uho (97-196)

97. neduhǫ́vski, adj. ungeistlich, Cig., Jan.
98. neuhǫ́jen, adj. ungebahnt, ungangbar: neuhojena pot, Cig.
99. oduhǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. durchgeistigen, vergeistigen, Cig. (T.).
100. oduhǫ́vljati, -am, vb. impf. ad oduhoviti, Jan. (H.).
101. oduhovljávati, -am, vb. impf. = oduhovljati, durchgeistigen, Cig. (T.).
102. ogleduhovȃnje, n. das Ausspähen, das Spionieren, Cig., Nov.- C., DZ.
103. ogleduhováti, -ȗjem, vb. impf. Spionsdienste leisten, spionieren, Cig., Nov.- C.
104. opuhováti, -ȗjem, vb. impf. ad opuhati, opuhniti, anblasen, Z.
105. poduhǫ́vniti, -ǫ̑vnim, vb. pf. zum Priester machen, ordinieren, Cig., Jan.; p. se, ein Priester werden, Bes., SlN.
106. pokuhováti, -ȗjem, vb. impf. ad pokuhati.
107. potepuhováti, -ȗjem, vb. impf. ein Vagabundenleben führen, herumstreichen, M., C.
108. potuhováti, -ȗjem, vb. impf. ad potuhniti; p. se, sich verstellen.
109. prekuhovȃłnica, f. das Gradierhaus in den Salzwerken, Cig.
110. prekuhováti, -ȗjem, vb. impf. ad prekuhati.
111. prikȗhovəc, -vca, m. was sich von Speisen an den Kochgeschirren ansetzt, der Rähmel, Cig.
112. rúhọ, n. 1) = ruha 1), das Leintuch, das Bettuch, C.; — das Tischtuch, C.; — ubrano r., die Draperie, Cig. (T.); — ( pren.) der Deckmantel: lenobo pokrivati z ruhom svetosti, LjZv.; — 2) das Linnenzeug, kajk.- Valj. (Rad).
113. sluhoslǫ̑vje, n. = zvokoslovje, die Akustik, Cig., Jan.
114. sluhǫ̑vən, -vna, adj. Gehör-: sluhǫ̑vni živec, der Gehörnerv, Jan.
115. sluhǫ̑vnica, f. (troba) s. = slušalo, Cig. (T.).
116. sluhovòd, -vǫ́da, m. der Gehörgang, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.), Sen. (Fiz.).
117. spuhováti se, -ȗjem se, vb. impf. ad spuhniti se, Z.
118. suhóba, f. die Dürre, C.
119. suhocvẹ̑tnica, f. die Strohblume (xeranthemum), Cv.
120. suhǫ̑ča, f. die Trockenheit, die Dürre, C., Mik.
121. suhočína, f. die Dürre, C.
122. suhojẹ̑dje, n. die Xerophagie, Cig.
123. suhojẹ́ja, f. die Xerophagie, Cig.
124. suhokòst, -kǫ́sta, adj. beindürr, Cig.
125. suhokǫ̑stəc, -stca, m. ein beindürrer Mensch: ta suhokostec grdi! Jurč.
126. suholȃd, f. dürre Reiser, das Dürricht, Mur., C., Danj.- Mik.; pogl. səhljad.
127. suholẹ̑tnica, f. eine Art Berufskraut (erigeron), SlGradec- C.
128. suholjàt, -áta, adj. = suholjav, C.
129. suholjàv, -áva, adj. etwas dürr: s. trtni les, Hal.- C.; — mager, C.
130. suholjnàt, -áta, adj. ein klein wenig dürr, Mur.
131. suhomrázica, f. trockene Kälte, Cig.; offener Frost, Cig.
132. suhonòg, -nǫ́ga, adj. 1) trockenen Fußes, C.; — 2) dünnbeinig, Cig.
133. suhopárən, -rna, adj. eig. unvermacht, ungewürzt: ( fig.) trocken, fade, geschmacklos, Jan., Cig. (T.), nk.; — hs.
134. suhopȃrnež, m. ein trockener Patron, nk.
135. suhopę̑rnik, m. das Wollgras (eriophorum), Jan., C.
136. suhopèt, -pę́ta, adj. dünnfüßig, Jan., C.; s. dolgohlačnik, Str.
137. suhopę̑təc, -tca, m. ein dünnfüßiger Mensch, Jurč.
138. suhopę̑tək, -tka, m. = suhopetec: mestni otroci so suhopetki, Vrtov. (Km. k.).
139. suhọ̑r, -rja, m. ein magerer Mensch, Jan.
140. suhọ̑rčək, -čka, m. dem. suhor, Cig., Jan., Glas.
141. suhorę́bər, -bra, adj. mager (wie ein Skelet): suhorebri konjiček, Str.
142. suhorljàv, -áva, adj. mager, dürr, C.
143. suhọ̑st, f. 1) die Trockenheit, Cig.; — 2) die Magerkeit.
144. suhóta, f. 1) die Trockenheit; — dušna s., C., Burg., Cv.; — trockene Witterung, V.-Cig., Levst. (Zb. sp.); — 2) die Hagerkeit, Cig., Jan.; — 3) etwas Trockenes: nisem imel kaj jesti razven kruha, tiste suhote, Jurč.; — trockenes Land, Jan.; premenil je morje v suhoto, Dalm.; prikaži se suhota! Ravn.- Valj. (Rad); iti skozi morje po suhoti, Trub.- Let.; — 4) das Gebäude, Štrek.; s. je vsak prostor, ki je pod streho: ima več suhot, nego mu jih je treba, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.); bes. ein Wirtschaftsgebäude, Cig.; gospodarske suhote, Zv.; — die Hütte, Cig., C.; — 5) das Obdach, der Unterstand, Cig., DZ.
145. suhótəc, -tca, m. ein oberschlächtiges Mühlrad, auch eine Mühle mit solchem Rade, Vreme- Erj. (Torb.).
146. suhótən, -tna, adj. 1) etwas trocken, Mur., Jan.; suhotno vreme, trockene Witterung, C.; suhotna klet, SlGosp.- C.; suhotna usta imeti, lechzen, Cig.; — trocken ( fig.): suhotno kaj reči, Zora; suhotna pravljica, Jurč.; — 2) mager: sivolas, suhoten mož, Erj. (Izb. sp.).
147. suhotíca, f. = sušica, die Darrsucht, die Abzehrung, Cig.
148. suhotína, f. eine trockene Stelle, Jan.; dürrer Boden, C.
149. suhotovȃnje, n. = suhota 4), das Gebäude, Štrek.
150. suhovína, f. dürres Reisig: suhovine in kamenja navrhovatiti, Levst. (Zb. sp.).
151. suhovodnica, f., Jan. (H.), pogl. krkon.
152. suhovr̀h, -vŕha, adj. mit trockenem Gipfel, Cig.; suhovrha smreka, Bes.
153. suhozę̑məc, -mca, m. der Landbewohner (im Gegensatz zum Seemann), Cig. (T.).
154. suhozę̑məljski, adj. = suhozemski, DZkr.
155. suhozẹ́mski, adj. festländisch, Land-: suhozemske živali, Erj. ( LjZv.).
156. svẹtnoduhǫ́vski, adj. weltgeistlich, DZ.
157. trẹbúhovka, f. die Goldruthe (solidago virga aurea), SlGor.- C.
158. učuhováti, -ȗjem, vb. impf. ad učuhniti, nachlassen, aufhören (vom Schmerze), C.
159. varuhovȃnje, n. die Ausübung der Vormundschaft, Jurč.
160. zamanjuhováti, -ȗjem, vb. impf. durch Nichtsthun verlieren, ogr.- C.; (-manjuk-, ogr.- Let.).
161. zasȗhoma, adv. bei trockenem Wetter, C.
162. zasuhotẹ́ti, -ím, vb. pf. vertrocknen, verdorren, C.
163. zasuhotíti se, -ím se, vb. pf. = zasuhoteti, Cig., Jan.
164. zbȗhoma, adv. plötzlich: vse je zbuhoma gori teklo, jvzhŠt.
165. alumnāt, m. das Alumnat ( nav. = duhovsko semenišče).
166. blı̑žati, -am, vb. impf. nähern; b. se, sich nähern, nahen; sovražnik, nevihta, zima se bliža; b. se komu, h komu; Z duhovnim bliža slapu se Savice, Preš.; konj frče, če se k njemu osel bliža, ogr.- Valj. (Rad); b. se koncu ali h koncu, nk.
167. brádəlj, -dlja, m. 1) das Kinn, V.-Cig., C.; — 2) das Bartläppchen der Hühner, Cig., Jan., Valj. (Rad); — 3) der Zapfen am Halse der Schweine, C.; — 4) der Bart der Zimmermannsaxt: bradelj je bradljina brada, Mik.; žatlaka ima toporišče, uho, prednji in zadnji bradelj, Vod. (Rok.); — 5) der Schlüsselbart, C.
168. brevír, -rja, m. duhovniški molitvenik, das Brevier; b. moliti.
169. brezdùh, -dúha, adj. geistlos: Njih brezduho je glasilo, Levst. (Zb. sp.).
170. brvȃnje, n. coll. vsaj po večem že obtesani hlodi, BlKr.; die Balken, das Gebälke, Jan.; das Bauholz, Cig.; — prim. brvno.
171. 2. búrica, der Schmalzkübel, Ravn.- Cig.; majhna kablica s kratkima uhoma in pokrovcem, Hrušica v Istri- Erj. (Torb.); — lesena posoda, v katerej se hrani maslo, Žabče (v Istri)- Erj. (Torb.); — prim. hs. bure, das Fass.
172. cúla, f. 1) das Bündel; das Reisebündel; v culo povezati svoje reči; — v ruho zavezane, nevesti podarjene reči: nevesti culo nesti, BlKr.- SlN.; — 2) der Sack, Mur.; der Watsack, Cig.; — prim. madž. cula, Bündel, iz lat. culleus, Dan.
173. 1. cvŕkniti, cvȓknem, vb. pf. 1) einen Zwitscherlaut von sich geben, C.; — aufkreischen: sveča cvrkne, Bes.; — 2) mit einer Ruthe einen leichten Schlag versetzen, Cig., Štrek.; za uho koga c., jemandem eine Ohrfeige geben, C., Z., Notr.; c. koga po zobeh, Dict.
174. čújən, -jna, adj. 1) wachsam, Jan.; — 2) feinhörig: čujno uho, C.; čujen sluh, feines Gehör, SlN.
175. deficiēnt, m. zaradi bolehnosti za službo nesposoben duhovnik, der Deficient.
176. dežę̑łski, * adj. 1) Landes-; deželska gospoščina, Trub.; deželske postave, Krelj; deželski oblastnik, Schönl.; deželska reč, Landesangelegenheit, Cig.; deželski zlati denarji, Landesgoldmünzen, DZ.; — 2) weltlich: duhovska in deželska oblast, Cig.; deželski ljudje, Jsvkr.
177. dohitẹ́vati, -am, vb. impf. ad dohiteti; zu ereilen, nachzuholen suchen (pflegen), Cig., Jan.
178. dołgohlȃčnik, m. der lange Hosen trägt: suhopet dolgohlačnik, Str.
179. dosę̑łəc, -łca, m. der Einwanderer, der Colonist, Cig. (T.), DZ.; najvažnejši in najboljši del doselcev so gotovo duhovniki, Slovan.
180. dostojȃnstvọ, n. die Würde, Cig., nk.; ta gospod je po svojem dostojanstvu duhovnik, Levst. (Nauk); — hs.
181. 1. dŕgati, dȓgam, vb. impf. 1) reiben, wetzen, Cig., Jan., C.; d. kaj s suho travo, Vest.; veja se ob vejo drga, Pjk. (Črt.); — kobilice in konjički so veselo črčali in drgali, Glas.; — fegen, (drgáti) Mur.
182. druīd, m. galski duhovnik, der Druide.
183. dȗh, dȗha, m. 1) der Hauch, Mur., Jan.; smrtni d., der Todeshauch, Cig.; — 2) der Geruch; lep, dober duh, angenehmer Geruch; d. imeti po čem, nach etwas riechen; vinski d., der Weingeruch; pl. duhovi, wohlriechende Sachen, Mur.; — ni duha ne sluha za njim, po njem, er ist verschollen; — 3) ( gen., acc. duhȃ) der Geist: a) ein geistiges Wesen; sveti duh, der heilige Geist; nebeški duhovi, die Himmelsgeister; peklenski d., der Höllengeist; — gorski d., der Berggeist, Cig., Jan.; — = das Gespenst: strah pred duhovi; — b) der geistige Theil des Menschen: meso želi zoper duha, Dalm., Kast.; Kdo zna Noč temno razjasnit', ki tare duha? Preš.; visokega, bistrega duha človek, nk.; — c) der Geist = der innere Charakter, die inneren Eigenschaften: preroški d., der Prophetengeist, Cig.; Bog tebi dodeli duha pobožnosti, Ravn.- Mik.; pesem — božjega prazna duha, Preš.; krščanski d., die christliche Gesinnung, Cig.; enega duha, von gleichem Geiste beseelt, Cig.
184. dušníca, f. 1) das Athemloch, C.; suhozemske živali dihajo s pljuči ali pa z dušnicami, Erj. ( LjZv.); — 2) das Luftloch, C., Z.; — "luknja pri sadni sušilnici", (dȗšnica) Krn- Erj. (Torb.).
185. édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
186. glȗh, glúha, adj. 1) taub, gehörlos; ne kriči tako, saj nisem g.; g. je za vsako pametno besedo, er nimmt keine Raison an, Cig.; g. pravice, taub für das Recht, Ravn.- Mik.; slep me je in gluh, er will mich weder sehen noch hören, BlKr.- M.; — 2) dumpf (dem Schalle nach), Cig., Jan., Cig. (T.); g. glas, Cig.; g. zvon, Z.; — 3) still: gluhi teden = tihi teden, C.; gluha noč, die stille Nacht, Cig.; — 4) ohne Inhalt, kernlos, taub; g. oreh, eine taube Nuss; gluho žito, gluho zrnje; — gluha ruda, taubes Erz, Cig.; — gluho okno, blindes Fenster, Cig.; — 5) empfindungslos: gluhe roke, prste imeti, Cig., Polj., Dol.; krava ima gluhe parklje, Goriš.
187. gospǫ́ščina, f. 1) der Herrenstand; tudi nji je dišala gospoščina, LjZv.; — 2) die Obrigkeit, Meg.; deželska in duhovska g., Trub.; od hude gospoščine silo in vse zlo trpeti, Dalm.; — 3) das Dominium, die Grundherrschaft, Cig., Jan.; — der herrschaftliche Grund, Svet. (Rok.); — 4) vormals: die Abgaben und Leistungen an die Grundherrschaft, ogr.- C.
188. gostolẹ́ti, -ím, vb. impf. zwitschern, schmettern, trillern (o ptičjem petju), Cig., Jan., Mik.; — pren. gostolela mu je svoje besede na uho, Let.; meni ni nikogar treba, da bi mi gostolel na ušesa, Jurč.; — geschwind reden, Cig.
189. grǫ́zdje, n. coll. Weintrauben; g. zobati, trgati; suho g., Rosinen, Fr.- C.; Zibeben, Cig.; laško g., die Johannisbeere, C.; = kresno g., = kresno grozdjiče, Cig., kosmato g., die Stachelbeere, Blc.-C.; kačje g., der schwarze Nachtschatten (solanum nigrum), Erj. (Rok.), = pasje g., ogr.- C.; pasje g., tudi: die Zaunkirsche (lonicera xylosteum), C.; morsko g., die Meertraube (uvae marinae), die Eier des Tintenfisches, Erj. (Ž.).
190. grǫ́zdjiče, n. dem. grozdje; 1) suho g., getrocknete Weinbeeren, kleine Rosinen ("Weinberl"), Dict., Cig., BlKr.; — 2) rdeče g., die Johannisbeere (ribes rubrum), Cig., Jan., Tuš. (R.); = kresno g., Mur., Cig., Jan., M.; = sv. Ivana g., okoli Gorice- Erj. (Torb.); = laško g., Mur., Cig.; = kurje g., Cig.; belo kresno g., die weiße Johannisbeere, Cig.; — bodeče g., die Stachelbeere (ribes grossularia), Cig., C.; = kosmato g., V.-Cig., Jan., Nov.- C.
191. grǫ́žati, -am, vb. impf. g. kaj, etwas umrühren, in etwas herumwühlen, Jan., ogr.- C.; z žlico grožati vročo hrano, juho, ogr.- C.; — prim. 1. groziti, grez-niti.
192. grúmbəlj, -blja, m. kleiner Heuhaufen: manj suho travo v grumblje raztrosijo, ogr.- C.; — prim. hs. grumen, der Klumpen.
193. hierarhı̑ja, f. duhovsko oblastništvo, die Hierarchie.
194. hóditi, hǫ́dim, vb. impf. gehen, zu gehen pflegen, wandeln; po svetu h., in der Welt herumwandern; denarji hodijo med ljudstvom, d. Geld ist im Umlauf, DZ.; kuga hodi po deželi, die Pest regiert im Lande, Cig.; h. s kom, mit jemandem Umgang pflegen; po svojih potih h., seine Wege gehen; po svojih opravkih h., seinen Geschäften nachgehen; za vinom, za slivami h., Wein, Zwetschken einkaufen, C.; za kom h., jemandem nachsteigen; temotne poti h., dunkle Pfade wandeln, Cig.; njegove poti hodi, Ravn.- Mik.; po koga h., jemanden abzuholen pflegen; daleč po vodo h., weither Wasser zu holen pflegen; v cerkev, v šolo h., die Kirche, die Schule besuchen; na božjo pot h., wallfahrten; težko h., übel zu Fuße sein; ob palici h., an einem Stocke gehen; bos h., barfuß zu gehen pflegen; ne hodi k meni, komm mir nicht in die Nähe; ni ti treba k meni hoditi, du brauchst dich nicht zu mir zu bemühen; ne hodi več danes domu; geh heute nicht mehr nachhause! — po koncu h., einen aufrechten Gang haben; — umher gehen: grdo je, če tak raztrgan in cunjast hodim, Ravn. (Abc.); klavrni hodimo, Ravn.; hodi! trolle dich weiter! marsch! — on na to hodi, da —, er geht darauf aus, —, ogr.- C.; v škodo h. komu, jemanden beeinträchtigen, Cig.; ta reč mi po glavi hodi, das macht mir Sorgen, wurmt mich, Cig.; — ergehen: kako je pak hodilo Kristusu, wie ist es Christo ergangen? Krelj; slabo jim je hodilo, Jurč.; — lahko, težko mi hodi, es kommt mir leicht, schwer an, vzhŠt.- C.; to drago hodi, das kommt theuer zu stehen, C.; v prid, na korist, na dobro, na hvalo h., frommen, zugute kommen, Cig.; ljudem je prav hodilo, da ..., Ravn.: vse bo prav hodilo, alles wird gut ausfallen, Jurč.; to mi na poštenje hodi, das gereicht mir zur Ehre, ogr.- C.; na malo (na pičlo) h., abnehmen, ausgehen: denarji mi hodijo na malo, Cig., C.
195. humōr, -rja, m. duhovita, dobrohotno šaljiva presoja človeških slabosti, der Humor.
196. izgȃga, f. das Sodbrennen; izgaga me dere, ich habe das Sodbrennen; — izgago delati komu, jemandem Verdruss machen, C.; — psovka sitnemu, nagajljivemu človeku, Cig., Dol.; ti izgaga (zgaga) suhorebra! Zv.; — ( nav. zgaga; toda prim. stsl. izgaga).

   1 97 197 297  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani