togoten (4)

1. togótən, -tna, adj. zornig; togotna sreča, Preš.; — zornmüthig, heftig.
2. rohnẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) grunzen, Jan., C.; knurren, murren, Cig., Jan.; — 2) toben, wüthen; tvoji zoprniki rohne, Trav.- Valj. (Rad); Ves togoten rohni paša, Npes.-K.; — ungestüm, mit drohender Stimme reden, Cig.
3. tegótən, -tna, adj. 1) schwierig, Jan.; — lästig, SlN.; tegotno stane koga, es kommt jemandem schwer an, Zora; — 2) schwindelkrank, Z.; — 3) = togoten, M.
4. udẹlováti, -ȗjem, vb. impf. ad udelati; 1) ausarbeiten, zurichten: u. kože (gerben), Mur.; zerarbeiten, übel zurichten, Mur.; — 2) sein Unwesen treiben, es arg treiben: preveč mi udeluje, Cig.; noben grof tako ne udeluje, Svet. (Rok.); prehudo, črez mero, črez nemoč udeluje, er treibt es zu bunt, Cig.; sich ungestüm, wild geberden, lärmen, toben, Mur., Cig., Jan., Gor.; togoten otrok udeluje (= kriči in vrešči, tepta in maha krog sebe), Polj.; bik rjove in udeluje, Slovan; mati udeluje za ugrabljenim otrokom (geberdet sich wie wahnsinnig, ist untröstlich), Polj.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani