Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (25.201-25.300)

sírkov, adj. 1) von der Moorhirse; — 2) = koruzen, Jan., KrGora, Prim.
sírkovəc, -vca, m. das Moorhirsenbrot, M.
sírkovina, f. 1) das Moorhirsenstroh, Mur., C.; — 2) = koruznica, Jan.
sírkovišče, n. das Moorhirsenstoppelfeld, Z.
siromȃštvọ, n. die Armut, die Dürftigkeit.
sirọ̑štvọ, n. die Waisenschaft, Cig.; ( nam. sirotstvo).
sírotəv, -tve, f. = sirotka, Bolc- Erj. (Torb.).
sirotı̑nstvọ, n. der Waisenstand, die Waisenschaft: podpornik sirotinstvu, Čb.- Valj. (Rad).
sírotkav, adj. molkig, Jan. (H.).
1. sírov, adj. aus o. mit Käse zubereitet; sirova potica.
2. sirǫ̑v, -ǫ̑va, adj. roh: nicht zubereitet (nicht gekocht, gebraten u. s. w.); sirovo meso, sirova repa, sirovo sadje: s. kruh, nicht ausgebackenes Brot, Cig.; sirova slanina, frischer Speck, Cig.; — s. les, frisches, ungetrocknetes Holz: sirova drva ne gore, Mur.; če na sirovem lesu to delajo, kaj se bo godilo na suhem? Jap. (Sv. p.); sirovi cepiči, sirov popek, Pirc; sirovo oglje, nicht genug ausgebrannte Kohle, Blindkohle, Cig.; — unbearbeitet: s. železo, Roheisen, Cig. (T.); sirovo jeklo, der Frischstahl, Cig. (T.); sirova plodina, das Rohproduct, Cig. (T.); — noch zu wenig bearbeitet: sirova moka, hinteres Mehl, Cig.; sirovo sukno, rohes Tuch, Loden, Cig.; sirovo delo, die Roharbeit, V.-Cig.; — sittlich roh, ungebildet, grob, Cig., Jan., nk.; — prim. surov.
sirovák, m. roher Mensch, der Grobian, C., Z.
sirǫ̑vəc, -vca, m. 1) ein roher Mensch, Jan.; — 2) ein Tuch aus Rohseide, Gor.
sirǫ̑vež, m. ein roher Mensch.
1. sirovína, f. = sirnina, Jan., Cig. (T.).
2. sirovína, f. 1) eine rohe Sache, Rohes, Mur., Cig.; po sirovini diši, jvzhŠt.; — das Rohfutter, das Grünfutter, C.; pos. repa, korenje, krompir, Nov.- C., Gor.; — frisches Holz, Svet. (Rok.); — der Rohstoff, Jan., Cig. (T.), C.; — 2) ein roher Mensch, Jarn.- Cig., Notr., Gor.
sirovı̑nəc, -nca, m. ein roher Mensch, Svet. (Rok.).
sirovı̑t, adj. käsig, Cig., Jan.
sirǫ́vka, f. neka mlečna goba, ki se more sirova jesti, Kr.- Valj. (Rad); der Reizger, der Tännling oder Hirschling (agaricus deliciosus), Mur., Cig., Tuš. (R.).
sírovnik, m. 1) der Käsekuchen, Cig.; — 2) posoda za sir, Zv.
sirovnjáča, f. = sirov kolač, Valj. (Rad).
sirǫ̑vnjak, m. = sirovež, Mur.
sirovojẹ̑dka, f. = sirovka, Cig.
sirǫ̑vost, f. der rohe Zustand, die Crudität; — die sittliche Roheit, Cig., Jan., nk.; — tudi: sirovọ̑st.
sirovóta, f. = sirovost, V.-Cig.
sísovəc, -vca, m. die geknäuelte Simse (juncus conglomeratus), Medv. (Rok.).
sı̑tarstvọ, n. das Siebmachergewerbe, Cig.
sitı̑vəc, -vca, m. der Sättiger, Cig.
sítovəc, -vca, m. = sit, die Binse, C., Mik., vzhŠt.
sitovı̑t, adj. binsenreich, Cig.
sı̑tovje, n. = sitje, M.
sìv, síva, adj. grau; sivi lasje; sivi oblaki; siva krava; — ves siv je že, er hat schon ganz graues Haar.
síva, f. = sivka, ime sive krave, C.
siváč, m. der Lavendel, C.
sivák, m. ein graues Schwein, C., kajk.- Valj. (Rad).
sı̑vče, -eta, m. ein graues Thier, Jan.; der Grauschimmel, Jan.; — der Esel, Levst. (Zb. sp.).
sı̑včək, -čka, m. dem. sivec; 1) ein Mensch mit grauem Haupte, der Greis; — 2) ein graues Thier; bes. die graue Hummel, Cig., C., Gor.- M.
sı̑vəc, -vca, m. 1) der Graukopf ( zaničlj.), Cig., Jan.; — 2) ein graues Thier: der Esel, Cig.; ein grauer Ochs; der Grauschimmel, Mur., Cig., Jan.; — die graue Lerche, C.; — 3) sivci, die einzelnen grauen Haare, C.; — 4) neka trta, Svečina ( Št.)- Erj. (Torb.); die rauchfarbige Zimmettraube, Trumm.; — 5) der Graustein, Cig. (T.).
sivẹ̑nje, n. das Grauwerden.
sívər, -vra, m. die graue Gewitterwolke, Jan., Kr.- Valj. (Rad).
sivẹ́ti, -ím, vb. impf. grau werden; lasje mu že sivijo; — megla sivi, der Nebel gefriert zu Rauhreif, es bildet sich Rauhreif, Z., Gor.
sivíca, f. neka trta, SlGor.- Erj. (Torb.); grüner Kanigl, Trumm.; — = potočnica, das Vergissmeinnicht, C.
sivína, f. das Grau.
sivíti se, -ím se, vb. impf. = siveti, Cig., M., Dol.; — dan se sivi, der Morgen graut, Cig.
sivjáča, f. neka goba, C.; tudi: neko jabolko, C.
sı̑vka, f. 1) die grauhaarige Greisin, Jan.; — 2) ein graues Thier: bes. eine graue Kuh; eine graue Ziege, Henne, Z.; — ovčje ime, Erj. (Torb.); — die Tafelente (anas ferina), Frey. (F.); — 3) der Lavendel (lavandula), Mur., Cig., Jan., Tuš. (R.); — ein grauer Pilz, Mur., Danj.- Mik., Št.- Glas.; siva in gubava užitna goba s privihanim klobukom, Sv. Tomaž pod Čavnom- Erj. (Torb.); — neka trta, Vrtov. (Vin.), Rihenberk- Erj. (Torb.); — sivozelenkasta, drobna a dobra smokva (menda = zelenka), Ip.- Erj. (Torb.); — 4) der Mehlthau, Cig.; — 5) = belič, ein Art Silbermünze, C.
sı̑vkast, adj. graulich, blassgrau.
sı̑vkica, f. neka goba, Danj. (Posv. p.); — prim. sivka 3).
sı̑vkljat, adj. graulich, Mur., Cig.
sı̑vko, m. der Grauschimmel, Mur., Cig., C.; — ein grauer Ochs, C.
sı̑vnik, m. der Thonschiefer, Cig., C.
sivobẹ̑łkast, adj. grauweiß, Cig.
sivobràd, -bráda, adj. graubärtig, Z., nk.
sivobrȃdəc, -dca, m. der Graubart, Jan., nk.
sivǫ́ga, f. ime sivi svinji, C.
sivoglàv, -gláva, adj. mit grauem Haupte; s. starček.
sivoglȃvčək, -čka, m. dem. sivoglavec, Z.
sivoglȃvəc, -vca, m. der Graukopf.
sivokǫ́drast, adj. graugelockt, Cig.
sivolàs, -lása, adj. grauhaarig.
sivolȃsəc, -sca, m. der Graukopf, Z., nk.
sivolȃska, f. ein grauhaariges Weib, Z., nk.
sivolísast, adj. graugefleckt, Cig.
sivoluskínast, adj. grauschuppig, Cig.
sivomǫ́dər, -dra, adj. graublau, hechtblau, Cig.
sívonja, m. = sivec, sivo živinče, BlKr.- DSv.
sivoòk, -ǫ́ka, adj. grauäugig, Jan.
sivọ̑r, m. ein grauhaariger, alter Mann (zaničljivo), Cig.
sivọ̑ra, f. ein grauhaariges, altes Weib, Mur., Cig., Mik.; sívora, Valj. (Rad).
sivǫ̑rast, adj. weißgrau, Mur.- Cig.
sivorjàv, -áva, adj. graubraun, Jan.
sivorumèn, -éna, adj. graugelb, Cig.
sívost, f. die Grauheit.
sívoška, f. ime sivi kravi, kajk.- Valj. (Rad).
sivóta, f. = sivost, Cig.; — der Dämmerschein, Šol.; ( prim. siviti se).
sivozelèn, -éna, adj. graugrün, Cig.
sivožȏłt, adj. graugelb, Cig.
sívrščina, f. Eisblumen: s. gre na okna, Polj.; — prim. siver.
sivúga, f. ime svinji, kajk.- Valj. (Rad).
skakàv, -áva, adj. springlustig, Jan.; skakave bolhe, Levst. (Zb. sp.).
skakȃvəc, -vca, m. 1) der Springer, der Voltigeur, Jan.; — 2) skakavci, vrsta žuželk: Springer (saltatoria), Cig. (T.), Erj. (Ž.); die Heuschrecke, Notr.- Z., Valj. (Rad); — 3) ein kleiner Wasserfall, Cig., Jan., Cig. (T.), M., Polj.; die Cascade, Jes.
skakavíca, f. der Floh, Mur.
skakȃvka, f. 1) die Springerin; — 2) eine geschwollene Lymphdrüse am Halse, Soška dol., Goriška ok.- Erj. (Torb.).
skakȃvski, adj. Springer-: skakavska palica, skakavski kol, die Springstange, Cig.
skakȃvstvọ, n. die Springkunst, Cig.
skȃkavt, m. der Springer, Cig., Jan.
skakǫ̑v, m. na s. (im Galopp) gnati, ogr.- Mik. (V. Gr. II. 230.); — prim. skakoma.
skálovəc, -vca, m. 1) = srakoper, C.; — 2) neki lišaj (roccella), Tuš. (B.).
skalǫ́vən, -vna, adj. = skalen, Jan.; skalovne votline, Škrinj.; skalovna luknja, Bas.
skalovína, f. der Felsboden, Jan., C.
skalovíšče, n. = skališče, Jan.
skalovı̑t, adj. felsenreich, Mur., Cig., Jan., nk.; klippenreich, Cig.
skalovítən, -tna, adj. = skalovit, Svet. (Rok.).
skalǫ̑vje, n. coll. Felsen; — Klippen; die Klippenbank, Cig. (T.); — tudi: skalovjè, Valj. (Rad).
skalǫ̑vnat, adj. = skalnat, Jan.
skȃpljavəc, -vca, m. der Castrierer, bes. der Sauschneider, Cig.
skašljávati, -am, vb. impf. husten, ogr.- Mik.; ( nam. vzk-).
skȃvəc, -vca, m. der Tresterwein, Guts., Jarn., Cig., Jan.; — prim. ben.-it. vin scavèzzo = vin adacquato, Štrek. (Arch.).
skavkljáti, -ȃm, vb. pf. = stežka nabrati kake stvari, Lašče- Erj. (Torb.).
skȃvsati, -am, vb. pf. 1) = debelo zrezati, C.; — 2) zu raufen anfangen; petelina sta se skavsala; — sich zerzanken; za neko malo reč sta se skavsala.

24.701 24.801 24.901 25.001 25.101 25.201 25.301 25.401 25.501 25.601

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA