Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (501-600)

  1. vẹdìv, -íva, adj. kundig: To znali so davno vedivi možje, Levst. (Zb. sp.).
  2. vèdle, adv. = vadlje, Mik.
  3. vedlẹ́ti, -ím, vb. impf. welken, Jarn., Mur., Jan.
  4. vedlína, f. das Welke, welkes Zeug, C.
  5. vedljȃd, f. coll. welke Dinge, C.
  6. 1. vẹdljìv, -íva, adj. neugierig, vorwitzig, C.
  7. 2. vedljìv, -íva, adj. 1) welk, M., Z.; — 2) träge, faul, Guts., Mur.; v. v Gospodovi službi, Guts. (Res.).
  8. vedljívost, f. die Trägheit, Guts. (Res.).
  9. vę́dlost, f. 1) die Welkheit, Mur., Cig., M.; — 2) die Faulheit, Mur.
  10. vę́dniti, vę̑dnem, vb. impf. = veniti, Jarn., Cig., Jan., M., Podkrnci- Erj. (Torb.), Rož.- Kres.
  11. vę́dnọ, adv. immer, immerfort, fortwährend, (vę́dən, Trub., Dalm., Rec.; "v' ednu", Dict.).
  12. vẹ́dnost, f. 1) die Kenntnis, die Kunde, die Verständigung; v. dobiti, poslati, Svet. (Rok.); — 2) das Wissen, die Kenntnis, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; z vednostjo druge presegati, Ravn.- Valj. (Rad); — die Wissenschaft, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
  13. vẹ́dnostən, -tna, adj. wissenschaftlich, Mur., Cig., Jan., nk.
  14. vẹ́doč, (vẹdǫ́č), adv. ( part. praes. od glag. vedeti), vedoč dati, kund geben, bekannt geben, C., Z., Mik., Danj. (Posv. p.); — prim. vedeč.
  15. vẹdòk, -ǫ́ka, m. der Kenner, C.; der Sachverständige, DZ.
  16. vẹ̑doma, adv. wissentlich.
  17. vẹ̑domašnji, adj. wissentlich, C.
  18. vẹ́doməc, -mca, m. 1) der Vielwisser, Jan., C.; ein erfahrener, gescheiter Mann, C.; — 2) der Wahrsager, C.; — der Wetterprophet, Gor.- M.; — 3) der Zauberer, der Hexenmeister, Mik., C.; — der Hexenkenner, C.; — 4) neko bajeslovno bitje, ki se v razne živali zna izpreminjati, Rib.- M.; vedomci se s treskilniki na razpotju bijejo, hodijo ljudi tlačit itd., Erj. (Torb. = Let. 1883, 335.); — = človek, ki se povampiri, volkodlak, vampir, Ljubljansko barje- Erj. (Torb.), LjZv.; — 5) das Irrlicht, M., LjZv. 1883, 565.
  19. vẹ́domən, -mna, adj. erfahren, gescheit, C.
  20. vẹ́domica, f. = vešča, die Vielwisserin, C.
  21. vẹ́domka, f. die Vielwisserin, ein gescheites Frauenzimmer, C.
  22. vẹdoslǫ̑vje, n. die Wissenschaftslehre, Jan. (H.).
  23. vẹ́dovəc, -vca, m. = vedomec, Dict.- Mik.; — pogl. vedavec.
  24. vẹdovı̑n, m. der Vielwisser, der Zauberer, Dol.- Mik.
  25. vẹdovína, m. 1) der Wahrsager, Habd.- Mik., C., kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Gespenst, C.; — 3) f. die Kunde: vedovino imeti, wissen, benachrichtigt sein, C.
  26. vẹdožéljən, -ljna, adj. wissbegierig, V.-Cig., Jan., nk.
  27. vẹdožéljnost, f. die Wissbegierde, V.-Cig., Jan., nk.
  28. vẹ́dra, f. = vedro, das Schaff, der Eimer, Mur.; okovana vedra, Npes.-Vraz.
  29. vẹ́drce, n. dem. vedro; das Eimerchen; ein kleiner Schöpfeimer, Kr.
  30. vẹ́drčəce, n. dem. vedrce; das Eimerchen, M.
  31. vedrẹ́ti, -ím, vb. impf. heiter werden (vom Himmel), C., Z.
  32. vẹdríca, f. das Wasserschaff, Guts.- Cig., Jan., C., Poh., Kor.; der Schöpfeimer ( z. B. bei Cisternen), Dol.
  33. vedrilíšče, n. mesto, kjer kdo vedri, Fr.- C.; — prim. vedriti 2).
  34. vedrílọ, n. das Erheiterungsmittel, Let.; — die Erheiterung, ZgD.
  35. vedrína, f. die Heitre, Mur., Cig., Jan.; solnce na vedrini vzhaja, die Sonne geht bei heiterem Wetter auf, vzhŠt.- Kres; — na vedrini, unter freiem Himmel, C.
  36. vedríti, -ím, vb. impf. 1) aufheitern, Cig., Jan.; — v. se, sich aufheitern: že se vedri; nebo se vedri; — heiter stimmen, erheitern, Cig., Jan.; one same nam glave vedre, Preš.; — 2) = kje pod streho čakati, da neha dež; — 3) vedri me = mudim se, ko čakam, da bi nehal dež, Mik.
  37. vẹ́drn, adj. Eimer-; vẹ̑drni sodček, das Eimerfässchen.
  38. vę̑drna, f. der Regenbogen, Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  39. 1. vẹ̑drnica, f. das Eimerfass, Cig.
  40. 2. vę̑drnica, f. der Regenbogen, Jan.; (ker mislijo, da mavrica "vedri" ali dela lepo vreme); Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  41. vẹ̑drnik, *** m. prostor ali stalo (klop) v kuhinji, kjer stoje vodni kebli, M., C., Žabče ( Tolm.), Lašče- Erj. (Torb.), BlKr.
  42. 1. vedrnják, m. der Westwind, C., Let.
  43. 2. vẹ̑drnjak, m. = vedrnik, Lašče- Erj. (Torb.).
  44. vẹ́drọ, n. der Eimer (als Gefäß): dokler lehko z vedrom zajemlje, ne vpraša po korcu, Levst. (Beč.); vedra z vodo napolniti, ogr.- Valj. (Rad); — der Eimer (als Maß): avstrijsko vedro = 40 bokalov ali blizu 56 litrov; vedro ima štiri vrče; polovnjak drži pet veder; — primorsko vedro meri 10 bokalov, o trgatvi 11, Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  45. vẹ́droma, adv. eimerweise, Cig.
  46. vedrọ̑st, f. die Heiterkeit.
  47. vedróta, f. regenloses Wetter, M.
  48. vẹ̑g, vẹ́ga, adj. 1) = vegast, C., Z., UčT.; — 2) unähnlich: kako sta si vega! Gornja Savinska dol.
  49. 1. vẹ́ga, f. die Schiefe, die Neigung, Mur., Cig., C., Met., Nov.
  50. 2. vę́ga, f. der Laubfrosch, Št.- Mur., Jan., C.
  51. vẹ́galica, f. das Schwanken: na vegalici biti: unsicher, schwankend sein: vsa stvar je še na vegalici, Erj. (Torb.).
  52. vẹ́ganje, n. das Schwanken, Zv.
  53. vẹ́gast, adj. mit einer unebenen Fläche, gebogen, verbogen; vegasta skleda, eine uneben aufliegende, schwankende Schüssel; — holperig, uneben (o cesti), C., Z.
  54. 1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
  55. 2. vę́gati, -am, vb. impf. quaken (von Laubfröschen), Mur., vzhŠt.- C.
  56. vẹ́gav, adj. 1) = vegast, uneben, Jan.; — 2) unentschlossen, Jan.
  57. vę́gavica, f. = 2. vega, der Laubfrosch, Št.- Mur.
  58. vẹ́gavost, f. 1) die Unebenheit (einer Fläche), Cig., Jan.; — 2) die Unentschlossenheit, Jan.
  59. vegetácija, f. rast, die Vegetation.
  60. vẹ̑gljast, adj. = vegast, C., Savinska dol.
  61. vẹgljàt, -áta, adj. = vegast: v. obroč, C.
  62. vẹgljáti se, -ȃm se, vb. impf. = vegljast biti, C.
  63. vẹ́gljav, adj. = vegast, Št.- Cig., C.
  64. vẹgljína, f. die Unebenheit, der unebene Theil einer Fläche, C.
  65. vẹ́gniti se, vẹ̑gnem se, vb. pf. 1) kippen, C.; — 2) sich werfen, schief werden, Cig., C.
  66. vẹ́grast, adj. = vegast, C., jvzhŠt.
  67. vẹ́grati, -am, vb. impf. 1) v. denar, eine Geldmünze abschlagen, ihren Wert vermindern, C.; — 2) außer Brauch setzen, abstellen: denar, praznik v., zapŠt.- C.
  68. 1. vẹ́ha, f. 1) der Spund, der Spundzapfen; — das Spundloch; — 2) ein Zapfen bei den Maurern, der Döbel, Cig.; — 3) die Schleuse, Z., Notr.
  69. 2. vẹ́ha, f. 1) das wegstehende Krautblatt, das nicht einen Bestandtheil des Krautkopfes bildet; — 2) ein breitkrämpiger Hut: širokokrajna v., Str.; — ein Filter aus Filz, Rib., Notr.; — 3) das Wirtshauszeichen, C.; — 4) der Schmetterling, Celovška ok.; bes. der Nachtschmetterling, Lašče- Levst. (Rok.); — 5) ein unbeständiger Mensch, ein nicht fester Charakter: prava veha je, vsak ga pregovori, Gor.; Zbali so se, vehe, zbali! Levst. (Zb. sp.).
  70. vẹ́hast, adj. 1) mit abstehenden Blättern: vehasto zelje; — 2) schwankend: vehast slamnik, ein Strohhut mit breiter, schwankender Krämpe, Andr.; — 3) schwach, C., Z.; — 4) leer: nejeklen klas je vehast, C.
  71. vẹ́hati, -am, vb. impf. 1) wehen, Jan., C.; veter veha, Trub.; — 2) schwanken, Jan., C.; pijan je bil, da je kar vehal, Dol.
  72. vẹ́hav, adj. = vehast, schwankend, schwach, C.
  73. vẹ́havəc, -vca, m. der Schwankende, der Unentschlossene, Nov.
  74. vẹ́hət, -hta, m. das Büschel: vehet sena, Habd.- Mik., C., Erj. (Torb.); v. goreče slame, LjZv.; véhət, Valj. (Rad); — der Strohwisch, Hal.- C.
  75. 1. vẹ́hica, f. dem. 1. veha; der Spund, Jan.
  76. 2. vẹ̑hica, f. das Augenlid, Št.- Cig.; spodnje vehice, Pjk. (Črt.); — prim. 2. vejica.
  77. vẹ̑hljast, adj. schwankend, Mur.; — schwach, Mur.
  78. vẹhljáti, -ȃm, vb. impf. 1) wehen, C.; — 2) schwanken, Mur., Jan.; — vor Schwäche wanken, C., Št.; ptič gre in vehlja, C.
  79. vẹ́hljav, adj. 1) schwankend, Mur., Jan.; — schwach, Guts.- Cig., Mur., C., Št.; — 2) leer, C.; [ prim. vehast 4)]; — 3) wankelmüthig, Jan.
  80. vẹ́hljavəc, -vca, m. ein schwacher Mensch, C.
  81. vę́hniti, vę̑hnem, vb. impf. 1) verwelken, Jarn., Mur., Jan., C., ogr.- Mik., BlKr.- DSv.; ("vejhnem" ogr.- Valj.); — 2) schwach werden, C.
  82. vẹ́hovje, n. coll. Krautblätter: kapusovo vehovje, Kres.
  83. vẹ́htəlj, -tlja, m. das Büschel ( v. Stroh, Haaren), C.; — der Krautschössling, M.
  84. vẹ́htən, -tna, adj. 1) biegsam, C.; — 2) flink, hurtig, C.
  85. vę́htər, -tra, m. neka priprava, v kateri sir suše, kajk.- Valj. (Rad); — prim. vehtra.
  86. vẹ́htiti, -im, vb. impf. 1) krümmen, C.; — 2) drehen, v. se, sich drehen, Z.; — schwingen, C.; — schnellen, Z.
  87. vę̑htra, f. 1) die Schilfmatte, Pohl., Mur., Jan.; ličnata v., C.; — 2) die Wanne, Pohl., Mur., Št.- Cig.; die Butte, Jan.; Pehtrababa v rokah drži ali zlato ročko ali vehtro, Trst. ( Glas.); — prim. vehter.
  88. vẹhúlja, f. 1) = vehuta 1), ein loser Kohlkopf, Notr.- Z., C.; — 2) ein schwaches, wankendes Weib, Z.
  89. vẹhȗra, f. = vehast klobuk, ein schlechter Hut mit breiter, schwankender Krämpe, Glas.
  90. vẹhúta, f. 1) kapusova rastlina, ki se neče v glavo stisniti in utrditi, Vrsno- Erj. (Torb.); — 2) ein schwacher Baum, Mensch u. dgl., C.
  91. 1. vẹ̑ja, f. 1) der Ast, der Zweig; v veje iti, Zweige treiben, Rib.- C.; — 2) die Seitenlinie der Anverwandten, Z.; v veji četrtega člena smo že, zato se lehko ženimo, C.; — 3) ( das Blatt [svrž = Ast], coll. das Laub, ob spodnji Dravi- C., Valj. [Rad]).
  92. 2. vẹ̑ja, f. das Augenlid, Erj. (Som.); toliko ni miren, kar veja k veji udari, Valj. (Rad); — die Wimper, Cig., Jan., C.; njega očes veje človeške otroke pobirajo, Trub. (Psal.); — koren: vid-, Mik. (Et.).
  93. vẹjáč, m. 1) der Getreideworfler, C., Škrinj.; — 2) = vejača, V. ( Rib.)- Cig.
  94. vẹjáča, f. die Getreidewurfschaufel, Mur., Cig., Jan., ogr.- Mik., vzhŠt.
  95. vẹjalíšče, n. die Worfeltenne, Jan. (H.).
  96. vẹ̑jałnica, f. = vejača, velnica, Krelj, Notr.
  97. vẹ̑janica, f. = vejalnica, Mur., Vrtov. (Km. k.).
  98. vẹ̑janje, n. 1) das Getreideworfeln; — 2) das Wehen: v. vetra, C.
  99. vẹ̑jast, adj. astförmig, zweigicht.
  100. vẹjàt, -áta, adj. ästig, zweigig, Mur., Cig.; vejato drevo, Dict.

   1 101 201 301 401 501 601 701 801 901  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA