Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (601-700)

  1. vẹjȃtəv, -tve, f. das Worfeln (des Getreides), C.
  2. vẹ̑jati, -jam, -jem, vb. impf. 1) v. žito, das Getreide worfeln, auswinden; — 2) wehen, Jarn., Levst. (Sl. Spr.); pridi jug in vejaj skozi moj vrt! Dalm.; veja ino piha na vseh straneh, Trub.; veter veje s snegom, burja je vejala s snegom, Dol.
  3. vẹ̑javəc, -vca, m. der Getreideworfler.
  4. vẹ̑javica, f. das Schneegestöber, C.
  5. vẹ̑jčica, f. dem. vejka; das Ästchen.
  6. vẹ̑je, n. coll. 1) die Äste, das Gezweige, Trub., Krelj, Dalm., Dol., Gor.; — 2) ( das Laub, ob spodnji Dravi- C.).
  7. vẹjevína, f. coll. das Astwerk, das Gezweige, Cig., C.
  8. vẹjevı̑t, adj. ästig, astreich, Jan.
  9. vẹję̑vje, n. coll. das Astwerk, das Gezweige.
  10. 1. vẹ̑jica, f. dem. 1. veja; 1) das Ästchen, das Zweiglein; — 2) der Beistrich, Cig., Jan., nk.
  11. 2. vẹ̑jica, f. dem. 2. veja; nav. pl. vejice, die Augenwimpern, Mur., Cig., Mik., Ravn. (Abc.), Vrt.
  12. 1. vẹ̑jičast, adj. zweigicht, astförmig, Cig., C., Žnid.
  13. 2. vẹ̑jičast, adj. wimperartig, Cig.
  14. vẹ̑jičica, f. dem. 1. vejica; das Zweiglein.
  15. vẹ̑jičje, n. coll. kleines Gezweige, Mur.
  16. vẹ̑jička, f. dem. 1. vejica; ein kleines Zweiglein, Mur.
  17. vẹ̑jina, f. ein Ast als Wirtshauszeichen, Svet. (Rok.).
  18. vẹ̑jka, f. dem. 1. veja; das Zweiglein, ogr.- C., Mik.
  19. vẹ̑jnat, adj. zweigig, voll Äste.
  20. vẹ̑jnatən, -tna, adj. = vejnat: vejnatni grah, eine besondere Art Fisolen o. Erbsen, C.
  21. vẹ̑jnatnik, m. = vejnatni grah, fižol, C.
  22. vẹ̑jnica, f. = velnica, M., C., Dol.
  23. 1. vẹ̑jnik, m. 1) das am Ende gekrümmte Astmesser, Mur., Cig., C., Dol., Poh.; — 2) = zveženj vej s še zelenim perjem, katero je posušeno ovcam in kozam v pičo po zimi; — der Laubbuschen, in den Weingärten zur Düngung verwendet, Mur.; — vejniki, das Faschinenwerk, BlKr.- Cig.; — der Palmbusch, Črni Vrh ( Notr.); — 3) vẹjník, der Laubfrosch (hyla arborea), Frey. (F.).
  24. 2. vẹ̑jnik, m. = velnica, C., Dol.
  25. vẹ̑jnikar, -rja, m. hrast, od katerega vej delajo vejnike, Gor.
  26. vẹ̑jnjak, m. = 1. vejnik 1) in 2), Lašče- Levst. (Rok.).
  27. 1. vę̑k, m. das Geschrei, lautes Weinen, der Jammer, Mur., Cig., M., C., Polj.; velik vek bo po vsem Egiptu, Ravn.; vek zagnati, zu schreien anfangen, M.; veliko veka, malo teka = viel Geschrei, wenig Wolle, Z.
  28. 2. vẹ̑k, m. 1) die Kraft, Meg., Dict., V.-Cig., Jan., C.; on bo ljudem moč ino vek dal, Trub.; ti si moj vek! Dalm.; k veku pripraviti, erquicken, Dict.; človek na stare dni ali bolnik nima veka, BlKr.; sol vek izgubi, Trub.; iz hlebca bo ves vek prešel, Dol.- Mik.; — 2) das Lebensalter, Mik., Erj. (Som.); — 3) das Zeitalter, Mur., Cig., Jan., nk.; Zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride, Preš.; — stari, srednji, novi v., das Alterthum, das Mittelalter, die Neuzeit, Jan., nk.; — das Jahrhundert, Mur., Cig., Jan., nk.; — na veke, na vse veke, in alle Ewigkeit; od veka, von Ewigkeit her, Cig.; iz veka v vek, C.; na vek in veke, immerdar, = na vek veka, C.
  29. vẹ́ka, f. 1) der Deckel, Jan., Mik.; — der Ofendeckel, Mur., Jan., C., Vest.; — 2) die Fallthüre, Jan., Mik.; — 3) die Fassbodendaube, C., jvzhŠt.; — 4) der Mantelkragen, C.; — 5) das Augenlid, Mik.
  30. vekáč, m. der Schreier.
  31. vekálọ, n. der Schreier, der Schreihals, Cig.
  32. vę́kanje, n. lautes Weinen, das Schreien; tudi: vekȃnje.
  33. vę́kati, -kam, -čem, vb. impf. laut weinen, jammern, schreien; Vsi tarnajo, zdihavajo, Solzice toč'jo, vekajo, Npes.-K.; silno so jokali in vekali, Jap. (Sv. p.); Tam dekle že vse večejo, Npes.-Schein.
  34. vekàv, -áva, adj. 1) schreierisch, weinerlich, Cig.; vekavo dete, Cig.; — 2) schreiend, grell: vekava barva, Podkrnci- Erj. (Torb.).
  35. vę́kavəc, -vca, m. der Weiner, Cig., M.
  36. vę́kavka, f. die Weinerin, Cig.
  37. vę̑kavt, m. der Weiner, Mik.
  38. veketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. quäken, wimmern: zajec vekeče, C.
  39. vẹkivẹ̑čən, -čna, adj. = vekovečen, Mur., ogr.- M.; vekivečna voza (vuza), lebenslängliche Haft, kajk.- SlN.
  40. vẹkivẹ̑čnost, f. die Ewigkeit, ogr.- M.
  41. vẹkivẹ̑koma, adv. in Ewigkeit, ogr.- M.
  42. vę̑klja, f. = vekulja, Jarn.
  43. vẹ́kọ, n. 1) = baba, der Druckdeckel bei der Presse, C.; — 2) das Augenlid, C., LjZv.; ( stsl.); — prim. veka 1).
  44. vẹkolẹ́tən, -tna, adj. Jahrhunderte lang während: Močvirje vekoletno je pregnano, Preš.
  45. vẹ̑koma, adv. = vekomaj, Dalm., Kast., Jap.
  46. vẹ̑komaj, adv. ewig; na v., in Ewigkeit; od v. do v.
  47. vẹkopìs, -písa, m. die Lebensbeschreibung, LjZv.
  48. vẹkováti, -ȗjem, vb. impf. das Leben zubringen, Levst. (Zb. sp.).
  49. vẹkovẹ̑čən, -čna, adj. ewig, Mur., Cig., nk.
  50. vẹkovẹčína, f. die Ewigkeit, C.; vẹkovẹ̑čina, kajk.- Valj. (Rad).
  51. vẹkovẹ̑čnost, f. die Ewigkeit, Cig.
  52. vẹkovı̑t, adj. ewig, Cig., C., nk.
  53. vẹkovítiti, -ı̑tim, vb. impf. verewigen, Bes.
  54. vẹkovı̑tost, f. die Ewigkeit, Cig.
  55. vekšáłən, -łna, adj. Vergrößerungs-, vergrößernd, Jan.
  56. vę̑kšati, -am, vb. impf. = večati, vergrößern.
  57. vekšȃva, f. die Vergrößerung, Jan. (H.).
  58. vekšȃvka, f. das Vergrößerungswort, Jan.
  59. vę̑kši, adj. compar. = veči; — po vekšem, oberflächlich, C.; — najvekše, höchstens, C.
  60. vekšína, f. = večina, C.; — z vekšino (zvekšino) = z večine, größtentheils, meistens, Jan., C.
  61. vekúlja, f. die Weinerin, Jan., Mik., Kr.- Valj. (Rad).
  62. vēl, m. der Schleier, Glas., LjZv.; — prim. it. velo.
  63. 1. vèł, vę́la, adj. welk; vele rože, velo listje; — velo telo, Jap.; velo lice, nk.; — verwaschen, nicht markig, Cig. (T.); — schwach, C.; — faul, C.
  64. 2. vę̑l(i), vę̑la, adj. = velik: veli hrast, vela hiša, Tolm.- Glas., Bohinj ( Gor.).
  65. velakı̑n, m. = pelikan, Frey. (F.).
  66. velblòd, -blǫ́da, m. das Kameel, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.; — po drugih slov. jezikih.
  67. velblǫ̑dar, -rja, m. der Kameeltreiber, Cig., Jan.
  68. velblodíca, f. die Kameelstute, Cig., Jan.
  69. velblǫ̑dji, adj. Kameel-, Mur., Cig., Jan.
  70. velblǫ́dov, adj. = velblodji, Cig.
  71. velblodovína, f. 1) die Kameelshaut, Cig.; — 2) tkanina iz velblodove dlake, Vrt.
  72. 1. vèle, adv., pogl. velje, valje, BlKr.
  73. 2. vele-, praef. ( adv.) sehr, hoch-, Groß-: velekrasen, velečastit, velemož, nk.; — po drugih slov. jezikih.
  74. veleblagorǫ́dən, -dna, adj. hochwohlgeboren (v naslovih), nk.
  75. veleblagorǫ̑dje, n. Vaše Veleblagorodje! Euer Hochwohlgeboren! nk.
  76. veleblagorǫ́dnost, f. = veleblagorodje, Jan. (H.).
  77. velečastı̑t, adj. hochgeehrt, nk.; — prim. češ. velečestný.
  78. veledróbən, -bna, adj. sehr klein, winzig, Erj. (Min.).
  79. veledúšən, -šna, adj. hochherzig, großmüthig, Jan. (H.).
  80. veledȗšje, n. = veledušnost, Jan. (H.).
  81. veledúšnost, f. die Hochherzigkeit, die Großmuth, Jan. (H.).
  82. velegọ̑rje, n. das Hochgebirge, Erj. (Min.).
  83. veleizdȃja, f. der Hochverrath, nk.
  84. veleizdajȃvəc, -vca, m. = veleizdajnik, nk.
  85. veleizdȃjnik, m. der Hochverräther, nk.
  86. veleizdȃjstvọ, n. der Hochverrath, nk.
  87. velekljùn, -kljúna, m. velekljuni, die Großschnäbler (magnirostres), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  88. velekrásən, -sna, adj. sehr schön, prächtig, Cig. (T.), nk.
  89. velẹ́łən, -łna, adj. velẹ̑łni naklon, die Befehlsart, der Imperativ, Levst. (Sl. Spr.).
  90. velelẹ̑p, -lẹ́pa, adj. prächtig, Jan. (H.).
  91. velẹ̑łnik, m. die Befehlsart, der Imperativ, Cig., Jan.
  92. velemǫ̑č, f. die Großmacht, Cig. (T.), nk.
  93. velenják, m. za Duhovo prihranjena paša; kdor na Duhovo prvi na pašo prižene, sme na velenjaku pasti, Ščav.
  94. velẹ̑nje, n. der Befehl, Mur.; božje v., Danj. (Posv. p.).
  95. veleoblȃst, f. die Großmacht, nk.
  96. veleplǫ́čast, adj. großblätterig, Erj. (Min.).
  97. veleposẹ̑stnik, m. der Großgrundbesitzer, nk.
  98. veleràd, -ráda, adj. sehr gern, Bes.
  99. velerı̑łəc, -łca, m. der Taubenschwanz o. Seekrautschwärmer (macroglossa stellatarum), Erj. (Ž.).
  100. velę̑sa, f. die Silberwurz (dryas octopetala), C., Medv. (Rok.).

   101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA