Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (43.801-43.900)

  1. izgrísti, -grízem, vb. pf. 1) durch Beißen hinausbringen, ausbeißen, Cig.; — i. se, sich herausbeißen, Cig.; — 2) durch Beißen beschädigen, verwunden: izgrizen, zerbissen, C.; — i. se, einander durch Bisse verwunden: psa sta se izgrizla; pren. sich verfeinden, Zora; i. se s kom, Cig.
  2. izgrı̑z, m. der Ausbiss ( min.), Cig. (T.).
  3. izgrízniti, -grı̑znem, vb. pf. ausbeißen, Cig.
  4. izgrmẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdonnern, auswettern; tudi i. se: izgrmelo (se) je, es hat ausgewettert, Cig.
  5. izgȗba, * f. der Verlust; pod izgubo, bei Verlust, Cig., nk.; — izgubo imeti, na izgubi biti, Verlust erleiden; v izgubo prodati, mit Verlust verkaufen; — der Entgang, Jan.
  6. izgȗbək, -bka, m. der Verlust, M.
  7. izgubíčək, -čka, m. = izguba, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., C., Dalm.
  8. izgubı̑tək, -tka, m. = izguba, Cig., Jan., C.
  9. izgubíti, -ím, vb. pf. 1) verlieren; denar i., pri igri i.; pravdo, stavo i.; službo i.; pamet i., ein Narr werden; glavo i., den Kopf (die Besonnenheit) verlieren; i. upanje, srce, die Hoffnung, den Muth verlieren; vero pri ljudeh, veljavo i.; veliko krvi i.; posoda je slabi duh izgubila; barvo i.; roge, dlako i.; krava je mleko izgubila; izpred oči izgubiti koga, aus den Augen verlieren; — i. se, in Verlust gerathen, verloren gehen; vol se je izgubil; izgubljena ovca; i. se kam, irgendwohin verschwinden; i. se kakor kafra, Cig.; izgubi se, packe dich! verschwinde! glas se izgubi, verhallt; moralisch verloren gehen: v mestu se bode deček izgubil; izgubljen sem, ich bin verloren; — ves izgubljen je, er ist ganz verwirrt, zerstreut, ("verloren") Cig., Jan., jvzhŠt.; — 2) abortieren, Ip., Kras- Erj. (Torb.).
  10. izgúbljati, -am, vb. impf. ad izgubiti, verlieren.
  11. izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
  12. izgubník, m. der verlustig geworden ist, DZ.
  13. izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
  14. izgúliti, -im, vb. pf. abwetzen, Cig.; i. obleko, Cig.; i. se, sich entfasern, Cig.; — abnützen, abarbeiten, Cig.
  15. izgúrati, ** -am, vb. pf. = izguliti: izgurano kljuse, ein abgearbeitetes Pferd, Cig., Kr.
  16. izhábiti, -hȃbim, vb. pf. beschädigen, verderben, Cig., Mik.; verstümmeln, C.; — schänden, C.
  17. izhȃja, f. der Ursprung, die Ursache, C.
  18. izhajalíšče, n. der Ursprungsort, Cig.; — der Austrittspunkt ( mech.), Cig. (T.).
  19. izhȃjanje, n. 1) das Hervorgehen, der Ausgang, Cig., M.; — 2) das Auskommen.
  20. izhȃjati, -am, vb. impf. ad iziti, izhoditi; 1) heraus-, hervorkommen: solnce izhaja, die Sonne geht auf ( nam. v knjigah nav. vzhajati, prim. Cv. VIII. 4.); — erscheinen: časniki izhajajo vsak dan; — abstammen, Cig., Jan.; iz kakega rodu, od Davida i., Cig.; — iz česa i., aus etwas hervorgehen, die Folge sein, Cig., Jan., nk.; to izhaja iz tega, das hat seinen Grund darin, Cig.; — 2) (po nem.) auskommen, sein Auskommen finden; težko i., z malim i., sich mit Wenigem behelfen; ali boš izhajal z denarjem? dobro i. s kom; ni i. ž njim; — 3) i. se (dobro, slabo), ausschlagen, ausfallen, Cig.
  21. izhȃjək, -jka, m. die Folge, das Ergebnis, der Ausgang, Cig., C.
  22. izhítiti se, -hı̑tim se, vb. pf. ausschlagen: izhitili bi se mu po komolci tvori, Navr. (Let.).
  23. izhladíti, -ím, vb. pf. auskühlen; i. sobo; i. se, ganz kühl, kalt werden.
  24. izhlȃpək, -pka, m. das Verdunstete, der Verdunstungsabgang, DZ.
  25. izhlapẹ̑nje, n. die Verdunstung, die Verflüchtigung, Cig.
  26. izhlapẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunsten, verdampfen, sich verflüchtigen, Cig., Jan., Cig. (T.).
  27. izhlapíšče, n. die Ausdünstungsstätte: močvirje — izhlapišče nezdravja in pustobe, Jurč.
  28. izhlapíti, -ím, vb. pf. verdampfen machen, verflüchtigen, Mur., Cig.
  29. izhlápljati, -am, vb. impf. ad izhlapiti, Jan.
  30. izhlíniti, -hlı̑nim, vb. pf. erheucheln, Cig.
  31. izhòd, ** -hǫ́da, m. 1) die Handlung des Ausgehens: der Auszug, der Ausmarsch, Mur., Cig.; družni izhodi, Ausflüge, Str.; — i. blaga, der Austritt der Waren, DZ.; — der Aufgang: solnčni izhod, Dict., Dalm., Cv.; der Osten, Jan. (H.); ( nam. vzhod; prim. izhajati); — 2) der Ort des Hinausgehens: der Ausgang, Cig., nk.; i. sklada, das Schichtenende, Cig. (T.); — die Kathode, Sen. (Fiz.); — 3) der Ausfluss, die Emanation, Cig., Jan., C.; — 4) der Erfolg, das Resultat, C., DZ., Zora; i. glasovanja, DZ.
  32. izhǫ̑dək, -dka, m. 1) izhodki kosti, die Beinausläufe, C.; — 2) die Folge, C.; — der Ausgang, der Erfolg, C.
  33. izhǫ́dən, -dna, adj. 1) Ausgangs-, Jan. (H.); — 2) = vzhoden, Jan. (H.).
  34. izhodíšče, n. der Ausgangspunkt, der Anfangspunkt, Cig., Cig. (T.), C., DZ., Cel. (Geom.); pojdite na izhodišča cest, Jap. (Sv. p.); vseh rev izhodišče, Bas.
  35. izhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) durch Gehen bahnen, austreten; izhojena pot; — 2) durch gemachte Wege erlangen, erlaufen, Cig.; dolg i., die Schuld eintreiben, BlKr.- Mik.; durch Fürsprache erwirken, C.; i. komu obilno pripomoč, Navr. (Let.); peneze i. od koga, jemandem Geld entlocken, Fr.- C.; — 3) i. se, sich müde gehen; izhojen, vom Gehen matt, C.; — 4) auskommen: z drvi i., C.; ali boš izhodil s tem denarjem? vzhŠt.; prim. izhajati 2).
  36. izhomotáti, -ȃm, vb. pf. aus der Verlegenheit ziehen: i. se, sich aus der Verlegenheit ziehen, C., nk.
  37. izhrákati, -hrȃkam, vb. pf. = izhrkati, Z.
  38. izhrakljáti se, -ȃm se, vb. pf. sich ausräuspern, Bes., Trst. (Let.).
  39. izhrákniti, -hrȃknem, vb. pf. = izhrkniti, Z.
  40. izhŕkati, -hȓkam, -čem, vb. pf. 1) beim Räuspern herauswerfen, Cig.; — 2) i. se, sich ausräuspern, Cig.
  41. izhŕkniti, -hȓknem, vb. pf. beim Räuspern herauswerfen, Cig.
  42. izhrópsti, -hrópem, vb. pf. ausröcheln, Cig.
  43. izhrumẹ́ti, -ím, vb. pf. ausstürmen, Cig.
  44. izhudoúmiti se, -ȗmim se, vb. pf. wahnsinnig werden, Zilj.- Jarn. (Rok.).
  45. izhȗjšati, -am, vb. pf. = shujšati, Jan. (H.).
  46. izı̑d, m. = izhod 4), der Ausgang, der Erfolg, Mur., Cig., Jan., C., nk.; izid imej na misli pri vsem, kar počneš, Ravn.
  47. izı̑dək, -dka, m. = izid, Jan.
  48. izigráti, -ȃm, vb. pf. 1) ausspielen; karto i., Cig., Jan.; — kako blago i. (po loteriji), Cig., (po nem.); — 2) zuende spielen, ausspielen.
  49. izíhtiti se, -im se, vb. pf. 1) ausschluchzen, Cig.; — 2) die Wuth ausschäumen lassen, Cig.
  50. izı̑ma, f. = izimek, Cig. (T.).
  51. izı̑mati, -mam, -ljem, vb. impf. ad izeti; herausnehmen: entreißen, Mur.
  52. izı̑mək, -mka, m. die Ausnahme, Jan., Cig. (T.), DZ.; po izimku, ausnahmsweise, Levst. (Nauk); colni i., der Zollausschluss, DZ.
  53. izímən, -mna, adj. exceptiv, ausnahmsweise, Ausnahms-, Jan., Cig. (T.); izimni slučaji, Levst. (Pril.), SlN.
  54. izı̑mkoma, adv. ausnahmsweise, in Ausnahmsfällen, Cig. (T.), DZ., Levst. (Pril., Cest.).
  55. izı̑moma, adv. = izimkoma, Cig. (T.).
  56. izískati, -íščem, vb. pf. durchsuchen, Mur.; — erforschen, Cig. (T.); — stsl., rus.
  57. izíti, izídem, izšə̀ł (izášəl, Krelj, izə̀šəł, C.), vb. pf. 1) herausgehen, hervorkommen, Cig., Jan.; kadar nečisti duh od človeka izide, Krelj; aufgehen, Cig.; solnce je izešlo, Dalm.; prim. Cv. VIII. 4.; — erscheinen, (o knjigi), ergehen (o ukazu), Cig., Jan., nk.; izešel je drugi zvezek, Cv.; — 2) i. se, einen Ausgang nehmen, ausfallen; i. se po sreči, gut, glücklich enden; geschehen, in Erfüllung gehen; izidi se volja tvoja; kako se je izašlo ("zašlo") ali zgodilo? Krelj; izešlo se je, es ist in Erfüllung gegangen, C.; v tem pomenu tudi: iziti, Cig.; — 3) i., ausreichen: ravno je izešlo, jvzhŠt., (po nem. "ausgehen").
  58. izjáditi se, -jȃdim se, vb. pf. seinen Zorn auslassen, austoben, Jan. (H.).
  59. izjágnjiti se, -jȃgnjim se, vb. pf. ablammen, Cig.
  60. izjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) herausreiten, Cig., Jan.; — 2) zum Reiten abrichten, bereiten, Cig.; — 3) durch Reiten schwächen, Cig.
  61. izjáliti se, -jȃlim se, vb. pf. unfruchtbar werden: krava se je izjalila, Cig.
  62. izjámičati, -am, vb. pf. mit dem Grabstichel ausgraben, Cig.
  63. izjásniti, -jȃsnim, vb. pf. 1) ausheitern: i. se, sich ausheitern; — 2) klar machen, erklären, erläutern, Cig.; — prim. razjasniti.
  64. izję́cati, -ję̑cam, vb. pf. = izjecljati, Cig.
  65. izjecljáti, -ȃm, vb. pf. stotternd vorbringen, ausstammeln; z veliko težavo je izjecljal nekaj besed.
  66. izję́čati se, -ím se, vb. pf. sich abächzen, Cig.
  67. izjẹ̑d, f., Z., nav. pl. izjẹ̑di, was man beim Speisen als nicht entsprechend unverzehrt lässt, solche Speisereste; tudi: die Viehfutterreste, Mur., Cig., Jan., Lašče- Erj. (Torb.), Polj., Št.; izjedi delati, = pri jedi izbirati, odrezavati, na stran devati, kar ni po godu, Z., Ljub.; izjedi ne maramo, ostankov pa, Z.; mišje izjedi, der Mäusefraß, Z.; der Schaden an Feldfrüchten, den das Wild durch Abfressen verursacht, V.-Cig.; (tudi: izjed, m., Cig.).
  68. izjẹ̑da, f. 1) der durch reißendes Wasser bewirkte Berg- oder Thalriss, Bes.- C.; — 2) pl. izjede, das beim Fressen übrigbleibende Viehfutter: voli so pustili izjede, Goriš.- C.; — prim. izjedi.
  69. izjẹ́dati, -am, vb. impf. 1) anfressen, Cig.; črv izjeda zrno, kajk.- Valj. (Rad); rja železo izjeda, Cig.; ausätzen: i. divje meso, Cig.; — ausreißen: voda travnik izjeda, Z.; — 2) quälen: izjedajo me skrbi, Cig.; i. se, sich abgrämen, Cig.
  70. izjẹ̑dčje, n. coll. = izjedki, (izjesčje) C.
  71. izjẹ̑dək, -dka, m. izjedki = izjedi, Navr. (Let.).
  72. izjẹ́dina, f. = izjed: mišja i., Cig., Nov.; pl. izjedine, Kr.- Valj. (Rad).
  73. izjẹ̑dka, f. poljska i., der Teufelsabbiss (succisa pratensis), Medv. (Rok.), Nov.
  74. izjednáčiti, -ȃčim, vb. pf. = izenačiti, SlN., Cel. (Ar.).
  75. izję̑m, m. = izjema, Mur.
  76. izję̑ma, f. die Ausnahme, Cig., Jan., nk.
  77. izjẹ̑mati, -mam, -mljem, I. vb. impf. ad izjeti; herausnehmen: ausnehmen, Ausnahmen machen, ausschließen, Cig., Jan., nk.; — II. izjemáti, -jémljem vb. pf. mit dem Herausnehmen, Nehmen fertig werden; tako dolgo je jemal, da je vse izjemal, jvzhŠt.
  78. izję̑mba, f. = izjema, Cig.
  79. izję̑mce, adv. = izjemoma, C.
  80. izję̑mək, -mka, m. die Ausnahme, der Ausnahmsfall, Mur., Cig., Jan.; — prim. izimek.
  81. izję́mən, -mna, adj. exceptionell, Ausnahms-, Cig., Jan., nk.; izjẹ̑mni stan, der Ausnahmszustand, Cig., Jan., C.; izjemno, ausnahmsweise, Cig., Jan., C., nk.; — prim. izimen.
  82. izję̑mnica, f. die Auszüglerin, vzhŠt.
  83. izję̑mnik, m. der Auszügler, vzhŠt.
  84. izję̑moma, adv. ausnahmsweise, Cig., C., nk.
  85. izjẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) ausfressen; od črvov, miši izjeden; (o rji), Cig.; ausätzen, Cig.; — i. se, sich aus der Klemme reißen, sich herausarbeiten, Cig.; — 2) i. koga pod zemljo, durch Zänkereien ins Grab bringen, Cig.; — i. se s kom, sich mit jemanden zerzanken, Cig., C.
  86. izję̑tək, -tka, m. das Ausgenommene, Cig.
  87. izję́ti, -jámem, vb. pf. herausnehmen, herausheben, Cig. (T.); ausnehmen, Cig.; izjemši, ausgenommen, C., nk.
  88. izjẹ̑zd, m. der Ausritt, Cig., Jan.
  89. izjẹ́zditi, -jẹ̑zdim, vb. pf. = izjahati; — izježen, ausgelassen, KrGora.
  90. izjezíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu zürnen.
  91. izjẹ̑ža, f. = izjezd, Cig.
  92. izję́žiti, -im, vb. pf. iz ježic spraviti: kostanj i., BlKr.
  93. izjǫ́kati se, -kam, -čem se, vb. pf. sich ausweinen, aufhören zu weinen, Cig., Jan.
  94. izjúžiti se, -jȗžim se, vb. pf. izjuži se (vreme), es tritt Thauwetter ein, (zj-) Cig., C.
  95. izkadíti, -ím, vb. pf. 1) wegrauchen, durch Rauchen vertreiben: lisice i., Cig.; — 2) ausrauchen; izkadil sem, ich bin mit dem Rauchen fertig; i. pipo tobaka; — 3) i. se, aufhören zu rauchen: izkadilo se je, der Rauch ist verflogen; sich verflüchtigen, verdunsten, Cig.; — vergehen: izkadile so se mu norčije, Cig.
  96. izkadúnjčiti se, -ȗnjčim se, vb. pf. schief werden (o lesu), Cig.; — prim. kadunja.
  97. izkȃja, f. die Ausdünstung, Cig., C.
  98. izkájati, -am, vb. impf. ad izkaditi, Cig.
  99. izkalíti se, -ím se, vb. pf. auskeimen: izkaljen kostanj, Nov.
  100. izkalúžiti, -ȗžim, vb. pf. = skaliti, Jan. (H.).

   43.301 43.401 43.501 43.601 43.701 43.801 43.901 44.001 44.101 44.201  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA