Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (27.301-27.400)

  1. svobodožéljnost, f. der Freiheitsdrang, Cig., Jan.
  2. svobǫ̑dski, adj. Freiheits-: svobodsko pismo, Vrt.
  3. svobǫ̑dstvọ, n. die Freiheit, C.
  4. svobǫ̑dščina, f., pogl. svoboščina.
  5. svobodúh, m. der Freigeist ( zaničlj.), Cig., ZgD.
  6. svobodȗn, m. = svoboduh, Cig.
  7. svobǫ̑ščina, f. das Privilegium, die Immunität, die Freiheit, Cig., DZ., Levst. (Nauk), nk.; osebna s., persönliche Immunität, DZ., s. o vožnji s polja, Levst. (Nauk); svoboščine, die Freiheiten, Cig. (T.).
  8. svobǫ̑ščinski, adj. Freiheits-: svoboščinska listina, der Freiheitsbrief, Cig. (T.); — freiheitlich, Cig.
  9. svòd, svǫ́da, m. 1) die Confrontation der Zeugen, C.; — 2) der Bogen, das Gewölbe, die Wölbung, Cig., Jan., Cig. (T.); s. delati, wölben, Cig.; s. na krog, krožni s., das Rundbogengewölbe, s. na križ, križni s., das Kreuzgewölbe, s. na oproge, das Gurtgewölbe, Cig. (T.); s. na gumno, das Spiegelgewölbe, h. t.- Cig. (T.); nebesni s., das Himmelsgewölbe, Žnid.; ( stsl., rus.).
  10. svǫ́dast, adj. gewölbförmig, Jan.
  11. svǫ́dən, -dna, adj. Gewölbe-: svǫ̑dni oblok, der Gewölbebogen, Cig. (T.); svodna jama, die Gewölbehöhle, Cig. (T.); — prim. svod.
  12. svodníca, f. die Kupplerin, Cig., Jan., SlN.; (po drugih slov. jez.).
  13. svodník, m. der Kuppler, Cig., Jan., SlN.; (po drugih slov. jez.); — prim. zvodnik.
  14. svọ́j, svója, pron. (prisvaja kaj subjektu istega stavka); mein, dein, sein, ihr, unser, euer, ihr: ljubite svojo domovino; vsakdo mora svojo čast braniti; po svoje, nach seiner Art; vsak po svoje; jaz svojo glavo, ti svojo = jeder nach seinem Willen, Fr.- C.; ob svojem živeti, von seinem eigenen Erwerb leben; sam svoj je, er ist eigensinnig; ( prim. samsvoj); — (prisvaja kaj mišljenemu, dasi ne tudi gramatičnemu subjektu); sein, eigen; pustite vsakemu svoje! dati vsakemu v svoje roke, Levst. (Nauk); tudi meni kaže svoje uradovanje, auch mir ist es aus eigener Amtsthätigkeit bekannt, Levst. (Nauk); sodba o svojem delu ne pristoji meni, Levst. (Nauk); (vsakemu) svoja glava svoj svet, Npreg.- Jan. (Slovn.); sin moj, um svoj, Jan. (Slovn.); — s svojo roko podpisati, eigenhändig unterfertigen; svoja hišica, svoja voljica, eigener Herd ist Goldes wert (po hs.), Cig.; svoje glave biti, eigensinnig sein; po svoji volji ravnati, eigenwillig handeln; preveliko svojo voljo dati komu, jemandem zu viel Freiheit gewähren, Slom.- C.; sodnija določuje o svojem in tujem (über "Mein und Dein"), Vrt.; svoj način, svoj vkus, das Genre, Cig. (T.); svoja korist, der Eigennutz, Cig. (T.); vsakemu se svoje najlepše zdi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — unvermählt: Dozdaj je dekle svoja b'la, In lehko je prepevala, Npes.- Pjk. (Črt.); — gehörig: ob svojem času, seiner Zeit, zur gehörigen Zeit; na svojem mestu, gehörigen Orts; na svojih posebnih mestih, Lašče- Levst. (Rok.); — svoje dni, seiner Zeit, einst; svoje dni bil je kralj, es war einmal ein König; — iskrice so svoje rože (sind gewisse [besondere] Blumen), Fr.- C.; — verwandt, Cig.; vsak človek ima nekaj svojih po krvi in svaštvu, LjZv.; svoji smo si, BlKr.; smo si nekaj svoji, wir sind uns etwas anverwandt, Cig., Polj.; bolj če je svoj, bolj se ga boj! Polj.
  15. svojȃd, f. 1) die Verwandten, die Verwandtschaft, Jan., C., Z.; — 2) das Gezücht: krapi, ščuke in druga luskava svojad, LjZv.
  16. svoják, m. der Angehörige, Šol.; der Verwandte, C.
  17. svojȃst, f. die Verwandtschaft, Dict., Jan., C.; die Angehörigen, C.
  18. svojȃt, f. 1) die Verwandtschaft, Valj. (Rad); — 2) die Sippschaft, die Bande, die Clique, C., nk.
  19. svojebítən, -tna, adj. originell, nk.
  20. svójəc, -jca, m. 1) der Seinige ( Meinige, Deinige etc., prim. svoj), der Angehörige, Jan., nk.; z lakoto krotičil je celo ljudstvo, pa ravno tistikrat svojce čudno preživi, Ravn.- Valj. (Rad); Bog čuje nad svojci, Gott beschützt die Seinigen, C.; njih roditelji ali otroci in drugi svojci, Levst. (Nauk); okrožili so jih svojci, Jurč.; maščevati se nad bratom, rodbenikom ali svojcem, Navr. (Let.); ni obdolženčevih svojcev, DZ.; — 2) der Freie, ein freier Herr, V.-Cig.
  21. svojeglàv, -gláva, adj. = svojeglaven.
  22. svojeglȃvəc, -vca, m. der Eigensinnige.
  23. svojeglávən, -vna, adj. eigensinnig.
  24. svojeglȃvka, f. die Eigensinnige.
  25. svojeglávnost, f. der Eigensinn.
  26. svojeglȃvstvọ, n. = svojeglavnost, Mur., C.
  27. svojeljúbən, -bna, adj. eigenliebig, Cig., Jan.
  28. svojeljȗbje, n. die Eigenliebe, Cig., Jan., C.
  29. svojeljúbnost, f. die Eigenliebe, C.
  30. svójən, -jna, adj. selbständig, M.; s. (od) česa, frei von etwas, C.
  31. svojeròč, adv. eigenhändig: s. je presajal cvetlice, Erj. (Izb. sp.); s. vreči koga iz izbe, Jurč.
  32. svojerǫ́čən, -čna, adj. eigenhändig, Cig. (T.), nk.; svojeročno podpisati, Cig. (T.), nk.; svojeročno pisanje, das Autograph, Cig. (T.).
  33. svojevę̑rəc, -rca, m. der Freigläubige, Jan. (H.).
  34. svojevę́rən, -rna, adj. freigläubig, Jan.
  35. svojevę̑rstvọ, n. der Freiglaube, Jan.
  36. svojevǫ́lja, f. = svoja volja, der Eigensinn, Dalm., Slom.
  37. svojevǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.); svojevoljno, aus eigenem Antriebe, Trub.; freierdings, Cig.; — 2) willkürlich, Jan.; eigenmächtig, Cig.; — eigensinnig, Dict., Cig. (T.); — muthwillig, Boh.- M., C.; — zügellos, Cig.
  38. svojevǫ́ljnost, f. die Eigenwilligkeit, Cig.; der Eigensinn, Dict.; po svoji svojevoljnosti koga žalostiti, kajk.- Valj. (Rad); — die Willkür, Jan.; die Eigenmächtigkeit, Cig.
  39. svojevǫ̑ljstvọ, n. der Eigenwille ( phil.), Cig. (T.).
  40. svojevŕstən, -stna, adj. eigenartig: svojevrstno čudo, Let.
  41. svǫ̑jež, m. der Eigensinnige, C.
  42. svójič, m. der Sonderling, Jan.
  43. svojíłən, -łna, adj. zueignend ( gramm.), Cig., Jan., nk.; svojı̑łni zaimki, Jan.
  44. svojína, f. 1) das Eigenthum, Jan., Šol., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), nk.; — 2) coll. die Angehörigen, die Verwandtschaft, Jan., C.
  45. svojı̑nəc, -nca, m. einer der Angehörigen, C.
  46. svojı̑nski, adj. Eigenthums-: svojinske razmere, DZ.
  47. svojita, f. die Anverwandtschaft, Habd.- Mik., Jan.; = prim. svojta.
  48. svojítən, -tna, adj. besonderer: zaradi čisto svojitnih, važnih vzrokov, Levst. (Pril.); njih svojitno osebje, DZ.
  49. svojı̑təv, -tve, f. die Zueignung, die Beanspruchung, nk.
  50. svojíti, -ím, vb. impf. als Eigenthum beanspruchen, in Anspruch nehmen: s. si kaj, Cig., Jan.; to motiko si sosed svoji (= pravi, da je njegova), jvzhŠt.; moja sinova si v sužnost svoji, nobenega plačila si ne svoji, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj si s. kaj, das Eigenthum einer Sache zurückansprechen, Svet. (Rok.); (s. se česa, Gor.); — sich anmaßen, Cig., Jan., nk.; — sich zueignen, Cig., Jan.
  51. svójka, f. 1) die Angehörige, Z.; — 2) ein einheimisches Wort ( opp. tujka), C., Vest.
  52. svójnost, f. = samosvojnost, die Unabhängigkeit, die Freiheit, C.
  53. svojọ̑st, f. die Eigenthümlichkeit, Jan., C.; — die Freiheit, Jan., C.; tudi: svójost; Oh, pridi samski stan nazaj, In meni zopet svojost daj! Slom.
  54. svǫ̑jski, adj. eigen: vročevanje v svojske roke, podpis naše svojske roke, DZ.
  55. svǫ̑jstvən, -stvəna, adj. eigenthümlich, Zora, Trst. (Let.); charakteristisch, Cig. (T.); specifisch, Cig.
  56. svǫ̑jstvənost, f. die Eigenheit, Cig. (T.), DZ., Zora.
  57. svǫ̑jstvọ, n. die Eigenheit, die Eigenthümlichkeit, Cig., Jan.; s. tal, DZ.; s. kakega jezika, der Geist der Sprache, Jan., Navr. (Kop. sp.); s. slovansko, Levst. (Nauk); prirodno s., das Naturell, Cig. (T.); — die Eigenschaft, die natürliche Beschaffenheit, Cig. (T.), Erj. (Som.), nk.; notranja svojstva, innere Eigenschaften, Cig. (T.); občno s., eine allgemeine Eigenschaft, Sen. (Fiz.); zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih svojstev, Jurč.
  58. svǫ̑jščina, f. 1) das Eigenthum, Šerf- Valj. (Rad), GBrda; bova živela in svojščino z dobičkom povrnjeno imela, Ravn.; — na svojščino delati, auf Überschicht arbeiten, Svet. (Rok.); — 2) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; — 3) die Angehörigen, Jan.; — 4) = svaščina, die Schwägerschaft, Mirno pod Gorico- Erj. (Torb.).
  59. svǫ̑jta, f. die Verwandtschaft, C., Z.; die Sippschaft, die Sippe, Cig. (T.); — hs.
  60. svòr, -vóra, m. = svora, Mur., Mik.
  61. svọ̑ra, f. der Langbaum, der durch das Vorder- und Hintertheil des Wirtschaftswagens geht, die Langwiede, Mur., Cig., Jan., Mik., Št.; — prim. sora, sovra.
  62. svọ̑rən, -rna, adj. Langwieden-: svorni jezik, das aus dem Hintertheile des Wagens ragende Ende der Langwiede, die Wagensterze, Cig.
  63. svọ̑rnica, f. = svorni jezik, die Wagensterze, Cig., Jan.
  64. svọ̑rnik, m. = klin v svori, C.; — der Schlossnagel, welcher das hintere Wagentheil an das vordere befestigt, Cig., C., Valj. (Rad).
  65. svóta, f. die Summe, nk.; — hs.; prim. vsota.
  66. svrȃb, m. die Krätze, die Räude, Cig., Jan.; — prim. srab.
  67. svrčák, m. = skržak, die Cicade, Cig.
  68. svrčȃnje, n. das Schwirren: kaljenih strel svrčanje, Levst. (Zb. sp.).
  69. svŕčati, -ím, vb. impf. schwirren, Cig.; — pfeifen (o vetru): Nad njo pozimska sapa svrčala, Levst. (Zb. sp.); — summen: roj svrči, C.; — prim. cvrčati.
  70. svȓčək, -čka, m. = cvrček, die Grille, Mik., ogr.- C.
  71. svȓdan, m. = svečnica (Lichtmesse): na svrdan, Npes. ( BlKr.)- Let.
  72. svŕdəł, -dla, m. = sveder, C.
  73. svrẹ́ti se, -vrèm se, vb. pf. sich zusammenziehen, zusammenschrumpfen: ves se je svrl od starosti, Mik.
  74. svȓg, m. 1) = svrž 1), das Baummark, Jarn., C., Mik.; — 2) = svržika, der Astknorren im Holz, C.
  75. svȓha, f. das Ziel, der Zweck, C., nk.; — hs.
  76. svr̀k, svŕka, m. = svaljek, Rez.- C.
  77. svȓkati, -kam, vb. impf. 1) zusammenschrumpfen machen; s. se, zusammenschrumpfen: listje se je svrkalo, C.; svrkana beračica, Ravn.; — 2) sengen, V.-Cig.; ropali, svrkali in požigali so, Ravn.; — 3) (mit Worten) verspotten, sticheln, C., Z.; smeh imajo ž njim in ga zaničujejo in svrkajo, Ravn.; Judje so jih svrkali in zaničevali, Ravn.; — prim. svrkniti.
  78. svŕkniti, svȓknem, vb. pf. 1) eig. verdrehen: izza mize koga s. (umdrehend wegstoßen), Z.; — 2) s. koga = z besedo koga zbosti, Z.
  79. svŕšati, -ím, vb. impf. prasseln, Cig.; — kreischen, Z.; mast v ponvi svrši, Z.; schwirren: sani svršijo po suhem snegu, Svet. (Rok.).
  80. svršę́tək, -tka, m. die Vollendung, das Ende, C., Z.; — hs.
  81. svršíti, -ím, vb. pf. vollenden, Z., nk.; — hs.
  82. svȓž, -ı̑, f. 1) das Pflanzenmark, das Baummark, Dict., Hal.- C., Met., jvzhŠt.; (svrž, m., Mur., Cig.); — 2) der Überrest eines Astes im Holz, der Astknorren, Cig.; — 3) die Nuss, das Klößchen im Brote, C.; — 4) der Ast, Cig., ogr.- C., Valj. (Rad); mladina ne sme črne ali rdeče svrži imeti, C.
  83. svȓžast, adj. 1) markicht (o drevesu), Cig.; — 2) knorrig, Jan.
  84. svržàt, -áta, adj. = svržast 2), knorrig, Jan.
  85. svŕžav, adj. = svržat, Jan.
  86. svržíca, f. der Zweig, das Reis: zelena s., ogr.- SlN.
  87. svržı̑čje, n. coll. Zweige, ogr.- C.
  88. svržíka, m. 1) der Baumknorren, Fr.- C.; — 2) = suha veja, C.
  89. svržjè, n. coll. Baumäste, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  90. svȓžka, f. das Büschchen, der Blumenstrauß, Mur., V.-Cig., Jan.
  91. svȓžnat, adj. markig, Cig.
  92. šáfarstvọ, n. das Schaffneramt.
  93. šāhavəc, -vca, m. der Schachspieler, SlN.
  94. šāhovən, -vna, adj. Schach-, Jan. (H.).
  95. šāhovnica, f. das Schachbrett, Cig., Jan., DZ., Žnid.; — po češ.
  96. šāhovničar, -rja, m. der Schachbrettmacher, Cig.
  97. šāhovničən, -čna, adj. Schachbrett-, Cig.
  98. šalı̑tva, f. der Scherz, C.
  99. šaljìv, -íva, adj. scherzhaft, spasshaft, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; humoristisch, Cig. (T.), nk.; — prim. hs. šaljiv nam. šalljiv, Mik.
  100. šaljı̑vəc, -vca, m. der Scherzer, der Spasshafte, Cig., Jan., nk.

   26.801 26.901 27.001 27.101 27.201 27.301 27.401 27.501 27.601 27.701  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA