Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
v (87.487-87.586)
-
šáka, f. 1) die hohle Hand, die Handvoll, Cig., Jan., Bes., BlKr., jvzhŠt.; — das Häuflein: šaka ljudi, Cig.; — die Rotte, der Anhang, Mur.; vsa njegova šaka, kolikor jih je bilo, bila je razpojena, Ravn.; — 2) die Faust, BlKr., jvzhŠt.
-
šākal, m. der Schakal, der Goldwolf (canis aureus), Cig., Jan., Erj. (Ž.).
-
šákati se, -am se, vb. impf. mit der Faust kämpfen, boxen, Z.; — hs.
-
šákəlj, -klja, m. die Handvoll, das Büschel: š. trave, SlGor.- C.
-
šála, f. der Scherz, der Spass, die Posse; za šalo, im Scherze; iz šale, aus Scherz; to ni šala, das ist keine Kleinigkeit; šalo s šalo odvrniti, Dict.; šale briti, zbijati, uganjati, scherzen; — od šale glava ne boli, Npreg.- Jan. (Slovn.); — on je kratke šale človek, er ist kurz angebunden, C.
-
šalabȃrast, adj. = klafarski: šalabarasta pesem, BlKr.- Let.
-
šaláta, f. = salata, vzhŠt.
-
šalatíga, f. ein schlechter Salat, vzhŠt.- C.
-
šáləc, -lca, m. der Possenreißer, Habd.- Mik., Mur.; nesramni š., kajk.- Valj. (Rad).
-
šalən, -lna, adj. scherzhaft, Mur., Cig., Jan., BlKr.- Let.
-
šȃlež, m. der Possenreißer, Cig.; dvorski š., der Hofnarr, Cig.
-
šálica, f. dem. šala; ein kleiner Scherz, das Spässchen, Cig., Jan.
-
šáliti se, šȃlim se, vb. impf. scherzen; š. se s kom, s čim; mit jemandem o. etwas Scherz treiben; z njim se ni š., er versteht keinen Spass, Cig.
-
šȃlnica, f. die Scherzrede, kajk.- Valj. (Rad).
-
šálnost, f. die Scherzhaftigkeit, Mur., Cig.
-
šalobȃrda, f. ein Mensch, der nicht männlich handelt, auf den man sich nicht verlassen kann, Levst. (Rok.); — ein alberner Mensch, der Alfanzer, Cig.; — prim. bav. schalbart = gemacht antlitz, srvn. schembart, Gesichtslarve, Levst. (Rok.).
-
šalobárdast, adj. unmännlich, charakterlos, flatterhaft, Z., SlN.; — ungeschickt, Z.
-
šalobárditi, -ȃrdim, vb. impf. ohne Zweck herumgehen, herumstöbern, M., Z.; — Albernheiten begehen, Z., SlN.
-
šaloljúbən, -bna, adj. scherzliebend, Jan.
-
šámər, -mra, m. 1) die Missgeburt, der Krüppel, Cig.; — ein verkrüppelter Baum, C.; — die Abart, die Spielart, Cig., C.; — 2) = neumen človek, Lašče- Erj. (Torb.).
-
šȃmlja, f. ein alberner Mensch; — prim. hamlja; bav. haimpel, der Tropf, Levst. (Rok.).
-
šȃmljast, adv. albern.
-
šamljáti, -ȃm, vb. impf. albern reden, Cig.; — ungeschickt gehen, C.; — herumstöbern, M.
-
šámor, m. = šamer 2), neumen človek, Koborid- Erj. (Torb.).
-
šámprkati, -am, vb. impf. hinken, C.
-
šamrẹ̑nje, n. das Rauschen, ogr.- Valj. (Rad).
-
šamrẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, ogr.- Valj. (Rad), C.; rauschend wimmeln: včasi šamri na taki ženitnini od otrok, ob Pesnici ( vzhŠt.)- Pjk. (Črt.).
-
šȃnjast, adj. = šajnast, vom Scheingeld, jvzhŠt.
-
šánta, f. die Wunde, Valj. (Rad), Gor.
-
šantálọ, n. der Hinker ( zaničlj.), Cig.
-
šantáti, -ȃm, vb. impf. hinken, hinkend gehen; kam šantaš?
-
šȃntək, -tka, m. der Hinkende, Valj. (Rad).
-
šantúcati, -ȗcam, vb. impf. hinken ( zaničlj.), Št.- Mur., Cig., Jan.
-
šantúhati, -am, vb. impf. = šantucati, jvzhŠt.
-
šantȗs, m. = šantavec ( zaničlj.), C.
-
šantúsati, -am, vb. impf. = šantucati, Jan., C.
-
1. šȃp, m. = ščap, der Stab, C.
-
2. šȃp, m. eine Handvoll, C.; — prim. oščapek.
-
1. šápa, f. die Pfote, Jan., Z., LjZv.; — hs.
-
2. šápa, f. = motika, die Haue, Ip., Klanec ( Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. it. zappa, die Haue, Mik. (Et.).
-
3. šápa, f. = kamena obloga zgoraj ob vodnjaku, die Brunneneinfassung, Rihenberk- Erj. (Torb.); — prim. šapal.
-
šápal, m. = 3. šapa: šapal se je razsul, Malhinje- Erj. (Torb.); — prim. šapelj (?).
-
šápalica, f. brinova šiba, s katero otepajo na tepežnico, ("šapelica"), Kor.- Navr. (Let.).
-
1. šápati, -am, vb. impf. = hapati, sanft schlagen: ječmena ne mlatijo, ampak ga šapajo, KrGora; — = tepežkati (na nedolžnih otročičev dan), Jarn., Mur., Kor., KrGora.
-
2. šápati, -am, vb. impf. = ščapati, fassen, schnappen, V.-Cig., Jan., C.
-
šápəlj, -plja, m. die Kopfbinde, das Diadem der Mädchen, Kr.- Mur., Cig., Jan., C.; dekla ima lep šapelj ali portek, Trub.; — der Kranz, Dict., Trub.; (šapel, gen. šapela, Trub.); — prim. srvn. schapel, starofranc. chapel, lat. cappa, Mik. (Et.); bav. schappel, Kranz von Myrthen oder Blumen mit Goldflitter durchflochten, Levst. (Rok.).
-
šápica, f. dem. šapa; das Pfötchen, Jan. (H.).
-
šápiti, -im, vb. pf. = šapniti, erfassen, C.
-
šȃplja, f. = dar, ki se daja šapavcem (kolednikom) za šapanje, Kor.- Štrek. (Let.).
-
šápljica, f. die Kappmeise (parus cristatus), Cig., (šapeljca) Frey. (F.).
-
1. šápniti, šȃpnem, vb. pf. = z roko udariti, Vreme ( Notr.)- Erj. (Torb.), M.
-
2. šápniti, šȃpnem, vb. pf. schnappen, haschen, Cig., Jan., M.; š. po čem, nach etwas langen, greifen, C.
-
šapǫ́təlj, -tlja, m. die Halskrause, Cig.; — prim. fr. jabot.
-
šápula, f. der Heiligenschein: svetniki se s šapulo ali svetlobo okoli glave malajo, Trub.; — prim. šapelj.
-
šapulíka, f. neko jabolko, kajk.- Valj. (Rad).
-
šapȗn, m. = voder za brusni kamen, Guts., Mur., Jan.; — prim. čapún.
-
šapúr, -rja, m. = šapun, C.; — prim. šepur.
-
1. šȃr, m. das Farbenbild, das Lichtspectrum, h. t.- Cig. (T.), Žnid.; — prim. stsl. šarъ, die Farbe.
-
2. šȃr, m. ein scharfes Gras (als Pferdefutter), vzhŠt.; das Riedgras (carex sp.), Cig., SlGor.- Erj. (Torb.); — prim. bav. sahr nam. saher, Mik. (Et.).
-
šȃr, šára, adj. bunt, fleckig, Habd.- Mik., Z., BlKr.- DSv.
-
1. šára, f. 1) allerlei bunt durcheinander gemischte Dinge; stara š., altes Trödelwerk, alter Kram; — v jedi je polno šare, t. j. reči, ki ne spadajo k njej; kdo bode to šaro jedel, wer soll dieses Gemengsel essen! — 2) die Sorte, die Art, die Gattung, Mur., V.-Cig., ženske šare, weibisch, Meg.- Mik.; šaro po kom vzeti, jemandem nacharten, Št.- Cig.; dobre šare biti, Z.; — die Abstammung: levitovska šara, Kast.; — 3) eine Ziegel- oder Schindelreihe am Dache, Št.- C.; — die Schichte, vzhŠt.; — prim. nem. Schar, Mik. (Et.).
-
2. šára, f. 1) die Farbe, Z., Vest., Levst. (Zb. sp.); ( prim. 1. šar.); — 2) ime šarasti kravi, Cig.
-
šárast, adj. = pisan, bunt, Jan., Podgorje (Ist.)- Erj. (Torb.); vsa šarasta je (bunt angezogen), Št. Jernej ( Dol.); — gesprenkelt, gefleckt, C.; š. kamen, marmorierter Stein, Z.; — pockennarbig, Z., Mik. (Et.).
-
šárati, -am, vb. impf. bunt färben, Cig.
-
šárati se, -am se, vb. impf. = drgniti se ob kaj, Dol.; — prim. bav. scharren = schaben, Levst. (Rok.).
-
šarè, -ę́ta, m. der Blatternarbige, M.
-
šárəc, -rca, m. 1) ein scheckiges Pferd, der Schecke, Cig., Jan.; — 2) der Harlekin oder der Stachelbeerenspanner (zerene grossulariata), Erj. (Ž.); — prim. hs. šarac.
-
šáren, adj. bunt, Jan., C.; š. mramor, bunter Marmor, Erj. (Som.); — hs.
-
šareníca, f. die Regenbogenhaut, die Iris, Erj. (Som.), Sen. (Fiz.), Žnid.
-
šarenják, m. der Damhirsch (cervus dama), Cig.
-
šarenjákinja, f. die Damhirschkuh, Cig.
-
šaríca, f. = 2. šar, das Riedgras (carex), C., Trst. (Let.).
-
šarílọ, n. die Farbe, Levst. (Nauk); šarila treti, Vrt.; — prim. 1. šar.
-
šarı̑n, m. 1) = šarec 1), Jan. (H.); — 2) die Schmerle, der Bartgrundel (cobitis barbatula), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.).
-
1. šáriti, -im, vb. impf. bunt färben, C., Trst. (Let.); färben, anstreichen, C., Vrt.; — prim. 1. šar.
-
2. šáriti, -im, vb. impf. herumstöbern; kaj tod šariš! — herumstreichen, sein Unwesen treiben, Cig., C.; — es bunt treiben, groß thun, Dol.; — lärmen, poltern, Gor.; mož nad ženo šari, kadar je pijan, Polj.; — prim. 1. šara (?).
-
šarjè, n. coll. = 2. šar, C., ogr.- Valj. (Rad).
-
šárka, f. ime šarasti ovci, Z.
-
šarlatāniti, -im, vb. impf. quacksalbern, Cig.
-
šarlatānka, f. die Quacksalberin, Cig.
-
šarokàz, -káza, m. das Spectroskop, h. t.- Cig. (T.).
-
šaromèr, -mę́ra, m. das Spectrometer, Cig. (T.).
-
šaróta, f. die Farbe, Erj. ( Let.), Žnid., LjZv.; — prim. 1. šar.
-
šarpīja, f. pukanina, Charpie, Jan. (H.).
-
šártəlj, -tlja, m. der Gugelhupf, Jarn., Jan., C., Dol.; — prim. bav. schart, kupferner Tiegel (Küchengeschirr), Štrek. (Arch.).
-
šarúga, f. 1) ein Fleck vom Rothlauf, C.; — 2) ein buntes Thier, C.
-
šarȗn, m. ein rothes Insect mit schwarzen Punkten, die Kohlwanze, Z.
-
šȃš, m. neka trava, ki raste po mlakužah, ob vodah, in iz katere delajo tudi pastirske plašče, BlKr.; hodi v šaš! geh zum Kuckuk! BlKr.; ostri š., scharfes Riedgras (carex acuta), Tuš. (R.); — das Schilfrohr, ogr.- C.
-
šátər, -tra, m. der Zauber, die Hexerei: na šatre verovati, C.
-
šátor, -óra, m. das Zelt, Guts.- Cig., Mur., V.-Cig., Jan., nk., Dol.; tam so imeli kramarji svoje prodajalne šatore, Jurč.; — prim. tur. čader, Mik. (Et.).
-
šátora, f. der Marktstand, Ljubušnje ( Goriš.)- Štrek. (Let.); — prim. šator.
-
šatórək, -rka, m. dem. šator; das Zeltchen, Cig.
-
šatorìč, -íča, m. dem. šator; das Zeltchen, Cig.
-
šatorína, f. das Marktstandgeld, Levst. (Nauk).
-
šatoríšče, n. das Gezelt, Jan.; das Lager, Mur.
-
šatǫ́riti, -ǫ̑rim, vb. impf. lagern, Mur.
-
šatǫ̑rnica, f. 1) die Kreuzkröte (bufo calamita), Cig., Frey. (F.); — 2) = vož, eine Art Natter, Mur.
-
šatǫ̑rski, adj. Zelt-, Cig., Jan.
-
šátra, f. 1) = šatora, die Markthütte, Jan.; — 2) = otrok, dokler je še nizek ter hodi razkoračen, posebno dokler ima še dolgo suknjico: šatra! kam šatraš? Lašče- Erj. (Torb.).
-
šatrȃj, m. die Saturei (satureia), Cig., Jan., Medv. (Rok.).
86.987 87.087 87.187 87.287 87.387 87.487 87.587 87.687 87.787 87.887
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani