v (35.901-36.000)

35901. čepȗn, m. = čepon, C.
35902. čę̑r, -ı̑, f. die Steinspitze, Met.; — zerklüfteter, spitziger, hervorragender Fels, C., Gor., Kor.; die Felsenklippe, Cig., Jan.; — (čer, m. Ravn.).
35903. čę̑rba, f. = čerfa, M.
35904. čerę̑nje, m. coll. Klippen, M.; das Gestein, Gor., Št.
35905. čę̑rfa, f. ein Milchgefäß mit einer Ausgussmündung, Z., Gor.; č. je globokejša od latvice, Kras.
35906. čę̑rga, f. der Tintenklecks, Kr.- Valj. (Rad).
35907. čès, čésa, m. das Spanscheit, Mur., Danj.- Mik., Valj. (Rad).
35908. česȃłnik, m. der Kamm, Jarn., Cig., Jan., C.; — der Striegel, C.
35909. česálọ, n. der Kamm, Cig.; — der Striegel, Cig.; — = mikalnik, die Hechel, C.
35910. čésanje, n. 1) das Reißen, Z.; das Federschleißen, C.; — 2) das Kämmen; — das Striegeln.
35911. čésati, čę́šem, vb. impf. 1) reißen, abreißen, zerreißen; Česa ( nam. češe) lomi, prisekava ( namr. toča), Slom.; — 2) kämmen; striegeln; česati tuje garje, sich in fremde Händel mischen, Cig.; — prügeln, M.
35912. čésəc, -sca, m. dem. čes; der Splitter, Z.
35913. česə̀k, -skà, m. dem. čes; das Spanscheitchen, C.
35914. čésəlj, -slja, m. der Kamm, Habd.; — der Striegel, C.; — prim. češelj.
35915. čésən, -sna, m. der Knoblauch (allium sativum); v nebesih lupijo debel česen (debel sneg gre), Dol.- LjZv.; hostni č., das Knoblauchkraut (erysimum alliaria), C.
35916. čésənj, ** -snja, m. = česen, Habd., Tuš. (R.).
35917. česla, f. = česmina, Mik.
35918. česlíka, f. das Nadelkraut (scandix pecten Veneris), Habd.; (češljika, Guts.).
35919. 1. čéslọ, n. der Kamm, BlKr.- Mik.
35920. česmíga, f. = česmina, Mur., Cig.
35921. česmíka, ** f. = česmina, Valj. (Rad).
35922. česmı̑n, m. = česmina, M., Tuš. (B.).
35923. česmína, f. der Sauerdorn, der Weinschädling (berberis vulgaris), Mur., Mik.
35924. česmı̑nje, n. das Gesträuch des Sauerdorns, des Weinschädlings, M., Robič ( Nkol.).
35925. česnáti, -ȃm, vb. impf. dummes oder unflätiges Zeug schwatzen, Kr.; samo svojih neumnosti mi ne česnajte, Jurč.
35926. čésnəc, -sənca, (-nəca), m. dem. česen, Valj. (Rad).
35927. čésnək, -sənka, (-nəka), m. dem. česen, Jan., Mik., Danj. (Posv. p.).
35928. česník, m. = česen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., Štrek.
35929. čésniti, čę̑snem, vb. pf. einen Schlag versetzen: č. koga po obrazu, Cig., Bes.
35930. česnjáti, -ȃm, vb. impf. = česnati, Jan., ZgD.
35931. česráti, -ȃm, vb. impf. hecheln, krämpeln, kämmen: volno č., Habd.- Mik., Jan., C.
35932. čę̑st, f. = čast, vzhŠt., ogr.; le lepo po česti, nur schön artig, Kropa ( Gor.).
35933. čę̑stən, -stna, adj. = časten, nk.; čestnega storiti, Trub.; — pomni čestna ženska, voll Ehrgefühl, Litija- Svet. (Rok.); — artig, Kropa ( Gor.).
35934. 1. čestı̑t, adj. glücklich, selig: čestiti so ti, kateri ..., Krelj; — prim. stsl. čęstitъ, felix.
35935. 2. čəstı̑t, adj. = častit, Jan., nk.; čestita južina, gesegnete Mahlzeit! Kropa ( Gor.).
35936. čəstiták, m. častit človek, nam. častitak: postojte, vrli čestitaki, Levst. ( Pavl.).
35937. čestítanje, n. das Gratulieren, nk.
35938. čestítati, -am, vb. impf. gratulieren: č. komu na čem, jemanden wegen einer Sache beglückwünschen, Cig. (T.), nk.; čestitali so si na bogatih pridelkih, Vrt.; tudi: č. komu k čemu (po nem.); — iz hs.; prim. 1. čestit.
35939. čestı̑tək, -tka, m. die Gratulation, C.
35940. čəstíti, -ím, vb. impf. = častiti, Mur., Jan., Burg., nk.; bodi češčen, Heil dir! sei gegrüßt, Dict., Cig., Jan.
35941. čestı̑tka, ** f. 1) das Gratulationsschreiben, die Gratulation, h. t.- Cig. (T.); — 2) čestitka (ali čestka), bajeslovno bitje = sojenica, okoli Kostanjevice- Vest. I. 2.; — prim. častite žene.
35942. čę́stọ, adv. oft, häufig, Meg., Dict., Jarn., Cig., Jan., Boh., ogr.- Valj. (Rad), nk.; često preberite, Trub.; č. v dnevi, Schönl.; compar. češče, Meg., Guts., Boh., Trub.; ( Dict. naglaša: čestọ̑, prim. ogr. "čestou").
35943. čę́stọkrat, adv. oftmals, Meg., Jan., Krelj, ogr.- M., nk.
35944. česúlja, f. = češulja, Rib.- M.
35945. češȃrək, * -rka, m. der Fruchtzapfen ( bes. am Nadelholz, strobilus), Cig., Jan., C., Tuš. (B.), Lašče- Erj. (Torb.); — entkernter Maiskolben, Tolm.- Erj. (Torb.).
35946. čəščénje, n. = čaščenje, die Verehrung; golo zunanje č. nič ne pomaga, Ravn.; angelsko č., der englische Gruß.
35947. čéšəlj, -šlja, m. 1) der Kamm, Dol.- Cig., Jan.; — der Striegel, C.; der Hechelkamm, vzhŠt., C.; — 2) = češulja, Tolm.- Štrek. (Let.).
35948. češeríka, f. die Zirbeldrüse, Erj. (Som.).
35949. čȇško, -ka, m. kravji varuh, bajeslovno bitje, Pjk. (Črt.); sveti češko, da bo vime težko, da bo bogat čeh, Št.- Z.; — prim. čeh.
35950. češlják, m. die Weberkarde, C.
35951. čéšljast, adj. kammförmig: češljaste tipalnice, Erj. (Ž.), Vrt.
35952. češljáti, -ȃm, vb. impf. listje č. = odsekavati, Tolm.- Štrek. (Let.).
35953. češljíga, f. eine Art Distel, Habd.- Mik., C.
35954. češljíka, f. der Venuskamm, das Nadelkraut (scandix pecten Veneris), Jan., M.; — hs.
35955. češmíga, f. = češmin, C.
35956. češmíka, f. = česmin, Mik.
35957. češmı̑lica, f. = češmin, M.
35958. češmı̑lje, n. = češminje, Jarn., Mur., Cig., Josch.
35959. češmı̑n, m. der Sauerdorn (berberis vulgaris); — prim. česmina.
35960. češnják, m. 1) der Zahn ( zaničlj.), M., C.; — 2) = česnik, česen, C., kajk.- Valj. (Rad).
35961. češnjȃrka, f. die Knoblauchkröte (pelobates fusca), Erj. (Z.).
35962. češnjáti, -ȃm, vb. impf. = česnati, Dol.
35963. čę̑špa, f. = češplja, Cig., M., Kr.- Erj. (Torb.); — prim. nem. ( dial.) zweschpe, Mik. (Et.).
35964. čę̑špar, -rja, m. = češpljar, Cig.
35965. čę̑špljar, -rja, m. der Pflaumenhändler, Cig.
35966. češpljáriti, -ȃrim, vb. impf. Pflaumenhändler sein, Cig.
35967. čę̑špljast, adj. pflaumenartig, Cig.
35968. češúlja, f. 1) abgerissener Zweig mit Blättern, Krn- Erj. (Torb.), Gor.; češulje od vej trgati, Polj.; — ein abgerissenes Stück einer Traube, ein kleines Träubchen, BlKr., jvzhŠt.; — ein abgerissenes Büschel: č. črešenj; ajdova č., das Buchweizenbüschel; — die Doldentraube, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 2) der Dingel (limodorum), Erj. (Rok.).
35969. češúljati, -ȗljam, vb. impf. češulje od vej trgati, Polj.
35970. češȗljəc, -ljca, m. = češulja, M.
35971. češȗljək, -ljka, m. 1) das Büschel, Z.; č. črešenj, Dol.; — 2) der Traubenholunder (sambucus racemosa), Cig.
35972. češuljíka, f. die Stendelwurz (platanthera), Erj. (Rok.).
35973. čę́ta, f. die Schar, die Rotte, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.; die auf Beute ausgehende Schar, Habd.; — hs.
35974. čę́tən, -tna, adj. Scharen-, geschart: I strel ljudi sklicuje v četne roje, Levst. (Zb. sp.).
35975. četer ..., išči pod: četver ...
35976. četirikolę́sən, -sna, adj. vierrädrig, nk.
35977. četírikrat, adv. viermal.
35978. četírikratən, -tna, adj. viermalig.
35979. četiriròk, -rǫ́ka, adj. vierhändig, Habd.- Mik.
35980. četírje, četíri, num. vier; nav. štirje.
35981. čę̑tnik, m. der Rottenführer, der Scharmeister, Cig., Zora; — (po hs.) der Major, Jan. (H.), Vrt.
35982. četȓt, f. 1) der vierte Theil eines Ganzen, das Viertel; sprednja, zadnja četrt vola; vsako četrt ure, viertelstündlich, Cig.; dve četrti na pet, zwei Viertel auf fünf; ob treh četrtih na deset, um drei Viertel auf zehn; tri četrti ure hoda, drei Viertelstunden Weges; pomni: kake četrt ure hoda, LjZv.; — posmrtna četrt, das Sterbequartal, DZ.; — 2) der Scheffel (als Getreidemaß), Guts.
35983. četrták, m. 1) der Hammel oder Ochs im vierten Jahre, C.; — 2) ein Ganzes, das aus vier Einheiten besteht, der Vierling, Cig.; das Vierkreuzerstück, Notr.
35984. četȓtəc, -tca, m. der Quadrant ( astr.), h. t.- Cig. (T.).
35985. četŕtək, -tka, m. der Donnerstag; debeli, tolsti č., der feiste Donnerstag (nach Sexagesima); veliki č., der Gründonnerstag; četrtə̀k, Valj. (Rad).
35986. četŕtən, -tna, adj. Viertel-, Cig.; č. les, aus Viertelstammstücken bestehendes Holz, Notr.; četrtni oblastnik, der Vierfürst (tetrarcha), V.-Cig., C.
35987. četŕti, num. ord. der vierte; v četrto, zum viertenmal.
35988. četrtíca, f. 1) = četrt: kako četrtico ure, Ravn.; — 2) = četrtnica, das Quartanfieber, Cig.
35989. četŕtič, adv. zum viertenmal, viertens.
35990. četŕtikrat, adv. zum viertenmal.
35991. četrtı̑n, m. = četrtinjak, Cig.
35992. četrtína, f. das Viertel ( pos. v računstvu): tri četrtine, deset četrtin.
35993. četrtı̑nək, -nka, m. 1/4 mernika, Dict.
35994. četrtı̑nka, f. das Viertel; — der vierte Theil des Maßes f. trockene Dinge, Cig.; 1/4 Metzen, Svet. (Rok.), jvzhŠt.; (1/4 mernika, Lašče- Levst. [Rok.]).
35995. četrtı̑nski, adj. Viertel-: četrtinsko zemljišče, eine Viertelhube, Levst. (Nauk); — četrtinska oblika, das Quartformat, Raič ( Let.).
35996. četŕtiti, -tȓtim, vb. impf. viertheilen, Mur., Cig.; nekatere je razsekal in četrtil, Bas.
35997. četrtlẹ́tən, -tna, adj. vierteljährig, Cig., Jan., nk.
35998. četrtlẹ̑tje, n. das Vierteljahr, Cig., Jan., nk.
35999. četrtlẹ̑tnik, m. die Vierteljahrsschrift, Cig., Jan.
36000. četrtníca, f. 1) das Viertel, das Quart, Cig.; Pretekla je stoletja četrtnica, Preš.; — 1/4 mernika, Kras, Gor.; — 2) das Quartanfieber, Dict., Guts., Jarn., Cig.

   35.401 35.501 35.601 35.701 35.801 35.901 36.001 36.101 36.201 36.301  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani