Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (45.001-45.100)

  1. izročı̑tən, -tna, adj. = izročitven: -tna štampilja, die Erfolglassungsstampiglie, DZ.
  2. izročíti, -ím, vb. pf. aushändigen, einhändigen, ausliefern; pismo, pozdravljenje i., einen Brief, einen Gruß bestellen; izgotovljeno delo i., die Arbeit liefern, Cig., Jan.; überreichen, übergeben; prošnjo i., ein Gesuch präsentieren; i. koga pravici, jemanden den Händen der Gerechtigkeit überliefern, Jan.; — i. komu kaj, testieren, C.; — izročeno področje, übertragener Wirkungskreis, Levst. (Nauk), nk.; — etwas treuen Händen übergeben, anvertrauen; v hrambo komu kaj i.; Bogu dušo i.; Bogu se i.; Valovom se 'zročimo, Preš.; — preisgeben, Cig.; i. vojakom mesto na plenjenje, den Soldaten eine Stadt preisgeben, Cig.; i. zasmehovanju, Cig.
  3. izročníca, f. die Uebergeberin, die Hinterlegerin, Cig.
  4. izročník, m. der Ablieferer, der Ueberlasser, der Hinterleger, Cig.; — der Testator, Svet. (Rok.).
  5. izročnína, f. die Einhändigungs- oder Zustellungsgebür, C., Z.
  6. izròd, -rǫ́da, m. die Abart, das Ausgeartete, Mur., Cig., Jan.; ein ausgearteter Mensch, Cig. (T.), Valj. (Rad).
  7. izrǫ̑dək, -dka, m. die Bastardart, V.-Cig., Valj. (Rad); die Abart, Jan., M.; die Ausgeburt, Jan.
  8. izrǫ́dən, -dna, adj. abartig, Cig.
  9. izrodíti se, -ím se, vb. pf. 1) ausarten, degenerieren, Cig. (T.), C.; — jezik se je v razna narečja izrodil, die Sprache hat sich zu verschiedenen Mundarten umgestaltet, Vest., Trst. (Let.); — 2) i. se, aufhören Früchte zu tragen: drevo se je izrodilo, Cig.
  10. izroję́nəc, m. ein Bienenstock, aus dem ein Schwarm oder der letzte Schwarm erwachsen ist, Levst. (Beč.), Gor.- M.
  11. izrojenək, m. = izrojenec, Por.
  12. izrojíti, -ím, vb. pf. 1) schwärmen: panj je le enkrat izrojil, Levst. (Beč.); — 2) aufhören zu schwärmen, ausschwärmen, Cig.; — pren. austoben (o človeku), Cig.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, sich verschwärmen: panj se je zelo izrojil, Por.
  13. izròk, -rǫ́ka, m. der Spruch, die Sentenz, Cig., C.; — das Edict, Cig., DZ.; po izroku, edictaliter, Cig.; po izroku na znanje dati, DZ.
  14. izrǫ̑ka, f. die Uebergabe, Jan. (H.); — die Hingabe, die Ergebung, C.
  15. izrǫ̑koma, adv. edictaliter, Cig.
  16. izrosíti, -ím, vb. pf. genügend rösten: konoplje so izrošene, t. j. od rose omlajene, da se morejo treti, Dol.
  17. izrožíčiti se, -ı̑čim se, vb. pf. hornartig sich krümmen: češplje so se izrožičile, Dol.- LjZv., Gor.
  18. izrožíti se, -ím se, vb. pf. die Hörner abstoßen, Soška dol.- Erj. (Torb.).
  19. izrumenẹ́ti, -ím, vb. pf. = orumeneti, Cig.
  20. izrúti, -rújem, vb. pf. = izrvati, Mur., Cig., Jan., C.
  21. izruzditi, -im, vb. pf. = izružiti, kajk.- Mik.
  22. izrúžiti, * -im, vb. pf. aushülsen, Z.; i. fižol, die Fisolen schälen, i. vso koruzo, allen Mais entkörnen, jvzhŠt.
  23. izsáčiti, -im, vb. pf. i. kaj, aus einer Sache die Flüssigkeit abziehen, entsaften, C., Z.; mraz je rastline izsačil, Z.; — prim. sok.
  24. izsadíti, -ím, vb. pf. (ein Werkzeug) vom Stiele ablösen, C., Z.; i. se, sich vom Stiele ablösen, Z.; — verrenken, C.; i. se, sich die Glieder verrenken, Z.; vsega se je izsadil, ko je s črešnje pal, C.
  25. izsájati, -am, vb. impf. ad izsaditi; sekira se mi izsaja, Z.
  26. izsapíti, -ím, vb. pf. aushauchen, ausathmen, Z.
  27. izsápljati, -am, vb. impf. ad izsapiti; aushauchen, C.
  28. izscáti, izščím, vb. pf. ausharnen, Cig.
  29. izsẹ̑čək, -čka, m. = izsek 1), Žnid.
  30. izsẹ́čən, -čna, adj. aushaubar, schlagbar, Jan. (H.).
  31. izsẹ́či, -sẹ́čem, vb. pf. ausmähen, Gor.- Z.
  32. izsəhə̀ł, -hlà, adj. ausgetrocknet, Bes.; izsehla trava, LjZv.
  33. izsəhníti, -sáhnem, vb. pf. austrocknen ( intr.); naše kosti so se "izsahle", Dalm.; prim. Cv. VIII. 8.
  34. izsẹjáti, -sẹ̑jem, vb. pf. 1) aussäen, Jarn., Z.; — aussieben, Cig.
  35. izsẹ̀k, -sẹ́ka, m. 1) der Ausschnitt, Cig. (T.); krožni i., der Kreisausschnitt, der Sector, Žnid., Cel. (Ar.); — 2) = izseka, der Aushau, Cig.
  36. izsẹ̑ka, f. der Aushau: bujno so se zarasle vse nekdanje preseke in izseke, LjZv.
  37. izsẹ́kati, -sẹ̑kam, vb. pf. 1) heraushacken, aushauen; podobo iz kamena i., ein Bild aus Stein hauen, Cig.; — i. se iz česa, sich ( z. B. aus einer Verlegenheit) herausarbeiten, Cig.; — 2) i. gozd, aushauen, auslichten, Mur., Cig., Jan.
  38. izsę̑łba, f. die Auswanderung, Cig.
  39. izsę̑łəc, -łca, m. der Auswanderer, Cig. (T.), ZgD.; ogrski Slovenci so izselci (Emigranten), Navr. (Kop. sp.).
  40. izséliti, -sę́lim, vb. pf. die Wohnung, das Domicil ändern machen, ausquartieren, Cig.; — i. se, auswandern, Cig., Jan., Cig. (T.).
  41. izsę́ljenəc, -nca, m. der Auswanderer, der Emigrant, nk.; tudi: izseljénəc: Svetov nebeških izseljenci, Greg.
  42. izsẹłník, * m. der Auswanderer, Cig., Jan., C.
  43. izsəsáti, -ȃm, vb. pf. aussaugen (tudi v prenesenem pomenu), Cig., Jan., nk.
  44. izsíkati, -kam, -čem, vb. pf. 1) ausspritzen, verspritzen, Cig., C.; — 2) auszischen, nk.
  45. izsíliti, -sı̑lim, vb. pf. abdringen, abnöthigen, erpressen; nič se ne da iz njega izsiliti, Cig.; i. komu kaj, jemandem etwas abpressen, Cig.
  46. izsipalíšče, n. der Ort, wo etwas ausgeschüttet wird, C.
  47. izsípati, * -pam, -pljem, vb. impf. ad izsuti, (trockene Dinge) ausschütten, wegschütten; — ( vb. pf. = izsuti, Št.).
  48. izskákati, -kam, -čem, vb. pf. 1) (nacheinander) herausspringen, M., Z.; — 2) i. se, sich ausspringen, Cig.
  49. izskakljáti, -ȃm, vb. pf. (nacheinander) heraushüpfen, Cig.
  50. izskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. herausspringen, Cig.
  51. izskòk, -skǫ́ka, m. der Aussprung, Cig.; — der Ausfall, Šol.
  52. izskopáriti, -ȃrim, vb. pf. durch Geizen, Kargen erreichen, Z.
  53. izskúbsti, -skúbem, vb. pf. ausrupfen: perje i., Cig.
  54. izsladkáti, -ȃm, vb. pf. erschmeicheln: i. iz koga kaj, Cig.
  55. izslẹ̑dba, f. die Ermittelung, die Erforschung, Cig., DZ.
  56. izslẹ̑dək, -dka, m. das Erforschte, das Ergebnis der Forschung, C., DZ.
  57. izslẹdíti, -ím, vb. pf. ausspüren, Mur., Cig.; — ausforschen, Cig.; (wissenschaftlich) erforschen (po stsl. i. rus.), Cig. (T.).
  58. izslẹpáriti, -ȃrim, vb. pf. herausschwindeln, abgaukeln, Cig.; denar iz ljudi i., SlN.
  59. izslúženəc, -nca, m. kdor se je izslužil, Cig.
  60. izslúžiti, -im, vb. pf. 1) = doslužiti, ausdienen, Mur.; — = odslužiti, abverdienen: i. s tlako, durch Frohndienst entgelten, Cig.; — 2) i. se, durch den Dienst seine Kräfte erschöpfen, Cig.; vojak se je izslužil, C.
  61. izsmȃjati, -am, vb. impf. ad izsmoditi; ausflammen: i. puško, Cig.
  62. izsmẹ́jati se, * -smẹ́jem se, vb. pf. zu lachen aufhören, auslachen, Cig.
  63. izsmodíti, -ím, vb. pf. ausflammen: i. puško, Cig.
  64. izsmolíti, -ím, vb. pf. inwendig mit Pech überziehen, auspichen, austheeren, Cig.
  65. izsmȓcati, -am, vb. pf. auspumpen: vodo iz jame i., Erj. (Min.).
  66. izsmŕčati se, -čím se, vb. pf. ausschnarchen, Cig.
  67. izsnẹdáriti, -ȃrim, vb. pf. durch Naschen leeren, ausnaschen, Cig.
  68. izsnę́ti, -snámem, vb. pf. etwas Aufgestecktes, Eingehängtes heraus-, wegnehmen, jvzhŠt.; i. se, sich loslösen (von einem aufgesteckten, eingehängten Gegenstande): obroček se je izsnel, jvzhŠt.
  69. izsolíti, -ím, vb. pf. mit dem Salzen fertig werden.
  70. izsołzẹ́ti, -ím, vb. pf. aussickern, Z.
  71. izsołzíti se, -ím se, vb. pf. sich ausweinen, Zora.
  72. izsópsti, -sópem, vb. pf. ausathmen, aushauchen, Cig.
  73. izsráti, -sę́rjem, vb. pf. als Excrement abgehen lassen.
  74. izsrẹ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. ausschlürfen, vse mleko izsrebati iz posode.
  75. izsrę̑čkati, -am, vb. pf. 1) durch Ziehung des Loses auswählen, auslosen, C., nk.; — 2) verlosen, ausspielen, Cig., C., nk.
  76. izsrẹ̀d, praep. c. gen. = iz sredi, aus der Mitte, Cig.
  77. izsrẹ́dən, -dna, adj. excentrisch ( math.), Cig. (T.), C.
  78. izsrẹdíščən, -čna, adj. = izsreden, ogr.- C.
  79. izsrẹ́dnost, f. die Excentricität ( math.), Cig. (T.).
  80. izsŕkati, -sȓkam, -čem, vb. pf. ausschlürfen; zadnje kaplje iz kupice i.
  81. izstǫ́kati, -stǫ́kam, -čem, vb. pf. 1) i. kaj, ächzend vorbringen, Cig.; — 2) aufhören zu ächzen; tudi: i. se, Cig.
  82. izstòp, -stǫ́pa, m. das Heraustreten: i. na breg, die Landung, Cig.; i. iz sence, die Emersion ( astr.), Cig. (T.); — der Austritt, Jan.; i. iz društva, nk.; — der Ausfall (gewisser Theile des menschlichen Körpers aus ihrer Lage), der Vorfall, Cig.; — der Vorsprung ( arch.), Cig. (T.).
  83. izstǫ́panje, n. das Heraustreten, das Austreten, M., nk.; — prim. izstopati.
  84. izstǫ́pati, -pam, vb. impf. ad izstopiti; heraustreten: ljudje so vstopali in izstopali, Erj. (Izb. sp.); — hervorragen, Cig. (T.); — austreten: zaporedoma iz društva izstopajo udje, nk.
  85. izstǫ̑pək, -pka, m. = izstop, der Austritt, Mur., DZ.
  86. izstǫ́pən, -pna, adj. 1) vorspringend, DZ.; — 2) den Austritt betreffend, Cig.
  87. izstǫ́piti, -stǫ̑pim, vb. pf. heraustreten, Cig.; — austreten; iz društva, iz službe i., Cig., Jan., nk.
  88. izstrádanəc, -nca, m. ein ausgehungerter Mensch, Cig.
  89. izstrádanka, f. die Ausgehungerte, Jan. (H.).
  90. izstrádati, -am, vb. pf. aushungern; lakota bo deželo izstradala, Jap.- C.; — i. se, sich abhungern, Cig.; izstradan, ausgehungert: izstradan človek, jvzhŠt.
  91. izstrẹ̀ł, -strẹ́la, m. das Abschießen, die Abfeuerung, Cig., Jan.
  92. izstrẹ̑łək, -łka, m. das Geschoss, das Projectil, Cig. (T.), DZ.
  93. izstrẹlíti, -ím, vb. pf. herausschießen, ausschießen; i. kroglo; — i. komu oko, Cig., Jan.; — i. puško, ein Gewehr ausschießen, Cig.; i. se, sich entladen, Cig.
  94. izstrẹ́ljati, -am, vb. pf. 1) durch Schießen herausbringen, ausschießen; — 2) s streljanjem porabiti, verfeuern, Cig.
  95. izstŕgati, -stȓgam, -žem, vb. pf. ausschaben, ausradieren, Cig., Jan.
  96. izstrgljáti, -ȃm, vb. pf. = izstrugljati, Cig.
  97. izstríči, -strížem, vb. pf. mit der Schere ausschneiden, ausscheren, Cig.
  98. izstrı̑žək, -žka, m. der Ausschnitt (mit der Schere), Cig.
  99. izstrójiti, * -im, vb. pf. fertig gerben; i. kože.
  100. izstrȗg, m. die Rasur (v kakem pisanju), Cig.

   44.501 44.601 44.701 44.801 44.901 45.001 45.101 45.201 45.301 45.401  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA