Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
v (86.987-87.086)
-
strmȃł, -li, f. steiler Boden, Podkrnci- Erj. (Torb.).
-
strmȃn, -mnà, adj. = 2. strmen, Levst. (Pril.); Težka je pot in hrib strman, Greg.
-
strmčína, f. = strm svet: das Grabeland (strmečina), Cig.
-
stȓməc, -mca, m. 1) ein steiler Abhang, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov.; — 2) die Steile: obronek cestnega nasipa ima črez 1 1/2 črevelj strmca, die Dammböschungen sind steiler als 1 1/2 füßig, DZ.; — 3) das Stromgefälle, Cig., Jan., Cig. (T.); voda ima malo strmca, Notr.; tu ima Sava neznaten strmec, Erj. (Izb. sp.); uravnane vode bodo imele večji strmec, Levst. (Močv.); prečni s., das Quergefälle, Levst. (Cest.).
-
strmę̑n, f. die Steile, C.; die Stelle im Bache, wo das Wasser reißend fließt, C.; — (tudi: strmę̑n, m., SlGor.).
-
1. strmę̑n, adj. = strm, Jan.
-
2. stŕmən, -mna, adj. = strm, Mur.; strmne gore, Npes.-Vraz.
-
strmenı̑t, adj. steil, Jan. (H.).
-
strmẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) emporragen, Cig., Jan., C.; kvišku s., emporstarren, Cig.; — 2) vor Staunen starr sein, staunen; s. nad čim, etwas anstaunen; — 3) starr blicken; pred sebe s., Glas.; začel je s. tja ob sodnikovem vrtu, Jurč.
-
strmíca, f. ein steiler Abhang, Cig.; spustimo se po strmici v spodnje mesto, Zv.
-
strmı̑čək, -čka, m. der Zeisig, Št.- Cig., C.
-
strmína, f. die Jähe, ein steiler Abhang; — eine schiefe Ebene, Sen. (Fiz.).
-
stȓmkast, adj. etwas steil, Mur.
-
strmnína, f. = strmina, M.
-
strmobiják, m. der Wasserfall, der Katarakt, Cig.; — prim. strmolijak.
-
strmǫ̑ča, f. die Steile, C.
-
strmočína, f. eine steile Gegend, Svet. (Rok.), Hal.- C.
-
strmoglèd, -glę́da, adj. starr blickend, Z.; unfreundlich blickend, Cig., Levst. (Zb. sp.).
-
strmolè, -ę́ta, m. = človek, kateri strmo gleda, Lašče- Erj. (Torb.).
-
strmoliják, m. der Wassersturz (" nach andern strmobijak", Mik.).
-
strmótən, -tna, adj. steil, Z.
-
strmotína, f. die Steile, Dict., C.
-
stȓn, -ı̑, f. coll. die aufgewachsene Halmsaat; v strni se skrije lahko velik mož, LjZv.; črez drn in strn, über Wies' und Feld, Greg.
-
stŕn, adj. zur Halmsaat gehörig: po strnem se ajda seje, Vod. (Izb. sp.); strna in ajdova žetva, C.; koruza, ki se seje po strnem žitu, Erj. (Torb.).
-
strnȃd, m. der Goldammer (emberiza citrinella), Erj. (Ž.); trstni s., der Rohrsperling (e. schoeniclus), Cig.; plotni s., der Zaunammer (e. cirlus), Cig.; vrtni s., der Garten- o. Fettammer (e. hortulana), Cig.; (— strnak, Gor., ogr.- Valj. [Rad]).
-
strnȃda, f. das Ammerweibchen, Cig., Kras- Erj. (Torb.).
-
strnȃdək, -dka, m. dem. strnad, Jan.
-
strnȃdji, adj. Goldammer-, Jan. (H.).
-
strnȃdka, f. = strnada, Mur., Cig., Jan.
-
strnę̑n, adj. = od strni; s. otep, strneno žito, C., LjZv.
-
stȓnič, m. das Geschwisterkind, Cig., Jan., jvzhŠt.; ( nam. strinič, Mik.).
-
strníka, f. der Halm, C.
-
strnílọ, n. die Vereinigung, C.; — die Fügung, Jan.; das Zutreffen: s. božjih razodenj, Ravn.- Valj. (Rad).
-
strnína, f. = strn, Cig., C., Nov.
-
strníščən, -ščna, adj. Stoppelfeld-, auf dem Stoppelfeld wachsend; strnı̑ščna repa, die Stoppelrübe, Cig.
-
strnı̑ščnica, f. 1) was unter das Getreide gesäet wird und auf dem Stoppelfeld wächst: z. B. die Stoppelrübe, Cig.; der Stoppelklee, Cig., C., Savinska dol.; ein solcher Buchweizen, Z.; — = trava nakošena na strnišči, Gor.; — 2) die gemeine Kröte (bufo vulgaris), C., KrGora.
-
strnı̑ščnik, m. das Läusekraut (pedicularis), Z., Medv. (Rok.).
-
1. stŕniti, -nem, vb. pf. 1) zu einem Ganzen verbinden, vereinen, Mur., Cig., Jan., C.; z oblokom s., zusammenwölben, Cig.; predeli se strnejo drug z drugim (werden räumlich miteinander verbunden), DZ.; roke s., die Hände schließen, C.; — s. se, sich vereinigen, sich verbinden: s. se zoper koga, sich gegen jemanden verbünden, Vod. (Izb. sp.); obilo lučic se strne v eno samo luč, LjZv.; strnili sta se drevesi, die zwei Bäume sind aneinander gewachsen, Cig.; — trenotje, ko se strne človeku čas in večnost, Str.; — s. se, zusammenrücken, zusammentreten, Poh.- C.; ministranta se strneta, kadar se na sredi spodnje stopnice pred oltarjem priklonita vkupe, Lašče- Erj. (Torb.); vsi se v eno postat strnite! C.; barke se strnejo (laufen zusammen), Hip. (Orb.); s. se s kom, einem in den Wurf kommen, V.-Cig.; sich zu einer Schar vereinigen, sich rotten, sich scharen, Cig.; Judje so se strnili, Jap. (Sv. p.); — strne se boj, man wird handgemein, Cig., Ravn.; — 2) s. se, übereintreffen, übereinstimmen, Cig.; kako lepo se oboje božje bukve strnejo, natura in evangelij! Ravn.
-
2. stŕniti, -nem, vb. pf. enteilen: strnil je po travniku, Dol.; — ( nam. vzt-?).
-
3. stŕniti, -nem, vb. pf. = razprostreti: s. dežnik, Tolm.; — ( nam. raztrniti?).
-
stŕniti se, -nem se, vb. pf. = strpniti se, gerinnen: mast se strne, Mariborska ok.- C.
-
strnjè, n. coll. 1) = strn, C., Z.; — 2) die Getreidestoppeln, C., Z.
-
strnokòs, -kǫ́sa, m. die Stoppelkleemahd, der Stoppelklee, Dol.; s., v ječmene vsejan, jih je skoraj prerastel, SlN.
-
strnokǫ̑š, f. die Stoppelmahd, die abgemähten Getreidestoppeln: s. domov voziti, jvzhŠt.
-
strobę́ntati, -am, vb. pf. durch das Blasen der Trompete zusammenrufen, Cig.
-
strǫ́biti, -im, vb. pf. = trobeč sklicati, Cig.
-
stroboskōp, m. čudokret, das Stroboskop (= das Thaumatrop), Cig. (T.).
-
stroboskōpski, adj. s. kolut, die stroboskopische Scheibe, Žnid.
-
stróčəc, -čca, m. dem. strok, Valj. (Rad).
-
stročə̀k, -čka, m. dem. strok, eine kleine Schote, Cig., Jan.; — ein kleiner Kukuruzkolben, (strȗčək) kajk.- Valj. (Rad).
-
stróčən, -čna, adj. Schoten-, Hülsen-, Mur.
-
strǫ́čiti se, strǫ̑čim se, vb. impf. Schoten ansetzen: grah se stroči, C., Z.
-
strǫ́čje, n. coll. Schoten; grah, fižol v stročju; v s. iti, sich hülsen, Cig.
-
strǫ́čji, adj. = stročen, s. grah, fižol, C., Št.; (menda nastalo iz: grah, fižol v stročju).
-
strǫ̑čnat, adj. 1) Schoten habend, schotig, Cig., Jan.; — 2) dickhülsig, Cig.
-
stročnatína, f. die Hülsenfrüchte, C.
-
strǫ̑čnica, f. 1) stročnice, Schmetterlingsblütler oder Hülsenfrüchtler (papilionaceae), Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) das Weidenröslein (epilobium montanum), Josch.
-
strōfa, f. kitica, die Strophe, Cig. (T.), nk.
-
strǫ̑g, adj. streng, Cig. (T.), nk.; — rus.
-
stróga, f. nav. pl. stroge, = ikre, Cig., Jan.; pogl. 1. stroka 3).
-
strógast, adj. = ikrast, vzhŠt.; pogl. 2. strokast.
-
strogọ̑st, f. die Strenge, Cig. (T.), nk.; — rus.
-
stroha, f. = streha, vzhŠt.- C.
-
stróhəł, -hla, adj. eig. morsch: strohel človek, ein schwacher, hinfälliger Mensch, Svet. (Rok.).
-
strohlenẹ́ti, -ím, vb. pf. = strohneti, Cig.
-
strohlína, f. das Morschicht, C.
-
strohnẹ̑nje, n. das Vermodern, Trub.- M.
-
strohnẹ́ti, -ím, vb. pf. morsch werden, vermodern, verwesen.
-
stróhniti, -trǫ́hnem, vb. pf. = strohneti, Krelj- Mik., Dict.
-
strohòł, -óla, m. tudi: stróhoł, -óla, 1) die Baumhöhle, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 2) ein leerer Raum überhaupt: toliko strohola je, Kot pri Koboridu- Erj. (Torb.).
-
strǫ̑j, m. 1) die Beize, Mur., Cig., Jan., Met., Mik.; s. z otrobi, die Kleienbeize, Vrt.; bes. die Gerberbeize, Mur., Cig. (T.), Rog.- Valj. (Rad); — 2) die Maschine, Cig., Jan., Cig. (T.), C., nk.; vojni s., die Kriegsmaschine, Nov.; parni s., die Dampfmaschine, Sen. (Fiz.), nk.; — das Gefüge: urni s., das Uhrwerk, Jan., Cig. (T.), DZ.; — ( pren.) der Bau: s. jezika, pesni, Jan., Zora; ( češ.).
-
stroják, m. der Maschinengast, DZ.
-
strojaríca, f. die Gerberin, Cig.
-
strojarı̑ja, f. = strojarstvo.
-
strojáriti, -ȃrim, vb. impf. mit der Gerberei sich beschäftigen: usnje s., Leder bereiten, Jurč.
-
strojárnica, f. das Gerberhaus, die Gerberwerkstätte, Cig., Jan., C.
-
strojárski, adj. Gerber-; strojarska volna, die Beizwolle, Cig.
-
strǫ̑jba, f. das Gerben, die Lederbereitung, Cig., C.; s. na jerh, die Weißgerberei, Vrt.
-
strǫ̑jbar, -rja, m. = strojar, V.-Cig., C., LjZv.
-
strǫ̑jbarski, adj. = strojarski: strojbarska podstrešja, Gerbereien, Levst. (Nauk).
-
strǫ̑jčək, -čka, m. dem. strojec 1); eine kleine Maschine, nk.
-
strǫ̑jəc, -jca, m. 1) dem. stroj, nk.; — 2) strójəc, = strojar, Mur., Cig., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
-
strojedẹ̑łəc, -łca, m. der Maschinist, Jan.
-
strǫ̑jən, -jna, adj. maschinenmäßig, mechanisch, Maschinen-, Jan. (H.).
-
strojénje, n. 1) die Reparaturarbeiten, Jan., Gor.; — 2) das Gerben, die Lederbereitung.
-
strojíłən, -łna, adj. 1) Reparatur-: strojı̑łni stroški, Jan.; — 2) beizend, Beize-, Cig.
-
strojilíšče, n. die Gerbestätte, C.
-
strojı̑łnica, f. das Gerbehaus, Cig.
-
strojı̑łnik, m. der Gerbebaum, Cig.
-
strojílọ, n. 1) das Beizmittel, Cig., Jan., C.; — der Gerbestoff, DZ., C.; — 2) der Mechanismus, Jan.
-
strojína, f. die Gerberbeize; bes. die Gerberlohe, C.
-
strójiti, strǫ́jim, vb. impf. 1) zurechtmachen, herstellen, C.; inwendig mit Brettern auszimmern (im Bergbau), Cig.; hiše s., an Häusern Reparaturen vornehmen, Z., Gor.; = narejati, popravljati: "imate kaj strojiti?" povprašujejo Rezijani, hodeč od hiše do hiše in stroječ kotle, ponve i. dr., Soška dol.- Erj. (Torb.); — s. žito, das Getreide reitern, C.; — Vorbereitungen treffen, Jan.; — 2) gerben; kože, usnje s.: s čreslom strojen, lohgar, Cig.; strojen na jerh (irh), weißgar, Cig., Jan.; s. kože s tolščami (sämisch gerben), Vrt.; — beizen ( chem.), Cig., Jan., Cig. (T.); kresilno gobo v lugu s., Lašče- Levst. (Rok.); — 3) zuschlagen, peitschen: kmet je z bičem strojil konjsko kožo, Jurč.
-
strǫ̑jnica, f. 1) die Beizbrühe, Cig., DZ.; — 2) die Maschinenhalle, Nov.
-
strǫ̑jnik, m. 1) = strojar, C.; — 2) das Schustermesser, C.
-
stròk, stróka, m. 1) die Hülse, die Schote, Mur., Cig., Jan., C., Tuš. (R.); fižol dobiva stroke, C.; — 2) der Maiskolben, Gor.- Cig., C., Mik., Št.; — 3) s. česna, česnov s., ein Knoblauchkern, eine Knoblauchzehe, Cig., C., Lašče- Levst. (M.); s. česnika, Štrek.; s. imberja, eine Ingwerzehe, Cig.; s. jabolka = krhelj, C.; — 4) der Halszapfen bei den Schweinen, C.; — 5) die Gattung, der Schlag: lepega stroka je, C.
-
1. stróka, f. 1) die Reihe: s. biserov, eine Reihe Perlen, V.-Cig.; (tudi rus.); — 2) das Hitzbläschen, C. ( Vest.); — 3) die Schweinsfinne, C. ( Vest.).
-
2. strǫ́ka, f. das Fach ( fig.), Cig. (T.), C., nk.; die Branche, DZ.; ( hs.).
-
1. strókast, adj. schotenförmig, hülsenartig, Cig., Jan.
-
2. strókast, adj. finnig: strokasta svinja, vzhŠt.; (strogast, Cig., Jan.).
-
strokàt, -áta, adj. schotig, vielschotig, Cig., Jan.
86.487 86.587 86.687 86.787 86.887 86.987 87.087 87.187 87.287 87.387
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani