Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (47.901-48.000)

kocẹ̑n, m. der Kohl- oder Krautstengel; — der Kürbisstengel, Mur., C.; vsaka buča za svoj kocen drži, BlKr.- DSv.; — entkernter Maiskolben, C.
kocẹnẹ́ti, -ím, vb. impf. starr sein ( z. B. vor Kälte), Jan., C.; vse škriplje pod nogami in koceni, Zora; mraz je, da vse koceni, Z.
kócənj, -cnja, m. die Schneeflocke, Cig.
kocẹ̑nje, n. coll. die Krautstengel; — kocẹnjè, ogr.- Valj. (Rad).
kocẹ̑njiče, n. dem. kocenje; kleine Krautstengel, Valj. (Rad).
kocína, f. das einzelne dickere und längere Haar am menschlichen Leibe, mit Ausnahme des Kopfes, oder am thierischen Körper; — das Haar an Pflanzen, Jan.
kocinàt, -áta, adj. = kocinast, Jan. (H.).
kocı̑nje, n. coll. = kocine; — kocinje na rastlinah, Trst. (Let.).
kocı̑nka, f. kozje ime, Baška dol.- Erj. (Torb.).
1. kǫ̑cka, f. der Würfel, Habd., Cig., Jan., Cel. (Geom.); kocke igrati, Cig., Jan.; kocke metati, C.; — der Cubus, Cig. (T.); — das Würfelbein ( zool.), Cig. (T.); — prim. češ., polj. kostka.
2. kǫ̑cka, f. = svinjka, Ponikve- Erj. (Torb.); — prim. kocek.
kǫ̑ckanje, n. das Würfelspiel, Cig.
kǫ̑ckar, -rja, m. der Würfelspieler, Cig., C.
kǫ̑ckarski, adj. Würfelspieler-, C.
kǫ̑ckast, adj. würfelförmig, Cig., Jan., Cig. (T.); — cubisch, Cig. (T.); kockasto zlato, hexaedrisches Gold, Cig. (T.).
kockáš, m. der Würfelspieler, Habd.- Mik., ogr.- C.
1. kǫ̑ckati, -am, vb. impf. würfeln, Cig.
2. kǫ̑ckati, -am, vb. impf. = svinjko igrati, Ponikve- Erj. (Torb.).
kǫ̑cman, m. ein Thier mit zottigem Haar, M.
kocmína, f. = kosmina, Hip.- C.
kocmı̑nje, n. = kosminje, Hip.- C.
kǫ̑cna, f. eine Kette, um das Vieh an die Krippe zu binden, V.-Cig., M., Kr.- Valj. (Rad).
kócnja, f. große Schneeflocke, Zora.
kócnjast, adj. flockig, Jan. (H.).
kocnjáti, -ȃm, vb. impf. 1) bei den Haaren ziehen, zausen, Cig., M.; — 2) flocken, Cig., Jan.; kocnja, es schneit in großen Flocken, Cig., Svet. (Rok.); — 3) einherzotteln: poleg njega je kocnjal velik kosmat pes, Bes.
kǫ́coha, f. kozje ime, Tolm.- Erj. (Torb.).
koconòg, -nǫ́ga, adj. federfüßig, Cig.
koconǫ́gast, adj. = koconog, Cig.
koč, m. 1) ein mit Brettern abgesonderter Raum ( z. B. im Stalle, für ein Kalb, für ein Mastvieh), V.-Cig., Gor.- UčT.; — 2) der Schafstall, KrGora; — eine Nothhütte, Svet. (Rok.); — menda nam. kotič; prim. 2. kotec.
2. kóča, f. = buča, der Kürbis (cucurbita), Goriška ok.- Erj. (Torb.); — prim. it. cocuzza, Kürbis (?).
kočàn, -ána, m. der Bewohner einer Bauernhütte, Z., Zora.
kočȃnjək, -njka, m. eine elende Bauernhütte, jvzhŠt.
kǫ̑čar, -rja, m. 1) der Besitzer einer Bauernhütte, der Häusler, der Keischler; — 2) der Nomade, Cig., Jan. (po drugih slovanskih jezikih).
kočára, f. schlechte Bauernhütte, C.
kǫ̑čarica, f. die Häuslerin, die Keischlerin, Jan.; ta kočarica da bi nam gospodarila! DSv.
kočáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) in einer ärmlichen Bauernhütte wohnen, Cig.; — 2) k. se, kümmerlich leben, elendlich sich durchbringen: z delom k. se, ogr.- C.
kǫ̑čarski, adj. Häusler-; — kočarsko življenje.
kǫ̑čej, m. das Ferkel, Guts., Mur., Cig., Jan., C., UčT.
kočénje, n. das Werfen von Jungen, Cig.
kǫ́čič, m. die gemeine Mauerassel (oniscus murarius), Erj. (Ž.), Soška dol.- Erj. (Torb.).
kočijáš, m. = kočijaž, Mur., Valj. (Rad).
kočijážiti, -ȃžim, vb. impf. Kutscher sein, als Kutscher dienen, Z.; — kutschieren, Cig., Jan.
kočijíšče, n. = kočijnik, Cig.
kočı̑jnik, m. der Wagenkasten der Kutsche, Cig.
kočína, f. elende Hütte, C.
kočı̑nar, -rja, m. der Keischler, C.
kóčiš, m. = kočijaž, Habd.- Mik.
1. kǫ̑čka, f. dem. koča; das Häuschen, Zora.
2. kǫ̑čka, f. = kvočka, C., Dol., jvzhŠt.
4. kǫ̑čka, f. die Osterluzei (aristolochia clematitis), Bilje na Ipavi- Erj. (Torb.); — prim. 2. koča.
2. kǫ̑čnik, m. = kočevavec, Vrt., Stare (Zgod.).
kǫ́čnjak, m. der Backenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.), Valj. (Rad).
kóčuh, m. = kočija, ogr.- Mik.
kočȗn, m. der Frühlingssafran (crocus vernus), Bled ( Gor.).
kočúr, -rja, m. 1) elende Wohnhütte, Bes., Jurč. (Tug.), Vrt.; — 2) oddelek za teleta v hlevu, Notr.
kočȗra, f. elende Wohnhütte, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), Poh.
kočȗrič, m. kleine, elende Hütte, Dict.
kǫ́d, adv. I. interr. auf welchem Wege, wo — herum? Kod si hodil, kje si bil? Npes.; ne ve ne kod ne kam, er weiß sich nirgendshin zu wenden, jvzhŠt.; ni kod kam, man kann sich nirgendshin wenden, ni kod kam bežati, Dol.- Levst. (M.); — od kod? (odkod?) woher? do kod? (dokod?) bis wohin? — II. indef. auf irgend welchem Wege, irgendwo herum; le pojdi, boš že kod prišel do mesta; — III. rel. = koder, na vzhodu; beži, kod tod, fliehe wo du kannst, Dol.- Levst. (M.).
kǫ́da, adv. = kod, Krelj- M.; ne ve koda kam, C.
kodȃckati, -am, vb. impf. = kokodakati, Fr.- C.
kǫ́daj, adv. = kod: od kodaj, Kast.
kǫ̑dar, adv. = koder, Mur., Cig.
kodẹ̑lja, f. das in Cylinderform zusammengelegte Spinnhaar oder Werg, wie es auf den Spinnrocken gesteckt wird, die Rupfe; — po kodelji, = po preslici, in mütterlicher Linie, Cig.
kodẹ̑ljica, f. dem. kodelja; 1) die Haar- oder Samenkrone (pappus), Erj. (B.); — 2) die traubige Muscathyacinthe (muscari racemosum), Povir na Krasu- Erj. (Torb.).
kǫ́dər, -ra, m. 1) die Haarlocke; — die Zotte, die Flocke, Cig., Jan.; — 2) der Pudel (canis aquaticus), Mur., Cig., Jan., Erj. (Ž.).
kǫ̑dər, adv. rel. auf welchem Wege, wo—herum; koder koli hodim, auf welchen Wegen ich immer wandle; Koder se nebo razpenja, Grad je pevcu brez vratarja, Preš.; od koder, woher; do koder, bis wohin, so weit.
kǫ̑dež, m. = kolduš, C., ogr.- Mik., Valj. (Rad).
kǫ́di, adv. = kod, Mur., vzhŠt.; kodi to? wo denn? C.; kodi kak, allfällig, Cig.
kǫ́dik, adv. = kod, koder, vzhŠt.
kǫ̑diš, m. = kolduš, ogr.- C.
kǫ́diti, -im, vb. impf. = prosjačiti, Cig., ogr.- Mik., vzhŠt.; — prim. kolduš.
kǫ̑dlja, f. = kodelja, Mur., vzhŠt.; Prelja ima narejeno kodljo (kodlo), Danj. (Posv. p.).
kodljáti, -ȃm, vb. impf. kraus machen, in Locken legen, locken, Z.; k. se, kraus werden, Cig., Jan.; — prim. kodrljati.
kǫ́dra, f. die Zotte, Jan. (H.).
kodráłən, -łna, adj. zum Kräuseln dienend: kodrȃłne kleščice, die Kräuselzange, Cig.
kodrȃłnik, m. der Kräuselkamm, Cig.
kodrálọ, n. das Kräuseleisen, Cig.; — leseno k., das Kräuselholz, Cig.
kodràn, -ána, m. der Krauskopf, Cig., C.
kǫ́drast, adj. kraus, kraushaarig, lockig; kodrasti lasje, kodrast človek; flockig, zottelig, Cig., Jan.
kodràt, -áta, adj. lockig, lockenreich, Cig., Jan.
kodráti, -ȃm, vb. impf. kräuseln, locken; lase k.; sukno k., Cig.; k. se, sich kräuseln, C.
kǫ̑drc, m. dem. koder; das Löckchen, Cig., Jan.
kǫ̑drcati se, -am se, vb. impf. sich zausen, raufen, M.
kodrcı̑ja, f. der Wirrwarr, wirres Zeug, der Wust, Mur., Cig., Jan.
kodrcílọ, n. = kodralo, das Kräuseleisen, Jan.
kodrciti, -im, vb. impf. = kodrati, kräuseln, Jan.
kodrčı̑ja, f. = kodrcija: k. tega sveta, Jurč.; hočemo, da bi koga razveseljevale naše kodrčije, Levst. (Zb. sp.); časnik nima prostora za mojo kodrčijo, Glas.
kodrè, -ę́ta, m. = kodrež, Cig.
kǫ̑drež, m. der Krauskopf, Mur., Cig., Mik.
kǫ́drica, f. dem. kodra, die Krauslocke, Jan. (H.).
kǫ́drič, m. 1) das Löckchen, Jarn.; das Stirnlöckchen, Cig.; — 2) der Pudel, Jarn.
kodričáti, -ȃm, vb. impf. kräuseln, in Löckchen legen, Cig.
kodríga, f. = kodrava ženska, C., Z.
kodrı̑łnik, m. = kodralnik, Cig.
kodrílọ, n. = kodralo, Jan.
kodrı̑n, m. = kodrež, Cig.
kǫ́driti, -im, vb. impf. = kodrati, Cig., Jan.
kodrljáti, -ȃm, vb. impf. kräuseln, k. se, sich kräuseln, Kr.
kǫ́drnat, adj. lockig, Cig.
kodrobrȃdəc, -dca, m. der Krausbart, Cig., Jan.

47.401 47.501 47.601 47.701 47.801 47.901 48.001 48.101 48.201 48.301

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA