Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (7.701-7.800)

  1. gostokŕvən, -vna, adj. dickblütig, Cig.
  2. gostolẹ́vati, -am, vb. impf. zu zwitschern, zu schlagen pflegen, Jan., C.; Po nebu ptice letajo, Preljubo gostolevajo, Npes.-K.; lastovica veselo gostoleva v sinjem zraku, Zv.
  3. gostolẹ̑vək, -vka, m. der Triller, Jan.
  4. gostosẹ̑vci, m. pl. die Plejaden, die Gluckhenne, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Ravn., Blc.-C., Gor.- Mik., Dol., BlKr.; — ( "wohl die dicht Hingestreuten", Mik. [Et.]; toda prim. gostoževci).
  5. gostosẹ̑včiči, m. pl. = gostosevci, Pohl., C.
  6. gostosẹ̑včki, m. pl. gostosevci, M.
  7. gostovȃnjčin, m. = gostovanjščak, C.
  8. gostovȃnje, n. 1) die Gasterei, der Schmaus; Njemu oče nje napravi Imenitno gostovanje, Preš.; — der Hochzeitsschmaus, die Hochzeit, (gostúvanje) vzhŠt.- Mur., ogr.- M., Danj.- Valj. (Rad); — 2) das Inwohnersein, die Inwohnerschaft, C.; das zur Miethe Wohnen, Cig., Jan.; zastonj g. imeti, zinsfrei wohnen, Cig.
  9. gostovȃnjəc, -njca, m. = gostovanjščak, C.
  10. gostovȃnjski, adj. hochzeitlich, M.
  11. gostovȃnjščak, m. der Hochzeitsgast, der Hochzeiter, Mur., Cig., Danj.- Mik., vzhŠt.
  12. gostováti, -ȗjem, vb. impf. 1) intr. a) zugaste sein, C.; g. na zemlji, durch das Erdenleben pilgern, C.; b) als Inwohner in einem fremden Hause wohnen, zur Miethe wohnen, Mur., Cig., C., M., Polj.; zastonj g., zinsfrei wohnen, Cig.; — 2) trans. g. koga, bewirten, Mur., Cig., Jan., C.; Kristusa gostujo, Trub.; g. se, schmausen, Cig., Jan., C.; pos. bei einem Hochzeitsschmaus sein, C.
  13. gostovȃvəc, -vca, m. 1) der Tischgenosse, Jap.- C.; — der Schmausbruder, der Prasser, Guts.- Cig., Jan.; — 2) der Inwohner, ces. ukaz l. 1770- Kres IV. 262.; — die Miethspartei, Jan.; — 3) der Bewirter, der Gastgeber, Cig., Valj. (Rad).
  14. gostǫ́vən, -vna, adj. gastfrei, Mur.; pogl. gostljiv.
  15. gostovína, f. = gosti, Cig., Jan., C.; bil sem na gostovini, C.
  16. gostǫ́vski, adj. Gast-: gostovsko pravo, das Gastrecht, Let.
  17. gostǫ́vščina, f. die Gasterei: po gostovščinah hoditi, Gor.
  18. gostožę̑vci, m. pl. die Plejaden, Valj. (Rad), Ravn., Čb. ( Vod.)- Valj. (Rad).
  19. gostožę̑vke, f. pl. = gostoževci, Jan.
  20. goščȃva, f. 1) das Dickicht, dichtes Gestrüppe, dichter Wald; V odljudni goščavi sam zase živi, Preš.; — 2) gosta tekočina: der Bodensatz einer Flüssigkeit, Dict., Mur., Cig.; oljna goščava, der Oelsatz, DZ.; — goščava ali drožje, Krelj; — bule s črno goščavo, Schwarzgeschwülste, Strp.
  21. goščávanje, n. = goščevanje, ogr.- C.
  22. goščȃvje, n. das Dickicht, ZgD., jvzhŠt.
  23. goščȃvka, f. die Gartenrose (rosa centifolia), Mur., Cig., Jan., Tuš. (R.), Vod. (Pes.).
  24. goščevȃnje, n. Gastereien, ogr.- C.; ("goščuvȃnje"), kajk.- Valj. (Rad).
  25. gǫ́tav, adj. = gotast, Z.; gotave noge, offene Füße, Vrtov.- Cig.
  26. gotòv, -ǫ́va, adj. 1) fertig: suknja je gotova; — slive so gotove (reif), C.; (po nem.) gotov sem, ich bin fertig; — bereit: g. k odhodu, reisefertig, Cig., Jan.; g. umreti, C.; g. na smrt, ogr.- C.; — 2) bar: g. denar, bares Geld; — 3) sicher, bestimmt, fix: toliko ima gotovega, gotove plače, nekaj si pa še lahko prisluži; — gotovi čas, die bestimmte Zeit; — ausgemacht, unzweifelhaft, sicher; to je gotovo; gotova resnica; gotova laž; za gotovo vedeti, bestimmt wissen; za gotovo obljubiti, bestimmt versprechen; dolga bolezen, gotova smrt; toliko je gotovo, so viel steht fest; na gotovo postaviti dogodek, den Thatbestand constatieren, DZ.; gotovo pridi! komm gewiss! gotovo si me hotel prekaniti, gewiss wolltest du mich überlisten.
  27. gotǫ̑vəc, -vca, m. 1) bares Geld: samo gotovca ima toliko, BlKr.; — 2) = porok, der Gutsteher, C.
  28. gotǫ́vən, -vna, adj. = gotov, Jan. (H.).
  29. gotovílọ, n. = gotovina, C.
  30. gotovína, f. 1) bares Geld; v gotovini plačati, bar bezahlen; — 2) der Vorrath an verfertigten Gegenständen, Fr.- C.; — 3) das Mehl, Kast., BlKr.; (gotǫ́vina, BlKr.).
  31. gotovı̑nski, adj. Bar-: gotovinski troški, Levst. (Pril.); gotovinsko izplačilo, DZ.
  32. gotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. impf. 1) zurichten, Cig.; — 2) sicherstellen, Jan.
  33. gotǫ̑vka, f. die Barschaft, der Barvorrath, ogr.- C.
  34. gotǫ́vnost, f. = gotovost, Mur., ogr.- C., nk.
  35. gotǫ́vost, f. 1) die Bereitschaft, Cig., Jan.; — die Bereitwilligkeit: g. na službo, die Dienstfertigkeit, C.; — 2) die Gewissheit, die Bestimmtheit, Cig., Jan., nk.
  36. gotǫ́vščina, f. = gotovina, ogr.- M.
  37. govę̑d, f. coll. das Rindvieh; vsa goved, Npes.- Cig.; kadar se tuja goved žene skozi selišče, naj domača bode zaprta, Levst. (Nauk).
  38. govę̑dar, -rja, m. der Rinderhirt, der Rinderknecht, Mur., Cig., Jan.; tudi: govedár, Valj. (Rad); — der Rindviehzüchter, Cig.
  39. govę̑darica, f. die Rindermagd, Valj. (Rad).
  40. govedarı̑ja, f. die Rindviehzucht, Mur., Cig.
  41. govedarína, f. der Rinderhirtenlohn, Mur.
  42. govę̑darski, adj. Rindviehhirten-, Mur., Cig.
  43. govę̑darstvọ, n. die Rindviehzucht, Mur., Cig. (T.).
  44. govę́dast, adj. zabit, ochsendumm, Cig.
  45. govę́de, -eta, n. ein Stück junges Rindvieh, C., Valj. (Rad).
  46. govę́dən, -dna, adj. = govedast, Gor.; ungeschickt, Z.
  47. govę̑dina, f. 1) das Rindfleisch; — 2) = goved, Cig., Jan., M.; drobnica in g., Ravn.
  48. govę́dji, adj. = goveji, Štrek.
  49. govę́dnost, f. die Ochsenhaftigkeit, Cig.
  50. govę́dọ, n. 1) das Rind (ein Stück Rindvieh); troje goved, drei Stück Rindvieh, C.; pl. goveda, das Rindvieh; goveda za pleme, za rejo, das Zuchtrind, Cig.; — tudi psovka: ti si pravo govedo! Savinska dol.
  51. govedorẹ̑ja, f. die Rindviehzucht, Nov.
  52. govę́dski, adj. = goveji, Mur.; (goveski, Dict.).
  53. govę́jak, m. der Rindviehmist, Cig., C.
  54. govę́ji, adj. vom Rind, Rind-; goveje meso, goveja živina.
  55. govę́jski, adj. = goveji, C., jvzhŠt.
  56. govę́jščak, m. der Rindviehmist, ogr.- C.
  57. gǫ́vənce, n. dem. govno, Pjk. (Črt.).
  58. govę́ski, adj. = govedski, Dict.
  59. gǫ́vna, f. 1) = govno, Rib.- Mik.; — 2) pl. govne, ovčji pašnik, Sp. Idrija- Erj. (Torb.).
  60. govnáč, m. der Rosskäfer (geotrupes stercorarius), Erj. (Ž.), Kras- Erj. (Torb.).
  61. govnȃčka, f. die Raubmöve (lestris), Cig., Frey. (F.).
  62. govnár, -rja, m. = govnač, C., Z.
  63. gǫ̑vnat, adj. dreckig, voll Unrath, Cig.
  64. govnjáč, m. = govnač, Cig., Jan., Valj. (Rad), vzhŠt.
  65. govnják, m. der Mistkarren, Cig.
  66. govnjáti, -ȃm, vb. impf. unverständlich reden, ( nam. gognjati), Št.; jeclja in govnja, sam ne ve kaj, SlN.
  67. 1. gǫ́vnọ, n. 1) der Darmkoth, Meg., Mur., Cig., Jan., C., Trub., Dalm., ogr.- Mik., Dol., BlKr.; — 2) vražje g., der Teufelsdreck (asa foetida), Tuš. (B.).
  68. 2. gǫ́vnọ, n. prostor pri opekarnici, kjer se suši opeka, Bilje pri Gorici- Erj. (Torb.); — nam. gumno.
  69. govnobȓbəc, -bca, m. = govnač, Jan., Erj. (Ž.).
  70. góvọ, n., nam. govedo, Kras.
  71. gọ̑vor, m. die Rede, das Gespräch; g. nastaviti o čem, etwas zur Sprache bringen, M.; g. se plete na vse kite, das Gespräch spinnt sich nach allen Seiten, Jan.; — die Rede, der Vortrag; g. imeti, eine Rede halten; naučen g., memorierte Rede, govor z mesta, eine Rede aus dem Stegreif, Cig. (T.); nagrobni govor, die Grabrede, Jan., nk.; = pogrebni g., Cig.
  72. govoráč, m. der Redselige, Vrt.
  73. govorčı̑n, m. der Sprecher, Dict.; der Sprecher bei Hochzeiten, Z., C.; — der Advocat, Dict., Cig.
  74. govórəc, -rca, m. der Sprecher, der Redner, Mur., Jan.; dober g., Gor.; najboljši g., Levst. (Zb. sp.).
  75. gọ̑vorən, -rna, adj. 1) zur Sprache, Rede gehörig, Jan.; govorni razpol, der Redetheil, Jan.; govorni organ, Zora; — 2) govǫ́rən, beredsam, Cig.
  76. govorẹ́vati, -am, vb. impf. zu sprechen pflegen, Dol.
  77. govoríca, f. 1) das Gerede, das Gerücht; g. je, es geht das Gerücht; g. se je raznesla po vsem mestu, das Gerücht durchlief die ganze Stadt, Cig.; po deželi je šla govorica, LjZv.; — 2) die Rede: Marsikdaj se govorica ti zmeša, Preš.; — das Gespräch, die Unterhaltung, Cig., Jan.; ne poide mu tako naglo g., Jurč.; — 3) die Sprechweise: die Mundart, C.; domača g., heimatliche Klänge, C.
  78. govoríčenje, n. das Schwatzen, das Gefasel.
  79. govoríčiti, -ı̑čim, vb. impf. faseln, schwatzen, Jan., C., Gor.- Levst. (M.), BlKr.
  80. govorı̑čje, n. die Phrase(n) ( zaničlj.): poulično govoričje, Vrt.
  81. govoríłən, -łna, adj. zum Sprechen gehörig: govorı̑łni organ, das Sprachorgan, Zora.
  82. govorı̑łnica, f. 1) der Sprechsaal, Cig., Jan.; — 2) die Rednerbühne, Cig., Jan.
  83. govorílọ, n. 1) das Sprachwerkzeug, das Sprachorgan, Cig., Jan., Cig. (T.); koliko moč ima podnebje na govorila! Navr. (Kop. sp.); — 2) die Art zu sprechen: on je tacega govorila, Z.; — der Vortrag, Cig.; — die Mundart, der Dialect, Cig., C.; — 3) das Reden, die Reden: govorilo je zdravilo, Npreg.- Jan. (Slovn.); — der Redestoff: govorila izmanka, der Redestoff geht aus, Svet. (Rok.).
  84. govoríšče, n. die Rednerbühne, M.; božje govorišče pak je v sredi templa naredil, Jap. (Sv. p.).
  85. govorı̑telj, m. = govornik, Mur., kajk.- Valj. (Rad).
  86. govoríti, -ím, vb. impf. reden, sprechen; govóri, sprich! tako se ne govori, das ist gegen den Sprachgebrauch, Cig. (T.); težko g., eine schwere Zunge haben; gladko g., geläufig sprechen; razločno g., eine deutliche Aussprache haben; g. kakor bi rezal, mit geläufiger Zunge sprechen, Cig.; govori se, da ..., man spricht davon, es verlautet, dass ...; tebi je lahko g., du hast gut reden, Cig.; sam sebi g., sam v sebi g., bei sich selbst sprechen, Krelj; vmes g., dazwischen reden; kdo bode danes govoril? wer wird heute den Vortrag halten? g., kakor bi rožice sadil, schön sprechen, C.; g., kakor bi med lizal, voll freundlicher Worte sein, Cig.; g., kakor bi otrobe vezal, ohne Zusammenhang reden, Cig.; g., da ni ne na konja ne na osla, ungereimtes Zeug sprechen, Cig.; g., kar slina na jezik prinese, reden, wie es in den Mund kommt, Cig.; resnico g., die Wahrheit reden; na vsa usta, brez ovinkov g., offen, von der Leber weg reden, Cig.; komu po godu g., nach dem Munde reden, Cig.; brez bahanja govoreč, ohne Ruhm zu melden, Cig.; prav govoreč, eigentlich, Meg.; g. o čem, von, über etwas sprechen; o tem se ne govori, davon ist nicht die Rede; zoper koga (kaj), proti komu, čemu g., gegen (wider) jemanden, etwas sprechen; črez koga g., übel von jemandem sprechen, Cig., Met.; za koga g., für jemanden Fürsprache einlegen; govori naprej in nazaj, spricht pro und contra, Koborid- Erj. (Torb.); — lauten: kakor govori zakon, Levst. (Nauk); — govórit', Kr.
  87. govorjénje, n. das Reden, das Sprechen; tako govorjenje, solch Gerede; prazno g., leeres Geschwätz; — die Redeweise, Cig.; g. z znamenji, die Zeichensprache, Cig., Jan.; g. s telesnim gibom (kretom), die Geberdensprache, Cig. (T.); — das Gerede: po vsej gori je bilo g. od tega ( nam. o tem), Ravn.
  88. govȏrkati, -am, vb. impf. dem. govoriti (v otročjem govoru), Valj. (Rad).
  89. govorljìv, -íva, adj. redselig, gesprächig, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik., Zora.
  90. govorljı̑vəc, -vca, m. redseliger Mensch, kajk.- Valj. (Rad).
  91. govorljívost, f. die Gesprächigkeit, Mur., Cig.
  92. govǫ́rnica, f. 1) die Rednerin, Cig., Jan.; — 2) = die Rednerbühne, V.-Cig.; pošiljal je enakomisleče na govornico, Zv.; — 3) = govorilnica 1), C.; tudi: govorníca.
  93. govǫ́rnik, m. der Redner; — der Wortführer, Cig., Jan.; (govorník, Levst. [Nauk]).
  94. govǫ́rniški, adj. rednerisch, Cig. (T.), nk.; tudi: govornı̑ški.
  95. govǫ́rništvọ, n. die Redekunst, die Rhetorik, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; tudi: govornı̑štvọ.
  96. govǫ́rnost, f., V.-Cig., Jan., pogl. govorstvo.
  97. gọ̑vorski, adj. 1) die Rede betreffend: govorska cvetka, die Rednerblume; — 2) V.-Cig., pogl. govorniški.
  98. gọ̑vorstvọ, n. die Redekunst, V.-Cig., Jan., Cig. (T.).
  99. govorúlja, f. die Sprechmaschine, h. t.- Cig. (T.).
  100. govorȗn, m. der Maulmacher, der Phrasenmacher, Cig., Let.; der Großsprecher, Cig.

   7.201 7.301 7.401 7.501 7.601 7.701 7.801 7.901 8.001 8.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA