tla (301-400)

301. pȓsnik, m. 1) der Brustriemen des Pferdegeschirres, V.-Cig.; — 2) das Brustband beim Webstuhl, C.; — 3) der Brustfleck, der Brustlatz, Cig., Jan., Fr.- C.; die Weste, Jan.; — 4) der Panzer, ogr.- C.
302. prúštof, m. der Brustlatz, Cig.; die Weste, Jan., Kr., Tolm.; das Bauernröcklein, Notr.; — iz nem. Brusttuch, C.
303. pšȃj, m. der Stampfklotz, der Stampfer, Jan., Raič ( Let.), Zora; der Pressstößel: s pšajem tropine v prešo tlačijo, jvzhŠt.; der Mörserstößel, C.; — prim. phati.
304. pustíti, -ím, vb. pf. lassen: p. koga, jemanden irgendwohin gehen lassen; pusti nas na vrt! nas ne pusti nikamor iz hiše; pusti muho na dlan: ona zleti v brado = wenn man ihm einen Finger gibt, will er gleich die ganze Hand haben, Cig.; = pusti mačka na polico: kmalu bo pod polico, Cig.; p. se, sich begeben: p. se v beg, Trub.; h Kristusu se je pustila in rinila, Krelj; — fahren lassen: p. kaj iz rok; dušo p., die Seele aushauchen, Cig., Dalm.; vodo p., harnen, Cig.; kri p., Blut lassen, Cig.; kokoš v jesen pusti perje = misi se, ogr.- Valj. (Rad); iz službe p. koga, aus dem Dienste entlassen, Jan.; barvo p., abfärben, Cig.; — nicht hindern; p. koga, da kaj stori, p. koga ali kako reč, da se z njim ali z njo kaj zgodi; p., da se povre, durch Kochen eindicken lassen; p. vodo, da se ogreje, ali: p., da se voda ogreje; p., da voda odteče; pusti ga, naj dela, kar hoče! brado p. rasti, den Bart wachsen lassen, Cig.; leteti p. čoln, Preš.; — zulassen: ne bom pustil, da bi prišlo do tega; ich werde es nicht dazu kommen lassen; — in dem Zustande lassen, in welchem sich jemand, etwas befindet; pusti me! lass mich! na cedilu p. koga, jemanden im Stich lassen; p. koga v stiski, einen zappeln lassen, Cig.; otroke same doma p.; p. kaj, kakor je; duri odprte p., die Thür offen lassen; obleko na sebi p., das Kleid anbehalten; vzadi p. koga, jemanden überholen; p. njivo v ledino, za pašo, den Acker als Lehde liegen lassen, Cig.; p. polje v puščo, das Feld veröden lassen, Cig.; v nemar p. kaj, etwas unbeachtet lassen, vernachlässigen; pri miru (z mirom) p., in Ruhe lassen; mrzlica ga je pustila, das Fieber hat aufgehört; — p. komu kaj; tako po ceni ti ne morem p. takega blaga; p. komu življenje, jemanden am Leben lassen, Cig.; p. komu na voljo, jemandem freistellen; — = dati, erlauben: ne puste vam v druščino hudobnih ljudi ( namr. iti), Ravn.- Valj. (Rad); — übrig lassen: p. komu same kosti, nič mi ni pustil, vse je sam pojedel; — von etwas ablassen, etwas aufgeben; pustimo to! p. pijančevanje; p. delo, službo; svoje misli ne p., von seiner Meinung nicht abgehen.
305. rabočàn, -ána, m. = tlačan, Mur.
306. rabočánka, f. = tlačanka, Z.
307. rabočȃnski, adj. = tlačanski, SlGor.- C.
308. ràz, I. praep. c. acc. = z, s c. gen. von — herab, von — weg; Je pa rinčica padla Raz mizo na tla, Npes.-Schein.; raz brdo priti, vom Hügel herabkommen, raz vrh proso nositi, raz drevo pasti, raz mizo vzeti, raz konja pasti, stopiti, Mik.; dere se, ko bi jermene razenj rezali, er schreit, als ob man Riemen von ihm herabschnitte, Mik.; gre meso razenj, ko perje raz starega orla, Mik.; pastirci, tecite raz polje! Mik.; raz sebe = narazen, auseinander, Jarn. (Sadj.); brati raz bukve, Polj.; (napačno c. gen.; raz života, Ravn.; nam. raz tudi: z (s) c. acc.: padel je z mizo, z Belo, z Visoko priti [redkeje: z Visokega], Gor.- Mik. (V. Gr. IV. 441.)); — II. praef. znači 1) ločitev (v raznih obzirih), pos. taka, da se dejanje vrši v razne meri ali na raznih mestih: auseinander-, auf-, entzwei-, zer-; razvezati, razodeti, razkriti, razporočiti, razveljaviti; razgnati, raziti se, razdati, razbiti, raztrgati; — 2) razširitev, razmnožitev, okrepčanje: er-; razbliniti, razvaljati; razbeliti, razgreti, razveseliti, razsrditi; — 3) začetek dejanja: razjokati se; — (pred samostalniki: Ex-: razkralj, nk.).
309. razbásati, -bȃšem, vb. pf. 1) ausladen, entladen: puško r., Cig., Jan.; — 2) r. se, stolz thun, Zilj.- Jarn. (Rok.).
310. razboháti, -ȃm, vb. pf. 1) svinjo r., die Haut mit dem Speck dem Schweine abnehmen, Z.; — 2) entzweiquetschen, Cig.; razbohano sadje, Cig.; — 3) breitquetschen: žaba telebi na tla in razbohana pomoli vse štiri od sebe, Glas.; — 4) svinje r., die Schweine mästen, C.
311. razbrẹmeníłən, -łna, adj. Entlastungs-: razbremenı̑łni zaklad, DZkr.
312. razbrẹmenílọ, n. die Entlastung: zemljiško r., die Grundentlastung, Levst. (Nauk).
313. razbrẹmenı̑təv, -tve, f. die Entlastung, DZ.; zemljiščna r., die Grundentlastung, Cig. (T.).
314. razbrẹmeníti, -ím, vb. pf. entlasten, entbürden, Cig., Jan., nk.; — stsl.
315. razbrẹmenjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad razbremeniti; entlasten, DZ., nk.
316. razdȏłžba, f. 1) die Tilgung, die Amortisierung einer Schuld, Cig., DZ.; — 2) die Entlastung eines Angeklagten, Cig.
317. razdółžən, -žna, adj. 1) Tilgungs-, DZ.; razdȏłžni črtež, der Amortisationsplan, DZ.; razdolžni zalog, der Tilgungsfond, Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) Entlastungs-, Cig.; r. svedok, der Entlastungszeuge, Cig.
318. razhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) aus-, abtreten, zertreten; r. pot; razhojena pot; tla so bila razhojena, Jurč.; r. črevlje, die Schuhe austreten, durch Tragen ausweiten, sie abnützen; — 2) r. se, recht ins Gehen kommen; — tüchtig Bewegung machen, einen tüchtigen Spaziergang machen.
319. razmelíniti, -ı̑nim, vb. pf. zerwühlen, aufwühlen: bik je tla razmelinil, Cig.
320. razplǫ́ščiti, -ím, vb. pf. = razpločiti, r. se = razpločiti se: mehka hruška se razplošči (-ploši), če na tla pade, vzhŠt.
321. razpŕtiti, -pȓtim, vb. pf. = razprtati, Cig., Jan.; razprtil bi rad breme, ki me teži, Zv.; r. se, sich einer Bürde entladen, Cig.
322. razstíljati, -am, vb. impf. ad razstlati; auseinanderstreuen: lonice r., Notr.; razstiljajo na božični večer slame ali sena v sobi, Navr. (Let.).
323. razšę́mati, -am, vb. pf. entlarven, Mur.
324. raztovorı̑təv, -tve, f. die Abladung, die Entlastung, Cig., DZ.
325. raztovoríti, -ím, vb. pf. die Last wegnehmen, entlasten: r. konja, Cig.
326. saláta, f. = solata, der Salat; vrtna s., der Gartensalat (lactuca sativa), divja s., wilder Lattich (lactuca scariola), smrdljiva s., der Giftlattich (latuca virosa), Tuš. (R.).
327. samoglàs, -glása, m. der Selbstlaut, Jan., Raič (Slov.); pogl. samoglasnik.
328. samoglásən, -sna, adj. selbstlautend, vocalisch, Cig., Jan., nk.
329. samoglȃsnica, f. der Selbstlaut als Buchstabe, Cig., Jan., Slom.- C.
330. samoglȃsnik, m. der Selbstlaut, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
331. samoglásnost, f. die Selbstlautigkeit, Cig.
332. samorȃstəł, -stla, adj. = samorasel, nk.
333. samosprǫ̑žba, f. die Selbstentladung, Cig.
334. samosvẹ́təł, -tla, adj., Cig., C., Žnid., pogl. samosvetljiv.
335. səsȃljka, f. die Saugpumpe, Cig., Jan.; s. z zaklopnicami, die Ventilluftpumpe, Cig. (T.); tlakovna s., die Druckpumpe, Sen. (Fiz.).
336. səsẹ́dati se, -am se, vb. impf. ad sesesti se; 1) zusammensinken, Z.; cestni tlak se seseda, der Straßenkörper sitzt ab, Levst. (Cest.); — 2) gerinnen, Cig., Cig. (T.); mleko se seseda ali siri, Dict.; kri se mi seseda, das Blut stockt in meinen Adern, Zv.
337. sẹ̑təvnica, f. das Saatland: na kraju setevnice, Nov.
338. 1. sklóniti, -klǫ̑nem, vb. pf. = 2. skloniti, (-im): poklekne, se sklone v tla, Ravn.
339. slǫ̑ga, f. die Eintracht, Jan., nk.; sloga jači, nesloga tlači, nk.; — hs.
340. slovljénje, n. das Abdanken, das Entlassen, Cig.
341. slovọ̑, -ę́sa, n. 1) der Abschied; s. vzeti, jemati od koga, česa, Abschied nehmen; priti po s., kommen, um Abschied zu nehmen; s. dati komu, jemandem den Abschied geben, ihn aus dem Dienste entlassen; na tri dni ima s., er hat drei Tage Urlaub, Mur.; brez slovesa oditi, Cig.; odpuščen s slovesom, verabschiedet, DZ.; s. dati grehu, die Sünde lassen; (ogr. Slovencem v tem pomenu rabi: sloba: slobo vzeti; prim. sloba); — 2) slóvọ, gen. slóva, das Wort, Jan., kajk.- Valj. (Rad); — der Buchstabe, Alas., ogr.- C.
342. snę́ti, snámem, vb. pf. herabnehmen ( bes. etwas Aufgestecktes, Befestigtes u. dgl.); vrata, okno s., die Thür, das Fenster ausheben; s. prstan, den Ring abziehen; obroče s., die Reife abstreifen; sekiro s. s toporišča; s. komu kol iz rok (entwinden), Gor.; s. s kljuke, kar na njej visi; s. jarem z volov; s. komu krinko z obraza, jemanden entlarven, Cig.; Klobuček z glave snemi! Npes.-K.; s. komu glavo, jemanden enthaupten, Cig.; s. kožo z mrtve živali = odreti jo, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); s. koga (s sedla), jemanden aus dem Sattel heben, Goriš.; — s. karte, die Karten abheben, Cig.; — s. se, sich loslösen ( z. B. von einem abgesteckten Gegenstande); kolo se je snelo, ein Rad ist vom Wagen gelaufen; kladvo se je snelo, der Hammer ist vom Stiele abgefahren.
343. splȃva, f. na splavo: oblice se kuhajo na splavo, kadar jih ni trdo natlačen lonec, nego le tako, da v kropu še nekoliko plavajo kvišku, Lašče- Erj. (Torb.).
344. sprōha, f. obrabljena in zglodana metla (od it. sprocco, Reisbündel), Vas Krn- Erj. (Torb.).
345. spŕtati, -am, vb. pf. eine Last abnehmen, entlasten, Cig.
346. srebrosvẹ́təł, -tla, adj. silberglänzend, Zv.
347. stikalíšče, n. die Fuge: s. dveh kamenov (v cestnem tlaku), Levst. (Cest.); — der Vereinigungspunkt, Cig., Žnid., Nov.; — die Anschlussstelle (einer Eisenbahn), DZ.
348. stòg, stóga, m. 1) debel, močan in rogovilast kol, okrog katerega se žito, seno ali slama sklada, Mik. (Et.), Levst. (Rok.), BlKr.; — der um einen Pfahl aufgehäufte Schober, Cig., Jan., Ig (Dol.); — s. drv, der Scheiterhaufen, Guts., C.; — 2) die Getreideharfe, Cig., Jan., Nov., Gor.; — 3) die Scheuer, Meg., Mik., Jan.; — 4) pl. stogi, štirje koli okrog stožja v tla zabiti, da kopa stoji čvrsteje, Vas Krn- Erj. (Torb.).
349. straníca, f. 1) das Seitenbrett: beim Bienenstock, Levst. (Beč.), Polj.; bei der Weinpresse, Cig.; beim Sattel (der Sattelsteg), Cig.; beim Bettgestell; — 2) die Seitenwand, Cig. (T.), DZ.; stranice parnega kotla, die Wandungen des Dampfkessels, DZ.; — 3) der Quertram bei Zimmerleuten ( z. B. im Mühlenbau, der Leitquertram), V.-Cig.; — 4) stranice, die Seitenbäume des Webstuhles, M., C.; — 5) der Seitentheil des Schlittens, Ravn.- Valj. (Rad); — die Schlittenkufe, C.; — 6) das Deichselblech, Cig.; — 7) die Seitenwurzel; srčna korenina ima več stranic, Jarn. (Sadj.): — 8) die Seitenlappen im Schuh, das Facierleder, Cig., C., M.; — 9) die Querflöte, Cig., Vod. (Izb. sp.); — 10) die Seitenfläche ( math.), Cig. (T.); — die Seite, Cel. (Geom.).
350. sȗh, súha, adj. 1) trocken; s. pot; suha drva; suha zemlja, das Festland; suha meja, die Landgrenze, Cig. (T.); po suhem in po mokrem, zu Wasser und zu Lande; na suho stopiti, den Fuß aufs Land setzen, Cig.; na suho dejati ribnik (entwässern), Pjk. (Črt.); perilo, seno je že suho; suha usta imeti, lechzen, Cig.; s. veter; s. mraz; suha kopel, das Schweißbad, Cig.; — s. zid, t. j. brez malte narejen, Notr., Tolm.; — 2) dürr; suha veja; suha hosta, das Raffholz, Cig.; suho listje; — suha roba, Holzware, Rib.; — 3) getrocknet, gedörrt; suho sadje; — geselcht: suho meso, suha klobasa; — 4) rein, gediegen ( min.); suho zlato; suhi cekini, tolarji; — lauter, pur: suho vino; toliko je bilo suhega denarja, das war der Reinertrag, Svet. (Rok.); — 5) mager; s. kakor plot, Erj. (Torb.); s. kakor poper, bilka, s., da ropoče, poka, Cig.; konj, suh kakor kresilna goba, Jurč.; — suha bolezen, die Lungensucht, Cig.; — 6) ohne Geld; mošnja je suha; Si mošnjico mi rejeno Djal popolnoma na suho, Preš.; s. sem, ich bin blank; — v suho mi gre, ich büße ein, ich verliere, C.; — v suho plačati, umsonst zahlen, C.; — 7) sachleer, seicht ( fig.), Cig.
351. sušȃva, f. 1) — suša, die Dürre, ogr.- C.; — 2) = suha zemlja, das Festland, Vod. (Izb. sp.).
352. sútəl, -tla, m. = birmski boter, C.; (sutal, Jan.); — prim. it. santolo = boter, C.
353. svátovščina, f. 1) die Hochzeitsfeier, Mur., Cig., Jan.; na svatovščini biti, Cig.; — 2) die Verlobung: svatovščino delati, Hal.- C.; — 3) coll. die Theilnehmer an einer Hochzeit, Škrinj.- Valj. (Rad); Že postljica postlana, Je svatovščina zbrana, Preš.
354. svẹtə̀ł, -tlà, adj. glänzend; svetlo orožje; svetli škornji; svetle oči; svetlo solnce; — licht, hell; svetla noč; svetla soba; v sobi ni dosti svetlo; svẹ̑tli svet, ogr.- C.; svẹ̑tlọ, das Tageslicht; za svetla, noch bei Tage (vor der Dämmerung), vzhŠt.; vse pride na svetlo, alles kommt ans Tageslicht; na svetlo dati knjigo, ein Buch herausgeben, edieren, nk.; — svetlo, das Helle, Cig.; der Raum (in der Maurer- und Tischlersprache), Cig.; svetla širjava med šinami, die Spurweite der Schienen, DZ.; — svetla stran, die Lichtseite, Cig. (T.); — svetle barve, helle Farben; — (v naslovih) erlaucht, Cig., Jan.; svetli grof! Cig.; svetla grofica! LjZv.
355. svítək, -tka, m. 1) der ringförmige Tragwulst, den man auf den Kopf gibt, um darauf leichter etwas tragen zu können, der Tragring; brez svitka škaf na glavi nositi; — 2) etwas Ringartiges, Kranzartiges: s. smokev, ein Kranz Feigen, Cig.; — s. dratu, eine Drahtrolle, Cig.; — voščeni s., der Wachsstock, Cig., DZ.; — der Wulst (in den Säulenordnungen), Cig.; — der Ring, die Krone (an Hufen und Klauen), Cig.; — der Atlas (in der Beinlehre), Cig., Cig. (T.); — v svitke jesti, gierig essen, v svitkih mu je šla jed v grlo, die Speisen wurden von ihm hastig verschlungen, Lašče- Levst. (M.); — 3) der Pfannenkuchen, Cig.; — 4) der Wasserwirbel, Cig.; — 5) v svitke iti, sich sehr ängstigen, Cig.; ( zum Kreuz kriechen, Z.); — 6) roženi s., die hornartige Tellerschnecke (planorbis corneus), Erj. (Ž.); = roženasti s., Jan.
356. svítəł, -tla, adj., Cig., Jan. i. dr.; (nastalo iz svẹtȃł, kar se izgovarja: svitȃł, Cv.); pogl. svetel.
357. svobodnják, m. 1) = svobodnik, der Freie, der Freisass, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; svobodnjaki niso delali nikomur tlake, LjZv.; — 2) der Freisinnige, nk.; — ( der Freimaurer, Jan.).
358. šę̑mež, m. 1) = šema: s plevami natlačen šemež, Dol.; — ein dummer Mensch, M., Dol.; — 2) der Geck, Cig.
359. škȃtlica, f. dem. škatla; 1) das Schächtelchen; — 2) die Dosenschnecke, Cig.
360. škrpę̑lj, f. = kamenita tla, BlKr.- DSv.
361. štrúca, f. ein länglicher Brotlaib; — š. prediva = povesmo, Z., Dol.; — prim. kor.-nem. strutz, m.
362. šȗpək, -pka, m. ne trda, votla zelna glava, C.; — prim. šupelj.
363. šutljáti, -ȃm, vb. impf. = tiho delati, ("šútlati") BlKr.- Let.
364. švágati, -am, vb. impf. = švigati, v uganki: Šviga švaga Črez dva praga (metla), Vod. (Pes.).
365. tálov, adj. = tal: talova tla, Zv.
366. 1. tę̑k, m. der Lauf; v tek se spustiti, zu laufen anfangen; tudi: na t. se spustiti, Prim.; v tek priti, ins Laufen kommen, C.; na t., im Laufe: na t. uloviti koga, Prim.; na t., schnell, eilig, C.; = v tek, Kor.- M.; — voda je deročega, lenega teka, Jes.; ceste gredo z gladkim tekom ( direct) do sela, Levst. (Močv.); — t. zvezd; — t. časa; t. pozemeljskih, posvetnih reči, der Weltlauf, nk.; t. obravnave, der Gang der Verhandlung, nk.; — t. besede, govorice, der Fluss der Rede, Cig. (T.); — t. svoj doteči, seinen Lauf vollenden, C.
367. tel, f., ogr.- C.; pogl. tla.
368. telę́bati, -am, vb. impf. 1) aus Ungeschicklichkeit plump fallen, anprallen, Mur., Cig.; pred malika poklekuje, teleba na tla, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) auf etwas plump losschlagen: Jezen trdo vanj (v boben) teleba, Npes.-K.
369. telę́biti, -ę̑bim, vb. pf. 1) aus Ungeschicklichkeit fallen, plumpen, anstoßen, anprallen; na tla t.; ob zid t. z glavo; — 2) plump fallen machen, plumpen machen: t. koga na tla.
370. tẹ̑sk, m. 1) = tisk, der Druck: v t. dati, LjZv.; — 2) die Presse, Cig., DZ.; grozdje tlačiti s teski (prešami), Navr. (Let.); ( hs.).
371. tíščati, -ím, vb. impf. 1) drücken; vrata t., die Thüre zugedrückt halten; t. koga ob steno, ob tla (k tlom); denar t. (nicht gerne hergeben); obutel, obleka me tišči; — tišči me v želodcu, v prsih; — tišči me na potrebo, es drängt mich zur Nothdurft; — njega krajcar tišči (= ne more ga obdržati, nego hitro ga potroši); — pest t., die Faust geschlossen halten; — pene t. (o človeku, psu), schäumen, Lašče- Levst. (Rok.); slino tišči bolna žival, Levst. (Nauk); — svojo t., seine Behauptung aufrecht zu erhalten suchen; — 2) t. kam. sich irgendwohin drängen; kri mi tišči v glavo; muhe (Launen) nam v glavo tišče, Jap. (Prid.); t. v koga, in jemanden dringen, ihm anliegen, ihn unaufhörlich belästigen; tako dolgo vanj tišči, da mora vzeti, Ravn.- Valj. (Rad); tišči v moje posestvo, er behelligt mich in meinem Besitz, Dol.; — 3) t. se česa, hart, knapp an etwas sein, anliegen; obleka se me tišči; hiša se hiše tišči, ein Haus steht neben dem andern; t. se peči, immer beim Ofen sein; — t. se koga, sich an jemanden klammern; ne hodite od matere, tiščite se matere! Jsvkr.
372. trẹ́ščiti, trẹ̑ščim, vb. pf. 1) einen Krach verursachen; — z durmi t., die Thüre zuschlagen; — krachend stürzen, fallen; na tla, z glavo ob zid t.; — kakor ji je treščilo v glavo, wie es ihr eben einfiel, LjZv.; kaj ti ne trešči v glavo, hlapče! Jurč.; — 2) einschlagen (vom Blitz); v hišo je treščilo; — 3) schmettern; t. koga ob tla, ob zid.
373. udáriti, -dȃrim, vb. pf. 1) einen Schlag führen, schlagen; u. ob mizo, ob tla; u. koga po glavi, po roki, za uho; u. z roko v roko, u. si v roke, einander den Handschlag geben; — anprallen; u. z glavo ob kamen, mit dem Kopfe an einen Stein anschlagen; u. se, sich anschlagen; u. se z glavo ob kamen; u. se v nogo, v glavo; — u. pečat, das Siegel aufdrücken; u. podobo na svinec, einen Stich in Blei abschlagen, Cig.; u. na kalup, aufformen, Cig. (T.); — mrtvoud ga je udaril (= zadel), Cig.; — einschlagen (vom Blitze); strela je udarila v hišo; udarilo je nekam; — u. koga s slepoto, jemanden mit Blindheit schlagen; treffen, Cig.; kmeta bridko udari goveja kuga, Levst. (Nauk); — udarjen, verrückt, rappelig, Cig.; — 2) losschlagen, angreifen: u. na sovražnika, na trdnjavo; na volke u., ogr.- Valj. (Rad); u. z vojsko v deželo, ins Land einfallen; u. se, aneinander gerathen, in Kampf gerathen, ein Treffen liefern; — bolezen udari med ljudi, eine Krankheit beginnt zu grassieren, Dict.; — 3) u. jo kam, den Weg irgendwohin einschlagen; u. jo za kom, jemandem nachstürzen, jemanden zu verfolgen anfangen, Cig.; u. na stran: sich vom Wege abschlagen oder entfernen, Cig.; — 4) dringen: voda je črez bregove udarila, das Wasser ist ausgetreten; močno vino udari v glavo, starker Wein steigt zu Kopfe; kri mu je udarila v lica; Izza nohta udari črna kri, Npes.- Jan. (Slovn.); mokrota udari skozi zid; ogenj udari skozi streho; bolezen udari na pljuča, v glavo, die Krankheit geht auf die Lunge, den Kopf über; duh udari v nos, der Geruch sticht in die Nase; — 5) einen Geruch bekommen o. annehmen: vino je udarilo po sodu, Levst. (M.); vino udari po zemlji, Z.
374. ukázati, -žem, vb. pf. befehlen, auftragen; na tlako, tlako u. komu, jemanden zum Frohndienste aufbieten, Lašče- Levst. (Rok.); verordnen.
375. ukȃznik, m. 1) das Verordnungsblatt, DZ.; — 2) = kdor kaj ukazuje ( n. pr. tlako), Lašče- Levst. (Rok.); u. biti katerih stvari, in irgendwelchen Angelegenheiten verfügen, Levst. (Pril.).
376. ùš, ušı̑, f. die Laus; die Kopflaus (pediculus capitis); uši iskati, lausen; to se pravi uši biti = das ist eine undankbare Arbeit, Svet. (Rok.); bela uš, die Kleiderlaus (pediculus vestimenti), Erj. (Ž.); trtna uš, die Reblaus (phylloxera vastatrix), Erj. (Ž.), nk.; listna u., die Blattlaus, Cig., Jan.; — ȗš, Cv.
377. ušíca, f. dem. uš; das Läuschen, C., Lašče- Erj. (Torb.); — šipkova u., die Rosenblattlaus (aphis rosae), Erj. (Ž.); vinogradska u., = trtna uš, Erj. (Ž.).
378. uštíkniti, -štı̑knem, vb. pf. = ob tla potolči škopnik, da se mu zravna čelo, Tolm.
379. utéči, utéčem, vb. pf. 1) entlaufen, entfliehen; zdaj je dosti hlapcev, ki (kir) od svojih gospodov uteko, Dalm.; entfahren, beseda uteče čoveku; — kar se vleče, ne uteče, aufgeschoben ist nicht aufgehoben, Cig.; — 2) ablaufen, abfließen, Cig., Dol.; predno človek k žlahti priteče, lahko mu kri uteče, Lašče- Levst. (M.); Dokler krvi ne vteče zadnja sraga, Ti sužnje bo življenje moje celo, Preš.; — 3) Zuflucht nehmen: u. se h komu, Lašče, Soška dol.- Erj. (Torb.), kajk.- Valj. (Rad); — 4) u. se, ablaufen, abfließen, fallen, abnehmen; vsaka povodenj se uteče, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 5) u. se, durch Laufen unbrauchbar werden, sich ablaufen: mlinski kamen se je utekel, Cig.; čepniki so se utekli, die Zapfenlöcher haben sich ausgelaufen (erweitert), Cig.; — u. se, sich müde laufen, sich zerlaufen, Cig., Vrtov. (Km. k.).
380. utẹ́kati, -tẹ̑kam, -čem, vb. impf. ad uteči; 1) entlaufen, entfliehen, Cig., Jan., M., Ben.- Kl., nk.; — 2) u. se h komu, zu jemandem seine Zuflucht nehmen, nk.; — 3) u. se, ablaufen, abfließen, fallen; voda se uteka, (uteče, Mur.); — 4) u. se, sich auslaufen: čepniki se utekajo, die Zapfenlöcher laufen sich aus (erweitern sich), Cig.
381. útər, utra, m. = pohojena in "utrta" tla, festgetretener Boden: pojdimo igrat se tja na uter, Podkrnci- Erj. (Torb.).
382. utrẹ́ti, -tárem, (-térem), -trèm, vb. pf. 1) ogenj u. = s trenjem napraviti ogenj, durch Reibung Feuer anmachen, Navr. (Let.); — 2) durch Fahren u. Gehen fest machen, festtreten; pot, cesto u., Cig., C., Erj. (Torb.); utrta steza, tla, C.; konji iščejo utrtega pota, Erj. (Izb. sp.); grudasta cesta se počasi utare, Z.; — travo utreti, Gras zusammentreten, Volk.; — 3) u. se, beim Brecheln des Flachses sich verletzen, Notr.
383. uvíhniti, -vı̑hnem, vb. pf. 1) entwischen, davonlaufen, C.; u. jo ciganom, den Zigeunern entlaufen, Andr.; — 2) abstehen, sein Wort nicht halten, C., Savinska dol.
384. vȃdla, f. der Ofenwisch, M., Z.; = omelo, metla pri krušni peči, Tolm.- Erj. (Torb.), Idrija; — prim. kor.-nem. wad'l = der Wedel.
385. vȃdlja, f. 1) die Wette, Mur., Št.- Cig., Jan., Mik.; vadljo piti, die Wette vertrinken, Savinska dol.; na vadlje teči, um die Wette laufen, Cig., Jsvkr.; tek za vadlje, der Wettlauf, Hip. (Orb.); gre na vadlje, es geht um die Wette, M.; — 2) der Preis in einem Wettkampfe: za dobro vadljo sem se trudil, Schönl.- Valj. (Rad); zadobiti hvalo in vadljo, Hip. (Orb.); — iz stvn., Mik. (Et.).
386. váłpot, m. der Amtmann, der Schaffner, der Vogt, (tudi: valput) Trub., Dalm.; (valpet) do l. 1848 največji hlapec grajščinski, nadzornik tlačanom, Dol.; — prim. stvn. waltboto, der Bevollmächtigte, Mik. (Et.).
387. vȃtəł, -tla, m. die Elle; na vatle, ellenweise; — prim. furl. vuàdul, palica, Štrek. (Arch.), ( Levst. ( Nov. XXVI. 126.) prim. srvn. waldellen [Waldelle]).
388. vdȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad vdati; 1) an einen Mann verheiraten, Mur., Cig., Jan.; Norčave tiste matere, Ki daleč hčere vdajajo, Npes. ( Kor.)- Kres; — v. se, heiraten (vom Weibe), Cig., Jan., M.; — 2) v. se, sich ergeben, sich fügen; — sich hingeben; v. se veselju, žalostnim mislim; — nachgeben: tla se vdajejo, deska se vdaja, Lašče- Erj. (Torb.); nogi sta se mu vdajali pod koleni, Jurč.; — 3) v. se, eingestehen; — 4) v. se, passen, Cig.
389. vẹ́doməc, -mca, m. 1) der Vielwisser, Jan., C.; ein erfahrener, gescheiter Mann, C.; — 2) der Wahrsager, C.; — der Wetterprophet, Gor.- M.; — 3) der Zauberer, der Hexenmeister, Mik., C.; — der Hexenkenner, C.; — 4) neko bajeslovno bitje, ki se v razne živali zna izpreminjati, Rib.- M.; vedomci se s treskilniki na razpotju bijejo, hodijo ljudi tlačit itd., Erj. (Torb. = Let. 1883, 335.); — = človek, ki se povampiri, volkodlak, vampir, Ljubljansko barje- Erj. (Torb.), LjZv.; — 5) das Irrlicht, M., LjZv. 1883, 565.
390. vẹ́šča, f. 1) ein vielwissendes Weib, Notr.- Levst. (Rok.), Jurč. (Tug.); — die Zauberin, die Hexe, Meg., Habd., Dict., Mur., Cig.; coprnice ino vešče se na gromadi sežgo, Hip. (Orb.); žensko dete, katero se rodi po zadnjem koncu, bode vešča, Tolm.- Erj. (Torb.); vešče hodijo človeka tlačit ter pijo tudi kri, Volče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — 2) das Irrlicht, Mur., Cig., Dol.- M., Notr.; — 3) der Nachtfalter; übhpt. der Schmetterling, (veša) Mur., C.; — prosena v., der Hirsezünsler (pyralis silacealis), Erj. (Ž.).
391. vı̑nkla, f. = vintla, Tolm.- Štrek. (Let.); (binkla, Cerkno, Idrija).
392. vīntula, f. = vintla, Ben.- Kl.
393. vítəł, -tla, m. 1) die Weberspule, Jarn., Mik.; — 2) die Spindel, Mur., C.; — 3) das Hölzchen, womit man das gehaspelte Garn in Knäuel windet, C., Z.; — 4) der Haspel, die Winde, um Lasten damit in die Höhe zu winden, Habd.- Mik., Cig., Jan., Cig. (T.), Pot.- M., C., Sen. (Fiz.), DZ.; die Wagenwinde, Ip.- Levst. (M.); der Göpel, Cig., Jan., Cig. (T.).
394. vložíti, -ím, vb. pf. 1) hineinlegen, einlegen; — einschalten; — v. prošnjo, ein Bittgesuch einreichen; — einladen, packen: blago v., Cig.; — 2) einlegen, auslegen, Cig.; tla so bila z zlatom vložena, Burg.
395. vǫ́təł, -tla, adj. = otel, hohl; — v. sodnik, ein bestochener Richter, Cig.; — eitel: votla želja, ogr.- C.
396. vrẹ́či, vȓžem, vb. pf. 1) werfen; kamen v koga v.; v. kaj na tla; — snega je vrglo (= padlo), C.; — v. kaj na koga, jemanden einer Sache beschuldigen, C.; — 2) ausmachen, abwerfen; Gewinn eintragen, sich auszahlen; dobro mu vrže, Jap. (Prid.); iz svinca ločijo, če vrže, srebro, Vrtov. (Km. k.); ne vrže, es ist nicht der Mühe wert, Zv.; — 3) v. se po kom, jemandem nachgerathen, nacharten, Cig., C.; ne vrzite se po tem svetu! C.; v. se po žlahti, Dict.; = v. se v koga, Cig., C.; vrgel se je ves v svojega očeta, LjZv.; — 4) werfen, gebären (von Thieren), Cig., Dol.
397. vrẹteníti, -ím, vb. impf. 1) den Spindelbaum, die Pressspindel drehen, Mur., C.; — 2) v. se: žito se vreteni, das Getreide schießt in Ähren, Lašče- Levst. (Rok.); pšenica je zelenela, rastla, v klasje se vretenila, Jurč.; (= vreteniti, C.).
398. všèn, -ę́na, m. = všeno, pšeno, der Rohtlauf, Cig., Ravn.- M., Dol.- Levst. (Rok.).
399. vzdȏłž, praep. c. gen. längs, entlang, C., Let., DZ., Zv.
400. zaklàd, -kláda, m. 1) der Schatz; z. kopati; zaklade nabirati; — der Fonds, Cig., Jan., Nov., nk.; z. zemljiške odveze, der Grundentlastungsfonds, Jan.; ustanovni z., der Stipendienfonds, Nov.; — 2) = zaklada 1), das Pfand, Guts.- Cig., C.

   1 101 201 301 401  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani