trma (17)

1. tŕma, f. der Starrsinn, der Eigensinn; — die Laune, die Caprice; svoje trme se držati, Kast.; — die Stetigkeit (des Pferdes), C., Strp.
2. tŕmast, adj. starrsinnig, eigensinnig; — launisch, capriziös.
3. trmávost, f. = trmoglavost, Jan. (H.).
4. jȗtrman, m. neko bajeslovno bitje: hajdimo kosit, dokler še jutrman roso tori, Trst. ( Glas. 1859. II. 17.).
5. strmȃł, -li, f. steiler Boden, Podkrnci- Erj. (Torb.).
6. strmȃn, -mnà, adj. = 2. strmen, Levst. (Pril.); Težka je pot in hrib strman, Greg.
7. tȃtrman, m. 1) = zgornji konec vodnjaške cevi, nav. s kakim okraskom ( n. pr. s človeško glavo), Gor.; — 2) = strašilo v prosu, Notr.; — 3) = velik mejnik, Burg. (Rok.), Ig (Dol.), Notr.- Z.; — 4) = močerad, Planina ( Št.)- Glas.; — prim. kor.-nem. tatterman, der Brunnenstock, die Vogelscheuche, C.
8. trȃtrman, m., Valj. (Rad), pogl. tatrman.
9. izprẹ̑koma, adv. quer, (sp-) Cig.; querüber, von der Seite: i. koga bezati, SlN.; — pot je i., (sp-), to je: ni strma, Svet. (Rok.).
10. nàjvèč, adv. superl. ad več; 1) am meisten; n. denarjev imeti; n. dobrega komu storiti; — 2) meistens, größtentheils, Cig., Jan., nk.; največ ne vedo, kaj je prav, Levst. (M.); = po največ: hrib, kateri je po največ zelo strman, Levst. (Pril.); po največ je prebival ob vodi in suhem kruhu, LjZv.
11. planíca, f. prostor brez drevja in grmovja v gorah, C., Vas Krn, Lašče- Erj. (Torb.); planica ali planjava je strma ali ravna in planica je manjša od planjave, Erj. (Torb.).
12. potrmúljiti se, -ȗljim se, vb. pf. ein finsteres Gesicht machen, protzen, Cig.; — prim. trma.
13. sǫ̑kva, f. = strma pečina, Kr.- Valj. (Rad).
14. stŕm, adj. 1) steil, jäh, abschüssig; strma pot; strm hrib; strmo rebro, ein jäher Abhang, Cig. (T.); — strmi kot, ein rechter Winkel, Cig.; — strmo = po koncu, aufrecht, C.; — 2) starr (vor Staunen): vsa strma mu reče, Ravn.; strmo gledati, starr blicken.
15. tȓm, tŕma, adj. = trmast, Cig., Jan.
16. tŕmən, -mna, adj. = trmast, C.
17. utẹ́pati, -tẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad utepsti; 1) mit Koth beschmutzen, ogr.- C.; obleko u., Cig.; prim. otepati; — 2) u. se, sich abmühen, sich plagen, Jan.; — 3) utepa (-plje) se mi, ich muss es büßen; zdaj se ti tvoja hudoba utepa, Ravn.; tako hudo se že zdaj Jakobu njegova zvijačina utepa, Ravn.; njegova trma se mu bo še utepala, Gor.; kmalu se mu bo utepalo, Mur.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani