Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (46.901-47.000)

  1. kdọ̀r, pron. rel. wer; kdor ne dela, je brez jela, Cig.; kdor koli, wer immer! kdor (si) bodi, wer es sei.
  2. kə̀, conj. 1) wenn: ke bi ... (okršeni kədər = kadar, namesto zdaj v knjigah sploh navadnega: ko bi ...), Guts.; prim. Škrab. (Cv. VI. 10. VII. 9.); — 2) = ker, Guts., C.
  3. kę́ba, f. 1) etwas Abgestutztes, Cig.; — kokoš brez repa, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Zwergin, BlKr.
  4. kę́bast, adj. 1) gestutzt, stumpf, Cig., Jan.; kebasta kokoš, eine Henne mit sehr kurzen Schwanzfedern, BlKr.; kebast pes, ein Hund mit gestutztem Schweif, Levst. (Zb. sp.); — stümmelicht, C.; — 2) zwergartig, BlKr.- M.
  5. kę̑bčək, -čka, m. dem. kebec; junger Vogel, das Küchlein, C.
  6. kę̑bəc, -bca, m. 1) ein Thier mit abgestutztem Schwanz, Cig.; — 2) kleiner, untersetzter Mensch, ein Zwerg, BlKr.; — 3) eine Art weiße Fisole, Lašče- Levst. (Rok.).
  7. kəbə̀l, -blà, m. das Schaff, Cig., Vrt., Dol.; vina ni maral piti iz kupice, morali so mu prinesti kebel, LjZv.; vodni kebli, Erj. ( Let.); pravi k. ("kebal") in mera, Krelj; — (kébəł, der Metzen, ogr.- C.); — prim. kabel.
  8. kę́bica, f. dem. keba; schwanzloses Huhn, Cig.
  9. kę́biti, -im, vb. impf. stutzen, den Schwanz abstutzen, Cig.
  10. kəbláča, f. der Kopf ( zaničlj.), SlGor.- C., Trst. (Let.); — prim. kebel.
  11. kəblánja, f. = keblača, C.
  12. kəblár, -rja, m. der Schaffbinder, C., Svet. (Rok.).
  13. kəblę̑nik, m. kraj, kamor se postavljo škafi, BlKr.
  14. kəblíca, f. ein Schaff, Habd., Dol.; die Milchgelte, C.; Mleka dosti nam podeli, Dve čebrici, Dve keblici, Vrt.; — die Schöpfgelte, Notr.
  15. kebrščák, m. die größte Gattung Fisolen, vzhŠt.- C.
  16. kə̀c, kəcà, m. 1) der Schnabelhieb, der Pick, Jan. (H.); — der Hieb, Jan. (H.); — 2) kec ti bo, ako ti oče umrje, dein Loos wird sich nach dem Tode des Vaters zum Schlimmeren wenden, Z., GBrda; — 3) der Skis (im Tarokspiel), Cig.; — k. biti komu, jemandem gewachsen sein, Cig.; — (ni gotovo, ali te besede vse skupaj k enemu korenu spadajo).
  17. kec, adv. = odkod, Mik.; (iz ked-ci; prim. ked).
  18. kə̀c, interj. s tem glasom mačke podijo, M., Dol., Notr.
  19. kəcáti, -ȃm, vb. impf. 1) berühren, Jarn.; — 2) k. se, schlecht gehen: keca se mi, GBrda; — prim. kec 2).
  20. kȇcmec, m. das Baumharz, Mur., C.; arabski k., das Gummi, Danj. (Posv. p.).
  21. kəcniti, -nem, vb. pf. berühren, Jarn.; — mit der Ruthe schlagen, Jan. (H.).
  22. kę́ča, f. = kečiga, Mur., Erj. (Z.).
  23. kečíga, f. der kleine Stör, der Sterlet (acipenser ruthenus), Erj. (Z.), Mik.
  24. kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
  25. kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
  26. ked, adv. = kod: od ked, Mik.
  27. kədá, adv. = kdaj, kedaj, Kor., Št.- Cig., C.
  28. kədáj, adv. = kdaj (tako sploh pišejo v novejšem času); prim. Cv. X. 4.; — kedàj = k letu, künftiges Jahr, C., Lašče- Erj. (Torb.).
  29. kədájšnji, adj. manchmalig: kedajšnje (njegovo) govorjenje, Jurč.
  30. kədánji, adj. einstig, künftig, SlN.
  31. kədar, adv. rel. = kadar, Cig., Jan.
  32. kədọ́, * pron. interr. kədọ̀, indef. = kdo, Str., DSv. i. dr.; — prim. * Cv. II. 51. X. 4.
  33. kéfa, f. = krtača, Mur., vzhŠt., ogr.; — iz madž.
  34. kefáti, -ȃm, vb. impf. = krtačiti, ogr.- Valj. (Rad); — prim. kefa.
  35. kégəlj, -glja, m. der Kegel, Cig., Jan., Cig. (T.); tudi: kégəł; — iz nem.; pogl. stožec.
  36. kegljáč, m. der Kegelschieber, Jan.
  37. kegljȃłnica, f. = kegljišče, Cig.
  38. kégljast, adj. = stožkast, kegelförmig, Cig., Jan.
  39. kegljáti, -ȃm, vb. impf. Kegel schieben.
  40. kèh, kę́ha, m. 1) = kih, das einmalige Niesen, der Nieser, ogr.- C.; — 2) das Husten der Pferde, vzhŠt.- C.
  41. kẹ̑ha, f. der Kerker, die Keiche, Cig., Kr.; — iz nem.; prim. srvn. kîche, Cv.
  42. 1. kę́həlj, -hlja, m. der Kropf bei Menschen und Thieren, Mur., V.-Cig.; — prim. kehlja.
  43. 2. kę́həlj, -hlja, m. der Schweinshauzahn, vzhŠt.- C.
  44. kehetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. keuchen, husten, lachen, C.; — prim. kehljati.
  45. kę̑hlja, f. der Kropf, Habd.- Mik., Guts., kajk.- Valj. (Rad).
  46. kehljȃk, m. = 2. kehelj, vzhŠt.- C.
  47. kę́hljast, adj. kropfig, Guts.
  48. kehljáti, -ȃm, vb. impf. keuchen, Mur., C.; hüsteln, Z.; svinje kehljajo, geben röchelnde Laute von sich, Z.
  49. kę́hniti, kę̑hnem, vb. pf. = kihniti, Mur., Volk.- M., Mik.
  50. 1. kę̑ka, f. 1) das reichliche Haupthaar, Z.; — 2) kleiner hölzerner Hammer, C.; — prim. kečka.
  51. 2. kȇka, f. človek, ki pohuljeno hodi, kajk.- Valj. (Rad).
  52. kę̑kati, -am, vb. impf. leicht schlagen, C.
  53. kę̑kəc, -kca, m. der Schlägel, C.
  54. kę̑ketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. = kekljati, Z.
  55. kę̑kica, f. dem. keka; 1) der Schlägel, der Hammer, C.; — 2) das männliche Glied, C.
  56. kę̑kič, m. mali skržat (cicada orni), Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  57. kekljálọ, n. der Stotterer, M.
  58. kekljáti, -ȃm, vb. impf. stottern, Jarn., M., Jap. (Prid.), Valj. (Rad).
  59. kə̀l, klà, m. der Hauzahn (der Schweine), Cig., Jan., Cig. (T.); po drugih slovan. jezikih; prim. češ. kel gen. klu, der Hauer; kę̑l, dolge kelę̑ ima prasec, SlGor.
  60. kelák, m. = kel, C.
  61. kę̑ləc, -lca, m. dem. kel, SlGor.- C.
  62. kəlíti, -ím, vb. impf. leimen, Mur., Cig., Danj. (Posv. p.), BlKr.
  63. kę̑lj, m. utež pri uri, Srpenica pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  64. kəljàst, -ásta, adj. leimicht, Mur., Cig.
  65. kəljástən, -stna, adj. = keljast, Mur.
  66. kəljè, n. der Tischlerleim, Guts., Mur., na vzhodu; parklje potrebujejo, da iz njih kelje delajo, jvzhŠt.; — prim. klej.
  67. kę́łžuh, m. der Husten, die Druse, die "Kehlsucht" der Pferde, Cig., C., Nov.; — iz nem.
  68. kę̑mba, f. die Butte, Jan., C., M.
  69. kę́mbəlj, -blja, (-bəljna), m. 1) der Glockenschwengel, Mur., Cig., Jan.; — 2) das Laufgewicht an der Schnellwage, Cig. (T.), Nov.; — 3) das Uhrgewicht, Cig.; — 4) die Löffelente (anas clypeata), Frey. (F.).
  70. kēmičən, -čna, adj. chemisch, Cig., Jan., nk., kemične tvarine, Chemicalien, Jan.
  71. kemı̑jski, adj. zur Chemie gehörig, chemisch, Cig., Jan., Cig. (T.); k. delavec, der Laborant, Cig.; = k. strežnik, Jan.
  72. kēmik, m. der Chemiker, Jan., Cig. (T.), nk.
  73. kemikālije, f. pl. kemične tvarine, die Chemicalien, Cig. (T.).
  74. kənáti se, -ȃm se, vb. impf. = brandig werden, sich entzünden (o ranah), Rihenberk ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  75. kę́ncəlj, -clja, m. die Klette (lappa), Josch.
  76. kę̑nda, f. = torba, C.
  77. kengurū, m., Cig., pogl. kenguruj.
  78. kengurūj, m. das Känguruh: velikanski k., das Riesen-Känguruh (halmaturus giganteus), Erj. (Ž.).
  79. kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  80. kę́past, adj. klumpicht, geballt, Mur., Cig.; kepasto je proso, kadar težko k tlom visi, Polj.
  81. kepàt, adj. klümperig, schollig, Cig., Jan.
  82. kę́pati, kę̑pam, vb. impf. 1) mit Schneeballen bewerfen: k. koga; k. se, sich mit Schneeballen bewerfen; — 2) volno k., die Wolle krämpeln und in große Flocken verwandeln, C.
  83. kę̑pəc, -pca, m. 1) der Bürzel, der Hühnersteiß, C.; — 2) der Zwerg, Cig., Jan.; ( hs.); — 3) die Kolbenhirse, Cig.
  84. kepę̑n, m. das große Wiesel, das Hermelin (mustelina erminea), Frey. (F.).
  85. kepenjek, m. = plašč, C.; — prim. madž. kopenyeg.
  86. kę́piti, -im, vb. impf. 1) ballen, Cig.; k. se, sich ballen: sneg se kepi, Cig.; — ( pren.) k. se, sich patzig, wichtig machen, sich aufblasen, Lašče- Levst. (M.).
  87. kę̑r, m. der Fels, Z., Gor.; eine felsige Erhöhung, Savinska dol.
  88. kẹ̀r, I. conj. weil, da, denn; zato, ker —, deshalb, weil —; — II. pron. rel. = kir, ki, Krelj; — "ker entspricht wohl einem altslov. kъdeže", Mik. (V. Gr. IV. 129.).
  89. kerāt, m. das Hornsilber (Kerat), Cig. (T.).
  90. kerempuh, m. = vamp, kajk.- Zora V. 120.; ( prim. kerepuhi, der Bauch, Dalm.).
  91. kerlę́jš, m. znamenje, pri katerem z mrličem postoje ter molijo pogrebci, Polj.; — prim. cerkveni: kyrie eleison!
  92. kērmes, m. neka rdeča barva, der Kermes, Cig. (T.).
  93. kērub, m. neka vrsta angeljev, der Cherub, Cig., Jan.
  94. kə̀s, kəsà, m. die Reue, Mur., Cig., Jan., Valj. (Rad), nk.; kes in pes, oba grizeta, Z.
  95. kəsȃn, -snà, adj. säumig, langsam; k. pri delu, C.; k. za delo, Dol.; kesna pokora, C.; k. plačnik, Cig.; otročja reja je najkesnejša, Jurč.; kesne glave biti, ungelehrig, ein langsamer Kopf sein, Cig., Nov.; po kesnem, langsam, Cig.; — spät, Mur., Cig., Jan.; kesni ste, ihr seid spät gekommen, jvzhŠt.; kesno je že, es ist schon spät; kesna seva, prazna škrinja, Z.; kesneje, später, C.; — kȃsni, compar. kášnji, kəsnẹ̑ji, kəsnẹ̑jši, Cv., C.; — tudi: kə̀sən.
  96. kəsáti se, -ȃm se, vb. impf. Reue empfinden; k. se zavoljo česa; bereuen: k. se grehov; (k. se, trauern: kę́še se za rajnega, vzhŠt.- C.).
  97. kesíge, f. pl. vojaški črevlji, kajk.- Valj. (Rad).
  98. kəsnè, -ę́ta, m. der Säumige, Z.
  99. kəsnẹ̑la, f. die Säumige, Z.
  100. kəsnẹ̑nje, n. das Säumen, Cig.

   46.401 46.501 46.601 46.701 46.801 46.901 47.001 47.101 47.201 47.301  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA