te (9.555-9.654)

9555. izpodlẹ̑za, f. die Hintergehung, C.
9556. izpodlẹzljìv, -íva, adj. lauersam, Cig.; — hinterlistig, tückisch, C., Z.; i. človek, ki rad druge izpodlezuje, Svet. (Rok.).
9557. izpodlẹ́zniti, -lẹ̑znem, vb. pf. = izpodleteti: noga izpodlezne, C.
9558. izpodlẹzováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpodlesti; 1) darunter kriechen; — 2) beschleichen; — 3) zu verdrängen, auszustechen suchen oder pflegen, Cig.; — 4) zu erschleichen suchen oder pflegen, Jan.
9559. izpodlíti, -líjem, vb. pf. darunter weggießen: izpodlito mleko = posneto m., Gor.
9560. izpodlómiti, -lǫ́mim, vb. pf. unten wegbrechen, Cig.
9561. izpodmájati, -mȃjam, -májem, vb. pf. von unten erschüttern, Cig.; sedež, prestol komu i., Ravn.
9562. izpodməkníti, -máknem, vb. pf. 1) unten wegrücken, unterschlagen; i. komu nogo, Cig.; — izpodmakne se mi noga, der Fuß weicht mir aus, Cig.; — 2) entwenden, unterschlagen, Fr.- C.
9563. izpodmèł, -mę́la, m. die Unterwühlung durch Wasser, Nov.- C.
9564. izpodmelína, f. vom Wasser unterwühltes Ufer, C., Z.
9565. izpodmelíniti, -ı̑nim, vb. pf. (ein Ufer) unterwühlen (o vodi), Cig.
9566. izpodmę́liti, -mę̑lim, vb. pf. = izpodmeliniti: i. se, vom Wasser unterwühlt werden, C.
9567. izpodmésti, -métem, vb. pf. unten herausfegen, Cig.
9568. izpodmìk, -míka, m. die Unterschlagung: i. zaupane reči, DZ.
9569. izpodmíkanje, n. das Unterschlagen, DZ.
9570. izpodmlẹ́ti, -mę́ljem, vb. pf. unterhöhlen, unterspülen, unterwaschen, Cig., Jan., C., Vrt.
9571. izpodmòł, -móla, m. 1) die Unterminierung durch das Wasser, Cig.; — 2) unterspültes Ufer, der Uferbruch, die Grotte, Z., Burg.
9572. izpodmȏłək, -łka, m. die Grotte, Rib.- M.
9573. izpodmúliti, -im, vb. pf. darunter wegjäten: travo i. pod trsjem, Z.
9574. izpodmúliti se, -im se, vb. pf. eine finstere Miene annehmen: izpodmuljeno (= izpod čela) gledati, Lašče- Levst. (M.); — prim. podmuliti se.
9575. izpodnȃšati, -am, vb. impf. ad izpodnesti; i. voz, das Hintertheil des Wagens überheben, Cig.; — i. koga, jemandem ein Bein unterschlagen, Cig.; — zu verdrängen, zu untergraben suchen, Z.; izpodnašati ga začne njegov nasprotnik, Navr. (Let.); — vereiteln, Jan.
9576. izpodnę́bən, -bna, adj. Meteor-: izpodnę́bni kamen, der Meteorstein, izpodnebno železo, das Meteoreisen, izpodnebna moča, atmosphärischer Niederschlag, Cig. (T.), Jes., Erj. (Min.).
9577. izpodnę̑bnik, m. der Meteorstein, Cig., C., Jes.
9578. izpodnès, -nésa, m. 1) das Knicken, Telov.; — 2) der Raum unter einem Dachvorsprunge bei der Tenne, Dol.
9579. izpodnésti, -nésem, vb. pf. unterhalb wegtragen: (o vodi) wegspülen, Jan.; darunter wegheben: voz i., das Hintertheil des Wagens wegheben, Cig.; i. koga, einem ein Bein unterschlagen, Cig.; — untergraben, Jan.; i. komu srečo, jemandes Glück untergraben, C.; vereiteln, Jan.; i. naklepe, Cig.
9580. izpodnòs, -nósa, m. das Knicken (pri telovadbi), Cig. (T.).
9581. izpodoráti, -orȃm, -órjem, vb. pf. durch Ackern herausschaffen, herausackern: i. krompir, Dol., Gor.; — tudi = podorati, unterackern, Tolm.
9582. izpodpəhávati, -am, vb. impf. darunter hervorstoßen: darunter hervorwachsen: za vsacih osem ali štirinajst dni so izpodpehavale druge nove gobe, LjZv.
9583. izpodpȏłzək, -zka, m. das einmalige Ausgleiten, C.
9584. izpodpółzniti, -pȏłznem, vb. pf. ausgleiten, Šol., C.; da moje stopinje ne izpodpolznejo, Trub.; — tudi: i. se, C., Jan.
9585. izpodpráti, -pérem, vb. pf. unterwaschen, Jan.
9586. izpodrȃst, f. 1) die Unterwachsung, Cig.; — 2) der Nachwuchs, der Heranwuchs, Cig., Nov.
9587. izpodrásti, -rástem, vb. pf. darunter wachsen, nachwachsen, sich reproducieren, heranwachsen, Cig., Jan., Vrt.; čakajmo, da še deklica nekoliko izpodraste, ZgD.; — i. se, sich durch Nachwuchs reproducieren, Cig.
9588. izpodrȃščina, f. der Unterwuchs, das Unterholz (im Walde), Cig.
9589. izpodrę́bati, ** -bam, -bljem, vb. pf. unternagen, Cig.
9590. izpodredíti, -ím, vb. pf. 1) als Nachwuchs aufziehen; i. veliko živine, Gor.; — = odgojiti: i. dobro duhovščino, Slom.; — nachwachsen lassen: i. gozd, Cig.; i. les na goličavi, Cig.; gozd se izpodredi, wächst wieder nach, Cig.; — 2) etwas mästen, feist, dick machen, Z., Jan.
9591. izpodrę́janje, n. das Nachzüchten; i. gozdnega drevja, die Aufforstung, Cig.
9592. izpodrèp, -rę́pa, m. trak, s katerim se kmetice izpodrepajo, Notr.
9593. izpodrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) unten wegschneiden, von unten beschneiden, unterschneiden; suknjo i., Z.; perotnice i. komu, die Flügel beschneiden, Cig.; begom je peroti izpodrezal = njih moč je zmanjšal, Navr. (Let.); čebele i., die Bienen schneiden, Honig brechen, Cig.; jezik i. (ako je prirasel), jvzhŠt.; die Zunge lösen ( fig.), Mur., C.; izpodrezan jezik, eine geläufige Zunge, Z.; — 2) = izpod(b)recati, Gor.
9594. izpodrẹ̑zək, -zka, m. 1) ein unten abgeschnittenes Stück: i. kruha, Gor.; — 2) eine Art Safran (crocus variegatus), Kras- Erj. (Torb.).
9595. izpodrẹzílọ, n. zakrivljena ostrina, s katero se reže satje, das Zeidelmesser, Levst. (Beč.); — prim. podrezilnik.
9596. izpodríniti, -rı̑nem, vb. pf. von unten wegschieben, Cig., C.; — (die Unterlage) wegschieben, Cig.; dadurch stürzen machen, C.; — i. koga, jemanden verdrängen, aus dem Sattel heben ( fig.); i. koga iz službe, Cig., Jan., nk.
9597. izpodrínjenəc, -nca, m. der Verdrängte, Vrt.
9598. izpodríti, -rı̑jem, vb. pf. unterwühlen, Cig., Jan.; unterhöhlen (o vodi), Cig.
9599. 1. izpodrívati, -am, vb. impf. ad izpodriniti; unten wegschieben; i. komu noge, die Beine jemandem unterschlagen, Dol.; — verdrängen.
9600. izpodŕkniti, -dȓknem, vb. pf., pogl. izpoddrkniti in prim. izpodleteti.
9601. izpodrǫ́biti, -im, vb. pf. unten abhacken, unterhacken: i. hrast, Let.; izpodrobljeno drevo, Bes.; ker ni mogel na drevo, hotel je je izpodrobiti, Levst. ( Glas.).
9602. izpodŕsniti, -dȓsnem, vb. pf., pogl. izpoddrsniti in prim. izpodleteti.
9603. izpodrváti, -rújem, vb. pf. unten wegreißen: unterwühlen, Jan. (H.).
9604. izpodsẹ́kati, -sẹ̑kam, -čem, vb. pf. unten abhauen, unterhacken, Cig.
9605. izpodsnę́ti, -snámem, vb. pf. von unten wegnehmen, Cig., C.
9606. izpodsółnčən, -čna, adj. izpodsȏłnčni veter = podsolnčnik, Let.
9607. izpodvę̑za, f. das Schnürband, Cig.; das Strumpfband, Lašče- Erj. (Torb.); das Band unten an kurzen Hosen und an hohen Stiefeln, (izpódveza), Polj.
9608. izpodvę́zati, -žem, vb. pf. unten verbinden, unterbinden; bradavico i., die Warze abschnüren, Cig.
9609. izpodvı̑rati, -am, vb. impf. ad izpodvreti; hinderlich sein, hindern: i. nogo, Telov.; i. odpravo kake stvari, Levst. (Pril.).
9610. izpodvotlíti, -ím, vb. pf. unterhöhlen, Jan. (H.).
9611. izpodvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. dacijo i., den Zoll verfahren (= an der Zollstätte auf einem Nebenwege vorüberfahren), V.-Cig.
9612. izpodvŕniti, -vŕnem, vb. pf. umstürzen, Krelj; schief treten: izpodvrnjeno kopito, schiefer Huf, DZ.
9613. izpodvŕtati, -vȓtam, vb. pf. unterbohren: unterwühlen, unterhöhlen, Cig.
9614. izpodžȃgati, -am, vb. pf. unten durchsägen, untersägen; drevo i., umsägen, Cig., M.
9615. izpoklína, f. = razpoklina, die Ritze, die Spalte, C.
9616. izpokljáti se, -ȃm se, vb. pf. zerknistern: sol se je izpokljala, Cig.
9617. izpǫ̑knja, f. die Spalte, die Kluft, C.
9618. izpokǫ́rən, -rna, adj. = pokoren, bußfertig, reumüthig, Mur., Cig., Jan.; Buß-: Cig., Jan.; izpokorna molitev, das Bußgebet, Cig.; nav. spokoren.
9619. izpolȃgati, -am, I. vb. impf. ad izpoložiti, nk.; — II. vb. pf. als Viehfutter verbrauchen, verfüttern, C.
9620. izpolẹ́niti, -lẹ̑nim, vb. pf. in Scheite schlagen, Cig.
9621. izpǫ̑ljək, -ljka, m. das ausgewundene, schlechte Getreide, M.; das Unterkorn, Cig.; pl. izpoljki = občinki, C.; — prim. izplavki.
9622. izpółniti, -półnim, vb. pf. 1) voll machen, ausfüllen; i. sod; vollständig zurücklegen: 60. leto je izpolnil; ovce so zobe izpolnile, haben aufgehört Zähne zu setzen, Cig.; i. mesto, eine Stelle mit einer Ziffer besetzen ( math.), Cig. (T.); — 2) erfüllen; željo, voljo komu i.; dolžnost, obljubo, besedo i.; — vollziehen, vollstrecken: i. zapoved; — i. se, in Erfüllung gehen, verwirklicht werden.
9623. izpołnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpolniti; 1) ausfüllen; sode i.; — 2) erfüllen; zapovedi božje, nauke učiteljev i.
9624. izpółzniti, -pȏłznem, vb. pf. heraus-, hervorgleiten, Cig.; entgleiten: kaj gladkega lahko izpolzne iz rok, BlKr.; — ausgleiten, Z.
9625. izpomȃljati, -am, vb. impf. ad izpomoliti; i. nogo, spreizen, hoditi nogo izpomaljaje (der Spreizgang), Telov.
9626. izpomòł, -móla, m. das Spreizen, die Vorhebehalte, Telov.
9627. izpomolíti, -ím, vb. pf. spreizen: i. nogo, Telov.
9628. izponȃšati se, -am se, vb. impf. ad izponesti se; gut fortkommen, gedeihen, vonstatten gehen, Cig., Jan., M., Vrtov. (Km. k.).
9629. izpopółzniti, -pȏłznem, vb. pf. ausgleiten, Trub.
9630. izporíniti, -rı̑nem, vb. pf. hinausschieben; zmoršo i., den Kopfstein setzen, Cig.
9631. izporočílọ, n. das Vermächtnis, das Testament, Cig., Jan.; poslednje i., Svet. (Rok.); — die Botschaft, die Entbietung, Cig., Jan., C.
9632. izporočíti, -ím, vb. pf. 1) in die Hände eines anderen übergeben: ausantworten, Jan.; — vermachen, legieren (im Testamente), Mur., Cig., Jan., Danj.- M.; — 2) Nachricht geben, sagen lassen; ausrichten, berichten, melden; vse tako i., kakor je bilo naročeno.
9633. izporočník, m. 1) der Testator, C.; — 2) d. Bote, C.
9634. izposrẹ̀d, praep. c. gen. aus der Mitte — hinweg, C.
9635. izpostáviti, -stȃvim, vb. pf. herausstellen, exponieren, Cig., Jan., nk.; izpostavljeni organi, die exponierten Organe, DZ.; — aussetzen: i. otroka, Jan., C.
9636. izpóstiti, -pǫ́stim, vb. pf. 1) durchfasten, C.; i. štirideset dni in štirideset noči, Trub.; — 2) i. se, das Fasten beenden, ausfasten, Cig.; — 3) durch Fasten schwächen, aushungern, Jan. (H.); i. se, sich durch Fasten entkräften, Cig., Trub.
9637. 2. izpǫ́titi, -im, vb. pf. auf den rechten Weg führen (sp-), C.; — erinnern, (sp-) ogr.- C.; i. si kaj, einen Einfall haben, M.; — prim. 2. spotiti, upotiti.
9638. izpọ̑vẹd, f. 1) die Aussage, Jan., C.; — das Bekenntnis, die Fassion: ustna, pismena i., nk.; treba, da gospodarji store izpoved, koliko dobivajo najma, Levst. (Nauk); i. zatoženčeva, Levst. (Nauk); — 2) die Beicht; k izpovedi iti, zur Beichte gehen; pri izpovedi biti, bei der Beichte sein; = na izpovedi b., Krelj; i. opraviti, die Beichte verrichten: na i. gre duhovnik h kakemu bolniku, jvzhŠt.; — nav. spoved; tudi: izpȏvẹd.
9639. izpovẹ́dati, -vẹ́m, vb. pf. 1) aussagen, nk.; priče so tako izpovedale, SlN.; — bekennen, gestehen, Mur., Cig., Jan., Vrt.; — 2) i. se, ein Bekenntnis ablegen, fatieren, Levst. (Nauk); — die Beichte ablegen; i. se vseh svojih grehov, alle seine Sünden beichten, (i. se iz grehov, ogr.- C.); — 3) i. koga, jemandem die Beichte abnehmen; izpovedan je umrl.
9640. izpọ̑vẹdən, -dna, adj. Beicht-: izpovedni listek, izpovedni dan.
9641. izpovẹdník, m. der Beichtvater.
9642. izpovẹdnı̑štvọ, n. das Amt des Beichtvaters, nk.
9643. izpovẹdovȃnje, n. das Beichthören; — das Beichten.
9644. izpovẹdováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpovedati; 1) aussagen, bekennen, Mur.; — 2) i. se, beichten; — 3) izpovedovati, die Beichte hören; trije duhovniki izpovedujejo; i. koga, jemanden Beichte hören.
9645. izpovẹdovȃvəc, -vca, m. der Beichthörende, der Beichtvater.
9646. izpozábiti se, -im se, vb. pf. sich vergessen; i. se nad kom, sich an jemandem vergreifen, Mur.; — vergessen; i. se božjih dobrot, die Wohlthaten Gottes vergessen, Ravn.
9647. izprášati, -am, vb. pf. 1) ausfragen, prüfen, ausprüfen; izprašan, geprüft; vse učence i., alle durchprüfen; — ein Verhör anstellen, einvernehmen, Cig., Jan.; — svojo vest i., sein Gewissen erforschen; — 2) durch Fragen erforschen, erfragen; ravno so bili strojarjevo hišo izprašali, Ravn.; — pogl. izvprašati.
9648. izpraševáłən, -łna, adj. zum Ausfragen, Prüfen, Verhören gehörig: izpraševȃłna komisija, die Prüfungscommission, Cig., Jan., nk.; — katechetisch, Cig., Jan.; izpraševalno učenje, die Katechese, Cig.
9649. izpraševánec, -nca, m. der Prüfling, der Examinand, Cig., Jan., nk.; der Inquisit, der Verhörte, Cig., Jan.
9650. izpraševȃnje, n. das Ausfragen, das Prüfen; k izpraševanju iti, zur Prüfung aus der Religionslehre (vor der Osterbeicht) gehen; das Verhören; i. vesti, die Gewissenserforschung.
9651. izpraševánka, f. die Geprüfte, die Verhörte, die Inquisitin, Cig., Jan.
9652. izpraševȃvski, adj. katechetisch, Cig.
9653. 1. izprašíti, -ím, vb. pf. 1) vom Staube reinigen, ausstäuben, Cig., Jan.; — matica se izpraši, die Bienenkönigin wird befruchtet, Levst. (Beč.); uplemenjene ali, kakor čebelarji navadno pravimo, izprašene ali obhojene matice, Por.; čebele so se izprašile, die Bienen haben sich ausgewittert, Cig.; — 2) i. se, als Staub entweichen, ausstieben, Cig.
9654. izprȃvdati, -am, vb. pf. 1) durch einen Process erreichen, errechten, Cig.; — 2) i. se, ausrechten, Cig.

   9.055 9.155 9.255 9.355 9.455 9.555 9.655 9.755 9.855 9.955  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani