v (2.401-2.500)

2401. vǫ́za, f. 1) das Band, Cig., C., Vas Krn- Erj. (Torb.); Pripaše svetlo sabljico, Na sablji vozo rudečo, Npes.- Vod. (Pes.); das Haarflechtenband: Se dvoje kit mu dol obes', In tudi lepa voza vmes, Npes.-K.; die Schnur, C.; — die Angelschnur, Cig.; — 2) der Kerker, Meg., Mur., Št.- Cig., C., Mik., Trub., Dalm., Kast., ogr., kajk.- Valj. (Rad), vzhŠt.; V vozo so me d'jali, Noter v hudo temnico, Npes.-Vraz; v vozo priti, Slom.
2402. vozáč, m. der Fuhrmann, Mur., Cig., Danj.- M.
2403. vozȃł, -ȃla, m. = vozel, der Knoten.
2404. vozȃlast, adj. = vozlast; knotig: vozalasta nit, Dol.
2405. vozár, -rja, m. der Fuhrmann, Cig., Jan.; ( astr.), Cig. (T.).
2406. vozȃra, f. die Querfurche, V.-Cig.; — das Stück Feld längs der Ackerbreite, Mik.; = pl. vozare, Kr.- Valj. (Rad); — prim. vzare, zara.
2407. vozarína, f. die Fuhrgebür, die Frachtgebür, DZ.
2408. vozáriti, -ȃrim, vb. impf. Fuhrmann sein, das Fuhrgewerbe betreiben, herumfahren ( trans.); za Marije Terezije vozarili so naši vozniki mnogo na Dunaj, Solnograško ..., Navr. (Let.); — v. se, viel herumfahren ( intr.).
2409. vozárjenje, n. das Fuhrmannsgewerbe; — das Herumfahren; z vozarjenjem veliko denarja zapraviti.
2410. vozȃrstvọ, n. das Fuhrwesen, Cig., DZ.; — das Frachtfuhrwerk, DZ.
2411. vozȃtaj, m. der Fuhrmann, Met., Jarn., Mur., Mik.; vozatȃj, Levst. (Zb. sp.).
2412. vozȃtajstvọ, n. das Fuhrwesen, DZ.
2413. vózəc, -zca, m. 1) das Zugthier, Raič ( SlN.); bes. das Fuhr- o. Zugpferd, vzhŠt.- C.; — 2) vọ̑zəc, dem. voz; das Wägelchen.
2414. vọ̑zək, -zka, m. dem. voz; das Wägelchen.
2415. vózəł, -zla, m. der Knoten; v. narediti; — vozel najti, ein Haar in etwas finden, Cig.
2416. vozəm, -zma, m., Cig., pogl. vazem, vuzem.
2417. vózən, -zna, adj. 1) Wagen-; vozno kolo, vozna oprava; — 2) Fahr-, Fuhr-; vozna živina, das Zugvieh; Salomon je imel štirideset voznih konj, Dalm.; vozna cesta; vozna pošta, die Fahrpost, Cig.; vozno blago, das Frachtgut, Cig., Jan.; vozni list, der Frachtbrief, Cig., Jan., Levst. (Nauk); — vozno krdelo, die Traintruppe, DZkr.; — 3) fahrbar, schiffbar, V.-Cig., Jan.; cesta je vozna, DZ.
2418. vozẹ́vati, -am, vb. impf. zu fahren pflegen, Mik.
2419. vǫ́zgər, -gra, m. 1) der Nasenschleim, der Rotz, Cig., Mik., Erj. (Som.), Levst. (Nauk), vzhŠt.; — 2) der Schnabelzapfen bei den indianischen Hühnern, C.; — 3) die Dolde, vzhŠt.- C.; — 4) pl. vozgri, das Kürbisfleisch, vzhŠt.- C.
2420. vozgrìv, -íva, adj. rotzig, Cig., Mik., vzhŠt.
2421. vozgrı̑vəc, -vca, m. der Rotzbube, der Rotzkerl, M., vzhŠt.
2422. vozgrı̑vka, f. das Rotzmädchen, M., vzhŠt.
2423. vozgrívost, f. die Rotzigkeit, Cig.
2424. vozíca, f. 1) das Zugthier: te kobile so dobre vozice, vzhŠt.; — 2) der Schiebkarren, Rez.- C.
2425. vozìč, -íča, m. dem. voz; das Wägelchen.
2426. vozı̑čək, -čka, m. dem. vozič; das Wägelchen.
2427. vozíkati se, -am se, vb. impf. herumfahren, Zv.
2428. vozı̑łnica, f. 1) der Karren, C.; — 2) die Fahrschule, DZ.
2429. vozı̑łnik, m. eine Art Wagengerüst, Štrek.
2430. vozílọ, n. das Fahrzeug, das Fuhrwerk, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov., nk.; das Fahrbetriebsmittel, DZ.; — bes. der Schubkarren, Kras.
2431. vóziti, vǫ́zim, vb. impf. fahren ( trans.); blago v. na železnico; hitro, počasi v., schnell, langsam fahren; — v. se, fahren; v. se v kočiji, na saneh, v ladji; — po zraku se v., durch die Luft schweben, Cig. (T.); lastovice se po zraku vozijo, C.
2432. vozı̑vọ, n. das Fahrgut, Jan.
2433. vȏzkati, -am, vb. impf. fahren (v otročjem govoru), Cig.
2434. vózlast, adj. knotenartig.
2435. vozlàt, -áta, adj. knotig.
2436. vozláti, -ȃm, vb. impf. mit Knoten versehen, mittelst Knoten verbinden, knoten; — klöppeln, V.-Cig.
2437. vozleníca, f. (črta) v., die Knotenlinie, Cig. (T.).
2438. vozlìč, -íča, m. dem. vozel; das Knötchen.
2439. vozlíčati, -am, vb. impf. knöteln, Cig.
2440. vozlína, f. die knotige Verknüpfung, C.; — stanični sklad živčnih vozlin, die Ganglienzellenschichte, Žnid.
2441. vozlíšče, n. der Knotenpunkt, Cig. (T.).
2442. vȏzljaj, m. die Fuhre, Dol.
2443. vozlováča, f. die Knopfraupe, Cig.
2444. vozlǫ́vka, f. die Knotenlinie, Cig. (T.).
2445. 1. vozníca, f. 1) der Fahrweg, C., Livek nad Idrijskim- Erj. (Torb.), Gor.; — 2) = dvokolesen, samotežen voziček, Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — 3) ein Fass zum Verführen trockener Dinge, das Getreidefass, die Leite, Mur., Cig., Jan., Met.; — das Fass zum Verführen des Weines, Goriš.
2446. 2. vǫ̑znica, f. die Eingekerkerte, Npes.-Vraz.
2447. 1. vozník, m. 1) der Fuhrmann; der Kutscher; — das Wagengestirn, Cig., C.; — 2) = debel sveder za kolesa, C.; — 3) der Fahrweg, Svet. (Rok.), Goriš.
2448. 2. vǫ̑znik, m. der Gefangene, der Eingekerkerte, Mur., Volk., ogr.- Valj. (Rad).
2449. voznína, f. die Fahrgebür, das Fahrgeld; die Frachtgebür.
2450. voznolístən, -tna, adj. Frachtbrief-, DZ.
2451. voznopǫ̑štən, -tna, adj. Fahrpost-, DZ.
2452. vóznost, f. die Fahrbarkeit, Cig., Jan.
2453. vozováti, -ȗjem, vb. impf. gefangen halten: v. koga, C.
2454. vozovlàk, -vláka, m. = vlak vozov, ein Wagenzug, Cig., DZ.
2455. vozovníca, f. die Fahrkarte, Levst. (Nauk), DZ.
2456. vozȗnčək, -čka, m. das Wägelchen, Vest.
2457. vǫ̑ž, m. die Äsculapschlange (coluber Aesculapii), Cig., C., Gor.; — prim. ož, gož m.
2458. vǫ̑ž, -ı̑, f. der Strick, Jan., vzhŠt.; — = voža na cepeh, Dol.- Mik.; ( prim. voža).
2459. vǫ́ža, f. = gož f. 1), usnjen obroček, ki ročnik s cepcem veže, Dol.
2460. vožár, -rja, m. der Seiler, Mur., ogr.- Valj. (Rad).
2461. vožaríca, f. die Seilerin, Jan. (H.).
2462. vožárnica, f. die Seilerwerkstätte, die Seilerbahn, Cig.
2463. vožárski, adj. Seiler-, Jan.
2464. vožȃrstvọ, n. das Seilerhandwerk, Cig., Jan.
2465. vožáš, m. der Seiltänzer, ogr.- C., Valj. (Rad).
2466. vǫ́že, n. das Seil, Mur., Mik., vzhŠt.; žrd je z vožem pripeta, Danj. (Posv. p.).
2467. vǫ́ženəc, -nca, m. der Fahrende, der Fahrgast, Jurč.
2468. vožénje, n. das Fahren.
2469. vožı̑nce, n. = vožinec, kajk.- Valj. (Rad).
2470. vožı̑nəc, -nca, m. der Strick, Št.- Cig., vzhŠt.- C., Valj. (Rad); redovni v. okoli pasa, Cv.; — die Schnur, C., vzhŠt.; psa na vožincu voditi, Pjk. (Črt.); — der Zaumriemen, der Zaumstrick, C.
2471. vǫ̑žnik, m. = ožnik, der Asant (asa foetida), Cig.; — neko zdravilo iz zelišč za otroke in tudi za živino, Dol.
2472. vóžnja, f. das Fahren; po klancih je huda v.; v. po suhem, po morju.
2473. vožnjáč, m. = kdor komu kaj vozi, der Fuhrmann, Nov., ZgD., Gor.
2474. vožnjína, f. die (ehemalige) Fahrrobot, Svet. (Rok.).
2475. vpàd, -páda, m. der Einfall, Cig.; — der Einfall der Lichtstrahlen, Cig. (T.).
2476. vpádati, -pȃdam, vb. impf. ad vpasti; einfallen, Cig. (T.).
2477. vpádən, -dna, adj. Einfalls-, Cig.; vpȃdni kot, vpadni žarek, Cig. (T.).
2478. vpadíšče, n. der Einfallspunkt, Žnid., Sen. (Fiz.).
2479. vpȃk, adv. vpak mi je, es ist mir unangenehm, Čemšenik ( Gor.).
2480. vpásti, vpádem, vb. pf. einfallen, Cig. (T.).
2481. vpəhníti, -páhnem, vb. pf. vpahnjen kot, ein einspringender Winkel, Cig. (T.).
2482. vpeljȃnje, n. das Einführen.
2483. vpeljánki, m. pl. die Einsegnung der Wöchnerin: v vpeljanke iti, SlGor.- C.
2484. vpeljȃtək, -tka, m. die Einsegnung der Wöchnerin, C.
2485. vpéljati, -pę́ljem, -áti, -ȃm, vb. pf. einführen; v. v urad, in ein Amt einführen, installieren, Cig., Jan.; — v. šego; — v. otročnico, porodnico (v cerkev), die Wöchnerin einsegnen.
2486. vpeljȃva, f. die Einführung; die Installation, Cig., Jan.
2487. vpeljávanje, n. = vpeljevanje.
2488. vpeljávanki, m. pl. die Vorsegnung der Wöchnerin, C.
2489. vpeljávati, -am, vb. impf. = vpeljevati.
2490. vpeljȃvək, -vka, m. die Einsegnung einer Wöchnerin, Jarn.
2491. vpeljȃvka, f. = vpeljevanka, Burg. (Rok.).
2492. vpeljevȃnje, n. das Einführen; — das Vorsegnen der Wöchnerin in der Kirche; mati gre v vpeljevanje, Dol., k vpeljevanju, Št.
2493. vpeljevȃnka, f. die vorzusegnende Wöchnerin, Cig.
2494. vpeljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad vpeljati; einführen; — die Wöchnerin in der Kirche vorsegnen.
2495. vpeljevȃvəc, -vca, m. der Einführer, Cig.
2496. vpelję̑vki, m. pl. die Vorsegnung einer Wöchnerin, Cig.; grem v vpeljevke, BlKr.- M.
2497. vpę̑rək, -rka, m. das Schusterdrahtende mit der Borste, C.
2498. vpę́riti, -im, vb. pf. 1) mit Federn, Zähnen u. dgl. versehen, Fr.- C.; v. dreto, das Schusterdrahtende mit der Borste versehen, C.; — v. cev v drugo (anschiften), C.; — 2) einleiten: vi mislite, da ste stvar prav dobro vperili, Zv.; v. govorjenje, eine Rede anknüpfen, Cig.; — 3) v. se, eindringen; v. se v kožo, C.; — vperil se je med nas, er hat sich eingedrängt, SlN.; vperile so se poskočnice najprvo bile mej Korošce, Levst. ( LjZv.); ans Herz wachsen: Mat', eno dobim, Ta meni se vperi, Da za njo medlim, Vod. (Pes.).
2499. vpę́siti, -im, vb. pf. einsetzen, einfalzen, Rib., BlKr.
2500. vpetáti, -ȃm, vb. pf. einfügen (einen Tragbaum in den andern, der ihm als Basis dient), Ravn.- M., Burg. (Rok.); — prim. peta 7).

   1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani