Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (35.801-35.900)

  1. 1. čèh, čéha, m. ein Knabe von etwa 10 bis 15 Jahren, med Dravo in Muro, Trst. ( Kres IV. 113.); — der Rinderhirt, Mursko polje- C.
  2. 2. čèh, m. svinjski č., eine Distelart, C.; — prim. 1. čehati.
  3. čehák, m. = čeh, Trst. ( Kres).
  4. 1. čéhati, -ham, vb. impf. = česati, Jan., Mik.
  5. 2. čəháti, -ȃm, vb. impf. übel riechen, Cig.; — prim. čehneti.
  6. 1. čéhəlj, -hlja, m. kleiner, corpulenter Mann, C.; — prim. 1. čeh.
  7. 2. čéhəlj, -hlja, m. der Haarkamm, Jan.; — prim. češelj.
  8. čéhinja, f. corpulentes Weib, C.; — prim. 1. čeh.
  9. čehljáti, -ȃm, vb. impf. 1) sanft kratzen, Jan., BlKr.- M.; živina se čehlja, das Vieh reibt sich, Cig.; — 2) hecheln, C.
  10. čehljíka, f. die Karde (dipsacus), Jan.
  11. čəhnẹ́ti, -ím, vb. impf. übel riechen, Cig.; mrlič čehni, Gor.; — prim. čuh.
  12. čéhniti, čę̑hnem, vb. pf. 1) reißen, Met.; — 2) einen Schlag versetzen: č. koga, Mur.; prim. česniti; — 3) mucksen, Mur., Cig., Jan., Met.; ne boš smel čehniti, Bas.
  13. čehúlja, f. = češulja, Mik.
  14. čę̑ja, f. das Reinigen, die Säuberung, Jarn., Cig., Polj.; tudi pri živini je čeja prva stvar, Krn- Erj. (Torb.).
  15. čeka, f. zelena trtna veja spomladi, Kras.
  16. čekàn, -ána, m. 1) der Hauzahn (der Schweine), Mur., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) der Streithammer, V.-Cig.; — prim. čakan.
  17. čékəlj, -klja, m. der Hauzahn, der Fangzahn, Cig., C.
  18. čekèt, -ę́ta, m. das Gezwitscher ( z. B. der Spatzen), Mik., Danj.- Valj. (Rad).
  19. čeketȃnje, n. = čeket, M.
  20. čeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. den Laut ček hören lassen, C.; srake čeketajo, C.; zwitschern, M.
  21. čekljáti, -ȃm, vb. impf. 1) = čeketati: kraljič čeklja okoli hiše, Zv.; plappern, C.; — 2) beim Sprechen mit der Zunge anstoßen, stottern, Cig., Zora, Kres.
  22. čel, adj. jeklen: čelo zrnje, Ptuj- C.; — prim. hs. čelik iz tur. (?)
  23. čę̑la, f., vzhŠt., pogl. čebela.
  24. čeláda, f. der Helm, Dict., Guts., Cig., Jan., Dalm., nk.; — prim. it. celata, der Helm.
  25. čelȃdar, -rja, m. der Helmschmied, Jan.
  26. čeládast, adj. helmförmig, Cig., Jan.
  27. čelák, m. ein Mann mit großer Stirn, C.; tudi: žival s širokim čelom, DSv.
  28. čelánja, f. die Stirn, bes. bei den Schafen, C.
  29. čelárən, -rna, adj. wunderlich, sonderbar, Mur., Cig., Jan.; tako čelarno mi je, es ist mir so sonderbar zu Muthe, Mur.; — pogl. čalaren.
  30. čelàt, -áta, adj. mit großer Stirn, Dict., Cig., Mik.
  31. čéłən, -łna, adj. "kar je na čelu": čelni list, das Titelblatt, Cig., DZ.; čelna postaja, die Kopfstation (einer Eisenbahn), Cig. (T.).
  32. čelę̑nga, f. der dummes Zeug schwätzt, Lašče- Levst. (Rok.).
  33. čelengáti, -ȃm, vb. impf. dummes Zeug schwatzen, Lašče- Levst. (Rok.); — prim. čeljustati.
  34. čelę̑sən, -sna, adj. = čelen, Cig. (T.); — stsl.
  35. čelę̑snik, m. eiserner Holzspanleuchter auf hölzernem Fußgestell, Rib.- M., BlKr.
  36. čelę̑snjak, m. = čelesnik, Lašče- Levst. (M.).
  37. čelę̑šnik, * m., Cig., Jan.; nam. čelešnjak.
  38. čelę̑šnjak, m. 1) die Ecksäule des Ofengeländers, Kr.- Valj. (Rad); č. stoji ob oglu peči, spodnji del mu tiči v podu, gornji del pa ne sega do stropa, Gor.; — das Ofengeländer selbst, Guts., Cig., Jan., M., Gor.; po čelešnjaku perilo obešajo, Gor.; — die Ecke des Ofengesimses, Dict., Polj.; — 2) ein am Ofengeländer angebrachter Sitz, C., Železniki ( Gor.); — 3) der Holzspanleuchter, Notr., Dol., BlKr.; — 4) psovka: ti čelešnjak ti! = tepec, Ljubljanska ok.; — (govori in piše se največ: čelešnik); prim. stsl. čelesьnъ, praecipuus, od čelo, gen. nekdaj: čelese, Mik. (Et.); rus. čelesnikъ = čelo peči.
  39. 1. čelína, f. das Stirnbein, C., vzhŠt.
  40. 2. čelína, f. = čeljust: bik čeline kaže, Ljubljanska ok.- Levst. (Rok.).
  41. čéliti, * -im, vb. impf. winkelrecht abplatten, z. B. einen Baumstamm, Z., C.; č. snop, den Schaub an der untern Seite glatt abschneiden, Ptuj- C.; — palico č., an den Enden abplatten, Cig., M.
  42. čeljúga, f. = čeljust, der Kiefer ( zaničlj.), Jan., Hal.- C.; udariti koga po čeljugi, jemandem eine Maulschelle geben, jvzhŠt.
  43. čeljȗst, f. 1) der Kiefer; gornja, spodnja č., der Ober-, der Unterkiefer, Erj. (Som.); — 2) čeljusti podobne stvari: derjenige Theil des Rechens, in welchem die Zähne stecken, tudi pl. čeljusti, Ip., Lašče- Erj. (Torb.); der Kleiderrechen, C.; — pri garah stranski les, v katerem tiči os, Poh.; — die Hahnenlippe am Flintenschloss, Cig.; — pl. čeljusti, die Kluppe, h. t.- Cig. (T.); — die Wagenschere, Kr.; — 3) = čeljustač: kaj ta neumna čeljust ve! Lašče- Levst. (Rok.).
  44. čeljustálọ, n. kdor rad čeljusta, Cig.
  45. čeljustáti, -ȃm, vb. impf. albernes Zeug schwatzen; kaj tu stojiš in čeljustaš? Zv.
  46. čeljustè, -ę́ta, m. = čeljustač, Lašče- Levst. (M.).
  47. čeljustę̑la, f. = čeljustačka, Lašče- Levst. (M.).
  48. čeljȗstən, -stna, adj. Kiefer-; čeljustni krč, die Mundklemme, Cig.; — čeljustni mozol, das Rankkorn (eine Krankheit der Schweine), V.-Cig.
  49. čeljústiti, -ȗstim, vb. impf. = čeljustati, Jan., M.
  50. čeljȗstje, n. der Rachen, Cig., M.
  51. čeljȗstnica, f. das Kieferbein, dolnja, gornja č., Cig. (T.), Erj. (Som.).
  52. čeljȗstnik, m. 1) der Nagel an der Wagenschere, M.; — 2) velikanski č., der Kieferwurm (eunice gigantea), Erj. (Z.).
  53. čeljústniti, -ȗstnem, vb. pf. 1) etwas Unschickliches, Albernes aussprechen, M.; — 2) č. koga, jemandem eine Maulschelle geben, M.
  54. čȇłnica, f. das Stirnbein, Cig. (T.), Erj. (Som.).
  55. čȇłnik, m. der Stirnriemen, C.
  56. čélọ, n. 1) die Stirn; č. grbati, = č. grbančiti, die Stirn rümpfen, Meg.; nikomur ni na čelu zapisano, kar ima v srcu, man kann niemandem ins Herz sehen; — 2) die hervorstehende Seite eines Gegenstandes: die Giebelseite des Daches oder Hauses, Cig., Jan.; — sprednje čelo, die Vorderfronte, Cig., DZ., Levst. (Pril.); — der Vorsprung eines Berges, Cig., C.; — die Bahn, die Schlagfläche beim Hammer, beim Amboß, Cig. (T.); bei der Axt, vzhŠt., C.; — die Hirnfläche des Holzes, Cig. (T.); — der Hagelfleck ( bot., chalaza), ( n. pr. pri kostanju), Tolm.- Erj. (Torb.); — der Titel einer Schrift, Cig.; — 3) na čelu (vojske, zarotnikov itd.) biti, an der Spitze (des Heeres, der Verschwörer u. s. w.) stehen; na čelu vseh vprašanj, an der Spitze aller Fragen, Levst. (Močv.).
  57. čelóba, f. die Gediegenheit (des Getreidekorns), Ptuj- C.; — prim. čel.
  58. čelọ̑st, f. = čeloba, Ptuj- C.
  59. čemę́r, m. 1) das Gift, Habd., Dict., ogr.- Mik.; — der Eiter in der Wunde, C.; etwas sehr Bitteres, Valj. (Rad); die Galle: dali so mu piti s čemerom zmešan jesih, ogr.- Valj. (Rad); — v vzklikih: oj čemer! oj grdi čemer! BlKr.; — 2) heftiger Unwille, der Zorn, Danj.- Mik., ogr.- C.; der Verdruss, Cig., Jan.; tudi pl. čemeri, C.; od čemerov zobe vkup stisniti, ogr.- Valj. (Rad); šla si je čemerov odganjat, Pjk. (Črt.); — 3) die Gänsehaut, Habd.; čemer mi leti, n. pr., če kdo zamaške (iz plute) reže, jvzhŠt.
  60. čemę́rən, -rna, adj. 1) giftig, Habd., C.; pren. čemerni jezik, die giftige Zunge, Vrt.; — herbe, bitter, ogr.- C.; pren. čemerno življenje, Meg.- Mik.; — 2) zornig, M.; übelgelaunt, griesgrämig, Habd., Jan., Cig. (T.), C., Kr.; star, čemeren ukazovavec, Jurč.
  61. čemeríka, f. 1) die weiße Nieswurz, der Germer (veratrum album), Cig., Jan., Tuš. (B.); — 2) eine mürrische Person, Cig.
  62. čemeríkast, adj. zornig, griesgrämig, Cig.
  63. čemerı̑t, adj. bitter, Jurč.
  64. čemeríti, -ím, vb. impf. 1) č. se, eitern (o ranah), C.; — 2) čemeriti = jeziti, Cig.; deca čemeri puro, ogr.- Valj. (Rad); čmeriti, Gor.; — č. se = jeziti se, Cig., M.; zakaj se čemerite na mene? ogr.- Valj. (Rad); ein griesgrämiges Gesicht machen, (čmę́riti se) BlKr.; vreme se čemerí ("čmeri"), es ist trübes Wetter, Kr.
  65. čemę̑rnat, adj. = čemeren, ogr.- Let.
  66. čemę̑rnica, f. die rothe Ameise, Kr., Št.- Valj. (Rad).
  67. čemę̑rnik, m. der Zornmüthige, C.; ein grämlicher Mensch, Cig.
  68. čemę́rnost, f. der Zorn, M.; die Griesgrämigkeit, der Murrsinn, Cig., Jan.
  69. čəmẹ́ti, -ím, vb. impf. hinbrütend hocken, warten: čemeti kje v kakem kotu brez dela, Cig., C.; rak čemi v svojem ždiči, Erj. (Izb. sp.); — prim. 2) čumeti.
  70. čə̀mž, m., Tuš. (R.); pogl. čimž, črensa.
  71. čę̑nča, ** f. 1) eine Person, die gerne schwätzt, das Plaudermaul; ti si prava č., jvzhŠt.; — 2) pl. čenče, das Geschwätz, der Klatsch: to so prazne čenče, Cig., jvzhŠt.; — prim. it. ciancia, Tand, Geschwätz.
  72. čenčarı̑ja, f. = čenče, Jan., ZgD.
  73. čę̑nčast, adj. geschwätzig, Z.
  74. čenčáti, -ȃm, vb. impf. plaudern, leeres Zeug schwatzen; — prim. it. cianciare, plaudern.
  75. čę́nžiti, -im, vb. impf. = pražiti, Podčavenci- Erj. (Torb.).
  76. čèp, čépa, m. 1) der Zapfen; s čepom zatekniti luknjo; pijan kakor čep; — der Zapfen am Wellbaum, Cig.; — in der Mühle das Ende des Nagels im Bodensteine, Cig.; — der Fenster- oder Thürkegel, C.; — der Gewehrpfropf, BlKr.; — 2) der Rebenzapfen: na dve očesi rezana trta, jvzhŠt.; — 3) kratek jarek, napeljan na travnik iz memo tekoče vode, Dict., Brdo ( Gor.), Levst. (Rok.); — 4) neka riba: der Rauhbarsch (aspro), Zidani Most- Erj. (Torb.); — 5) der Ueberschuss, der Saldo, Z., Gor.
  77. 1. čẹ́pa, f. latvica za mleko, Tolm.; pogl. črepa.
  78. 2. čę̑pa, f. die Haube, Mik. (Et.); die Mütze, Z.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
  79. čepár, -rja, m. der Zapfenmacher, Cig.
  80. čépast, ** adj. zapfenförmig; zobje so trda telesa čepaste podobe, Erj. (Som.).
  81. 2. čę̑pəc, -pca, m. die Haube, Cig., Let.; — tudi: stsl.; prim. 2. čepa, čepica.
  82. čȇpek, -pka, m. dem. čep; das Zäpfchen; — das Halszäpfchen, Cig., C.
  83. čepę̑r, m. die Schafszecke (ixodes reduvius), Cig., Notr.- Erj. (Torb.).
  84. čepę́riti se, -ę̑rim se, vb. impf. 1) das Gefieder ausbreiten (o ptičih n. pr. kadar se v pesku kopljejo), C.; — sich hoffärtig kleiden, Z.; — wichtig thun, den Herrn spielen, Kras- Erj. (Torb.); — prim. ščepiriti se.
  85. čepẹ́ti, -ím, vb. impf. hocken, kauern; kokoš čepi na veji; človek ne more vedno doma čepeti, man kann nicht immer zu Hause hocken.
  86. čę̑pica, f. die Kappe, V.-Cig., Jan., Mik.; čepico sneti, Zora; — die Haube, Cig., Jan., C., nk.; — prim. srlat. capa, Mik. (Et.).
  87. čepìč, -íča, m. 1) das Zäpfchen; — 2) das Halszäpfchen, Cig.; — 3) die Flachsschwinge, Cig.; — 4) pl. čepiči, die Schienenruthen bei den Webern, die Seitenstäbe des Weberblattes, V.-Cig.
  88. čę̑pičar, -rja, m. der Kappenmacher, Jan.; — der Haubenkrämer, Cig., Jan.
  89. čę̑pičast, adj. kappenförmig, Jan.
  90. čę̑pičnik, m. der Haubenkopf, der Haubenstock, Cig., Jan.
  91. čepičnják, m. der Haubenstock, Jan.
  92. čepı̑nəc, -nca, m. 1) der Zapfen im Weinfass, M., Ip.- Erj. (Torb.); — 2) der Schneidebohrer mit scharfen Schneiden, V.-Cig.
  93. čepíriti se, -ı̑rim se, vb. impf. = čeperiti se, Jan., C.
  94. čẹ̑plja, f. der Rahmtopf, Cig.; — prim. čepnja.
  95. čẹ̑pnica, f. kleine Kohlenpfanne, M., Valj. (Rad).
  96. čȇpnik, m. 1) der Zapfenbohrer, Cig., M.; — 2) der Zapfen in den Teichen zum Ablassen des Wassers, V.-Cig.
  97. čepnína, f. das Zapfengeld, Cig.
  98. čẹ̑pnja, f., M., Hrušica- Erj. (Torb.); pogl. črepnja.
  99. čepǫ̑n, m. = vodir, oselnik, Tolm.
  100. čeprẹ̑m, conj. = če prem, akoprem, dasi, Mik.

   35.301 35.401 35.501 35.601 35.701 35.801 35.901 36.001 36.101 36.201  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA