Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (31.101-31.200)

  1. zvihteljíti se, -ím se, vb. pf. = vihtelj ostati, verbutten (vom Kraut), Cig.
  2. zvijáč, m. der Verdreher, Cig.; — der Listige, der Betrüger, Cig.; — der Ränkeschmied, Mur., Cig.
  3. zvijáča, f. die List, der Kniff, der Kunstgriff; — die Hinterlist, Cig., Jan., Svet. (Rok.); die Chicane: zvijače plesti, delati, Cig.
  4. zvijáčast, adj. listig, Lašče- Levst. (M.).
  5. zvijáčən, -čna, adj. listig, M.; pfiffig, spitzfindig, Cig.; — hinterlistig, arglistig, Cig., Jan.; verfänglich, Cig., Jan.
  6. zvijáčina, f. = zvijača, Mur., Cig., Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad), Svet. (Rok.).
  7. zvijȃčnica, f. die Listige, Jan.
  8. zvijȃčnik, m. ein listiger Mensch, Cig., Jan., C.; — der Arglistige, der Chicaneur, der Ränkeschmied, Cig.
  9. zvijáčnost, f. die Listigkeit, die Schelmerei, Cig.; die Hinterlistigkeit, Cig.
  10. zvíjanje, n. 1) das Zusammenwickeln; — 2) das Verdrehen.
  11. zvijáški, adj. listig, Mur., Cig., Jan.; — hinterlistig, Cig., Jan.; — tückisch, ränkevoll, Cig., Jan.
  12. zvijȃštvọ, n. die Listigkeit, Cig.; — die Rechtsverdreherei, Cig.
  13. zvíjati, -am, vb. impf. ad zviti; 1) zusammenwickeln, zusammenrollen; — 2) verdrehen; palico z.; ( pren.) besedo, pravico, postavo z., Cig.; — winden, schlängeln, Mur.; glavo z., den Kopf herumdrehen, Cig.; z. repom z., mit dem Schweife wedeln, Z.; glas ali z glasom z., mit der Stimme abwechseln, sie modulieren, Cig.; — z. se, sich winden, sich schlängeln; z. se kakor črv; z. se od bolečin; z. se pred kom, vor jemandem Katzenbuckel machen, Cig.; — les se zvija, das Holz wirft sich, Cig., Jan.
  14. zvijȃvəc, -vca, m. 1) der Krümmer, Cig.; — 2) kdor zvito govori, C., Levst. (Zb. sp.).
  15. zvíjavica, f. die Zuckung, die Convulsion, Cig., Jan., DZ.; pl. zvijavice, eine Art Krankheit, C.
  16. zvı̑k, m. der Gebrauch, die Sitte, Kor.- M., Mik.
  17. zvı̑njak, m. = zvinjenik, Cig.
  18. zvı̑njenik, m. der gemeine Weiderich (lythrum salicaria), Cig., Tuš. (R.).
  19. 1. zvı̑rati, -am, vb. impf. ad zvreti; siedend aufwallen, sieden; Korenjiče je zviralo, Npes.-Vraz; — ( nam. vzv-).
  20. 2. zvı̑rati, -am, vb. impf. (die Schuld auf andere) wälzen: on vse na-me zvira, Krka, Lašče, Ig- Erj. (Torb.), BlKr.
  21. zvı̑rati se, -am se, vb. impf. ad zvreti se; sich unanständig strecken, Cig., Jan., C., BlKr.; — prim. izvirati se.
  22. zvísiti, -vı̑sim, vb. pf. erhöhen, ogr.- M., ogr.- Let.; — ( nam. vzv-).
  23. zvı̑ša, adv. = zviškoma 1), Ben.- Kl.
  24. zvı̑šati, -am, vb. pf. erhöhen; — ( nam. vzv-).
  25. zvišȃva, f. die Erhöhung: z. taks, DZ.; — ( nam. vzv-).
  26. zvišávati, -am, vb. impf. = zviševati, Mur., ogr.- Let.
  27. zvı̑šč, m. der Enzian, Mur.; — pogl. svišč 2).
  28. zvíščati, -ím, vb. pf. sauer werden, verderben: vino zvišči, kadar je na malem v posodi, Z.; (vino se zvišči, BlKr.); zviščalo vino, Z.; (zviščano, Hip.- C.); zviščal človek, ein Sauertopf, Z.; — prim. svišč, Enzian.
  29. zviščẹ̑łəc, -łca, m. = skopuh, Bes.
  30. zviščẹ́ti, -ím, vb. pf. = zviščati: zviščel, sehr sauer, ("zveščel") Met.; — zviščel človek = skopuh, Cig., Lašče.
  31. zvı̑šək, -ška, m. etwas Erhöhtes: die Erhöhung, die Erhabenheit, Cig.; — ( nam. vzv-).
  32. zvı̑šenost, f. die Erhöhung, die Erhabenheit ( fig.), ogr.- Valj. (Rad); — ( nam. vzv-).
  33. zviševáti, -ȗjem, vb. impf. ad zvišati; — ( nam. vzv-).
  34. zvı̑škoma, adv. 1) von oben herab, V.-Cig., M., Polj.; — 2) plötzlich: kar zviškoma, Jan., Levst. (M.); pobegnili so zviškoma, Jurč.
  35. zvı̑tčək, -čka, m. dem. zvitek; das Gewinde: z. niti, ein Gewinde von Fäden, C.
  36. zvı̑təc, -tca, m. = zvit človek, Cig., Bes.
  37. zvı̑tək, -tka, m. etwas Zusammengerolltes, die Rolle, Cig.; die Düte, Cig.
  38. zvíti, zvíjem, vb. pf. zusammenwickeln, zusammenrollen, zusammendrehen; z. rep; z. polo papirja; lase v kodre z., das Haar locken, Cig.; kača se je zvila v klobček, Cig.; iz trte z. ( n. pr. izgovor), (einen Vorwand) vom Zaun brechen, Cig., Nov.; izgovor je dober, če je iz bukove trte zvit, Npreg.- Glas.; Rada bi ga imela, Pa ga ni; 'Z trte bi ga zvila, Se ne st'ri, Npes.-K.; — verdrehen, verkrümmen; krč ga je zvil, er bekam einen Krampfanfall, Cig.; ključ z., einen Schlüssel verdrehen, Cig.; — deska se je zvila (hat sich geworfen), Cig.; — pravico z., das Recht verdrehen, Cig.; — beugen, Cig.; žalost ga je zvila, die Trauer hat ihn niedergebeugt, Cig.; — überwältigen: spanje ga je zvilo, trud ga je zvil, Cig.; sovražnik me je zvil, Cig.; — z. koga, jemandem eine wächserne Nase drehen, Cig.; — z. kaj, etwas durchsetzen, Cig.; prekanjeno jo z., etwas listig ausführen, C.; — zvit, listig, schlau, verschlagen; zvita buča, ein Schlaukopf; zvito odgovarjati; zvito narediti kaj; z. je kakor grča, kača, kozji rog, lisica, Cig.; z. kakor ovnov rog, Levst. (Zb. sp.); arglistig, tückisch, Cig., Jan.
  39. zvítje, n. z. člena, die Verstauchung, Strp.
  40. zvı̑tkarica, f. die Skarnitzel- oder Dütelblume (Richardtia aethiopica), Tuš. (R.).
  41. zvı̑tnik, m. = zvitec, SlN.
  42. zvítnost, f. = zvitost, ogr.- M., C.
  43. zvitorèp, -rę́pa, adj. = zvit, schlau, durchtrieben, Cig., Jan., Lašče- Levst. (Zb. sp.).
  44. zvitorę̑pəc, -pca, m. 1) = zvitorep, zvit človek, der Schlaukopf, Jan., Levst. (Zb. sp.); — 2) rjavi z., der braune Rollschwanz- oder Winselaffe (cebus Apella), Erj. (Ž.).
  45. zvitorę̑pka, f. 1) die Listige, Jan. (H.); — 2) = zvitorepec 2), Cig., Jan., C.
  46. zvitoròg, -rǫ́ga, adj. krummhörnig, Jan.
  47. zvı̑tost, f. die Listigkeit, die Schlauheit, die Verschlagenheit; — die Arglistigkeit, Cig.
  48. zvitúh, m. = zvit človek, C.
  49. zvı̑zd, m. = žvižg, der Pfiff, Mur., Cig., DZ.
  50. zvizdȃłnica, f. die Dampfpfeife, DZ.
  51. zvízdati, -am, vb. impf. = žvižgati, pfeifen, Mur., Cig., Jan., Mik.; — zischen: kače zvizdajo, V.-Cig.
  52. zvízgati, -am, vb. impf. = žvižgati, C., Mik.
  53. zvı̑žd, m. = zvizd, žvižg, Mur.
  54. zvláčiti, -im, vb. pf. durch Schleppen zusammenbringen, zusammenschleppen; drva na kup z.
  55. 1. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend herab-, hinschaffen; z. srobotino s hrasta; komaj sem ga domov zvlekel.
  56. 2. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. zusammenziehen; hitro z. kaj, etwas schnell vernähen, jvzhŠt.; sukno se je zvleklo (ist zusammengeschrumpft), Z.; zusammenschleppen: otrok je vse cunje zvlekel na kup.
  57. 3. zvlẹ́či, -vlẹ́čem, vb. pf. ziehend hinaufbringen; z. zvon v zvonik; — ( nam. vzv-).
  58. zvǫ́čən, -čna, adj. 1) Ton-, C.; zvǫ̑čni trak, der Schallstrahl, z. val, die Schallwelle, Cig. (T.); — 2) wohltönend, hellklingend, Jan.
  59. zvočílọ, n. das Schallmittel, der Schallerreger, Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Zora.
  60. zvǫ̑čnica, f. der Gehörgang, Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  61. 1. zvọ̑d, m. 1) der Hebel, Cig., C., M.; — ein Instrument, um einen Zahn auszuheben, C., M.; — 2) die Hebewinde, vzhŠt.- C., Valj. (Rad); — 3) das cylinderförmige Mangeholz, C.; — ( nam. vzv-).
  62. 2. zvòd, -vǫ́da, m. 1) die Reduction ( math.), Cig. (T.); — 2) der Absatz (von Waren), DZ.; ( prim. zvesti); — 3) der Betrug, Jan.; ( prim. zvoditi).
  63. zvodenẹ́ti, -ím, vb. pf. wässerig, zu Wasser werden; kri zvodeni.
  64. zvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) verführen, Mur., Cig., Jan.; — 2) anführen, hintergehen, betrügen, Cig., Jan., C.; o goljuf, dvakrat me je že zvodil! Ravn.
  65. zvodljìv, -íva, adj. verführerisch, Cig., Jan.
  66. zvodníca, f. 1) die Verführerin, Z.; — die Kupplerin, Cig., Jan.; (po češ.); — 2) die Betrügerin, Jan.
  67. 1. zvọ̑dnik, m. = hlod, ki jez podpira, Savinska dol.; — ( nam. vzv-).
  68. 2. zvodník, m. 1) der Verführer, Cig., Jan., nk.; — der Kuppler, Cig., Jan.; (po češ.); — 2) der Betrüger, Jan., SlN.
  69. zvǫ̑k, m. der Schall, der Klang, der Ton, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.), nk.; — po stsl.
  70. zvokomèr, -mę́ra, m. der Schallmesser, Jan., Cig. (T.).
  71. zvokopodǫ̑bje, n. die Onomatopöie, Cig. (T.); — češ.
  72. zvokoslǫ́vən, -vna, adj. akustisch, Cig. (T.).
  73. zvokoslǫ̑vje, n. die Akustik, Cig. (T.), C.
  74. zvokovȃnje, n. die Lautiermethode, C.
  75. zvokovòd, -vǫ́da, m. der Schalleiter, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
  76. zvokovǫ́dən, -dna, adj. schalleitend, Cig. (T.).
  77. zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
  78. zvonár, -rja, m. der Glockengießer.
  79. zvonárnica, f. die Glockengießerei (Werkstätte), Cig., Jan., nk.
  80. zvọ̑nast, adj. glockenförmig, Cig., Jan., C.
  81. zvóncəlj, -clja, m. der Eiszapfen, C.
  82. zvoncenǫ̑səc, -sca, m. = človek, kateri zvonec nosi ( pren.), (šaljiva beseda), Levst. (Zb. sp.).
  83. zvoncljáti, -ȃm, vb. impf. klingeln, Bes.
  84. zvončár, -rja, m. der mit einer Glocke versehene Ochs einer Herde, Lašče- Levst. (Rok.); der Leithammel, Jan., GBrda.
  85. zvončaríca, f. die mit einer Glocke versehene Kuh einer Herde, Lašče- Levst. (Rok.); ovca, ki zvonec nosi, Lašče- Erj. (Torb.).
  86. zvǫ̑nčast, adj. glockenähnlich, C.
  87. zvončə̀k, -čkà, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen; die Klingel; — die Schelle, Cig., Jan.; — 2) das Halszäpfchen der Schweine, Fr.- C.; — 3) morski zvončki, Seetulpen oder Seepocken (balanidae), Erj. (Ž.); — 4) die Glockenblume (campanula); nav. pl. zvončki, Cig.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Cig., Jan., Tuš. (R.), Nov.- C.; — zvončki, die Zaunwinde (convolvulus sepium), C., Medv. (Rok.); — neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.); — tudi: zvónčək.
  88. zvončẹ̑la, f. ovca, ki zvonec nosi, Podkrnci- Erj. (Torb.).
  89. zvončẹlíka, f. neka hruška, Rihenberk- Erj. (Torb.).
  90. zvončíca, f. 1) die Klingel, Guts.- Cig.; — 2) meglenasta z., das nebelartige Glockenthierchen (vorticella nebulifera), Erj. (Z.); — 3) die Glockenblume (campanula), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
  91. zvončìč, -íča, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen, Jan.; — 2) neka hruška, v Brkinih- Erj. (Torb.); — tudi zvónčič.
  92. zvončkȃnje, n. das Geklingel, das Schellengeläute, Cig., Jan.
  93. zvǫ̑nčkast, adj. glockenförmig, Cig.
  94. zvončkáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, schellen, Cig., Jan.
  95. zvončkljáti, -ȃm, vb. impf. = zvončkati, Cig.
  96. zvončkúlja, f. 1) die Schelle, Jan.; — 2) die Cymbel, V.-Cig., Burg.; z bobni in zvončkuljami, Ravn.
  97. zvončljáti, -ȃm, vb. impf. = zvonkljati, Jan.
  98. zvončúlja, f. die Schelle, Jan.
  99. zvónəc, -nca, m. dem. zvon; 1) das Glöckchen; bes. das Messnerglöckchen; die Klingel; die Viehglocke: krava, oven, ovca zvonec nosi; z. nositi, ( z. B. in einer Gesellschaft) excellieren, den Ton angeben, Cig., Jan., Nov.; (preprost izraz); — 2) der Eiszapfen, SlGor.- C.; — der Halszapfen des Schweines, C.; — 3) črni ali rjavi z., die Quakente, die Schellente (anas clangula), Cig., Frey. (F.); — 4) gajev z., der Kuhweizen (melampyrum silvaticum), Cig., Medv. (Rok.).
  100. zvónək, -nka, adj. klangreich, Cig. (T.), nk.; zvonki kamen, der Phonolith, Cig. (T.); — rus.

   30.601 30.701 30.801 30.901 31.001 31.101 31.201 31.301 31.401 31.501  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA