Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (36.501-36.600)

2. čŕtiti, -im, vb. impf. hassen, anfeinden, Mur., Cig., Jan., Kr.; črtim to, das ist mir verhasst, Cig.
čȓtkati, -am, vb. impf. schraffieren, Cig. (T.).
1. čȓtnik, m. der Reißstift, Cig.; svinčeni č., das Reißblei, Cig.; rdeči č., der Rothstift, DZ.; risarski č., der Zeichenstift, Cig., DZ.; — der Griffel, Jan., Šol., DZ.
2. čȓtnik, m. der Hasser: č. istine, SlN.
čtẹnjè, n. das Lesen, ogr.- Valj. (Rad).
čtẹ́ti, čtẹ̑jem, vb. impf. lesen, kajk.- Valj. (Rad); — čtẹ̑m a. čtèm, ogr.- Valj. (Rad); — prim. šteti.
čúba, f. = čoba, BlKr., kajk.- Valj. (Rad).
čubák, m. človek z velikimi čubami, Valj. (Rad).
čúbast, adj. = čobast, Habd., BlKr.
čubẹ́ti, -ím, vb. impf. hocken, C.; hram (župnikov) čubi v neki dniki, Raič ( Nkol.); — pogl. čobeti.
čúbiti se, -im se, vb. impf. = šobiti se, C., Z.
čȗč, m. magerer Käse aus saurer Milch, C., Bes., Tolm.; — iz furl., Štrek. (Let.).
čúča, f. die Hockhenne, Valj. (Rad).
čúčati, -am, vb. impf. = čučkati, Trst. (Let.).
čúčati, -ím, vb. impf. = kučati, C., Cig.; (čučeti, Prip.- Mik.).
1. čȗčək, -čka, m. dem. čuk; das Käuzchen, C.
2. čȗčək, -čka, m. 1) die Feldgrille, BlKr.; — 2) mlado pišče, kajk.- Valj. (Rad); — 3) der Oehrknopf, Tolm.- Štrek. (Let.).
čȗčika, f. die Henne, C.; — prim. čuča.
čȗčka, f. = cuca, Štrek.
čȗčkati, -am, vb. impf. na Blaževo se Slovenci kraj Ščavnice čučkajo z blagoslovljenimi svečami, — to je, sveče užgejo in je vrtijo okoli nog, rok, pojasa, da jim kačji pik in bolezen sploh ne škoduje, Trst. (Let. 1875, 32.).
čúčniti, čȗčnem, vb. pf. niederhocken, Cig., C.
čùd, čúda, m. die Verwunderung, Cig., C.; vsi so velik čud zagnali, brachen in große Verwunderung aus, Ravn.
čȗd, f. das Naturell, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Lampe (D.); — prim. hs. ćud.
čúda, f. = čudo: č. me je, es befremdet mich, Mur.
čudája, f., C., pogl. čudanja.
čudák, m. der Sonderling, ein barocker Mensch, Cig. (T.), C.; čudni čudaki — ti pesniki! LjZv.
čudánja, f. eine unsaubere Person, (čudaja) C.
čȗdba, f. die Verwunderung, C.
čúdən, -dna, adj. 1) wunderbar; čudno bitje; čudno lep, wunderschön; — wunderlich, seltsam; čuden človek, ein sonderbarer Patron; čudno se mi zdi; čudna se mu je godila; čudna je ta, das ist eine sonderbare Geschichte; — 2) garstig, abscheulich, Mur., C.
čudénje, n. das Staunen, die Verwunderung; iz Jeruzalema, kjer je bilo toliko čudenja nad njim, je Jezus nazaj šel v Nazaret, Ravn.
čȗdes, m., Dict., Trub.- Mik., pogl. čudo.
čudesnják, m. = čudak, Cig. (T.).
čȗdež, m. 1) človek, ki se rad čudi: čudež neumni, čemu se čudiš? Lašče- Levst. (Rok.); — 2) der Wendehals (junx torquilla), Cig.; — 3) das Wunder; čudeže delati, Wunderthaten vollbringen, Wunder wirken; — prim. čudes in čudo.
čȗdežnik, m. der Wunderthäter, Guts., V.-Cig., Jan., Cv.
čȗdežnost, f. die Wunderbarkeit, Mur.
čúditi se, čȗdim se, vb. impf. sich wundern, staunen; über jemanden, über etwas, č. se komu, čemu, (tudi: nad kom, nad čim).
čȗdnik, m. = čudak, Str.
čudnolìk, -líka, adj. grotesk, Cig. (T.).
čúdọ, -desa, (-da), n. 1) das Wunder, Dict., Guts., V.-Cig., Jan.; čudesa delati, Trub.; spomnite na njegova čudesa, Dalm.; z večimi čudesi, Schönl.; čudesa na nebu in na zemlji, Bas.; pomlad razklada svoja čuda, Preš.; čudo! wunderbar! Boh., Dict.; čudo, prečudo! welch ein Wunder! M.; čuda ( gen.), sonderbar! ali čuda! dokončavši šole ni hotel dobro storiti, Jurč.; Je Drava in Sava pobrala mosti, Ni čuda, ni čuda, da ženina ni, Npes.- Valj. (Rad); — črez čudo, überaus, C.; bilo je tiho, za čudo tiho, wunderbar still, LjZv.; — 2) čudo (čuda) = überaus viel: čudo ljudi, Jan.; čuda ljudi je bilo, Cig.; med čuda zbrano množico, Vrt.; — in hohem Grade, überaus: čudo lepa noč, Cig.; čuda velik človek, Cig.; čudo hudoben, čudo rad, ogr.- C.; — 3) die Verwunderung: za čudo pridni so danes otroci, Erj. (Izb. sp.); orožje jim je od prevelikega čuda bilo iz rok padlo, Jsvkr.; beseda od čuda mu bo zastala, Ravn.; — die Bewunderung: čudo vas bodi božje prijaznosti, bewundert die göttliche Liebe, Ravn.- Mik.; čudesa vreden, Dict.; čuda vreden, Cv.; vsa v čudu strmela je v deklamovavko, Zv.
čudodẹ̑łəc, -łca, m. der Wunderthäter, Cig.; imenujejo ga čudodelca, Ravn.
čudodẹ́łən, -łna, adj. wunderthätig, Mur., Cig., Jan., nk.
čudodẹ̑łka, f. = čudodelnica, Cig.
čudodẹ̑łnica, f. die Wunderthäterin, Cig., Jan.
čudodẹ̑łnik, m. der Wunderthäter, Cig., Jan., nk.
čudodẹ́łnost, f. die Wunderthätigkeit, Cig.; praprotna č., Navr. (Let.).
čudokrèt, -krę́ta, m. das Thaumatrop, Cig. (T.), Žnid.
čȗf, m. = čop, Notr.- Z.
čȗfa, f. 1) ime ovci, ki ima na glavi čop dlake, Krn- Erj. (Torb.); — 2) = čufka, Štrek.
čȗferna, f. govedje ime, Tolm.- Erj. (Torb.).
čȗfka, f. die Haubenlerche, Kras- Cig.; — prim. čopka.
čȗflja, f. = čoplja, C.
čȗh, m. der Geruch, Jan.; — der Gestank, der Modergeruch, Rez.- C.; — prim. 2. čuhati, hs. ćuh, der Hauch.
čȗha, f. 1) junge Kuh, Mur., Ravn., Cig., Met., BlKr., Kor.- Trst. (Let.); sploh = krava, LjZv.; pos. kadar se kliče: čuha, na! Dol.; — prim. 2. čoha.
1. čȗhati, čȗham, vb. impf. 1) spüren, Dol., Jan.; — 2) ahnen, C.; — prim. čuti.
2. čúhati, -am, vb. impf. blasen: le malo čuhaj, bo takoj hladno, Polj.; č. se v prste, ZgD.; č. jedi, GBrda.
1. čúhniti, čȗhnem, vb. pf. beim Schmoren eingehen, Cig.; — nachgeben: zob čuhne, der Zahnschmerz gibt nach, Fr.- C.
2. čúhniti, čȗhnem, vb. pf. 1) einen üblen Geruch, einen Modergeruch von sich geben, C., Rez.- C.; meso čuhne, Z.; — prim. 2. čohniti.
čúja, f. das Wachen, C.
čujèč, -ę́ča, adj. = čujen 1), Jan., Krelj, Kr.
čuję́čən, -čna, adj. = čujen 1), Cig.
čújən, -jna, adj. 1) wachsam, Jan.; — 2) feinhörig: čujno uho, C.; čujen sluh, feines Gehör, SlN.
čujénje, n. 1) das Hören, C.; — 2) das Wachen, Pok.- Valj. (Rad).
čȗjež, m. der Wächter, ein Hundsname, Mik.
čújnost, f. die Wachsamkeit, C.
čȗkati, -am, vb. impf. den Laut čuk hören lassen: čuk čuka, Z., SlN.
čȗkla, f. strmina v planinah, Krn- Erj. (Torb.); der Steinabhang, Tolm.- Cig.
čȗklja, f. ein verstümmeltes Glied, Habd.; — prim. čonklja.
čúla, f. 1) razklan parobek, kos parobka, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) der Tölpel, C.
čȗlək, -lka, m. männliches Schwein, der Eber, Dol.- Vest.
čúlọ, n. das Gehörorgan, Cig. (T.); das Gehör, C.
1. čùm, čúma, m. der Strauch, V.-Cig., Banjščice- Erj. (Torb.); — prim. hs. ćuma, das Bündel, das Büschel.
2. čùm, čúma, m. der Halbschlaf: v čumu ležati, M., Z.; — prim. čumeti.
čúma, f. = bukva (fagus silvatica), Tolm.- Štrek. (LjZv.); — prim. 1. čum.
čumẹ́ti, -ím, vb. impf. im Halbschlaf liegen, Z.; čumela sem in imela čudne sanje, Bes.; — tiho in mirno ležati, n. pr. bolnik čumi, Soška dol.- Erj. (Torb.); kauern, SlGor.- C.
čȗmnata, f. die Kammer, Cig., Jan.; bes. eine Kammer zur Aufbewahrung der wertvollsten Gegenstände, Mur.; — das Schlafgemach, Pohl., Cig., DZ.; — prim. srlat. caminata, stvn. chaminata, Mik. (Et.).
čȗmnatica, f. dem. čumnata, das Kämmerlein, Cig., Jan.
čȗmpa, f. die linke Hand, Štrek.
čȗnj, m. der Kegel, Jan., Cig. (T.); — hs.; prim. lat. conus, it. cono, zono.
čúnja, f. das Schwein, C.
čȗnjast, adj. kegelförmig, Cig. (T.).
čȗnjək, -njka, m. schwarzes männliches Schwein, C.
čȗnjka, f. dem. čunja, C.
čúnjoga, f. weibliches Schwein, C.
čȗnka, f. 1) das Schweinchen, C., Št.; — 2) der Tintenklecks, C.; — prim. čunjka.
čȗnta, f. = čonta, Danj. (Posv. p.), vzhŠt.
čȗp, m., C., pogl. čop.
čúra, ** f. 1) = kura, C.; die Henne, Kr.- Valj. (Rad); — 2) der giftige Lerchenschwamm, V.-Cig.
čȗrək, -rka, m. 1) = čirič, C.; — 2) der Schwarzkümmel (nigella arvensis), Cig.; — prim. ščurek.
čúrən, -rna, m. = muren, C.; — prim. čurek.
čȗrika, f. = kurica, C.
čȗrka, f. = čurika, kurica, C., Z.
čȗš, m. = trap, norec, Krn- Erj. (Torb.); — pogl. čuž.
čȗt, m. der (äußere) Sinn, das Empfindungsvermögen, Guts., Jarn., Mur., Jan., Cig. (T.), Mik.; čut, občna zmožnost čutiti, Lampe (D.); znanje o najznamenitejšem čutu in čutilu (Sinn und Sinnesorgan), Žnid.; topih čutov, grobsinnig, Cig.; životni č., der Vitalsinn, Erj. (Som.); — = čuvstvo, der innere Sinn, das Gefühl, Cig., Jan.; rahli čut, das Zartgefühl, Cig.; — die Neigung, der Sinn für etwas, C.; č. imeti ali čuta ne imeti za kako reč, nk.
čȗt, f. das Gefühl: prešinila ga je neka čudna čut, Jurč.; pobožnih čuti vnet, Greg.
čȗtək, -tka, m. = občutek, die Empfindung, das Gefühl, Mur., C.
1. čȗtən, -tna, adj. 1) zum Sinn oder zu den Sinnen gehörig, sinnlich, Jan., Cig. (T.); čutno stvarstvo, die Sinnenwelt, čutni mik, der Sinnenreiz, čutno mamilo, die Hallucination, Cig. (T.); čutna predstava, Lampe (D.); — 2) empfindend, fühlend, Empfindungs-, Gefühls-, Fühl-: čutni rogljiči, die Fühlhörner, Mur., Cig., Jan.; čutni rožički, Glas.; čutna bradavica, die Nervenwarze, V.-Cig.; — 3) čútən, wahrnehmbar, merklich, Cig.; — vino je čutno = močno, Dol.
2. čútən, -tna, adj. = čutan, wachsam: čuten pes, Levst. (M.).
čúti, * čȗjem, vb. impf. 1) hören; čujte, čujte! hört! hört! čuješ? hörst du? — čul sem, ich habe mir sagen lassen, Jan.; — 2) wachen, wach sein; do polnoči čuti; Lenora, spiš al' čuješ? Preš.; — č. nad kom, nad čim, über jemanden, über etwas wachen, beaufsichtigen, Cig., Jan.; deželni odbor čuje nad gospodarstvom z občinsko glavno imovino, Levst. (Nauk); — čuti na kaj, acht geben: kdor Bogu veruje, čuje na zapovedi, Škrinj.- Valj. (Rad); Komur mar je prostost zlata, Na svoje naj poglede skrbno čuje, Preš.
čutíłən, -łna, adj. zu den Sinnesorganen gehörig: čutilni očut, die Sinnesempfindung, Cig. (T.).
čutílọ, n. das Sinnesorgan, Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.), Lampe (D.).

36.001 36.101 36.201 36.301 36.401 36.501 36.601 36.701 36.801 36.901

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA