v (44.201-44.300)

44201. izmenı̑t, adj. Wechsel-, i. kot, ein Wechselwinkel, izmenite rime, Wechselreime, h. t.- Cig. (T.); izmenito, abwechselnd, SlN.; — hs.
44202. izmẹ́niti, * -im, vb. pf. 1) auswechseln, Mur., Jan.; verwechseln, Cig. (T.); — ablösen: nova straža staro izmeni, Navr. (Let.); — 2) i. se, sich ändern, Mur.; Izmene se kače v zvezdice, Npes.- Kres; — ausarten, Cig.
44203. izmẹ̑nja, f. der Austausch, die Auswechslung, Mur., Cig., Jan., DZ.; i. knjig, Cig.; i. straže, die Ablösung der Wache, Cig.
44204. izmẹnjalíšče, n. der Auswechslungsort, DZ.
44205. izmẹ́njati, -am, I. vb. pf. auswechseln, austauschen; i. denar, i. klobuk; i. stražo, ablösen, Cig.; — II. vb. impf. ad izmeniti, = izmenjavati, Mur.
44206. izmẹnję́nec, -nca, m. der Zwitter, Hip. (Orb.).
44207. izmẹnję́nik, m. 1) der Wechselbalg, Cig.; — 2) der Zwitter, Poh.
44208. izmẹ̑noma, adv. abwechselnd: vstajal je in pletel koš, potem spet molil, in tako dalje izmenoma, Cv.
44209. izmę̑ra, f. die Ausmessung, die Abmessung, das Ausmaß, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; izmera učnine, DZ.; izmere, Vermessungen, DZkr.
44210. izmę̑rək, -rka, m. = izmera, Cig.
44211. izmę́rən, -rna, adj. ermesslich, messbar, Jan., Cig. (T.).
44212. izmerílọ, n. das Ausmaß, Levst. (Pril.).
44213. izmę́riti, -mę̑rim, vb. pf. ausmessen; i. dolgost in širokost; posodo i.; i. kaj na sežnje, abklaftern, Cig.; na stopinje i., abschreiten, Cig.; i. na oko, nach dem Augenmaß abmessen; i. cesto, traçieren, Cig.; i. kraj, eine Gegend aufnehmen, Cig. (T.).
44214. izmę́rjanje, n. die Ausmessung, die Vermessung(en), Cig.
44215. izmę́rjati, -am, vb. impf. ad izmeriti; ausmessen, vermessen.
44216. izmę́rjenost, f. die Bemessenheit, Cig., Jan.
44217. 1. izmésti, -métem, vb. pf. 1) herausfegen; i. smeti iz kota; — 2) ausfegen; i. kot; — i. se (o nebu), auswittern, Šol.
44218. 2. izmę́sti, -mę́tem, vb. pf. ausbuttern, Jan. (H.).
44219. izmešetáriti, -ȃrim, vb. pf. 1) ermäkeln, ausmäkeln; — 2) aufhören zu mäkeln, Z.
44220. izmešę́titi, -ę̑tim, vb. pf. = izmešetariti, Z.
44221. izmèt, -mę́ta, m. das Ausgeworfene, der Auswurf ( z. B. einer Mine), Cig.; — das Verworfene, der Abschaum, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Valj. (Rad).
44222. izmẹtálọ, n. = iztrebilo, das Ausführungsorgan ( zool.), h. t.- Cig. (T.).
44223. izmetanína, f. das Strandgut, Jan.
44224. 1. izmétati, -mę́čem, I. vb. pf. 1) das Herauswerfen beenden; i. kamenje iz jame; veliko krvi iz sebe i.; — i. zobe, ausbrechen, die letzten Lamm- oder Füllenzähne verlieren (o ovcah in konjih), Cig.; — 2) i. se, in die Kolben schießen: sirek se je izmetal, Vrsno- Erj. (Torb.); — II. izmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad izvreči, izmetati I., 1) auswerfen, Cig., Mik.; ausschließen: izmetajoč vzrok, ein Ausschließungsgrund, Levst. (Pril.); — 2) i. se, Aehren ansetzen: ječmen se je izmetal, Dalm.; — tvor se izmeče, bildet sich, Z.; — žužki se izmečejo, kriechen aus, Vrt.
44225. 2. izmẹ́tati, * -am, vb. impf. ad izmesti; herausfegen, ausfegen.
44226. 1. izmẹ̑tək, -tka, m. das Ausgeworfene, der Auswurf, der Ausschuss, Cig., Jan., nk.; — izmetki, die Excremente, Vrt.; die Auswurfstoffe, DZkr.
44227. 2. izmẹ̑tək, -tka, m. das Auskehricht, der Mist, C., Valj. (Rad).
44228. izmę́ti, -mánem, vb. pf. 1) durch Reiben herausbringen; i. se, infolge des Schüttelns und Reibens herausfallen, sich ausrühren (o žitu), Cig.; — 2) das Reiben beenden; i. proso: austreten, Cig., M., Kr.
44229. izmetína, f. = 2. izmetek, das Kehricht, Z.
44230. izmetljaj, m. das Geschwür, Z., Notr.
44231. izməzẹ́ti, -ím, vb. pf. aussickern, Cig.
44232. izmę́zniti se, -mę̑znem se, vb. pf. sich entwinden, C.
44233. izmíjati, -am, vb. impf. ad izmiti, = izmivati, Cig.
44234. izmíkati, -mı̑kam, -čem, I. vb. impf. ad izmekniti; 1) ausreißen: kokolj i., ausjäten, vzhŠt.- C.; — 2) entrücken, wegrücken; — i. se, entgleiten, aus seiner Lage weichen, Cig.; sich fortstehlen, Cig.; — II. vb. pf. 1) izmı̑kati, -am, das Hecheln beenden, aushecheln, fertig hecheln; vse predivo i.; — 2) ausbilden: Vodnik je prvi izmikal glasove slovenski liri, Glas.
44235. izmíljanje, n. die Erosion, Cig. (T.).
44236. izmíljati, -mı̑ljam, vb. impf. ad izmleti, Cig.
44237. izmírati, * -ı̑ram, vb. impf. ad izmreti; im Aussterben begriffen sein, aussterben, Cig. (T.), nk.
44238. izmisati se, -am se, vb. pf. sich ausmausen, Cig.
44239. izmı̑səł, -sla, m. = izmišljaj, Cig. (T.).
44240. izmísəłn, -səłna, adj. = izmišljiv, Jan. (H.).
44241. izmı̑slək, -sləka, (-səłka), m. die Erdichtung, Cig., Navr. (Kop. sp.); to so prazni izmisleki, das sind faule Fische, Cig.
44242. izmísliti, -mı̑slim, vb. pf. ersinnen, erdichten, erfinden; i. (si) kaj; to si (si) ti izmislil, das ist deine Erfindung; izmišljen, ersonnen, erdichtet; izmišljene pripovedke; fingiert, Cig. (T.); izmišljeno ime.
44243. izmı̑šljaj, m. die Erdichtung, Cig. (T.).
44244. izmišljálọ, n. der Spintisierer ( zaničlj.), Cig. (T.); — hs.
44245. izmíšljanje, n. das Ersinnen, das Erdichten; i. besed, Cig.
44246. izmíšljati, -am, vb. impf. ad izmisliti; ersinnen, erdichten, erfinden.
44247. izmíšljenica, f. das Hirngespinnst, die Chimäre, Cig. (T.).
44248. izmišljenína, f. die Erdichtung, die Fabelei, Cig. (T.).
44249. izmíšljenka, f. ein ersonnenes Wort, nk.; eine erdichtete Erzählung, Bes.
44250. izmišljetina, f., nk., pogl. izmišljotina.
44251. izmišljı̑ja, f., Zora, pogl. izmišljava.
44252. izmišljotina, f. = izmišljava, Cig. (T.), nk.; — hs.
44253. izmíti, -mı̑jem, vb. pf. 1) durch Waschen herausbringen, wegwaschen; i. maroge; — 2) auswaschen; i. sod, rane.
44254. izmladíti se, ** -ím se, vb. pf. abliegen (o sadju), Dol.
44255. izmlẹ́sti, -mółzem, vb. pf. = izmolsti.
44256. izmlẹ́ti, -mę́ljem, vb. pf. 1) durch Mahlen herausbringen, ausmahlen: preveč i. žito, Cig., Z.; — 2) mit dem Mahlen fertig werden.
44257. izmóči, -mǫ́rem, vb. pf. 1) heraushelfen: i. koga iz —, C.; — 2) auswirken: i. komu kaj, Cig.
44258. izmóčiti, -mǫ́čim, vb. pf. auswässern, ausbeizen (und dadurch Salze, Säuren u. dgl. entziehen), Cig.
44259. izmodrijániti, -ȃnim, vb. pf. = izmodrovati, Cig.
44260. izmodríti, -ím, vb. pf. klug machen; to ga bo izmodrilo; i. se, klug werden, jvzhŠt.
44261. izmòł, -móla, m. izmoli, Erosionsthäler, Cig. (T.); — češ.
44262. izmóliti, -mǫ́lim, vb. pf. 1) durch Beten erlangen, erflehen, erbeten; i. komu blagoslov iz nebes, Cig.; — 2) mit dem Beten fertig werden, ausbeten; še enega očenaša nisem mogla i.
44263. izmółsti, -mółzem, vb. pf. 1) i. iz koga kaj, jemandem etwas entpressen, Cig.; vse denarje je iz mene izmolzel, Z.; — 2) ausmelken; do dobrega i., Cig.; — erschöpfen, Cig., Jan.; izmolzena njiva, magerer Acker, Cig.; i. koga, i. komu mošnjo, jemandem den Beutel leeren, Cig.; aussaugen ( fig.), Cig., Jan., Cig. (T.); izmolzena okolica, Zora; — izmolzen, entnervt, Cig.
44264. izmȏłzək, -zka, m. der Extract, C.
44265. izmȏłža, f. 1) das Abmelken, C.; — die Erschöpfung des Bodens, Cig.; — 2) die Emulsion ( chem.), Cig. (T.).
44266. izmọ̑ngati, -am, vb. pf. = izmungati, Cig.
44267. izmotáti, -ȃm, vb. pf. 1) herauswinden, loswickeln; i. se, sich herauswinden, sich loswickeln; sich herausarbeiten; i. se iz pravde, Z.; — sich entspinnen, sich entwickeln: vojska se bo izmotala iz tega, Cig.; — 2) mit dem Haspeln fertig werden, ausspulen.
44268. izmọ̑zgati, -am, vb. pf. entmarken, Št., BlKr.- M.; — ausmergeln, C.
44269. izmráziti, -mrȃzim, vb. pf. auskälten, Cig.
44270. izmȓcati, -am, vb. pf. auszehren, ausmergeln: i. se, C.
44271. izmŕdanica, f. izmrdana ženska, SlGor.- C.
44272. izmŕdanka, f. = izmrdanica, C.
44273. izmŕdati, * -mȓdam, vb. pf. durch Unzucht schwächen, C.
44274. izmrẹ́ti, -mrèm, (-mŕjem), vb. pf. = odmreti, pomreti, aussterben, Cig. (T.), C., nk.
44275. izmrmráti, -ȃm, vb. pf. 1) ermurren, Cig.; — 2) mit dem Brummen fertig werden, ausbrummen.
44276. izmúčiti, -mȗčim, vb. pf. abmartern, abquälen, Cig., nk.
44277. izmȗgati, -am, vb. pf. = izmungati, jvzhŠt.
44278. izmúliti, -im, vb. pf. ausjäten, ausraufen, Cig., C.; — ausgrasen: travnik i., Cig.
44279. izmúljati, -am, vb. impf. ad izmuliti; ausraufen, ausgrasen, Cig.
44280. izmȗngati, -am, vb. pf. ausmangen: i. perilo, Dol., Gor., Tolm.; — prim. izmongati.
44281. izmúzati se, -mȗzam se, vb. pf. entschlüpfen, sich davon schleichen, Cig., C., Lašče- Levst. (Rok.), jvzhŠt.; vsi se izmuzajo ven, Jurč.; i. se komu, Str.
44282. izmȗzək, -zka, m. die Entgleitung, C.; ti izmuzki, ti izpolzki nature iz svojih modrih tečajev, Ravn.
44283. izmúzniti, -mȗznem, vb. pf. 1) die Rinde abstreifen, entrinden, C.; mladico, vejico i., Dict.; — 2) schnipfen, entwenden, Cig.; — 3) i. se, entgleiten, entschlüpfen; — sich wegstehlen: i. se iz hiše, C.; sich entziehen: i. se iz svoje dolžnosti, Jap.- C.; — 4) intr. entschlüpfen: iz rok mi izmuzne kaj, C., jvzhŠt.
44284. iznàd, praep. c. gen. über—her, über—herab; iznad hriba prileti truma ptičev; odvali kamen iznad vodnjaka, Ravn.
44285. iznȃjdba, f. die Erfindung, Cig., Jan., ogr.- M., nk.
44286. iznȃjdəc, -dca, m. = iznajdnik, Cig., Jan.
44287. iznȃjdək, -dka, m. die Erfindung, Cig., C.; — die Ermittelung, Cig., Jan.
44288. iznájdən, -dna, adj. = iznajdljiv, Jan.
44289. iznájdenje, n. die Erfindung, Mur., Cig. (T.), nk.
44290. iznájdenost, f. die Erfahrenheit, die Fertigkeit, Cig., Jan.; — prim. iznajti 2).
44291. iznȃjdnica, f. die Erfinderin, Cig., Jan.
44292. iznȃjdnik, m. der Erfinder, Mur., Cig., Jan., DZ., nk.
44293. iznájdnost, f. = iznajdljivost, Cig., Jan.
44294. iznájti, -nájdem, vb. pf. 1) ausfindig machen, Cig., Jan.; erfinden, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) i. se v čem, sich zurecht finden, sich orientieren, Cig. (T.); sich auskennen, Cig.; — iznajden, klug, gescheit, Cig., Jan., Gor., Savinska dol.; iznajdeni in premeteni, Jap. (Prid.); Prelepa 'znajdena mladenka, Npes.-K.
44295. iznaroditi, -im, vb. pf. (narejeno po nem. glagolu: entnationalisieren, Nov., Let.).
44296. iznȃšanje, n. das Heraustragen, Cig.
44297. iznȃšati, -am, vb. impf. ad iznesti; 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; — 2) = raznašati, verleumden, M.; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Cig., Jan., Cig. (T.); prim. iznesti 3).
44298. iznášləc, -šləca, (-šəłca), m. der Erfinder, Šol., Bes.
44299. iznebı̑tək, -tka, m. der Abortus, C.
44300. iznebíti se, -ím se, (-bǫ̑m se, -bǫ̑dem se, Mik., Trub., Levst.), vb. pf. loswerden, sich entäußern, befreit werden; i. se koga, česa; i. se dolgov; da smo se le tega sitneža iznebili! — otroka se i., abortieren, Jan.; — etwas von sich geben: do bedakov se ni nikoli nepotrebne besede iznebil, Ravn.; i. se kake neumne, etwas Dummes aussprechen, Nov.

   43.701 43.801 43.901 44.001 44.101 44.201 44.301 44.401 44.501 44.601  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani