Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (48.401-48.500)

  1. kompetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. zanken, murren, C.
  2. komplę́ksija, f. die Zusammenfassung, die Complexion ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  3. komplikácija, f. die Verwickelung, die Complication ( phil.), Cig. (T.).
  4. kǫ́mplje, -pəlj, f. pl. die Fessel, C.; v komplje mu deno roke, Levst. (Rok.); — prim. lat. compes, Fessel. (?)
  5. kǫ́mpolja, f. 1) Jan.; nav. pl. kompolje, die Hochebene, Cig., C.
  6. kompor, m. die Braunwurz (scrophularia), Medv. (Rok.), Tuš. (Št. l. č.).
  7. kompōt, m. zavarjeno sadje, das Compot.
  8. kǫ́mrica, f. neka necepljena hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  9. 1. komȗn, m. eine Vertiefung im Wasser, Mur., Met., Štanga (Gor.)- Valj. (Rad); — prim. tolmun.
  10. 2. komȗn, m. 1) die Commune, die Gemeinde, Cig., Jan., C.; — 2) der Gemeindeplatz, der Marktplatz, BlKr.- M.; — prim. it. il comune, die Gemeinde.
  11. komunikácija, f. občevanje, die Communication, nk.
  12. komus, m. der Bullenbeißer, vzhŠt.- Let. 1871. 182.
  13. komúza, f. slab klobuk, DSv.
  14. konáti, -ȃm, vb. pf. endigen: = do kraja dotirati, Nov.; pravdo k., schlichten, C.
  15. kǫ́ncəlj, -clja, (-cəljna), m. entkernter Maiskolben, C.; = prim. 1. kocelj 1).
  16. koncentrácija, f. usredba, die Concentration, Cig. (T.).
  17. koncēntričən, -čna, adj. sosreden, istosreden, concentrisch, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
  18. koncēpt, m. osnutek spisa, das Concept, Jan., Cig. (T.).
  19. koncēptən, -tna, adj. Concepts-, Jan.
  20. koncę́sija, f. pripust, dovolitev, die Concession, DZ., nk.
  21. koncipiēnt, m. der Entwerfer ( z. B. von Urkunden), der Concipient.
  22. koncipīst, m. der Conceptsbeamte, der Concipist, Cig., Jan.
  23. koncljȃnje, n. die Balgerei, Tržič- Štrek. (LjZv.).
  24. koncljáti, -ȃm, vb. impf. hin und her reißen, Tržič- Štrek. (LjZv.); — prim. kanclati se.
  25. končȃj, m. 1) = pika, der Schlusspunkt, Cig.; — 2) = končnica, die Endung, Jan.
  26. končàn, -ána, m. = končar: gornji in spodnji končani, Zv.
  27. končȃnje, n. die Beendigung; — die Vertilgung, die Vernichtung, Mur., Cig.
  28. končár, -rja, m. der am Ende eines Dorfes, Marktfleckens Wohnende, ogr.- C.; ene vasi zgoranji in spodnji končarji, ogr.- Valj. (Rad).
  29. kónčast, adj. zwirnartig, Cig.
  30. končȃtelj, m. der Beendiger, Šol.
  31. končáti, -ȃm, vb. pf. 1) beenden; pravda je bila z lepo končana, wurde gütlich beigelegt, Cig.; — k. se, enden, ein Ende nehmen; kako se je končala pravda? — 2) zugrunde richten; pijančevanje ga je končalo; — z delom se k., sich zu Tod arbeiten, Cig.; sam se je končal, er hat Hand an sich selbst gelegt; — končaj ga! dass ihn doch! M.; končana reč! eine verzweifelte, arge Sache, V.-Cig.
  32. konče, adv. = konči, C., Mik.
  33. kónčək, -čka, m. 1) das Endchen, das Endstückchen (eines Fadens, einer Kerze u. dgl.); konček motvoza, sveče; — 2) der Faden, Levst. (Zb. sp.).
  34. kȏnčema, adv. = konči, Št.- Cig., Jan., Bes., Vest. (I. 6.).
  35. kónčən, -čna, adj. 1) End-, Schluss-, Mur., Cig., Jan., nk.; kȏnčni zlog, die Endsilbe, Mur., Cig.; končna brzina, die Endgeschwindigkeit, Cig. (T.); — schließlich, nk.; endgiltig, nk.; — 2) endlich, Mur., Cig., Jan., Cel. (Ar.).
  36. končę̑n, adj. zwirnen, Cig., Jan.; končene nogavice, BlKr.
  37. končę̑nat, adj. = končen, Cig.
  38. kȏnči, adv. wenigstens, Mur., Jan., C., DZ.; konči ti bi me naj pustil pri miru, BlKr.; naj gre, konči bo mir, jvzhŠt.
  39. končíca, f. das Schwartenbrett, C., Z.
  40. končimar, adv. = končema, konči, ogr.- C.
  41. končína, f. 1) der äußerste Theil einer Sache; pl. končine, die Extremitäten, Jan., Cig. (T.); k. prstov, die Fingerspitzen, C.; — končine, die Ausläufer, Cig.; die Grenzen, C., Nov.; iz vseh krajev in končin, SlN.; — 2) der Endpunkt, DZ.; — 3) die Endung, der Ausgang ( gramm.), C.
  42. končka, adv. = konči, C.
  43. končki, adv. aufrecht, C.
  44. kónčnat, adj. zwirnen, Jan. (H.).
  45. končníca, f. das Endtheil (einer Sache: z. B. das Webertrumm), Cig.; das End- oder Fußbrett eines Bettes, Cig.; das Endbrett am Bienenstock, Valj. (Rad), Navr. (Spom.); prednja, zadnja k., Gol.; — die Endung, der Wortausgang, Cig., Jan., Cig. (T.); — = končnik 1), Jan.; — tudi: kónčnica, Valj. (Rad).
  46. kónčnik, m. 1) der Afterdarm, der Mastdarm, Cig.; — 2) = končnica, das Endbrett am hölzernen Bienenstock, C., Tolm.- Štrek. (Let.); — 3) der Endlaut, Jan. (H.).
  47. končnína, f. der schlechtere Tuchrand, die Anschrote, Cig.
  48. kónčnost, f. die Endlichkeit, Mur., Cig., nk.
  49. kōndor, -rja, m. der Condor (sarcorhamphus gryphus), Cig., Jan., Erj. (Ž.).
  50. kǫ́ndrast, adj., C., pogl. kodrast.
  51. kondrčı̑ja, f. = kodrčija (tudi kondrcija), Lašče- Levst. (Rok.).
  52. konduktér, -rja, m. izprevodnik, der Conducteur.
  53. kondūktor, -rja, m. der Conductor (an elektrischen Maschinen), Cig.
  54. kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
  55. kónəc, praep. c. gen. am Ende; k. vasi; k. jezika se rado opotika, Npreg.- Jan. (Slovn.); konec oči te ne morem videti, ich kann dich durchaus nicht leiden, Senožeče- Erj. (Torb.); — prim. skonec.
  56. konferēncija, f. posvetovanje, die Conferenz, Cig. (T.).
  57. konfigurácija, f. oblika, die Configuration ( geogr.), Cig. (T.).
  58. konfīn, m. die Grenze, C.; — prim. it. confine.
  59. konflı̑kt, m. spor, navzkrižje, der Conflict, Cig. (T.).
  60. konglomerāt, m. labora, das Conglomerat, Cig. (T.).
  61. kongruēncija, f. skladnost, die Congruenz, Žnid.
  62. kongruēntən, -tna, adj. skladen, congruent, Cig. (T.).
  63. koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
  64. koníčast, adj. spitzig, Erj. (Torb.); lisičji ušesi sta koničasti, Vrt.
  65. kōničən, adj. conisch, kegelförmig, Cig. (T.).
  66. kònj, kónja, m. 1) das Pferd; vozni, vprežni k., das Zugpferd, Cig.; priročni, odročni k., das links, rechts gehende Pferd, Z.; k. pod sedlo, das Sattelpferd, Mur., Cig.; k. kraj ruda, das Pferd neben dem Sattelpferde, Mur., Cig.; = vnanji k., Cig.; k. na vojko, k. kraj vojke, das vordere Pferd links, rechts beim Viergespann, Mur., Cig.; ježni k., das Reitpferd, Cig., Jan.; področni k., das Handpferd (das dem Reiter nachgeführt wird), Cig., Jan.; tovorni k., das Saumpferd, Cig., Jan.; na konju, zu Pferde; na konju biti, alle Schwierigkeiten überwunden haben; zdaj sem na konju; močen kakor konj; dela kakor konj; ni ne na konja ne na osla = es ist weder gehauen noch gestochen, Cig.; — 2) verschiedene Vorrichtungen: k. na ognjišču, der Feuerbock, Cig.; — strojarski k., der Falzbock, Cig.; — der bewegliche Futtertrog vor den Wirtshäusern, C.; — das obere Gestell einer Weinpresse, Št.- C.; — = bik, locenj, der Rebenbogen, Cig., C.; — der Hammer an der Thüre, Cig.; — der Heftelhaken, C.; — konji, die Dachsparren, Kras- Erj. (Torb.); — der Buckel an einem Holzstamme, Cig.; les po konju cepiti, Cig.; — der Pferdesattel (sella equina) ( anat.), V.-Cig.; — 3) povodni k., das Flusspferd (hippopotamus amphibius), Jan., C., Erj. (Ž.); — 4) die Akelei (aquilegia sp.), vas Soča- Erj. (Torb.); — rusi konj, die Stechpalme (ilex aquifolium), Stara Gora (pri Gorici)- Erj. (Torb.).
  67. konjáč, m. 1) der Pferdeknecht, C., Z.; — 2) der Wasenmeister, der Abdecker, Cig., C., Nov.- ZgD., Notr.
  68. konjačı̑ja, f. die Behausung des Abdeckers, V.-Cig.
  69. konják, m. 1) der Pferdestall, Cig., Jan., C.; iskri konji so jim stali v konjaku, Zv.; le urno zapri kobilo v konjak, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Pferdehufnagel, Tolm.- Štrek. (Let.).
  70. konjánik, m. der Reiter, Habd.- Mik., Mur.
  71. konjár, -rja, m. 1) der Rosshirt, der Pferdeknecht, der Pferdefuhrmann, vzhŠt.; — 2) der Pferdehändler, Mur., Cig., Jan., Valj. (Rad); — 3) eine Art Schuhnagel, Kr.- Valj. (Rad).
  72. konjára, f. die Pferche für Pferde, Cig.
  73. konjárčək, -čka, m. der Pferdejunge, Cig.
  74. konjaríca, f. 1) die Rosshirtin, Valj. (Rad); — 2) das Weib des Rosshändlers, Valj. (Rad).
  75. konjarı̑ja, f. = konjarstvo, Cig.
  76. konjarína, f. das Rittgeld, C.
  77. konjáriti, -ȃrim, vb. impf. den Pferdehandel betreiben, Mur., Cig., Jan.
  78. konjárjenje, n. das Betreiben des Pferdehandels, Mur., Cig.
  79. konjárnica, f. der Pferdestall ( z. B. eines Pferdehändlers), Cig.; der Marstall, Mur.
  80. konjȃščnica, f. die Behausung des Abdeckers, Cig.
  81. kónjcəlj, -clja, m. = konjec 2), kobilica, die Heuschrecke, Zilj.- Jarn. (Rok.), Bes., KrGora.
  82. kǫ̑njcer, -rja, m. die Felsenspitze, Tolm.- Štrek. (Let.).
  83. kónjəc, -njca, m. dem. konj; 1) das Pferdchen; lesen k., Zv.; — der Gaul, Zilj., Jarn. (Rok.); — 2) = kobilica, die Heuschrecke, C.
  84. konjedèr, -dę́ra, m. = konjederec, Jan.
  85. konjedę̑rnica, f. die Abdeckerei, das Schinderhaus, Cig., Jan., DZ.
  86. konjegrìz, -gríza, m. die Cichorie (cichorium), C.
  87. konjə̀k, -njkà, m. dem. konj; das Pferdchen, Valj. (Rad); kónjek, Mur.
  88. konjəník, m. = konjik, Mur., Jan., vzhŠt.
  89. konjerę́ja, f. die Pferdezucht, Cig., Jan., nk.
  90. konjerę̑jəc, -jca, m. der Pferdezüchter, nk.
  91. konjerę̑jski, adj. die Pferdezucht betreffend, nk.
  92. konję̑tina, f. das Pferdefleisch, C.
  93. konjı̑c, m. das Rösslein, Valj. (Rad).
  94. konjíca, f. das Reiterheer, die Cavallerie, Npes.- Cig., Jan., nk.; kǫ́njica, Nov.; ( nam. konjnica).
  95. konjícəlj, -clja, m. das Rösslein, Valj. (Rad).
  96. konjìč, -íča, m. dem. konj; 1) das Rösslein; — der Springer (im Schachspiel), Cig., Jan.; — 2) die Heuschrecke, Mur., Jan., C.; — 3) der Nähkolben der Riemer, V.-Cig.; — 4) = bik, locenj, die Bogenrebe, die Tuckrebe, C., Št.- Z.; — 5) der Streichbaum am Webstuhle, Jan. (H.); — 6) der Heftelhaken, k. in kobilica = dedec in babica, SlGor.- C.; — das Spinnspulhäkchen, C.; — 7) morski k., das gemeine Seepferdchen (hippocampus brevirostris), Erj. (Ž.); — 8) neka užitna goba, C., Glas.
  97. konjı̑čək, -čka, m. dem. konjič; 1) das Rösslein; — 2) die Heuschrecke: kobilice in konjički so veselo črčali in drgali, Glas.
  98. konjı̑čkati se, -am se, vb. impf. pastirska igra, vzhŠt.- Vest. I. 126., Pjk. (Črt. 131.).
  99. kǫ́njik, m. der Soldat zu Pferde, der Reiter, der Cavallerist; ( nam. konjnik, Met., Levst. [Rok.]).
  100. konjína, f. 1) das Pferdefleisch, Cig.; die Pferdehaut, Mur., Cig.; — duh po konjini, der Pferdegeruch, Cig.; — 2) = slabo seno, konjsko seno, Razdrto- Erj. (Torb.).

   47.901 48.001 48.101 48.201 48.301 48.401 48.501 48.601 48.701 48.801  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA