Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

v (10.301-10.400)

  1. kobíljevəc, -vca, m. der Brantwein aus Stutenmilch, C., M.
  2. kǫ̑ckov, adj. cubisch, Jan. (H.).
  3. kockovȃnje, n. die Cubatur, die Cubierung, Cig. (T.).
  4. kockováti, -ȗjem, vb. impf. 1) cubieren ( math.), Cig. (T.); — 2) kockovan pod, gewürfelter Boden, Cig.
  5. kǫ̑ckovəc, -vca, m. das Würfelerz, C.
  6. kǫ̑ckovən, -vna, adj. tessularisch, Cig. (T.); — cubisch: kockovni koren, die Cubikwurzel, Cig. (T.).
  7. kocmǫ̑vəc, -vca, m. = mah, das Moos, Mur., Vest., vzhŠt.
  8. kocmovína, f. coll. Moos, C.
  9. kocmǫ̑vje, n. coll. Moos, Mur., C.; S kocmovjem ladjo pšem, Danj. (Posv. p.).
  10. kočeváti, -ȗjem, vb. impf. ein Nomadenleben führen, nomadisieren, kočujoč, nomadisch, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Raič (Slov.), SlN.; — po rus.
  11. kočevȃvəc, -vca, m. der Nomade, Cig., Jan.
  12. kočevȃvski, adj. nomadisch, Cig.
  13. kočevník, m. der Nomade, Jan., Šol.
  14. kočljìv, -íva, adj. wählerisch, bes. im Essen, genäschig, naschhaft, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; kočljivo živeti, prassen, V.-Cig.; — heikel, heikelig, Cig., Jan., Gor.- M., nk.
  15. kočljı̑vəc, -vca, m. der Heikelige, Cig., Jan.
  16. kočljı̑vka, f. = kočljiva ženska, Cig.
  17. kočljívost, f. die Heikeligkeit in Bezug aufs Futter, Pohl.- Valj. (Rad); die Heikeligkeit überhaupt, Cig., Jan., nk.
  18. kǫ́drav, adj. = kodrast, Mur., Cig., Jan.
  19. kǫ́dravəc, -vca, m. 1) der Krauskopf, Mur.; — 2) kodrȃvəc, der Haarkräusler, Cig.
  20. kǫ́dravka, f. krausköpfiges Weib, Jan. (H.).
  21. kǫ́dravost, f. die Kraushaarigkeit, Jan. (H.).
  22. kodroglȃvəc, -vca, m. der Krauskopf, Cig.
  23. kokȃva, f. steinige, unfruchtbare, unebene Gegend, eine Schlucht, Cig., C., M., Z.; — das Gestrüppe, Cig.; — menda nam. kolkava?, prim. kolk 2).
  24. koketováti, -ȗjem, vb. impf. koketno se vesti, kokettieren, nk.
  25. kōkosov, adj. Cocosnuss-, Cig.; kokosova palma, die Cocosnusspalme (cocos nucifera), Tuš. (B.); kokosovo mleko, olje, LjZv.
  26. kokošȃrstvọ, n. die Hühnerzucht, der Hühnerhandel, Cig., Jan.
  27. kokọ̑ševəc, -vca, m. der Hundswürger (cynanchum vincetoxicum), Vas Krn- Erj. (Torb.).
  28. kokọ̑škovəc, -vca, m. der Hundsrosenstrauch, C.
  29. kokọ̑škovica, f. = kokoška, die Hundsrose, C.
  30. kokotíčevina, f. = kokotica, das Ohrenheilkraut, Z.
  31. kolȃrstvọ, n. das Wagnerhandwerk.
  32. kolȃvsati, -am, vb. impf. heftig schaukeln, Mur.
  33. kolȃvsnica, f. die Schaukel, Z., Jan. (H.).
  34. kolavtrati, -am, vb. impf. hinabrollen: sodi kolavtrajo, Zilj.- Jarn. (Rok.).
  35. kółcavəc, -vca, m. der den Schluchzen hat, Jan.
  36. kółcavica, f. = kolcanje, Jan.
  37. kołčę̑vnica, f. das Werg, (koč-) Jan.; nav. pl. kolčevnice, C., jvzhŠt.
  38. koldováti, -ȗjem, vb. impf. betteln, ogr.- C.
  39. kolę́bav, adj. schwankend, Jan. (H.).
  40. kolebljìv, -íva, adj. schwankend, Cig. (T.).
  41. kolę̑dovanje, n. die weihnachtlichen Umzüge mit Gesang und Spiel.
  42. kolę̑dovati, -ujem, vb. impf. 1) zur Weihnachtszeit von Haus zu Haus ziehen, Lieder singen und dafür milde Gaben sammeln; — 2) betteln, C., Vest.
  43. kolę̑dovavəc, -vca, m. = kolednik, Zilj.- Jarn. (Rok.), Valj. (Rad).
  44. kolẹ́nčiv, adj. knotig, Dict.- Mik.
  45. kolešev, adj. = razpokan, ne cel, Notr.
  46. kolešę̑vka, f. 1) lijasta, globoka, nav. skalnata dolina, Notr.- SlN.
  47. kolı̑čkovati se, -ujem se, vb. impf. neka pastirska igra s količi, v Medjimurju- Vest. I. 110.
  48. kolikovŕstən, -stna, adj. wie vielerlei? Cig.
  49. kolı̑tev, -tve, f. das Bepfählen, das Bestecken ( z. B. der Weingärten), Z., jvzhŠt.
  50. kółkov, adj. Hüft-; kolkov sklep, das Hüftgelenk, Cig.
  51. kolkoválọ, n. die Stempelpresse, C.
  52. kolkováti, -ȗjem, vb. impf. stempeln, Cig., Jan., nk.; — prim. kolek.
  53. kolkovȃvəc, -vca, m. der Stempler, Jan.
  54. kōlkovən, -vna, adj. Stempel-: kolkovni urad, das Stempelamt, Jan.
  55. 1. kółkovina, f. slabše predivo, katerega se še nekoliko pazdirja drži, Dol.; — prim. kolke.
  56. 2. kolkovína, f. die Stempelgebür, Jan., C.
  57. kolobarı̑təv, -tve, f. = kolobarjenje, Jan.
  58. kolodvòr, -dvóra, m. der Bahnhof, Cig., Jan., nk.
  59. kolodvórəc, -rca, m. der am Bahnhofe Beschäftigte, der Bahnhöfler, C.
  60. kolodvǫ̑rski, adj. Bahnhof-: kolodvorska poslopja, nk.
  61. kolokvīnta, f. die Koloquinte (cucumis colocynthis), C., Tuš. (B.).
  62. kolospẹ̀v, -spẹ́va, m. der Rundgesang, nk.
  63. kolovȃnje, n. der Umlauf: k. denarja, DZ.
  64. kolováti, -ȗjem, vb. impf. sich in Umlauf befinden, circulieren, DZ.
  65. kolovìž, -víža, m. die Schneckenwindung, der Schneckengang, Cig., Šol.
  66. kolovje, n. coll. = kolje, Pfähle, Bes.; das Pfahlwerk, Cig.
  67. kolǫ̑vnica, f. 1) die Radstube ( mont.), V.-Cig.; — 2) das Fahrgeleise, Cig.; črez vse kolovnice dirjati, über Hals und Kopf rennen, V.-Cig.
  68. kolovǫ́dən, -dna, adj. kdor kolo vodi, ali sploh kaj vodi, anführend, Levst. (Zb. sp.).
  69. kolovǫ́dja, m. der Reigenführer, Cig.; — der Rädelsführer, der Anführer, Jan., nk.
  70. kolovǫ̑dnik, m. der Reigenführer, Cig. (T.).
  71. kolovǫ̑dstvọ, n. die Führung, die Leitung, C.
  72. kolovòz, -vǫ́za, m. 1) die Radspur, das Wagengeleise, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Štrek.; — 2) der durch öfteres Fahren gemachte Fahrweg, Dict., Mur., Cig., Jan., C., Levst. (Cest.), Št.; po cestah in kolovozih, jvzhŠt.
  73. kolovǫ́zən, -zna, adj. fahrwegmäßig: kolovozna pot, = kolovoz 2), C.; mala cesta ali bolje kolovozna pot, Jurč.
  74. kolovozína, f. kolovozna pot: stare kolovozine, Jurč.
  75. kolovǫ̑znica, f. 1) das Fahrgeleise, Jan.; — der Fahrweg, Jan.; — po kolovoznici življenja, SlN.; — 2) das im Geleise sich sammelnde Wasser, Z.
  76. kolovǫ̑znik, m. = kolovozna pot, Cig., Jan., Nov.; poljski in gozdni kolovozniki, Levst. (Nauk).
  77. kolovožnják, m. der Monat August, C.
  78. kolọ̑vrat, m. 1) das Spinnrad; — lončarski k., die Drehscheibe des Töpfers, Cig., Rib.- Erj. (Torb.); — električni k., die Elektrisiermaschine, Cig., C., Vest., Sen. (Fiz.); — das Spulrad des Webers, Bolc- Erj. (Torb.); — das Ziehrad, mit welchem bei einer Panstermühle das Rad in die Höhe gezogen und niedergelassen wird, V.-Cig.; — die Haspel, die Winde sammt dem Gestell, Frey. (Rok.); — priprava zadaj pri senenem vozu, da se žrd pritegne, Erj. (Torb.); — 2) psovka za nerodnega človeka, jvzhŠt.
  79. kolọ̑vratar, -rja, m. der Spinnradmacher, Mur., Cig., LjZv.
  80. kolǫ̑vratəc, * -tca, m. dem. kolovrat; 1) kleines Spinnrad; — 2) die Wolfsmilch (euphorbia) C.
  81. kolọ̑vratək, -tka, m. dem. kolovrat.
  82. kolọ̑vratən, -tna, adj. 1) zum Spinnrad gehörig; — 2) kolovrátən, rotatorisch, rotativ, Cig. (T.), DZ.; — 3) schwärmerisch: kolovratna fantazija, Zv.
  83. kolọ̑vratič, m. kleines Spinnrad, Cig.
  84. kolovrátiti, -ȃtim, vb. impf. 1) im Kreislauf begriffen sein: voda neprestano kolovrati, Erj. (Min.); — 2) Umwege machen, C.; — sich herumtreiben, herumschwärmen; kod si kolovratil vso noč? jvzhŠt.; mnogo let je kolovratil po svetu, LjZv.; — schlendern, Z.; stoj no! kam pa kolovratiš? Jurč.; — Unordnung stiften, C.
  85. kolọ̑vratov, adj. zum Spinnrad gehörig: kolovratovo vreteno, Levst. (Zb. sp.).
  86. kolovr̀t, -vŕta, m. der Taumel- oder Drehkäfer (gyrinus natator), Erj. (Ž.).
  87. kolovŕta, f. der Wagnerstuhl, Vreme- Erj. (Torb.).
  88. kolǫ́vski, adv. durcheinander, im Wirrwarr: vse je šlo k., Tolm.- Štrek. (Let.).
  89. komárjevəc, -vca, m. die Ragwurz (ophrys), Medv. (Rok.).
  90. kombinováti, -ȗjem, vb. impf. combinieren, Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  91. komisȃrstvọ, n. das Commissariat, Cig., Jan.
  92. komoráčev, adj. Fenchel-: komoračevo seme, Pjk. (Črt.).
  93. komoráčevlje, n. das Steckenkraut (ferulago galbanifera), Škrbina (Kras)- Erj. (Torb.).
  94. kǫ̑morništvọ, n. die Kämmererwürde, nk.
  95. komparatīv, m. primerjalnik, der Comparativ ( gramm.).
  96. kompāsovnik, m. = kompasnik, Cig. (T.).
  97. kompȃva, f. die stengellose Eberwurz (carlina acaulis), Cig., Jan., Tuš. (R.); tudi: kǫ́mpava, Kr.- Valj. (Rad); — kompȃva = kostanjeva ježica, Tolm.- Štrek. (Let.); — prim. popava.
  98. koncertováti, -ȗjem, vb. impf. ein Concert, Concerte geben, concertieren, nk.
  99. končȃva, f. 1) die Beendigung, das Ende, C.; — 2) die Zugrunderichtung, C.
  100. končávati, -am, vb. impf. ad končati; 1) beenden, M., Z.; schließen, Cig.; Nemec govor končava z glagolom, Levst. (Zb. sp.); — k. se, enden, Jan.; — 2) vernichten: lažnike končavaš, Dalm.; končavaš te, kateri lažejo, Trub.

   9.801 9.901 10.001 10.101 10.201 10.301 10.401 10.501 10.601 10.701  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA