v (83.287-83.386)

83287. skǫ̑ljka, f. die Muschel, Erj. (Ž.), nk.; — po drugih slov. jez.
83288. skółke, f. pl. die Bahre: na skolkah ležati, Cig.; na skolke dejati, Jurč.; (skolki, m. pl., Jan.).
83289. skółza, f., C., pogl. solza; (skuza, Mik.).
83290. skółzək, -zka, adj. = sklizek, schlüpfrig, Habd.- Mik.
83291. skomárati, -am, vb. pf. sich auf die Beine helfen, sich aufrichten, Jan., C.; Savel je počasi na noge skomaral, Ravn.; ( nam. vzk-).
83292. skomati, -am, vb. impf. 1) leidenschaftlich verlangen, schmachten, Z.; — 2) sehr in Sorgen sein, bekümmert sein, C.
83293. skomẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) stumpf sein: zobje skomijo, Guts.; — 2) sich sehnen, Z.; — 3) sehr in Sorgen sein, bekümmert sein, Jarn.
83294. skomígniti, -mı̑gnem, vb. pf. die Achseln zucken, Bes., Nov., Dol.
83295. skomína, f. 1) die Stumpfheit der Zähne nach dem Genusse einer herben o. sauren Sache; to skomino dela; skomino imeti; skomina mi je, Cig.; skomina mu je, kdor trdo grozdje jẹ́, Ravn.; od nezrelih jabolk skomino dobiti, vzhŠt.; kadar vidiš vzpomladi prvič mlado praprot, utrgaj jo, potlej trikrat pregrizni in reci: Mlada mladina, Ne bod' mi skomina! Vse leto ne bodeš imel skomine, D. Zemon ( Notr.)- Erj. (Torb.); — 2) die Lüsternheit: skomino delati, lüstern machen, reizen, Cig.; skomino imeti, ein Verlangen nach etwas haben, ZgD.; = skomine imeti, lüstern sein, Cig.; ima skomine po belem kruhu, es wässert ihm der Mund nach weißem Brot, Mik.; nas nima več skomina, wir haben kein Verlangen mehr, Vod. (Nov.); — 3) psovka suhemu, slabotnemu človeku, Gor.
83296. skomínast, adj. 1) stumpf ( v. den Zähnen nach dem Genuss herber o. sauber Sachen): skominasti zobje, Cig., Mik.; kateri človek viniko jẹ́, tega zobje bodo skominasti, Dalm.; — 2) die Zähne stumpf machend, herb, Cig., C.; skominasto sadje, Cig.
83297. skomínati, -am, vb. impf. 1) skomina me, die Zähne stehen mir auf, Cig.; — ich habe ein starkes Verlangen, C.; skomina me po čem ali kom, DSv., Kr.; — 2) skomina se mi = imam skomino, Dol., Gor.; — ich bin lüstern, Dol.
83298. skomíniti, -ı̑nim, vb. impf. 1) = skominati: skomini me, Z.; — 2) s. se = skominati se, Mur., Jan.
83299. skomı̑zg, m. das Achselzucken, Jan.
83300. skomízgati, -am, vb. impf. ad skomizgniti; s. z ramami, die Achseln zucken, C., Let., Več.
83301. skomízgniti, -mı̑zgnem, vb. pf. einmal die Achseln zucken, C.
83302. skomljȃnje, n. 1) = skomina 1), Jarn.; — 2) das Sorgen, die Besorgnis, der Kummer, Jarn., Cig.
83303. skomljáti, -am, vb. impf. 1) wimmern, Notr.- Cig., Jan.; in Sorgen sein, sich grämen, Jarn., Cig.; s. za koga, C.; — ta-le moj palec na nogi, ki iz črevlja gleda, je časih skomljal in tožil, Jurč.; — 2) lüstern sein: s. za čim, nach etwas lüstern sein, Svet. (Rok.); po blagu s., Trub.
83304. skomnẹ̑ləc, -łca, m. ein lüsterner Mensch, C., Z.
83305. skomnẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) trauern, wehklagen, C.; bližnji in daljnji skomnijo, ker so preljubega Z. na oder dejali, Slom.; — 2) lüstern sein, sich sehnen, Cig., C.; s. za čim, nach etwas gieren, sich sehnen, ogr.- C.
83306. skomodráti, -ȃm, vb. impf. winseln (von Kindern), C.
83307. skomúcati, -ȗcam, vb. impf. 1) beim Sprechen undeutliche Laute von sich geben, C.; — 2) die Achseln zucken, Jan.
83308. skomȗckati, -am, vb. impf. = skomucati 1), C.; — Laute von sich geben wie die Ferklein, (skum-) Mur.; — miauen (skomujckati), Zora.
83309. skomȗk, m. ein Nachtgespenst, C.
83310. skomúkati, -kam, -čem, vb. impf. 1) schluchzen, Št.- Cig., C.; — 2) munkeln, Z.; od nje so začeli skomukati, da je samodruga, Dol.- Mik.
83311. skomúkniti, -ȗknem, vb. pf. einen Laut von sich geben, mucksen, Mik.
83312. skónca, adv. = s konca, am Ende, Z.; beim Eingange ( z. B. der Stadt), Cig.; — endlich, zum Beschlusse, Cig.; — prim. konec.
83313. skončȃnje, n. 1) die Vollendung, Mur.; — 2) der Beschluss, C.
83314. skončár, -rja, m. = skonec vasi stanujoč vaščan, Gor.
83315. skončȃtək, -tka, m. der Beschluss, C., SlN.
83316. skončáti, -ȃm, vb. pf. beendigen, fertig machen, Cig.; s. delo, Levst. ( LjZv.); vsega ne bom mogel s., jvzhŠt.; — = opraviti, ausrichten: nič nismo skončali, jvzhŠt.; bestimmen, festsetzen, C.; beschließen, Z.
83317. skónčən, -čna, adj. am Ende befindlich: skončna hiša, das Eckhaus, Cig.; — prim. skonec.
83318. skǫ̑nčki, adv. 1) nach dem Ende zu, Mur.; — 2) aufrecht = po koncu, C.; ( nam. vzk-).
83319. skončníca, f. 1) das Endbrett ( z. B. an einer Kiste), Cig.; — skončnik, Levst. (Beč.), Polj.; s. pri zglavju, das Kopfbrett (am Bette), Cig.; — 2) skǫ̑nčnica = vrbova piščalka, Polj.
83320. skončník, m. das Endbrett, Cig.; deščica, ki vzadi panj zakriva, Dol.
83321. skónəc, adv. 1) am Ende, gegen Ende, Mur., C.; s. njive, C.; s. steze, Npes.-Vraz; s. leta, am Jahresschluss, Z.; — s. 24ih ur je umrl (nach 24 Stunden), Goriš.- Levst. (Rok.); — 2) = po koncu, aufrecht, C.; — ( nam. vzkonec).
83322. skonı̑čje, n. eine Art Strauchholz, C.
83323. skoníka, f. eine Art Strauchbäumchen, C.
83324. skonjáti, -ȃm, vb. pf. = prevariti; übervortheilen (iz it. ingannare, betrügen), Goriška ok., Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.).
83325. 1. skòp, skópa, m. der Geier, C.; — prim. 4. skopec.
83326. 2. skòp, skópa, m. der Verschnitt: žrebec je od skopa poginil, Z.
83327. skǫ̑p, skǫ́pa, adj. geizig; skop človek; sreča je besedi skopa, Jurč.; — karg; skopa mera; knapp; skopo jim je hodilo, Krelj; ob svojih skopih močeh, mit seinen beschränkten Mitteln, Levst. (Pril.).
83328. skǫ̑pa, f. zakrivljena sekira, s katero se kopanja dolbe, Hal.
83329. skopáč, m. eine zweizackige Haue zum Abladen des Düngers vom Düngerwagen, jvzhŠt.
83330. skopár, -rja, m. der Knauser, Cig.
83331. skopáriti, -ȃrim, vb. impf. knausern, geizen, knicken.
83332. skópati, -kǫ́pljem, -páti, -pȃm, vb. pf. 1) aufgraben, Jan., C.; s. zemljo, die Erde aufreißen, Cig.; — 2) auf die Beine bringen: bolnika s., C.; s. se, sich emporarbeiten, Cig.; — ( nam. vzk-).
83333. skopčáti, -am, vb. pf. koppeln, Cig., Jan.; paaren: ptiči so se skopčali, Z.
83334. 1. skópəc, -pca, m. 1) geschnittener Schafbock, der Schöps, Cig., Jan., C., DZ., Kras- M., Gor.; — 2) der Castrat, der Eunuch, Cig., Met., Mik.
83335. 3. skópəc, -pca, m. eine eiserne Falle, das Schlageisen, Cig., Jan., C., Štrek., Gor., ogr.- Valj. (Rad).
83336. 4. skópəc, -pca, m. = skobec, Guts., Jarn., Frey. (F.); — povodni s., der Flussfischadler (pandion haliaetos), Frey. (F.).
83337. skopíca, f. das Verschneidemesser, Cig.
83338. skopı̑cema, adv. gehäuft: zdajci je bil čoln skopicema poln, Jurč.; — prim. kopica.
83339. skopíčiti, -ı̑čim, vb. pf. aufhäufen, Z.
83340. skopı̑n, m. der Knauser, Cig., Jan.
83341. skopíniti, -ı̑nim, vb. impf. knausern, Cig.
83342. skopı̑tar, -rja, m. = rezar, der Castrierer, der Gelzer, Cig., Kras- M.
83343. skopíti, -ím, vb. pf. entmannen, verschneiden, castrieren, Mur., Cig., Jan., (skǫ́piti) Plužna, Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.); skopljen, entmannt, Jap. (Sv. p.); na pol skopljen, halbverschnitten, Cig.
83344. skoplję́nəc, -nca, m. der Castrat, der Eunuch, Mur., Cig., Jan., C.; skopljenci, kateri niso zaroda imeli, Škrinj.; konj s., der Wallach, Levst. (Nauk), DZ.
83345. skopljeník, m. = skopljenec, Cig.
83346. skopljénje, n. die Castrierung, Cig.; — ( pren.) besedno s., die Zustutzung der Wörter, Levst. (Zb. sp.).
83347. skopnẹ́ti, -ím, vb. pf. zerthauen, vergehen (vom Schnee): sneg je skopnel; — ( pren.) od strahu s., vor Schrecken vergehen, Z.
83348. skopníca, f. eine Stelle, wo der Schnee bereits geschmolzen ist, Jarn., Jan., C.
83349. skopọ́ma, adv. kärglich, knapp, Mur., C., Rib.- Mik., Met., Vrt.; s. živimo, Z.; tem ljudem žitek skopoma dajo poljski pridelki, Levst. (Nauk); skǫ̑poma, M.
83350. skoporìt, -ríta, adj. = skop; Privoščila skoporita Komaj bo ti sok neslan, Preš.
83351. skoporı̑təc, -tca, m. = skopec, der Knauser, Dict., Cig., C.
83352. skoporítiti, -ı̑tim, vb. impf. knausern, kargen, C.
83353. skoporı̑tnež, m. = skopec, der Knauser, Cig., M.
83354. skoporı̑tnica, f. die Knauserin, Cig., M.
83355. skoporítost, f. = skopost, C.
83356. skoporòk, -rǫ́ka, adj. knauserig, Zv.
83357. skopóta, f. = skopost, C.
83358. skopŕcati se, -am se, vb. pf. burzeln, stürzen: po stopnicah s. se, C.
83359. skoprnẹ́ti, -ím, vb. pf. vor Verlangen vergehen, verschmachten: od žeje s.; skoprnel bo še, er wird sich noch zu Tode kümmern, Cig.
83360. skopúlja, f. die Geizige, Cig., Jan., nk.
83361. skopȗn, m. = skopuh, Cig.
83362. skopušáriti, -ȃrim, vb. impf. = skop biti, Zv.
83363. skòr, adv. = skoro, skoraj, Mur., Cig., Jan.; — (na skori = skoraj, ogr.- Mik.).
83364. skóra, f. = skorja, Jan.
83365. skorȃčič, m. ein kleiner, aufbrausender Mensch, Zilj.- Jarn. (Rok.); — ein muthwilliger Bube, Z.; — prim. skoračiti se.
83366. skoráčiti se, -ȃčim se, vb. pf. = razkoračiti se, Z., M.
83367. skorȃčnikar, -rja, m. ein säbelbeiniger oder O-beiniger Mensch, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — prim. skoračiti se.
83368. skóraj, adv. 1) bald; da bi le že skoraj prišel! — 2) skòraj, beinahe, fast; skoraj bi ga bil zadel; skoraj tako lep; skoraj da je mraz, fast könnte man sagen, es sei kalt, jvzhŠt.; "skoraj" še ni zajca ulovil, "komaj" ga je pa, Npreg.
83369. skóranji, adj. = skorašnji, Jan.
83370. skórašnji, adj. baldig, Jan., Zora.
83371. skórčək, -čka, m. dem. 1. skorec: iz brezove skorje spleten košek, v katerega jagode nabirajo, Polj.
83372. 1. skórəc, -rca, m. der Erdbeerköcher, Gor.- Cig.
83373. 2. skórəc, -rca, m. = škorec, škvorec, Mur.
83374. skorən, -rna, adj. schnell, eifrig, fleißig, C.; (— hitzig, streng, schlimm, C.; skorni ljudje, hitzige, schlimme Leute, Npes.-Vraz; übermüthig, Fr.- C.; trotzig, boshaft, C.; — skorna zima, strenger Winter, C.; — tudi: skuren, C.).
83375. skorenı̑noma, adv. sammt der Wurzel, radical, Cig.
83376. skórẹšnji, adj. baldig, C.
83377. skóri, adv. = skoraj, Cig.
83378. skórič, m. = 1. skorec, iz lubja ali skorje spletena posodica, v katero smolo, jagode i. dr. bero, Notr., Gor., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
83379. skọ̑riš, m. der Speierling (sorbus domestica), Mik.; — prim. oskoriš, oskoruš.
83380. skǫ́rja, f. die rauhe Rinde, die Kruste; hrastova s.; dati komu skorjo kruha; — vinska s., der Weinstein, Cig.; — sladka s., die Zimmtrinde, Dict., Cig., Kr.; — tudi: skọ̑rja, Dol.
83381. skorjáča, f. 1) = skorja: pastirji iz hojkovih skorjač dede izdelavajo, Raič ( Glas.); — 2) = želva, die Schildkröte, Guts.- Cig., Jan., Frey. (F.).
83382. skǫ́rjast, adj. rauhrindig, krustenartig, krustig, Cig., Jan., Cig. (T.); zmrzli, skorjasti sneg, Jurč.
83383. skorjàt, -áta, adj. = skorjav, Cig., Jan.
83384. skǫ́rjica, f. dem. skorja; das Krüstchen, ein Stückchen rauher Rinde; s. kruha; — sladka s., die Zimmtrinde, Cig.
83385. skǫ́rjičnik, m. der Zimmtbaum, Z.
83386. skorlȗp, m. der Milchrahm, Cig.; — die Kruste, die sich an der Oberfläche der geackerten Dammerde nach einem Regen durch Austrocknen bildet, Cig., Ip.; — der Weinstein, C.; — prim. skrlup, škrlup, skralup, skralub.

   82.787 82.887 82.987 83.087 83.187 83.287 83.387 83.487 83.587 83.687  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani