Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (38.901-39.000)

  1. dúpa, f. 1) die Erdhöhle, C., Z.; — 2) neka psovka ženski, kajk.- Valj. (Rad).
  2. dúpati, dȗpam, -pljem, vb. impf. 1) auf etwas Hohles schlagen, Z.; — 2) dumpf rauschen, C.
  3. dúpəłce, n. dem. duplo; das Höhlchen, Cig.
  4. dúpəlj, -plja, adj. hohl, C., (dupel) Cig.; — prim. stsl. duplь, hohl.
  5. dúpəljnast, adj. = dupljast, Dict., C., Mik.
  6. dúpəljnik, m. der Höhlenbewohner, Cig., nk.
  7. dupína, f. = duplo, Cig.
  8. dupír, -rja, m. = netopir, Mur., Mik.
  9. dȗplar, -rja, m. die Hohltaube (columba oenas), Cig.
  10. dúplast, adj. = duplinast: duplasto drevo, Hal.- C.; v duplastih luknjah gnezda delajo, Dalm.; — prim. duplo.
  11. duplę́r, m. = duplir, ogr.- Mik., kajk.- Valj. (Rad).
  12. dūplika, * f. odgovor na repliko, die Duplik.
  13. duplikāt, m. das Duplicat; — prim. dvojnica.
  14. duplikātor, -rja, m. der Duplicator ( phys.), Cig. (T.).
  15. duplína, f. die Höhlung, Mur., Cig.; telesna d., die Leibeshöhle, LjZv.; prebavna d., der Verdauungscanal, predzobna d., die Backenhöhle, prsna d., die Brusthöhle, trebušna d., die Bauchhöhle, ustna d., die Mundhöhle, bobničeva d., die Trommelhöhle, Erj. (Som.).
  16. duplínast, adj. Höhlungen enthaltend, Cig.; — höhlenartig: duplinasta jama, Zora.
  17. duplír, m. große Wachskerze, C., BlKr.; — prim. it. doppiero.
  18. dȗplja, f. die Höhlung: die Baumhöhle, Mur., Cig., Jan., Mik.; — die Felsenhöhle, die Grotte, Jan., BlKr., vzhŠt.; — das Ofenloch, C.; — prim. duplo.
  19. dȗpljast, f. = duplast, Cig., C., Mik.; — prim. duplja.
  20. dȗplje, n. die Baumhöhle, Cig., Rez.- Mik.; kolno d., die Radbüchse, Habd.- Mik.
  21. duplję̑n, adj. Höhlen-: dupljene čebele, Baumbienen, C.
  22. dupljeníca, f. hohler Baumstamm, Cig.
  23. dupljína, f. = duplina, Mur.
  24. dúplọ, n. die Höhlung, Cig. (T.); die Baumhöhle, Cig., Rib.- Mik., Št., Gor.; drugi ptiči so po duplih skriti, Zv.; — die Erd- oder Felsenhöhle, C.; d. v pečevju, Dict.; — das Aschenloch unter dem Herde, Mariborska ok.- C.
  25. dupotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. stampfen, C.; — prim. dupati.
  26. dúr, adj. scheu, Ravn.- Cig.; wild, menschenscheu, Lašče- Levst. (Rok.); dure zveri, scheue, wilde Thiere, Z.; Neudelan jezik vsak Dur pastuh je, srep divjak, Levst. (Zb. sp.); — prim. slovaško: durný, scheu.
  27. dúra, f. neumen človek, Pivka- Cig., Jan.
  28. dȗrak, m. ein Kartenspiel: duraka igrati; — der in diesem Spiel Verlierende, C., Št.; — iz hs.; — prim. rus., češ. durak, = neumnež.
  29. duránca, f. = durancelj, Mur., C.
  30. duráncəlj, -clja, (-cəljna), m. nicht vom Kerne gehende Pfirsich, der Härtling, SlGor.- C., jvzhŠt.; — prim. it. duracine, hart und fest ( v. Früchten).
  31. duráncija, f. = durancelj, Cig., C.
  32. dúrati, -am, vb. impf. ad durniti, = suvati, C.
  33. dúrce, f. pl. dem. duri; 1) kleine Thüre, das Pförtchen; — die Gatterthür, C.; — 2) der Hosenlatz, Gor.
  34. durè, -ę́ta, m. ein blöder Mensch, der Trottel, Tolm.- Erj. (Torb.).
  35. 1. dȗrəc, -rca, m. = dure, C.
  36. 2. dūrəc, -rca, m. zgornji durec hišnih vrat, die obere Thorschwelle, Jap. (Sv. p.).
  37. durẹ́ti, -ím, vb. impf. blöde dareinschauen, Tolm.- Erj. (Torb.).
  38. dúrgəlj, -glja, (-gəljna), m. der Drillbohrer, Mur., Cig., Jan.; — prim. bav. dürchel, Mik.
  39. dȗrgljati, -am, vb. impf. bohren, Cig.
  40. dȗrhati, -am, vb. impf. = prebadati: žabe d., Frösche spießen, SlGor.- C.; — prim. bav. durcheln = durchbohren, C.
  41. dúrhniti, dȗrhnem, vb. pf. = prebosti, C.; — prim. durhati.
  42. dúri, f. pl. 1) die Thüre, das Thor; — 2) der Pressdeckel, (dveri) Mariborska ok.- C.; — 3) = veha, C.
  43. duríti, -ím, vb. impf. 1) verhasst, ekelhaft machen: d. koga komu, Hal.- C.; — d. se, ekeln, ekelhaft sein: jed se mu duri, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); — 2) verabscheuen, verachten, C.; Koga (= kogar) sem najbolj durila, Toga (= tega) sem si dnes dobila, Npes.-Vraz.
  44. dȗrkanje, n. das Stoßen, das Rütteln: d. kol, ogr.- C.
  45. dȗrkati, -am, vb. impf. stoßen, rütteln (o kolih), ogr.- C.; proč d. koga, fortstoßen, BlKr.; — prim. durniti.
  46. dúrnica, f. der Thürflügel, Cig., Jan.; oboja vrata so imela dvoje durnice, Jap. (Sv. p.).
  47. dȗrnik, m. der Thürhüter, Mur.; — prim. dvernik.
  48. dúrniti, dȗrnem, vb. pf. stechen, stoßen, C.; — prim. hs. turiti.
  49. dȗrnjak, m. die Flaschenmündung, jvzhŠt.
  50. dusẹ́ti, -ím, vb. impf. vor Aerger schnauben, BlKr.- M.
  51. dúša, * f. 1) die Seele; človek je iz duše in telesa; pri moji duši! bei meiner Seele! tudi: pri moji krščeni duši! Št.; na mojo dušo, LjZv.; v dušo ginjen, innig gerührt, Cig.; iz vse duše, aus dem Grunde des Herzens, Cig.; — duša moja! ljuba duša! mein Herzchen! mein Lieber, meine Liebe! živa d. ne ve, keine Seele weiß es; vsaka živa (ali: krščena) d., jedermann, Št.- C.; dobra d., eine gute Seele; poštena duša, eine ehrliche Haut; dober je, kakor duša, Notr.; duša je, er hat Gemüth, Cig. (T.); — mesto šteje 30.000 duš (= Einwohner); — 2) der Lampendocht; — 3) die eingenähte Knopfform, Cig., Tolm.- C., Dol.; — 4) die Nadel in dem Schützen der Weber und Tuchmacher, Cig., BlKr.- M.; — 5) der Dorn im Schlüsselloch, Cig.; — 6) die Federseele, h. t.- Cig. (T.); — 7) das Mark in den Früchten, Jan.; — 8) der Bügeleisenstahl, Štrek., Goriš.; — 9) krompir za saditev, kateremu so tiste dele obrezali, ki imajo klice, pokvarjen (zadušen), Dol.; — 10) babja duša = babja dušica, der Quendel, der Thymian (thymus serpyllum), Fr., vzhŠt.- C.
  52. dušák, m. 1) die Luftröhre, C.; — 2) = dušek, der Zug: na dva dušaka izpiti, jvzhŠt.
  53. dúšati se, -am se, vb. impf. bei seiner Seele betheuern, Mik., BlKr., vzhŠt.
  54. dušebǫ̑łnik, m. der Seelenkranke, h. t.- Cig. (T.).
  55. dȗšəc, -šca, m. 1) der üble Geruch, der Nebengeruch, Cig., M.; sod ima dušec, Z.; — der Beigeschmack, Cig.; — 2) der Stickstoff, Jan., Cig. (T.); — 3) der Herzliebste, Valj. (Rad).
  56. dušegȗbəc, -bca, m. Seelenmörder, Cig.
  57. dušegúbən, -bna, adj. seelenmordend, Cig.
  58. dȗšək, -ška, m. 1) der Athemzug, Cig., Jan., M.; d. mi jemlje, zapira, es benimmt mir den Athem, Z.; — der Zug: na en d., na dva duška (izpiti), in einem Zuge, in zwei Zügen; tudi: v enem dušku, Z.; — 2) eine Oeffnung zum Ausströmen der Luft, der Gase: sod nima duška, das Fass hat keine Luft; sodu duška dati, t. j. veho mu odbiti; — das Luftloch, das Zugloch, Mur., Cig.; kletni dušek, Nov.; — der Ventilator, Cig.; das Dampfloch, Cig.; — dež se je ulil, kakor bi mu bili vsi duški odprti, (als wenn alle Schleusen des Himmels geöffnet wären), Vrt., na vse duške delati, mit aller Kraft, SlN.; vlekel je na vse duške iz pipice, Jurč.; začel je piti na vse duške, Jurč.; d. dati krvi, dem Blute Luft machen (= puščati), V.-Cig.; duška dati nevolji, jezi itd., dem Unwillen, dem Zorne freien Lauf lassen, nk.; dušek bolesti odpreti, Zv.; — 3) der Einschlag im Weine, V.-Cig.; — 4) = rilec, V.-Cig.; — 5) materini d. = materina dušica, (materni d.) Cig., Jan.
  59. dušemǫ̑rəc, -rca, m. = dušegubec, Cig.; d. od začetka, oče laži, Cv.
  60. dúšən, -šna, adj. 1) Seelen-, Geistes-, geistig; dušna paša; — 2) na dušno, o dušnem, zu Allerseelen, C.; na večer pred dušnim, Pjk. (Črt.).
  61. dúšica, f. I. dem. duša; 1) die Seele; dobra dušica; dušica moja! mein Herzchen! — 2) der Lampendocht, Dol.; — 3) materina (materna) d., der Feldthymian, der Quendel, (thymus serpyllum); tudi: babja d., jvzhŠt.; — svinjska d., der Stechapfel (datura stramonium), Tuš. (R.); — II. dušíca, 1) schwerer Athem, das Asthma, Fr.- C., Z.; — der Stickfluss, Jan.; — 2) der innere Ochsenjochsprießel, vzhŠt.- C.
  62. dušı̑čnat, adj. stickstoffhältig, Sen. (Fiz.), Erj. (Som.); dušičnate spojine, Stickstoffverbindungen, Erj. (Som.).
  63. dušík, m. der Stickstoff, h. t.- Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Erj. (Som.).
  64. dušíłən, -łna, adj. erstickend, nk.; d. zrak, Let.
  65. dušı̑łnik, m. der Kohlendämpfer, Cig.
  66. dušíti, -ím, vb. impf. 1) den Athem benehmen, dem Ersticken nahe bringen, Mur., Cig., Jan.; sapo mu je dušilo, Jurč.; to me duši, das benimmt mir den Athem, Cig.; — 2) dämpfen: ogenj d., Cig., Jan.; pren. zu unterdrücken suchen, Cig., Jan.; d. vstajo, nk.; — 3) dünsten, C.; jed se v pokriti posodi duši, Vod. (Izb. sp.).
  67. dušjè, n. der Quendel (thymus serpyllum), C.; z dušjem nastilajo o kresu po hišah, Polj.
  68. dȗška, f. 1) der Athem, C., Mik.; nemam duške ( n. pr. po hitrem teku), človek smrdljive duške, vzhŠt.- C.; — der Zug: na eno duško izpiti, in einem Athem austrinken, vzhŠt.- C.; — 2) das Luftloch, Mur., Cig., C.; — 3) pl. duške, die Geburtswehen, C., Mik., Valj. (Rad); — 4) duška, neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.).
  69. dȗškast, adj. einen üblen Geruch habend: sod je duškast, Cig.
  70. dȗškati, -am, vb. impf. 1) Athem schöpfen (um sich zu erholen), M.; počivati in duškati po poti, Gor.; ribe duškajo, schnappen nach Luft, Ljub.; — 2) die Communication mit der äußeren Luft ermöglichen: d. sod, vzhŠt.- C.; zamrzle ribnike d., C.
  71. dušníca, f. 1) das Athemloch, C.; suhozemske živali dihajo s pljuči ali pa z dušnicami, Erj. ( LjZv.); — 2) das Luftloch, C., Z.; — "luknja pri sadni sušilnici", (dȗšnica) Krn- Erj. (Torb.).
  72. dušník, m. 1) die Luftröhre, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) das Luftloch, Guts., Kr.- Valj. (Rad); die Rauchröhre in Zimmern, C., Polj.
  73. dušnják, m. das Athemloch, Cig.
  74. dúti, dújem, vb. impf. 1) wehen, blasen, Valj. (Rad); veter duje, Z.; — auf dem Horn blasen, Mur.; — 2) d. se, anschwellen, aufgehen ( n. pr. o testu, mehurju), SlGor.- C., Z.
  75. dȗtka, f. das Dütchen, die Spielmarke, (dutika) Cig., Jan.; — iz nem.
  76. dúzati, -am, vb. impf. stoßen, drängen, Z., C.; ljudje se v cerkev duzajo, C.
  77. dúzniti, dȗznem, vb. pf. einen Stoß geben, Z.; dobro d. koga, Levst. (Zb. sp.).
  78. džókniti, džȏknem, vb. pf. plumpen, BlKr.
  79. džȗndž, m. die Perle, ogr.- Valj. (Rad).
  80. džȗndžək, -džəka, m. das Knabenkraut (orchis), vzhŠt.- C.
  81. džȗrdž, m. der Krug: sneha jim napolni džurdže z vinom, vzhŠt.- Pjk. (Črt.).
  82. è, interj. vzklik, ki izraža nevoljo: e, pusti me!
  83. ēbehtnica, f. das Fest Maria Verkündigung, Guts.; — prim. tirol. ebnachten = Maria Verkündigung, C.; srvn. ebennaht, Tag- und Nachtgleiche, Mik. (Et.).
  84. ēbehtnik, m. der Monat März, Guts.; — prim. ebehtnica.
  85. ēben, m. der Ebenbaum, Cig.
  86. ēbenast, adj. ebenartig, Cig.
  87. édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
  88. edīkt, m. razglas, das Edict, Cig.
  89. edīktən, -tna, adj. Edictal-: ediktni rok, die Edictalfrist, DZ.
  90. edín, adj. 1) einzig; edini sin, der einzige Sohn; edina tolažba, der einzige Trost; edino, einzig, ausschließlich; — vsak edin, jeder einzelne, C.; — 2) edino število = edinstvo (die Einzahl), Cig.; — 3) verlassen, elend, armselig, Dict., C., Mik.; edino živeti, Z.; jaz sem edin (jedin) in reven, Dalm.; — 4) einig, Cig., Jan., nk.
  91. edı̑nčək, -čka, m. dem. edinec; einziger Sohn, Z., Nov., SlN.
  92. edı̑nəc, -nca, m. 1) der Einzige: der einzige Sohn, V.-Cig.; božji edinec je za mizo pri njih, Ravn.; v tem je e., hierin ist ihm niemand zu vergleichen, Cig.; — 2) = poedinec, das Individuum, Cig.; — 3) der Verlassene, der Arme, C.
  93. edı̑nica, f. 1) die Einzige, C.; die einzige Tochter, C.; Vida jima je bila edinica, Jurč.; prim. hs. jedinica; — 2) = edinka 3), Cig.
  94. ediníłən, -łna, adj. einigend, C., SlN.
  95. ediníšče, n. der Einigungspunkt, der Concurrenzpunkt ( math.), h. t.- Cig. (T.).
  96. edinı̑t, adj. vereinzelt ( math.), Cig. (T.); — singulär, edinita sodba = sodba o poednini, Cig. (T.).
  97. edíniti, -ı̑nim, vb. impf. einig machen, einigen, vereinigen, Cig., Jan., nk.; duše se bodo edinile s telesi, Guts. (Res.).
  98. edinják, m. der Einser, ogr.- C.
  99. edínjenje, n. die Einigung, die Vereinigung, Cig., C.
  100. edı̑nka, f. 1) die einzige Tochter, Cig.; — 2) die Einheit (Zahl), Slom.- C.; — 3) die Eins (Zahlzeichen), Cig., Jan., Cig. (T.).

   38.401 38.501 38.601 38.701 38.801 38.901 39.001 39.101 39.201 39.301  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA