Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (85.487-85.586)

  1. spółnost, f. die Sexualität, Cig. (T.).
  2. spọ̑loma, adv. nacheinander, ogr.- C.
  3. społstíti, -ím, vb. pf. verfilzen, Cig., C.; (po češ. splstiti).
  4. spọ̑lu, adv. 1) (prvotna oblika za: spoli, spol', prim. stsl. sь polu, is-polu, halb, zur Hälfte); spolu ("spul") dati pobirati fižol (tako, da ga pobirač le polovico odda, pol pa obdrži za nabiranje), jvzhŠt.; na s. ("spul"), halbpart, Dol.; — 2) ("spuvu" immer, Guts.; [morda nam. spolu, prim. spoloma, nacheinander, C.], "spovo", Kol.; "spuvi" Kor.- C.).
  5. spółza, f. = polza pri vozu, C.
  6. spółzək, -zka, adj. = polzek, Cig., Jan., C., Mik., Kr.; denar ima spolzek rep, Glas.
  7. spółzəł, -zla, adj. = polzek: spolzlo je, es gleitet, Cig., Jan.
  8. społzẹ́ti, -ím, vb. impf. = polzeti, Dict., Cig., Ig (Dol.), Gor.
  9. społzkọ̑st, f. = polzkost, Cig.
  10. spółzniti, -pȏłznem, vb. pf. 1) ausgleiten, Cig.; — spolznilo mi je, ich bin ausgerutscht, Cig.; — entgleiten, Cig., Mik.; — 2) s. se = spolzniti, ausgleiten, Cig., Jan., Štrek.
  11. spomę̑n, m. = spomin: Po kratki ločitvi tolažen spomen! Vod. (Pes.).
  12. spomẹ̑nək, -nka, m. = pomenek, die Besprechung, die Unterredung, Jan., Valj. (Rad); neke spomenke imata, C.; (tudi: spọ̑mẹnək, ogr.- Valj. [Rad]).
  13. spomeníca, f. 1) die Denkschrift, das Memorandum, Jan., Cig. (T.), C., Nov.; — 2) = spominska knjiga, das Erinnerungsbuch, das Denkbuch, Jan. (H.).
  14. spomeník, m. das Denkmal, die Denksäule, Jan., Cig. (T.), C., Levst. (Nauk), nk.
  15. spomę́niti, -nem, vb. pf. 1) erinnern, Jan., C., Mik., Krelj, kajk.- Valj. (Rad); — erwähnen, M., C.; anführen, Cig.; — 2) s. se, sich erinnern, gedenken, Jan., C., Danj. (Posv. p.); Bog se spomene svoje svete zaveze, Krelj; Spomeni se na-me! Npes.-Schein.; s. se s koga, s česa, ogr., kajk.- Valj. (Rad); ("sa spomanot" Rez.- Baud.); — 3) = s. se, sich erinnern, gedenken: spomeni, krščanska duša, na Kristusove besede, Guts.; spomeni name! Npes.-Schein.; — praes. spọ́menem, Npr.- Erj. (Torb.); spomenę̑m, ogr.- Valj. (Rad); — prim. stsl. vьspomęnąti, pomęnąti in pomênąti.
  16. spomẹ́niti se, -im se, vb. pf. = pomeniti se, sich besprechen, Z.; spomenjen biti s kom, mit jemandem im Einverständnis sein, Cig.
  17. spomẹ́njati se, -am se, vb. impf. ad spomeniti se; = pomenkovati se, ein Gespräch oder Gespräche führen, Z., vzhŠt.
  18. spomenjénje, n. die Erinnerung: bridko s. (-menenje) Guts. (Res.).
  19. spomı̑n, m. 1) ein Zeichen als Mahnung, Vorbedeutung u. dgl.; spomin se glasi, kadar ima kdo umreti: ali tolče kje, ali zvoni, ali pride bela podoba, pa spet zgine itd., Zora; — 2) das Erinnerungsvermögen, das Gedächtnis; dober s. imeti; slabega spomina biti, ein schwaches Gedächtnis haben; iz spomina vedeti, auswendig wissen, Cig.; — 3) die Erinnerung, das Andenken; za s. komu kaj dati; v s. slavne zmage, zum Andenken an den glorreichen Sieg; v dobrem spominu koga ohraniti; — das Gedächtnis der Verstorbenen im kirchlichen Gebet, jvzhŠt.; — das Todtenamt am Sterbetag, vzhŠt.- C.; — die Erforschung des Gewissens, Rez.- C.
  20. spomínati, -am, vb. impf. ad spomeniti; 1) erwähnen, Raič (Slov.); nje sveto ime gostokrat spominajo, kajk.- Valj. (Rad); s. in častito obhajati, Jsvkr.; s. od koga, von jemandem Erwähnung thun, ogr.- Let.; — 2) s. se, = spominjati se, sich erinnern, C., Vrt., ogr., kajk.- Valj. (Rad); — 3) s. se, = pominati se, ein Gespräch führen, C., vzhŠt.
  21. spomı̑nčica, f., Jan., pogl. spominščica 1) in 2).
  22. spomı̑nək, -nka, m. 1) dem. spomin; die Erinnerung, das Andenken, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) das Erinnerungszeichen ( z. B. ein Bildchen), Ig (Dol.); — = spomenik, das Denkmal, das Monument, Mur., Cig., Jan., nk.; (bolje: spominík, iz: spominnik, Škrab. [Cv.]).
  23. spominják, m. das Erinnerungsbuch (Album), Jan.
  24. spomínjati, -am, vb. impf. ad spomniti; 1) erinnern; — vorbedeuten, Cig.; — in Erinnerung bringen, erwähnen, Cig., Vrt.; s. kaj, tudi: s. česa, Cig.; — 2) s. se, sich erinnern, gedenken, sich besinnen; s. se koga, česa; tudi: s. se na koga, na kaj; — 3) s. na koga, an jemanden denken; Dekle kitice nareja, Pa na ljubčeka spominja, Npes.- M.
  25. spomı̑nski, adj. Erinnerungs-, Gedenk-, Cig., Jan.; spominski denar, die Denkmünze, Cig.; spominski zapiski, Memoiren, Jan.; spominska plošča, die Denktafel, SlN.
  26. spomı̑nščak, m. eine Art Brot, das für das Fest der hl. drei Könige gebacken wird, Poh.- C.
  27. spomı̑nščica, f. 1) die Denkmünze, Jan. (H.); — 2) das Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cv.
  28. spomı̑nščina, f. das Andenken, Mur., Ravn.- Valj. (Rad); — das Denkmal, Mur., Cig.
  29. spomı̑nščnik, m. = spominščak, Poh.- C.
  30. spomísliti, -mı̑slim, vb. pf. = pomisliti; gedenken, an etwas denken: s. kaj, na kaj, Boh., Dalm.; spomislite, kako je on vam pravil, Trub.; na grehe moje mladosti ne spomisli! Trub.
  31. spomíšljati, -am, vb. impf. ad spomisliti, Krelj.
  32. spomlȃd, f. der Frühling; na spọ̑mlad, in der Frühlingszeit, Cv.; drevo se spomlad ( nam. v spomlad, im Frühlinge) razraste, Krelj; — prim. vzpomlad, pomlad.
  33. spomladánjče, -eta, n. ein im Frühjahr geworfenes Schwein, Ravn. (Abc.).
  34. spomladánjəc, -nca, m. der Frischling, Mur., Cig.
  35. spomladánji, adj. = pomladanji, Frühlings-: s. čas, Z.
  36. spomlȃdən, -dna, adj. = spomladnji, Frühlings-; spomladna rastlina, Cig.
  37. spomlȃdi, adv. im Frühlinge.
  38. spomladíšče, n. der Frühlingspunkt, C., Sen. (Fiz.).
  39. spomládnji, adj. Frühlings-, Mik.; spomladnje znamenje, Cig.; tudi: spọ̑mladnji: spomladnje ("spum-") rožice, Dict.
  40. spọ̑mniti, -nim, vb. pf. 1) erinnern; s. koga česa (an etwas); spomni me te reči! Cig.; nav. spomniti koga na kaj; — s. se, sich erinnern; s. se koga (česa), na koga (kaj); zdaj sem se spomnil, jetzt ist es mir eingefallen; spomni se me, kadar se ti bo dobro godilo! — 2) vb. impf. gedenken, Meg.; spomnite! seid eingedenk! Dict., Jsvkr.; s. na koga (kaj), Trub.; spomnite na moje besede! Krelj; ne spomni na pregreho moje mladosti! Kast.; Bog spomni na Noeta, Ravn.; Na-te bom spomnil, Dokler bom živ, Npes.-K.; — tudi: s. se, Kr.- Levst. (Zb. sp.), Mik. (V. Gr. IV. 313.); — prim. spomeniti.
  41. spomóči, -mǫ́rem, vb. pf. s. si, sich helfen, Z.; (s. se, zu Vermögen kommen, Cig.); ( nam. vzp-?).
  42. spòn, spóna, m. die Wiede, Ip.- Mik.
  43. spǫ̑na, f. 1) die Fessel, Cig., Jan., C.; — nav. pl. spone, die Fesseln: v spone dejati konja, človeka, Cig.; dati noge v spone, Dalm.; tujo ovco deno pastirji v spone, ako zajde v njih pašo, Vrsno- Erj. (Torb.); — spona je veriga, ki spenja ročici pri obloženem vozu, Gor.; tudi veriga, s katero se žrd poveže, kajk.- Valj. (Rad); — der Zaunring, Cig.; — der Spannstrick, Cig.; — 2) das Band bei den Zimmerleuten, V.-Cig.; — die Klammer, die Klampe, Jan. (H.); — das Thürband, Jan.; — die Clausur an Büchern, Cig.; — 3) die Zwinge, die Schraubenzwinge der Tischler, V.-Cig.; — 4) der Bindevocal ( gramm.), Jan., Cig. (T.); — spọ̑na, Cv.
  44. sponakúpiti, -im, vb. pf. nach und nach in Menge einkaufen, C.
  45. sponȃšati, -am, vb. impf. ad sponesti; 1) vorwerfen, vorhalten, Meg.; s. komu kaj, Cig., Jan., C., nk.; — 2) s. koga, jemanden spöttisch nachahmen, nachäffen, C.; s. kaj: ptice sponašajo človeške besede, Hip. (Orb.); — ( nam. vzp-?).
  46. sponȃšati se, -am se, vb. impf. ad sponesti se; 1) = ponašati se, sich aufführen, Jsvkr.; — 2) = izponašati se, gut fortkommen, gedeihen, Cig., Jan., M.
  47. spǫ́nati, -am, vb. impf. fesseln: konja s. na paši, Cig.
  48. spondēj, m. der Spondeus (ein Versfuss: - -), Cig. (T.), nk.
  49. sponésti, -nésem, vb. pf. vorwerfen, rügen, C.; ( nam. vzp-?).
  50. sponésti se, -nésem se, vb. pf. 1) sich aufführen, Jsvkr.; — 2) = izponesti se, gerathen, gelingen, gedeihen, Cig., Jan., C., M., Nov., ZgD.
  51. spǫ̑nica, f. dem. spona, M.
  52. spǫ̑nka, f. die Heftel, Cig., C.; die Schnalle, C.
  53. sponósən, -sna, adj. ne bodi Vam sponosno! verzeihen Sie! Cig.; — prim. sponesti.
  54. sponǫ̑sica, f. der Vorwurf, C., vzhŠt.
  55. sponósiti, -nǫ́sim, vb. pf. vorwerfen: s. komu kaj, Cig.; sramuj se prijatelju sponositi, ino kadar njemu kaj daš, — mu ne sponašaj! Dalm.; ne bodi mu sponošeno! Z.; — prim. sponesti.
  56. sponǫ̑šnja, f. das Vorwerfen, Cig.; der Vorwurf, C.
  57. spopàd, -páda, m. der gegenseitige Angriff, der Zusammenstoß, Cig., C.; — der Kampf, Gor.- DSv.
  58. spopádati se, -pȃdam se, vb. impf. ad spopasti se; 1) einander angreifen, Jan.; — 2) = sprijemati se, zusammenkleben, C., M.; prsti se od grozdja spopadajo, Z.
  59. spopȃdək, -dka, m. der gegenseitige Angriff, der Zusammenstoß, Jan., Nov.
  60. spopásti se, -pádem se, vb. pf. 1) handgemein werden, feindlich aneinander gerathen; — za dedščino s. se, Z.; — 2) aneinander kleben bleiben, Cig.
  61. spópati, -am, vb. pf. zusammenpappen, zusammenkleben; — prim. popati.
  62. spoprijẹ̑mati se, -am se, vb. impf. ad spoprijeti se, Z.
  63. spopriję́ti se, -prímem se, vb. pf. handgemein werden, nk.
  64. spòr, spóra, m. der Streit, der Conflict, die Collision, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — prim. spreti se in rus. sporъ.
  65. spòr, spǫ́ra, adj. ausgiebig: žito je sporo (scheffelt gut), Dol.- Cig.; — sättigend, Z.; nahrhaft, UčT.
  66. sporazȗm, m. die Verständigung, das Einverständnis, Cig. (T.), nk.
  67. sporazȗmək, -mka, m. das Einverständnis, C., nk.
  68. sporazumẹ́ti se, -ẹ̑jem (-ẹ̑m) se, vb. pf. sich verständigen, nk.; upam, da se sporazumejemo, Cv.
  69. sporazúmiti se, -im se, vb. pf. = sporazumeti se, nk.
  70. sporéči se, -réčem se, vb. pf. in einen Wortwechsel gerathen, sich zerzanken, übereinander kommen; malo smo se sporekli, Z.; tovariši se do dobrega sporeko med seboj, Cv.
  71. sporèd, -rę́da, m. die Anordnung, die Ordnung, Mur.; die Reihenfolge, das Programm, nk.
  72. sporèd, I. adv. gegenüber, Jan.; — II. praep. c. gen. neben: s. moje njive, Z.
  73. sporę̑daj, adv. = sporedoma: tri maše s. slišati, Jsvkr.
  74. sporę̑dba, f. die Coordination ( phil.), Cig. (T.).
  75. sporę̑dbən, -bəna, adj. coordiniert, Cig. (T.).
  76. sporę́dən, -dna, adj. 1) ordnungsmäßig, Trub., Dalm.; — 2) coordiniert, Cig. (T.).
  77. sporę́dnost, f. die Coordination, Cig. (T.).
  78. sporę̑doma, adv. nacheinander, C., Skal.- Let.
  79. sporẹ́kati se, -rẹ̑kam se, vb. impf. ad sporeči se; zanken, Cig., C.
  80. 1. spǫ́rən, -rna, adj. 1) ausgiebig: letos je seno sporno = tečno je, dasi ga je malo, Povir (Kras)- Erj. (Torb.); — 2) sparsam, C.; spärlich, Jan.; sporno, mäßig, Habd.
  81. 2. spórən, -rna, adj. 1) Streit-, Cig. (T.); spǫ̑rni spisi, Streitschriften, Cig. (T.); sporne stranke, streitende Parteien, DZkr.; — streitig, Jan., nk.; — 2) rebellisch, Cig.; — heftig, C.; — 3) widerwärtig, abscheulich, Mur.- Cig., Jan.; najspornejši hudiči, sporno pogrjena, smrdljiva telesa, Guts. (Res.); govoril je z vsakim, tudi najspornejšim, Glas.; — sporə̀n, Rož.- Kres; ( prim. soprn).
  82. sporíš, m. das Eisenkraut (verbena officinalis), Cig., Tuš. (B.), Škrilje pod Čavnom- Erj. (Torb.), Ščav.
  83. spǫ̑rnik, m. der Streitende, C.
  84. 1. spǫ́rnost, f. die Sparsamkeit, C.
  85. 2. spórnost, f. die Abscheulichkeit, Mur., Cig.; tudi spornọ̑st: prikazujejo se mu grehi z veliko grozo in spornostjo ("spornustjo"), Guts. (Res.).
  86. sposadíti, -ím, vb. pf. die Sitze nebeneinander anweisen: s. goste, M.
  87. sposẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. sich der Reihe nach zusammensetzen, Raič (Slov.).
  88. sposǫ́bən, -bna, adj. fähig, tauglich, Mur., Jan., C., nk.; s. za orožje, wehrhaft, Jan. (H.); s. za oliko, culturfähig, Cig. (T.); s. biti za kaj, sich zu etwas eignen, Jan.; — rus.
  89. sposobíłən, -łna, adj. Befähigungs-: sposobı̑łna preizkušnja, DZ.
  90. sposǫ́biti, -ǫ̑bim, vb. impf. fähig machen, qualificieren, Cig.
  91. sposobnják, m. ein fähiger, tüchtiger Mann, C., SlN.
  92. sposǫ́bnost, f. die Fähigkeit, die Eignung, Jan., Cig. (T.), nk.; — prim. sposoben.
  93. spoštèn, -éna, adj. = pošten, C., Z.
  94. spotákniti se, -nem se, vb. pf. = spotekniti se.
  95. spǫ́tati, -am, vb. pf. fesseln, C.; prim. pota.
  96. spotəkníti se, -táknem se, vb. pf. im Gehen mit dem Fuße anstoßen, stolpern; spoteknil se je in je padel; s. se ob kaj; tudi: s. se nad čim (na čem), über etwas stolpern, Cig.; — spoteknilo se mu je, er stolperte, Cig.; — ( pren.) einen Fehler begehen, Cig.
  97. spǫ́tən, -tna, adj. kar je s pota, abwegsam, Cig.
  98. spotìk, -tíka, m. = spotika, Cig., Kos.
  99. spotı̑ka, f. das Anstoßen: govoril je glasno, brez spotike, Str.; — der Anstoß, der Anstand, der Haken, Cig. (T.); brez spotike, ohne anzustoßen, ohne Anstoß, C.; — das Ärgernis, der Scandal, Cig., Jan., C.
  100. spotíkati se, -tı̑kam, -čem se, vb. impf. ad spotekniti se; stolpern; — jezik se mu spotika, er stockt in der Rede, Cig.; — Anstoß nehmen: s. se nad čim; spotika se nad menoj, ich bin ihm zum Ärgernis, Cig.

   84.987 85.087 85.187 85.287 85.387 85.487 85.587 85.687 85.787 85.887  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA