str.; — 2) folgern, deducieren, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
  46. izvǫ̑hati, -am, vb. pf. durch Riechen herausfinden, auswittern; ausschnüffeln.
  47. izvojeváti, -ȗjem, vb. pf. (durch Krieg) erkämpfen, C.; i. si kaj, Let.
  48. izvojskováti, -ȗjem, vb. pf. (durch Krieg) erkämpfen, Cig.
  49. izvolı̑təv, -tve, f. die Erwählung, die Wahl, Mur., Cig., Jan., nk.; i. sprejeti, die Wahl annehmen, nk.
  50. izvóliti, -vǫ́lim, vb. pf. 1) eine Wahl treffen, wählen, erwählen; izvoli si eno ali drugo, kesal se boš; i. koga za poslanca; — 2) izvolite! belieben sie! Cig., nk.; ( rus.).
  51. izvǫ̑lja, f. die Auswahl, Jan.; na izvoljo dati, die Wahl lassen, Meg., Dict., DZ., Lašče- Levst. (Rok.), BlKr.; vsacemu odborniku je na izvolji, jedem Ausschussmitglied steht es frei, Levst. (Nauk); das Ermessen: naj bo po vaši izvolji, Lašče- Levst. (Rok.).
  52. izvoljávanje, n. das Wählen (von politischen Wahlen), vzhŠt.
  53. izvoljávati, -am, vb. impf. = izvoljevati, C.
  54. izvǫ̑ljenəc, -nca, m. der Auserwählte, der Gewählte, Mur., Cig., Jan., nk.; kako tedaj Bog svojih izvoljencev ne bo rešil! Ravn.
  55. izvǫ́ljenka, f. die Auserwählte, Cig., Jan., Zora; obiskovati svojo izvoljenko, Jurč.
  56. izvoljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izvoliti.
  57. izvoljìv, -íva, adj. wählbar, Cig., Jan.
  58. izvoljívost, adj. die Wählbarkeit, Cig.
  59. izvonjáti se, -ȃm se, vb. pf. verduften, Cig.
  60. izvòr, -vóra, m. = izvir, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — stsl., hs.
  61. izvǫ̑rən, -rna, adj. = izviren, Jan., Cig. (T.), nk.
  62. izvǫ̑rnik, m. = izvirnik, Cig. (T.), DZ., Navr. (Kop. sp.).
  63. izvǫ́rnost, f. = izvirnost, Cig. (T.), nk.
  64. izvǫ́ščiti, -im, vb. pf. durch Wünschen bekommen, erwünschen, Cig.
  65. izvǫ̑tlək, -tləka, (-təłka), m. die Aushöhlung, hohler Ausschnitt, Cig.
  66. izvotlína, f. die Aushöhlung, ogr.- C.
  67. izvotlíti, -ím, vb. pf. aushöhlen, durchhöhlen.
  68. izvòz, -vǫ́za, m. die Ausfuhr, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  69. izvozarína, f. = izvoznína, der Ausfuhrzoll, DZ.
  70. izvǫ́zən, -zna, adj. Ausfuhr-, Cig., Jan.; izvǫ̑zno blago, die Ausfuhrware, Cig.; izvozni col, der Ausfuhrzoll, Cig., DZ.; izvozna trgovina (kupčija), der Ausfuhrhandel, Cig. (T.), Rut. (Zg. Tolm.).
  71. izvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. 1) durch Fahren (Fuhren) heraus-, fortschaffen, herausführen; pred dežjem i. seno pod streho; ves gnoj i. na njivo; veliko blaga i. črez mejo; — 2) durch Fahren verderben, ausfahren; izvožena cesta; — 3) i. se, z vožnjo premoženje zapraviti: z dvema konjema se je nekdaj vozil, ali izvozil se je, Polj.
  72. izvoznína, f. 1) der Ausfuhrzoll, Cig. (T.), C., DZ., nk.; — 2) = izvozno blago, Jan.
  73. izvǫ̑žnja, f. die Ausfuhr, Cig., Jan.; prepoved izvožnje, DZ.
  74. izvpíti se, -vpı̑jem se, vb. pf. sich beim Schreien erschöpfen, seine Stimme ausschreien, Cig.
  75. izvprášati, -am, vb. pf. erfragen, erforschen, Meg.; njega velikost se ne more i., ("izuprašati") Trub. (Psal.); on dela velike reči, katere se ne mogo i., ("izvprašati") Dalm.
  76. izvpraševáti, -ȗjem, vb. impf. ad izvprašati; ausfragen, zu erforschen suchen, Trub., Dalm., Schönl.
  77. izvráčanje, n. das Umwerfen ( z. B. der Wägen); — i. postave, prava, die Rechtsverdrehung, Cig.
  78. izvráčati, -am, vb. impf. ad izvrniti; umstoßen, umwerfen; vozove i.; kozarce i., wacker zechen, Npes.- Cig.; i. črevlje, die Schuhe krumm treten; i. se, umfallen, überschlagen, sich überstürzen; — pravico i., das Recht verdrehen, Cig.; besede i., Cig. (T.); na hudo i., zum Bösen kehren, Slom.- C.; krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, werfen, Cig., Jan.; le na Boga i. čast, nur Gott die Ehre geben, Ravn.
  79. izvračȃvka, f. der Auswärtsdreher (eine Muskel), Erj. (Som.).
  80. izvráčiti, -im, vb. pf. auscurieren, heilen: i. bolezen, bolnika, Cig., vzhŠt.; i. se, sich auscurieren, jvzhŠt.
  81. izvrȃg, m. das Auswerfen, C.; der Auswurf ( z. B. eines feuerspeienden Berges), C., Vrt.; — stsl.
  82. izvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. 1) hinauswerfen; denarja iz mošnje si i., C.; — i. se, ausschlagen: mozol se mi je izvrgel, ogr.- C.; — 2) als untauglich verwerfen, ausstoßen; i. sodnika, pričo, Cig.; mene so izvrgli = nečejo me imeti v svoji družbi, jvzhŠt.; — i. komu kaj, jemandem etwas bemängeln, ausstellen, Cig., C.; — 3) fehlgebären, abortieren ( v. Thieren), Cig., Jan., C., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; kobila, krava, ovca je izvrgla, jvzhŠt.; — i. se, ausarten, Cig., Jan., Lašče- Levst. (M.); sad se je izvrgel, C.; i. se v kaj, C.; ti si se v vraga izvrgel, Z.; i. se na hudo, M.; — i. se po kom, jemandem nacharten, Mur., Cig., Jan., C.; po očetu se je izvrgla, Mur.; — 4) = izviniti: nogo si i., Mur.; — i. se, sich werfen (o lesu), Cig.; — 5) abwerfen, eintragen, Mur., Jan., C.; ta mi je malo izvrgla (zvrgla), die Sache hat mir wenig eingetragen, Mur.
  83. izvrẹ̑tək, -tka, m. die Quelle, C.
  84. izvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. 1) (sprudelnd) entquellen, Z.; — 2) ausgähren (vom Bier, Most), Cig.
  85. izvrẹ́vati, -am, vb. impf. ad izvreti; hervorsprudeln, Jarn.
  86. izvȓg, m. der Auswurf: i. človeštva, DSv.
  87. izvȓga, f. die Verwerfung, C.
  88. izvȓgljaj, m. der Auswurf, Jan.
  89. izvrgováti, -ȗjem, vb. impf. ad izvreči = izmetati I., Cig., Jan.
  90. izvŕniti, -nem, vb. pf. umwerfen, umstürzen; i. voz; dvakrat je izvrnil, er hat zweimal umgeworfen; oba vkupe vozila, oba vkupe izvrnila = mitgefangen, mitgehangen, Jurč.; kupico i., ein Glas leeren; i. koga, jemanden zu Boden stürzen, umreißen; i. se, umkippen, umstürzen ( intr.), umfallen; voz se je izvrnil; pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo izvrne; izvrnjen, umgestürzt, verkehrt; izvrnjena slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — škornje i., die Stiefel schieftreten, Z., jvzhŠt.; škorenj se mi je izvrnil, ich habe den Stiefel schiefgetreten, jvzhŠt.; — wenden: krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, Cig., Jan.; — verdrehen: besede i., Cig. (T.); — auslegen: vse so mu na hudo izvrnili, alles hat man ihm übel ausgelegt, Krelj; ( nav. zvrniti; toda prim. hs. izvrnuti, rus. izvernutь, umstürzen).
  91. izvŕpati, -vȓpam, -pljem, vb. pf. = izgrebsti: pren. abnöthigen, i. komu kaj, Jan.; mit Gewalt nehmen, Dict.
  92. izvŕstən, -stna, adj. vortrefflich, vorzüglich, ausgezeichnet, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — hs.
  93. izvrstíti, -ím, vb. pf. ausreihen, Z.; i. okolico iz okraja, SlN.; ausschichten, Šol.
  94. izvȓstnica, f. die Virtuosin, Cig.
  95. izvȓstnik, m. der Meister, der Virtuose, Cig. (T.), nk.; ni bil učenjak v svojem znanstvu, pa toliko veči izvrstnik, Navr. (Spom.).
  96. izvrstnják, m. ausgezeichneter Mann, C., Raič ( Let.); die Capacität, Cig. (T.); — der Classiker, Navr. (Kop. sp.).
  97. izvŕstnost, f. die Vortrefflichkeit, die Vorzüglichkeit, die Meisterschaft, die Virtuosität, Mur., Cig., Jan., nk.; — prim. izvrsten.
  98. izvršávati, -am, vb. impf. = izvrševati: srce njihovo izvršava (zv-) hudobo, ogr.- Valj. (Rad).
  99. izvȓšba, f. die Durchführung, die Vollstreckung, die Execution, Cig., Jan., DZ.
  100. izvŕščina, f. die Vorzüglichkeit, der Vorzug, Cig. (T.); z izvrščino sposoben, mit Auszeichnung befähigt, DZ.; — die Meisterschaft, die Virtuosität, Cig. (T.); — hs.

   8.901 9.001 9.101 9.201 9.301 9.401 9.501 9.601 9.701 9.801  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA