v (37.501-37.600)

37501. doję́nəc, -nca, m. der Säugling; — der Milchsohn, Cig.
37502. doję́nka, f. weiblicher Säugling; — die Milchtochter, Cig.
37503. dojẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. mit dem Essen fertig werden: učenci so velikonočno jagnje dojedli, Ravn.
37504. doję́ti, dójmem, (doímem), dojámem, vb. pf. 1) erfassen: cvet je smrt dojela, C.; — 2) d. se, sich annehmen: d. se kakega dela, C.
37505. dojẹ́zditi, -jẹ̑zdim, vb. pf. reitend gelangen, erreichen; d. do grada; d. koga; d. gradu, Vrt.
37506. dojíca, f. 1) = dojnica, Cig., Jan., Danj.- Mik., SlN.; — 2) krava d., die Melkkuh, Habd.- Mik.
37507. dojilíšče, n. der Melkplatz, ogr.- C.; krava ob sebi na dojilišče ide, ogr.- Valj. (Rad).
37508. dojílja, f. = dojnica, Jan., nk.
37509. dojı̑łnica, f. = dojilnik, Habd.
37510. dojı̑łnik, m. = molznik, die Milchgelte, C.
37511. dojílọ, n. 1) das Säugen, Cig.; — 2) das Milchen: krava ima slabo dojilo, die Kuh gibt wenig Milch, jvzhŠt.; — 3) das Melken, Št.
37512. dojíti, -ím, vb. impf. 1) säugen; d. otroka, dem Kinde die Brust reichen; — 2) milchen: letos krave slabo dojijo, Mur., Št.; — 3) = molsti, melken: koze, krave d., Mur., Št., BlKr.
37513. dọ̑jka, f. die Säugamme, Meg., Mur., Cig., Jan., nk.
37514. dọ̑jkinja, f. = dojka, Mur., Jan., vzhŠt.- C.
37515. dojna, f. = dojka, ogr.- C.
37516. dojníca, f. 1) die Säugamme, Meg., Alas., Boh., Mur., Cig., Jan.; kraljice bodo tvoje dojnice, Škrinj.; Dojnic imela sem devet, Npes.-K.; — 2) = dojna krava, C.; — 3) dojilnik, SlGor.- C.
37517. dojnı̑ški, adj. Ammen-, Cig.
37518. dojnják, m. = molznjak, die Melkgelte, ogr.- C.
37519. dǫ́jti, dǫ́jdem, vb. pf., pogl. doiti.
37520. dojȗžnik, m. = predjužnik, jed med kosilom in južino, ki se daje mlatičem, koscem, tericam in sploh težakom, Lašče- Erj. (Torb.), Rib.- DSv.; das Vormittagsbrot, Cig.
37521. dokàj, pron. indef. ( indecl.) = veliko, viel, Cig., Jan., C., Kr.; tudi: dọ̑kaj; — iz: kdo ve kaj, Kop.- Mik. (V. Gr. IV. 173.).
37522. dokàjkrat, adv. oft, C.
37523. dokȃnčati, -am, vb. impf. ad dokončati, kajk.- Valj. (Rad).
37524. dokániti, -kȃnem, vb. pf. dazu tropfen, Z.
37525. dokȃnjati, -am, vb. impf. ad dokoniti; in der Vollendung begriffen sein, Fr.- C.
37526. 1. dokȃpati, -pam, -pljem, vb. impf. ad dokopati; in der Vollendung der Hau begriffen sein, Habd.
37527. 2. dokápati, -kȃpam, -pljem, vb. pf. aufhören zu tropfen, austropfen.
37528. dokapljáti, -ȃm, vb. pf. aufhören zu tröpfeln.
37529. dokàr, conj. = dokler: dobro je bilo za nas, dokar so vozovi tod hodili; ali odkar so prestali, gremo nazaj, Jan. (Slovn.).
37530. dokȃšljati, -am, vb. pf. aushusten.
37531. dokàz, -káza, m. der Beweis; očiten d., offenbarer Beweis; dokaz strani, der Beweis hinkt, Cig. (T.); = d. omahuje, Cig.; dokaz ne drži, der Beweis ist unhaltbar, Cig.; d. (z) nemožnosti (nemogočnosti), probatio per (ad) absurdum, Cig. (T.).
37532. dokazálọ, n. = dokazilo, Cig., Jan., C.
37533. dokázati, -žem, vb. pf. darthun, beweisen, den Beweis liefern; dokazan račun, belegte Rechnung, Levst. (Nauk).
37534. dokázən, -zna, adj. 1) Beweis-: dokazne besede, dokazno mesto, die Beweisstelle, Cig. (T.); dokazno pismo, die Beweisurkunde, Cig., Levst. (Cest.); dokazna moč, die Beweiskraft, DZ.; — 2) erweislich, beweisbar, Cig. (T.).
37535. dokazílọ, n. das Beweismittel, Cig. (T.), Levst. (Nauk), DZ., nk.; — der Beweisgrund, Jan.
37536. dokȃznica, f. die Beweisurkunde, Cig.
37537. dokelič, conj. = dokler, Danj.- Mik.
37538. dòkič, conj. = dokler, Jan., Mik., vzhŠt.; počakajo, dokič zora ne zasveti, Pjk. (Črt.).
37539. dokipẹ́ti, -ím, vb. pf. siedend, schäumend gelangen, erreichen; pren. d. do vrha, den Höhepunkt erreichen; d. vrha, Vrt.
37540. dokísati se, -kı̑sam se, vb. pf. die saure Gährung vollenden, Cig.
37541. doklȃda, f. die Zulage, die Zugabe, M., Nov.; die Beilage, Cig., Jan., nk.; — der Zuschlag; davčne doklade, die Steuerzuschläge, DZkr.
37542. doklȃdati, -am, vb. impf. zulegen.
37543. doklȃdək, * -dka, m. die Beilage, der Nachtrag, Cig., Jan.
37544. doklȃdən, -dna, adj. Bei-: dokladni list, das Beiblatt, Cig.
37545. dòklam, conj. = dokler, ogr.- Mik.
37546. doklásti, -kládem, vb. pf. (Futter) zulegen: še malo mrve volom dokladi, Valj.- Jan. (Slovn.).
37547. dokláti, * -kǫ́ljem, vb. pf. mit dem Schlachten fertig werden.
37548. doklẹ̑, * adv. bis wann? wie lange? Mik., Levst. (Nauk).
37549. dòkleč, conj., ogr.- C., pogl. doklič, dokler.
37550. doklę́čati, -ím, vb. pf. ausknieen, Cig.
37551. doklẹ̑dar, conj. = dokler, Jarn., Kor.- Mik.; Dokledar mi prsi dihale bodo, — V veselju solnčnem se hočem, V radosti greti, Levst. (Zb. sp.).
37552. doklẹ̑j, adv. = dokle, Cig., Jan.
37553. doklę̑r, * dókler, conj. 1) solange: delaj, dokler hočeš, arbeite, so lange du willst; dokler je govoril, je bilo vse tiho; dokler bom živ, mein Leben lang; dokler te ni bilo tukaj, während deiner Abwesenheit; dokler ne spiš, solange du wachest, C.; — 2) dokler ne — (s perfektivnimi glagoli), bis; ostanem pri tebi, dokler ne zaspiš, ich bleibe bei dir, bis du einschläfst; dokler ne dodelamo, bis wir fertig sind; Kak lepo se rosa bliska, Dokler jutra hlad ne mine, Preš.; — (tudi brez nikalnice): bodi ondukaj, dokler ti rečem, Krelj; počakaj, dokler ustrelim srno, LjZv.; — 3) = ker, Meg., Boh., Kast., Met., Jsvkr.; ( prim. nem. dieweil).
37554. doklę́ti, -kółnem, vb. pf. ausfluchen, zuende fluchen: ni ga več, doklel je, er ist nicht mehr, er hat ausgeflucht (= er wird nicht mehr fluchen), Mik.
37555. doklícati, -klı̑čem, vb. pf. errufen: klical sem ga, pa ga nisem mogel doklicati, predaleč je že bil.
37556. dòklič, conj. = dokler, Habd.- Mik., C., vzhŠt., ogr., kajk.; Jejmo 'no pijmo, Doklič še zdravi smo mi, Danj. (Posv. p.).
37557. dokǫ̑d, adv. = do kod? bis wohin? wieweit? dokod si ga peljal? ne vem, dokod smem pokositi.
37558. dokǫ̑dar, adv. ( rel.) = dokoder.
37559. dokǫ̑dẹr, * adv. ( rel.) = do koder, soweit, idi, dokoder hočeš.
37560. dokolẹ̑nčica, f. dem. dokolenka, Jan.
37561. dokolẹníca, f. = dokolenka, Cig.
37562. dokolẹ̑nka, f. die Gamasche, Cig., Jan., Navr. (Let.).
37563. dokomȏłčnica, f. der Armhandschuh, Cig.
37564. dokonáti, -ȃm, vb. pf. vollenden: d. vožnjo, besede, Trub.; Dokonal je! er hat das Werk vollendet! Levst. (Zb. sp.); d. se, in Erfüllung gehen, Trub.; — prim. dokonjati.
37565. dokončȃj, m. = sklep, der Beschluss, C.
37566. dokončáti, -ȃm, vb. pf. 1) beendigen, zum Abschluss bringen; delo d.; dokončani likovi, endliche Gestalten, Cig. (T.); — 2) einen Beschluss fassen, entscheiden, C., Svet. (Rok.), Navr. (Spom.), BlKr.
37567. dokȏnčba, f. die Beendigung, die Vollbringung, Cig.
37568. dokȏnčək, -čka, m. 1) die Vollendung, die Vollführung, C.; d. vojne, Vest.; — 2) das Ende, der Ausgang: d. verza, die Katalexe, Cig. (T.); — die Endsilbe, C.; — 3) der Beschluss, die Resolution, C., M., Svet. (Rok.), BlKr.; kakšni so dokončki, was für Beschlüsse sind gefasst worden? BlKr.- M.; — das Definitivum, Cig. (T.).
37569. dokónčən, -čna, adj. endgültig, definitiv, Jan., nk.; dokončno zavrniti obtožbo, die Anklage endgültig zurückweisen, DZ.; dokončno odsoditi, endgültig aberkennen, DZ.; dokončno reči, definitiv erklären, Levst. (Močv.).
37570. dokȏnčnik, m. der Vollender, Mur., C.
37571. dokoniti, -im, vb. pf. festsetzen, beschließen, ogr.- C.
37572. dokonjȃnje, n. die Vollendung, Jarn., Fr.- C.; d. vseh nadlog, Krelj.
37573. dokonjáti, -ȃm, vb. pf. beendigen, vollenden, Meg., Jarn., V.-Cig., Jan., Fr.- C.; pridigo d., Krelj; d. trpljenje in smrt, Krelj; tako je bilo dokonjano vse delo, Dalm.; svoje delo dokonjavši, C. ( Vest.).
37574. dokonjénje, n. der Beschluss, ogr.- C.; — prim. dokoniti.
37575. dokópati, -kopȃm, -kǫ́pljem, vb. pf. 1) grabend gelangen, Mur.; zdaj dokoplje do neke kamenene žile, Erj. (Izb. sp.); mit dem Hauen (im Weingarten) gelangen: dokopali smo danes do srede vinograda; — 2) mit dem Graben, dem Hauen fertig werden: dokopali smo; — 3) dazugraben; — 4) d. se do česa, nk.; d. se česa, etwas erlangen, erzielen, Jan.; d. se visoke službe, Vrt.; d. se miru in pokoja, Let.
37576. dokorẹ̑, adv. bis zu welcher Stunde? bis wann?
37577. dokorẹ̑j, adv. = dokore.
37578. dokosíti, -ím, vb. pf. das Mähen beenden; ne dokošen, unvollständig abgemäht, Cig.
37579. dokrčmáriti, -ȃrim, vb. pf. aufhören Schenkwirt zu sein.
37580. dokríčati, -ím, vb. pf. erschreien, Cig.
37581. dokŕstiti, -im, vb. pf. das Taufen vollenden: krščevali so in menda dokrstili, Navr. (Let.).
37582. dōktor, -rja, m. časten naslov za izobražene in učene ljudi, der Doctor.
37583. doktorānd, m. kdor se pripravlja za doktorstvo, der Doctorand.
37584. dōktorčič, m. dem. doktor; majheni doktorčič Ananija, Trub. (Post.).
37585. dōktorski, adj. Doctor-; d. klobuk, der Doctorhut, Cig.
37586. dokȗp, m. der Zukauf, Cig.
37587. dokupílọ, n. der Zukauf, DZ.
37588. dokúpiti, -im, vb. pf. hinzukaufen, nachkaufen.
37589. dokurbáti se, -ȃm se, vb. pf. aushuren, Cig.
37590. dọ̑ł, m. das Thal, die Niederung; vsak d. se bode napolnil, Trub.; globočino med dvema gorama dol zovemo, ogr.- Valj. (Rad); Črez tri gore črez tri dole, Npes.-Schein.; v dol, thalein, bergab, Dict., Cig., Jan., C.; = na dol, Cig.; vode na dol teko, Dalm.; iz dola, thalaus, Cig.
37591. dòl, adv. hinunter, Mur., Jan., Mik.; nam. doli, dolu; prim. Levst. ( LjZv. I. 572.).
37592. dọ̑la, f. neka hruška (funtarica), Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
37593. doláča, f. ein kleineres Thal, C.
37594. dolȃga, f. das Dazulegen, Kr.- Valj. (Rad); — eine Art der Baumveredlung (= sklad, naklad), C.
37595. dolȃgati, -am, vb. impf. ad doložiti; zulegen, nachlegen; drva dolagati v peč, da bolj gori; ne pošiljajo mu dosti denarjev, mora iz svojega žepa dolagati.
37596. dolah, adv. = doli (unten), C.
37597. dolȃjati, -am, vb. pf. 1) bellend gelangen, erreichen; — 2) ausbellen.
37598. dọ́lanji, * adj. = dolenji, Dict., Mik., Dalm.
37599. dọ̑lar, -rja, m. 1) der Thalbewohner, Cig., Jan., C.; — 2) der Strandläufer (tringa), Cig.
37600. doláziti, -im, vb. pf. kriechend gelangen, erreichen, Z., M.; korakoma d., langsam einherschreitend anlangen, Zora.

   37.001 37.101 37.201 37.301 37.401 37.501 37.601 37.701 37.801 37.901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani