Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
v (81.687-81.786)
-
samočȃst, f. das Eigenlob: ne samoprid ne samočast, Ravn.
-
samǫ̑čən, -čna, adj. einsam, Jan.
-
samočetŕti, num. selbviert, Levst. (Sl. Spr.); — samočetrto, vierfach: samočetrto povrniti, Trub., Krelj.
-
samočìst, -čísta, adj. lauter, rein, pur, Mur., Cig., Jan., Vrt.; samočisto srebro, unvermengtes Silber, Ravn.; samočista ponižnost ga je, er ist lauter Demuth, Ravn.; samočista devica Marija, Mur.
-
samočȗtje, n. das Selbstgefühl, Cig., Jan., Cig. (T.).
-
samodẹ́jən, -jna, adj. selbstthätig, DZ.; samodejna zaklopnica, DZ.
-
samodẹ́jnost, f. die Selbstthätigkeit, Cig. (T.).
-
samodẹ́łən, -łna, adj. 1) spontan, Cig. (T.); — 2) zuhause verfertigt: v samodelne cape obleči koga, LjZv.; trdo in debelo je samodelno sukno, LjZv.
-
samodẹ́łnost, f. die Spontaneität, Cig. (T.).
-
samodẹ̑łski, adj. künstlich erzeugt: samodelsko vino, der Kunstwein, samodelska slatina, künstliches Mineralwasser, Levst. (Nauk).
-
samodesę́ti, num. selbstzehnt, Levst. (Sl. Spr.); — samodeseto, zehnfach: Bog naj vam namesti samodeseto! Rib.- M.; samodeseto se mu vračuje, Lašče- Levst. (Rok.).
-
samodrȗg, num. selbander, Cig., Jan.; samodrug sem, Rib.- C.; sam ali samodrug, Kast. (Rož.), Jsvkr.; — samodruga je, sie ist schwanger, Mik., BlKr.- Levst. (Rok.); — doppelt, Boh.; samodrugo povračati, Krelj.
-
samodrúžən, -žna, adj. samodružna, schwanger, C.
-
samodȓžəc, -žca, m. der Alleinherrscher, der Autokrat, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — rus.
-
samodŕžən, -žna, adj. autokratisch, Jan., nk.
-
samodsę́bən, -bna, adj. = samoodseben, Jan., C.
-
samoedín, adj. alleinig, einzig, Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.); samoedini sin, Pohl. (Km.).
-
samoelēktričən, -čna, adj. idioelektrisch, Cig. (T.).
-
samogìb, -gíba, m. der Automat, Cig. (T.), Nov.- C.
-
samogibálọ, n. = samogib, Cig.
-
samogíbən, -bna, adj. automatisch, Cig. (T.).
-
samogíbnost, f. die Selbstbewegung, Cig. (T.).
-
samoglàs, -glása, m. der Selbstlaut, Jan., Raič (Slov.); pogl. samoglasnik.
-
samoglásən, -sna, adj. selbstlautend, vocalisch, Cig., Jan., nk.
-
samoglȃsnica, f. der Selbstlaut als Buchstabe, Cig., Jan., Slom.- C.
-
samoglȃsnik, m. der Selbstlaut, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
-
samoglȃsniški, adj. Vocal-, nk.; samoglasniško podaljšanje, Cv.
-
samoglásnost, f. die Selbstlautigkeit, Cig.
-
samoglę́dən, -dna, adj. autoptisch, Cig.
-
samogǫ̑dba, f. das Solo (in der Musik), Cig.
-
samogółtən, -tna, adj. = požrešen, gefräßig, Mur., Cig., Jan., Kr.; samogoltno življenje, ein schlemmerisches Leben, Jap.- C.; — habgierig, eigennützig, selbstsüchtig, Mur., Cig., Jan., Gor.; — s. časti, ehrsüchtig, Meg., Mik.
-
samogȏłtnež, m. der Gefräßige, Kr.; — der Selbstsüchtige, der Habgierige, Cig., Jan., Nov.- C., BlKr.
-
samogȏłtnica, f. die Gefräßige, Mur., Kr.; — die Schwelgerin, Cig.; — die Selbstsüchtige, Mur.
-
samogȏłtnik, m. der Gefräßige, Mur., Kr.; — der Eigennützige, Mur.; filistri in samogoltniki, Jurč.
-
samogółtnost, f. = požrešnost, die Gefräßigkeit, Mur., Cig., Jan., Slom.- C., Kr.; — die Habsucht, die Selbstsucht, Dict., Mur., Cig., Jan.
-
samohlę́pən, -pna, adj. selbstsüchtig, C.
-
samohlę́pnost, f. die Selbstsucht, C.
-
samohǫ́ja, f. gazi si s samohojo delati, sich mit den eigenen Tritten (im Schnee) Bahn machen, Jurč.
-
samohǫ̑t, f. die Willkür, Cig. (T.); — stsl.
-
samohǫ́tən, -tna, adj. freiwillig, ogr.- C.; — selbstwillig, spontan, Cig. (T.); samohotno, mit seinem Willen, DZ.; — willkürlich, Cig. (T.); samohotna pazljivost, die willkürliche Aufmerksamkeit, Cig. (T.).
-
samohǫ̑tje, n. die Spontaneität, Cig. (T.); — die Willkür, Cig. (T.).
-
samohràn, -hrána, adj. sich selbst ernährend, Jan.; sirota samohrana = verlassene Waise, Vrt., Levst. (Nauk); — hs.
-
samoı̑stina, f. das Axiom, Cig. (T.); — rus.
-
samojáča, f. die Inwohnerin, Mik., Volk.- M.; — eine ledige Weibsperson, C.; — nam. samovnjača (?).
-
samojáčnost, f. die Unvermähltheit, ogr.- C.
-
samoják, m. der Einsame: der von seinem Weibe geschiedene Mann, C.; — der Hagestolz, C.; — der Inwohner, C.; — ein einzelnes Zugthier, das nicht mit einem zweiten gepaart ist, C.; — ein einsam liegender Stein, C.; (tudi: samonjak, C.); nam. samovnjak (?).
-
samojẹ̀d, -jẹ́da, m. 1) = snedež, der Vielfraß, C.; — 2) der Hahnenfuß (ranunculus), Mur.- Cig., Mik., vzhŠt.- C.; tudi: das Gauchheil (anagallis), vzhŠt.- C.
-
samojẹ́ja, f. der Hahnenfuß (ranunculus), Mur., C., Medv. (Rok.).
-
samokòł, -kǫ́la, m. = samokolnica, Z., Mik.
-
samokǫ́łən, -łna, adj. einräderig, Jan., Nov.
-
samokǫ́lica, f. = samokolnica, Ip.- Erj. (Torb.).
-
samokǫ̑łnica, f. der einräderige Schiebkarren, Mur., Cig., Jan., Ravn.- C., Bolc- Erj. (Torb.), BlKr., nk.
-
samokrès, -krę́sa, m. die Pistole, Guts., Cig., Jan., nk.; der Revolver, Jan.; — hs.
-
samokrę́sən, -sna, adj. Pistolen-, Jan., nk.
-
samokrę̑snica, f. das Percussionsgewehr, Cig., Jan.
-
samokùp, -kúpa, m. der Alleinkauf, Cig. (T.).
-
samolástən, -stna, adj. selbstständig, Cig. (T.); samolastna načela, Nov.; samolastna misel, die Eigenansicht, Cig.; — eigenmächtig, Cig., Zora; — prim. samovlasten.
-
samolastník, m. der Alleineigenthümer, Cig.
-
samolẹ̑zga, f. die Rainweide (ligustrum vulgare), Nov.- C., Medv. (Rok.), Notr.- Burg. (Rok.); — prim. zimolez.
-
samoljùb, -ljúba, m. = samoljuben človek, Cig.
-
samoljùb, -ljúba, adj. = samoljuben, Cig., Jan.
-
samoljȗbəc, -bca, m. = samoljuben človek, Jan., M.
-
samoljúbən, -bna, adj. eigenliebig, Cig., Jan., nk.
-
samoljȗbje, n. die Eigenliebe, Cig., Jan., Cig. (T.), M., nk.
-
samoljúbnost, f. die Eigenliebe, Cig., C., nk.
-
samomàm, -máma, m. die Selbsttäuschung, Cig. (T.).
-
samomášča, f. = samomaščina, Z.
-
samomáščina, f. prvi mošt, ki se nacedi sam ob sebi, ne da bi grozdje teščeno (prešano) bilo, Rihenberk- Erj. (Torb.); der Beermost, der Vorschuss, Cig., Jan.
-
samomǫ́dər, -dra, adj. klügelnd, naseweise, Dalm.
-
samomòr, -mǫ́ra, m. 1) = samomorec, Mur., Cig., Jan.; — 2) der Selbstmord, Jan., nk.
-
samomǫ̑rəc, -rca, m. der Selbstmörder, Jan., nk.
-
samomǫ́rən, -rna, adj. selbstmörderisch, Cig., Jan.; samomorno sovraštvo, SlN.
-
samomǫ̑rka, f. die Selbstmörderin, Cig., Jan.
-
samomǫ̑rski, adj. selbstmörderisch, Mur., Cig., Jan.
-
samonasę́bən, -bna, adj. an und für sich, absolut, Jan.; beziehlos, Cig. (T.); samonasebna resnica, das Axiom, Cig., Jan.
-
samonẹ̀t, -nẹ́ta, m. der Selbstzünder, Cig., Jan.
-
samoníca, f. die Preiselbeere (vaccinium vitis idaea), Cig., Medv. (Rok.); — ( nam. smolnica? C.).
-
samoníčən, -čna, adj. wildwachsend ( bot.), Cig. (T.).
-
samonı̑čje, n. coll. Preiselbeeren, M.; — prim. samonica.
-
samonìk, -níka, m. eine wildwachsende Pflanze, Cig. (T.); — hs.
-
samonòg, -nǫ́ga, adj. einfüßig, Mur.
-
samooblȃst, f. die Alleingewalt, Cig., Jan.
-
samooblástən, -stna, adj. freiherrschend, souverän, Cig., Jan.
-
samooblȃstje, n. die Eigenmacht, die Souveränität, V.-Cig., Jan.
-
samooblȃstnica, f. die Selbstherrscherin, die souveräne Herrscherin, Cig.
-
samooblȃstnik, m. der Freiherrscher, der Souverän, Cig.
-
samoobsę́bən, -bna, adj. absolut, Cel. (Ar.); — natürlich: samoobsebna smrt, Cig.
-
samoobsę́bnost, f. die Natürlichkeit, Cig.
-
samoodsę́bən, -bna, adj. freiwillig, spontan, Nov., Slom.- C.; — von selbst eintretend: samoodsebna smrt, der natürliche Tod, Jan.
-
samoohrȃna, f. die Selbsterhaltung, Cig. (T.).
-
samoòk, -ǫ́ka, m. majhen košar: das Einauge (cyclops serrulatus), Erj. (Torb.).
-
samoòk, -ǫ́ka, adj. einäugig, Cig., Levst. (Zb. sp.).
-
samoǫ̑ljnica, f. der Selbstöler (eine mechanische Vorrichtung), DZ.
-
samooplǫ̑dba, f. die Selbstbefruchtung, Cig. (T.).
-
samoǫ́smi, num. selbacht, Trub.- Mik.; Bog je Noaha samoosmega ohranil, Dalm.
-
samopádən, -dna, adj. samopadna ključavnica, das Fallschloss, Jan.
-
samopàh, -páha, m. 1) die Blasebalgwelle, Mik.; — 2) eine Art Gerste, die gerne aus den Hülsen fällt, C., Z., Ist.- Nov.; (samopeh, Cig.).
-
samopálən, -lna, adj. selbstentzündend, Selbstentzündungs-, DZ.; samopalni topovi, t. j. topovi, ki se sami izprožujejo, SlN.
-
samopàš, adv. ( eig. allein abseits weidend); für sich allein, C.; s. hoditi, nach eigenem Gelüste herumgehen, Z.; s. živeti, nach seinen Gelüsten leben, Skal.- Let.; s. pustiti otroka, das Kind sich selbst überlassen, Svet. (Rok.); — zügellos, Cig.; — eigensinnig, Mik.
-
samopàš, -páša, adj. 1) "samopaša je žival, katera se hoče zmerom strani od črede sama pasti; tudi prešeren otrok se imenuje samopaš", Levst. (Zb. sp., Tolmač); zügellos, Lašče- Levst. (Zb. sp.); — 2) = sebičen: Otrok le nase misli, samopaš, Str.
81.187 81.287 81.387 81.487 81.587 81.687 81.787 81.887 81.987 82.087
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani