v (30.901-31.000)

30901. zvaljúcati, -ȗcam, vb. pf. = 1. zvaliti: z. se, hinabkollern, Jan. (H.).
30902. zvȃłnik, m. der Vocativ ( gramm.), Cig., Jan.
30903. zvȃloma, adv. wallend: z. vreti, jvzhŠt.
30904. zvaníkəlj, -klja, m. die Fetthenne (sedum telephium), Cig.; — prim. nem. ime rastline: Sanikel (sanicula).
30905. zvȃnje, n. 1) das Rufen, Mur., Cig.; die Berufung, (zvanjè) ogr.- Valj. (Rad); — das Nennen, Cig.; — 2) der Beruf, Jan., Cig. (T.), DZ.; ( hs.).
30906. zvȃr, m. die Schweißung, Cig. (T.).
30907. zvȃra, f. 1) eig. gekochte Milch, C.; übhpt. die Milch, Mur., C., Pjk. (Črt.), vzhŠt.- Valj. (Rad); — 2) geronnene Milch, Bolc- Erj. (Torb.); — = zmleziva, Tržič ( Gor.); — das Käsewasser, Rez.- C.; ostanki po kisli skuti, Tolm.
30908. zvȃrək, -rka, m. z. v plavžih, das Leg, Cig. (T.).
30909. zvárən, -rna, adj. schweißbar, Cig. (T.).
30910. zvaríti, -ím, vb. pf. 1) zusammenschweißen, dva kosa železa z.; — 2) absieden, kochen, Jan.; mleko z., vzhŠt.- Valj. (Vest.); zvarjene gobe, Danj. (Posv. p.); — brauen, Cig.; — 3) z. se, gerinnen: mleko se je zvarilo, Bolc- Erj. (Torb.); — zvarjeno mleko, Käsewasser, C.
30911. zvárjati, -am, vb. impf. ad zvariti; schweißen, Cig. (T.).
30912. zvȃrka, f. die Schweißfuge, die Schweißnaht, Cig. (T.); — rus.
30913. zvȃrnica, f. = skuta, Ljubušnje ( Goriš.)- Štrek. (Let.).
30914. zváti, zóvem, vb. impf. 1) rufen, Mur., Cig., Jan., vzhŠt., ogr., kajk.- Valj. (Rad); locken, Cig.; piščeta, pure z., jvzhŠt.; dekla svinje zove, Guts.; — laden, einladen: z. na kaj, Dol.- Cig., ogr.- Valj. (Rad), nk.; berufen, Cig.; z. koga od opravil, Cig.; fordern, citieren, Cig.; pred sodnika z. koga, Cig.; na boj z., zum Kampf auffordern, Cig.; — 2) nennen, z. se, heißen, Mur., Cig., Jan., kajk., ogr.- Valj. (Rad), nk.; še zdaj je veliko hudobnih med ljudmi, da se kristjani zovejo, Ravn.; zval se je Podlipec, LjZv.
30915. zvavčı̑n, m. = zovčin, Danj.- Mik.
30916. zvȃvəc, -vca, m. der Rufer, Jan. (H.).
30917. zvȃžati, -am, vb. impf. ad zvoziti; zusammenfahren ( trans.), zusammenführen, C.
30918. zvę́čati, -ím, vb. impf. klingen, tönen, Mur., Mik.
30919. zvečę̑r, adv. abends; z. ob kurjavi, abends um die Kochzeit, Cig.
30920. zvečę̑ra, adv. = zvečer, C., Guts. (Res.); (zvéčera), Rez.- Baud.
30921. zvečę̑rən, -rna, adj. abendlich, Abend-; zvečerne molitve, Cig.
30922. zvečeríti, -í se, vb. pf. Abend werden, Z., Vrt.; Ko se zvečeri, Večno luč zvoni, Slom.; zvečerilo se je, Zv.
30923. zvečę̑ršnji, adj. Abends-: zvečeršnja molitev, Gor.
30924. zvečíne, adv. = z večine, größtentheils, Raič (Slov.), nk.
30925. zvẹdàv, -áva, adj. neugierig, Jan., nk.; zvedavi kmetje, Jurč.; — forschsüchtig, Cig.
30926. zvẹdávast, adj. forschsüchtig, Cig.
30927. zvẹdávati, -am, vb. impf. nachforschen, erforschen, Mur., Cig.
30928. zvẹdávost, f. die Neugierde, Cig., Jan., Jurč.; — die Forschsucht, Cig., Jan.; die Wissbegierde, Jan., Cig. (T.).
30929. zvẹ̑dba, f. die Erforschung, die Erhebung, Levst. (Nauk).
30930. zvẹ́dčən, -čna, adj. neugierig, Cig.
30931. zvẹ́dčnost, f. die Neugierde, Cig.
30932. zvẹ́dəčən, -čna, adj. = zvedčen, DSv.
30933. zvẹ̑dək, -dka, m. = kar kdo zve: povedati svoje zvedke, Jurč.
30934. 1. zvẹ́dən, -dna, adj. neugierig, V.-Cig.
30935. 2. zvédən, -dna, adj. gangbar: to blago ni zvedno, (izvedno) V.-Cig.
30936. 1. zvẹ́dẹnje, n. das Erfahren; na z., um zu erfahren, Mur.
30937. 2. zvedénje, n. die Anbringung (der Ware), Cig.
30938. zvẹ́dẹti, zvẹ́m, vb. pf. in Erfahrung bringen, erfahren; nekaj novega z.; z. resnico; — z. se, kundbar werden, aus Licht kommen; vse se zve.
30939. zvẹdljìv, -íva, adj. neugierig, Mur., Cig., C.; v njo se zvedljivo upro vse oči, LjZv.; vsa zvedljiva, voll Neugierde, LjZv.
30940. zvẹdljı̑vəc, -vca, m. der Neugierige, C.
30941. zvẹdljı̑vka, f. die Neugierige, C.
30942. zvẹdljívost, f. die Neugierde, Mur., Cig., Nov., C., LjZv.; — die Wissbegierde, Cig. (T.).
30943. zvę́dniti, -vę̑dnem, vb. pf. = zveniti, verwelken, Cig., Jan., Šol., M.
30944. 1. zvẹ́dnost, f. die Neugierde, V.-Cig.
30945. 2. zvédnost, f. die Gangbarkeit (einer Ware), (izvednost) V.-Cig.
30946. zvẹ̑doma, adv. mit Wissen, C.
30947. zvẹdováti, -ȗjem, vb. impf. ad zvedeti.
30948. zvèk, zvę́ka, m. der Klang, M., C.; der Schall, C.
30949. zvę́kati, -am, vb. impf. klingen, Jarn.
30950. zvekèt, -ę́ta, m. das Geklingel, C.
30951. zveketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. klingen, klirren, Z.
30952. zvę́kniti, zvę̑knem, vb. pf. erklingen, erschallen, Mur., C., Mik.
30953. zvę̑kšati, -am, vb. pf. vergrößern, Mur., Cig.
30954. zvekšávati, -am, vb. impf. ad zvekšati; to je mojo radovednost še bolj zvekšavalo, Andr.
30955. zvę̑kšema, adv. größtentheils, ogr.- C.
30956. zveličáłən, -łna, adj. beseligend, heilbringend, Cig., Jan.; — ( nam. vzv-).
30957. zveličálọ, n. das Heilsmittel, Cig., Jan.; — ( nam. vzv-).
30958. zvelı̑čanje, n. die Beseligung, die Seligkeit, das Heil; večno z., die ewige Seligkeit; — ( nam. vzv-).
30959. zveličȃnski, adj. beseligend, Mur.; heilbringend, M.; z. nauk, die Heilslehre, Z.; — ( nam. vzv-).
30960. zveličȃnstvọ, n. die Seligkeit, ogr.- C., Mik.; — ( nam. vzv-).
30961. zvelı̑čar, -rja, m. der Seligmacher, der Heiland; — ( nam. vzv-).
30962. zvelı̑čati, -am, vb. pf. seligmachen; duše pobožnih bodo zveličane; zveličan, selig, in den Himmel aufgenommen; z. se, selig werden (= in den Himmel kommen), Cig.; — ( nam. vzv-).
30963. zveličénje, n. = zveličanje, C., kajk.- Valj. (Rad); — ( nam. vzv-).
30964. zveličeváłən, -łna, adj. seligmachend, Cig., Jan., nk.; — ( nam. vzv-).
30965. zveličevȃnje, n. das Seligmachen; — ( nam. vzv-).
30966. zveličeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zveličati; — ( nam. vzv-).
30967. zveličı̑telj, m. = zveličar, ogr.- Let.; — ( nam. vzv-).
30968. zveličı̑teljən, -ljna, adj. heilbringend, ogr.- C.; — ( nam. vzv-).
30969. zveličljìv, -íva, adj. seligmachend, Jan. (H.).
30970. zvę́nčati, -ím, vb. impf. klingen, tönen, Mur., Cig., Jan.; v ušesih mi zvenči, es klingt mir in den Ohren, C., Z.; še zdaj mi zvenči po klofuti, Dol.; Zlata okova mi zvenči, Npes.-K.; okna so zvenčala, LjZv.
30971. zvenę́čən, -čna, adj. tönend: zvenę̑čni kamen = zvenečnik, Cig. (T.).
30972. zvenę̑čnik, m. der Phonolith ( min.), Cig. (T.).
30973. 1. zvenẹ́ti, -ím, vb. impf. tönen, klingen; porcelan zveni, Erj. (Min.).
30974. 2. zvenẹ́ti, -ím, vb. pf., Cig., C., nam. zveniti.
30975. zvę́niti, -nem, vb. pf. verwelken; zvenjen, Cig., Jan., pogl. vel.
30976. zvènk, zvę́nka, m. der Klang, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — prim. žvenk.
30977. zvenkèt, -ę́ta, m. das Geklingel, M., C.
30978. zvenketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. klingeln, klirren, M., Z.
30979. zvenkljáti, -ȃm, vb. impf. klingeln, M., Z., Burg.
30980. zvenkolìk, -líka, m. die Klangfigur: Hladnega zvenkoliki, Chladnische Klangfiguren, h. t.- Cig. (T.).
30981. zvenúlja, f. die Stimmgabel, C.
30982. zvę̑r, -ı̑, f. das wilde Thier; grda, strašna, velika z.; — zveri, die Raubthiere (carnivora), Cig. (T.), Erj. (Ž.); — das Wild, Mur., Cig.; z. vzdigniti, das Wild aufscheuchen, M.
30983. zveráčina, f. = zverjačina, Npes.-K.
30984. zverȃd, f. = zverjad, Cig., Jan., M.
30985. zvę̑rati se, -am se, vb. impf. ad zvreti se, = zvirati se, den Körper unanständig strecken, Jan., C., M., Gor.
30986. zvę̑rca, f. dem. zver; ein wildes Thierchen.
30987. zverína, f. 1) ein wildes Thier; das Raubthier; das Unthier, Cig., Jan.; — tudi coll. wilde Thiere, das Raubwild; das Wild, Jarn., Mur.; zverine ne streljati, das Wild hegen, Cig.; — 2) das Wildbret, Dict.
30988. zverı̑nar, -rja, m. der Thiergärtner, Cig.; — der Menageriehälter, Nov.- C.
30989. zverı̑nəc, -nca, m. der Thiergarten, Jan.; — die Menagerie, Jan.; — pogl. zverinjak.
30990. zverínica, f. dem. zverina.
30991. zverinják, m. der Thiergarten, Mur., Cig., Jan., C.; — ein Behältnis für wilde Thiere, Cig.
30992. zverı̑nski, adj. wilden Thieren eigen, sie betreffend; z. tat, der Raubschütze, Cig.; — nach Art der wilden Thiere, wild, grausam; po zverinsko.
30993. zverı̑nščica, f. neka jako svetla zvezda, Glas.
30994. zverı̑žək, -žka, m. etwas Verunstaltetes, Zora.
30995. zverı̑ženəc, -nca, m. der Krüppel, V.-Cig.
30996. zverížiti, -ı̑žim, vb. pf. 1) zusammenketten, verketten, Mur., Cig., Rib.- M.; — 2) verkrümmen; zverižen, verkrümmt, verkrüppelt, contract, V.-Cig., C.; ima noge zverižene, C.; — schlecht machen, verpfuschen, Z., Notr.; to je vse zveriženo, Z.; — (einen Aufsatz) zusammenschmieren, Cig. (T.).
30997. zverjáčina, f. ein wildes Thier, Guts., Ravn.; krokodil je divja z., Dict.: divje zverjačine, Bas.; — coll. wilde Thiere, das Wild, Mur.; divja z., Krelj; zverjačino loviti, Meg.; zverjačini je dal gozde, Jsvkr.
30998. zverjȃd, f. coll. wilde Thiere, das Wild, ogr.- M.; das Raubwild, Cig., Jan.
30999. zverják, m. ein wildes Thier männlichen Geschlechtes, M., C., Lašče- Levst. (Rok.).
31000. zverjáščina, f. = zverjačina: zverjaščino lovim, Boh.

   30.401 30.501 30.601 30.701 30.801 30.901 31.001 31.101 31.201 31.301  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani